(10.4.2010)

Le malo je vrhov, iz katerih se ne bi bilo možno spustiti s turnimi smučmi. Vendar pa je med tistimi, ki slovijo kot dobri turnosmučarski cilji nekaj takšnih, ki iz takšnega ali drugačnega razloga še posebej izstopajo. In so zato kar pretirano oblegani. Vsak izmed njih ima eno ali več prednosti, ki privlačijo.

Morebiti je dostop lahek, sneg drži dolgo v pomlad, ne zahtevajo posebnih izkušenj in orientacijskih znanj ali pa so vsaj na prvi pogled enostavni za smuko. Vrhovi nad Pokljuko večinoma izpolnjujejo skoraj vse pogoje. Toda med njimi bi vseeno zlahka našli zmagovalca, ki je oblegan tako poleti kot pozimi.

To je Viševnik. Dostop je več kot enostaven, saj je cesta do Rudnega polja zelo dobra, luknje od Mrzlega studenca naprej, ki so prejšnje zime prerukale marsikateri avtomobil, so le še stvar preteklosti. Na Rudnem polju (1347 m) je parkirišč dovolj.

Prvo je že nasproti vojašnice (N46.346444 E13.924485), takoj za njim je še eno, ki je nastalo ob urejanju biatlonskega centra. Na južnem robu vojašnice, kjer tabla kaže začetek poti proti Triglavu, se prične cesta, ki jo pozimi običajno poteptajo za tekaško proga. Položen vzpon po njej pripelje do vojaškega smučišča.

Vlečnici pripeljeta pod Zlate vode in to je tudi naša smer. Vzpon po smučišču ni pretirano strm, nad prvo vlečnico zavijemo levo in z vzponom nadaljujemo ob drugi. Mimo izstopa na njenem vrhu enostavno nadaljujemo naravnost navzgor v dolinico.

Dan se je kljub napovedi, ki je obetala kislico, prav smejal. Jasnino so sicer obdajali oblaki, ki pa si zjutraj še niso upali preblizu. Ajdi se je bolezen, ki jo je prebolela med tednom, še malo poznala. Zato se je na vrhu smučišča odločila za povratek. Pomagal sem ji, da se je pripravila in jo z očmi spremljal, ko je elegantno odvijugala navzdol.

Jaz pa sem jo mahnil naprej navzgor. Potrebno je iskati najboljše prehode med redkimi drevesci, če nam je v pomoč sled predhodnikov, še toliko bolje. Ko se svet postavi malo bolj pokonci, gremo naravnost čim višje, potem pa prečimo v ožji žleb na levi strani. Skozenj pridemo na uravnavo Zlate vode.

Viševnik je naravnost pred nami, dobro viden je žleb, ki se spušča na levi strani pobočja do Zlatih vod. Dobro si ga zapomnimo, za smuko je ena boljših možnosti. Na uravnavi gremo levo in se po čistini v smeri letne poti vzpnemo na sedlo pod vršičkom Plesišče.

Zavijemo desno in se po izrazitem slemenu položno vzpenjamo. Če hodimo po izdelani smučini, ji kar sledimo. Drugače pa si poglejmo, kje se bomo najlažje prevalili na vršna pobočja. Ponavadi je najbolje prečiti malo desno in nato na primernem mestu zaviti levo.

Na travnikih običajno ne prečimo v smeri vrha, temveč se vzpenjamo navzgor proti vršnemu grebenu. Ko ga dosežemo, je potrebno biti previden, saj so na drugi strani grebena strma pobočja, nad njimi pa pogosto tudi opasti. Na grebenu je treba zaviti v smeri vrha in se vzpenjati po levi strani izrazitih skal.

Ko pomlad že pošteno nagrize sneg in je vrh kopen, se smuči pusti tu. Če pa je snega zadosti, je seveda najbolje smučati kar iz vrha. Vsekakor se vedno splača vzpeti prav do najvišje točke (2050 m, ena ura z vrha smučišča, skupaj dobra ura in pol). Peš ali s smučmi.

Vrh je zadosti prostoren, da se vedno najde vsaj majhen prostorček tudi za nas. Čeprav se je vreme v vršnem delu precej skisalo in so oblaki zagrnili razgled, je tudi to imelo določeno prednost. Na vrhu smo bili samo jaz in kavke. Zanimiva družba in prav nič bojazljiva. Dva metra, meter, pol. Brez strahu.

Kar nekako smo se navadili eden na drugega. Na to naše trenutno sobivanje je firbčno pogledalo tudi sonce. Skozi luknjo v oblakih se je skoraj kot skozi dimnik videlo v vesolje. Pa tudi naokoli se je malo razjasnilo. Vsaj tja do Malega Draškega vrha. Bolje nekaj kot nič.

Na vsak način si je torej na vrhu potrebno oddahniti in si vzeti čas. Če je obzorje jasno, so razgledi vse naokoli več kot čudoviti. A vedno pride tisti čas, ko bo treba dol. Prvih nekaj metrov je malo bolj strmih. Nič posebnega, če ne bi bili vsi prerešetani od tistih, ki hodijo navzgor. To pa je lahko že bolj sitno, padec se z nekaj smole izteče šele mnogo nižje.

Če se nam zdi prehudo, kar smuči v roke in peš navzdol. Naj nam ne bo nerodno. Pod vrhom prečimo v smeri Zlatih vod. Po nekaj deset metrih se pod nami odpre pobočje, flanka po domače, ki se izteče v izrazit širok žleb. Ravno tisti, ki smo ga opazovali ob vzponu. Torej ni kaj zaiti. Odsmučamo do žlebu in po njem navzdol do Zlatih vod.

Če nas ozka smučarija ne veseli, lahko pod stenami prečimo levo in si tam poiščemo smučino. Iz Zlatih vod se po krajšem žlebu, poznanem že od prej, spustimo v dolinico nad smučiščem. Vijugamo med drevesci navzdol, strmine ni več posebne. Na smučišču ujamemo še nekaj lepih zavojev.

Potem pa nas čaka nekaj porivanja skozi gozd in zadnji klanček pred cesto. Pa smo nazaj (z vrha petnajst minut). Kar prehitro, a tako je skoraj vedno. Nič zato. Jutri je še en dan…