Stari vrh

(27.-28.3.2010)

Noč ima svojo moč. Če je ob tem polna luna še toliko bolj.

Svečava

Svečava

Človeka v trenutku, ko se znajde pod zvezdno tančico prime, da bi po živalsko glavo dvignil visoko, prav pod nebo in zatulil kot volk. Tako, za pozdrav pomladi. Da je res že povsem blizu, kažejo potočki, ki jih napaja taleči sneg, prebujajoča se narava in tisti občutek…ljubezen je v zraku.

Kam'n

Kam'n

Ponoči tega vidiš bolj malo. Pa nič zato, saj čutiš morebiti še bolj. Večerne aktivnosti so bile omejene na sprehod do prvega ovinka. Da se preveri, če je sploh kaj snega. Pa ni ostalo samo pri tem. Ima, kot sem že rekel, noč tisto svojo posebno moč. Me je povlekla. Da sem kot mesečnik poljubil punce za lahko noč, zagrabil smuči in odšel.

Gumpi ;)

Noč ima svojo moč

Vzpon bi bil prav miren, če ne bi vsake toliko po smučišču pridrveli trije razgrajači na motornih saneh. Saj človek še razume, da se morajo znoreti. Toda ob desetih zvečer je res malo pozno. Na srečo jim je kmalu zmanjkalo sape in spet sem imel svoj mir. Vzpon mimo vasi Zapreval, kjer so posamezne lučke v oknih kazale, kdo ne more zaspati, je bil prav romantičen.

Štart

Štart

Pod vrhom šestsedežnice sta me presenetili cesti, ki ju je plug vrezal v sneženo pobočje. Na srečo se je dalo sneženi zid nad njima obiti, obakrat na levi strani. Ko sem za seboj pustil še Kočo na Starem vrhu, je moja pot postala samotna. Kar malo strašljivo je bilo hoditi med sencami, ki jih je lunina svetloba risala po snegu.

Gumpi

Gumpi

Na vrhu strmega vzpona sem opazil luč. V koči pod vrhom so mladci, ki so še malo prej kalili mir na svojih hrumečih pošastih, svoj nemir trosili med štirimi stenami. Me seveda niso pritegnili. Sem šel kar naprej po smučišču, ob žičnici levo in nato po grebenu desno na vrh (uro hoda iz izhodišča).

Jutro

Jutro

Sprehodil sem se do mesta, kjer se pot odločno spusti proti sedlu med Starim in Mladim vrhom, potem pa vrnil nazaj do smuči. Prve metre ob žičnici sem prevozil s pomočjo čelne svetilke. Saj ni, da bi se tako sam in sredi noči, kam zvalil. Ko sem privijugal na smučišče, pa sem za pokušino ugasnil umetno svetlobo.

Položna pot

Položna pot

In videl, da naravna povsem zadostuje. Drvel sem po odlično pomrznjeni beli ploskvi, skorajda preskočil obe cesti in že vriskal mimo vasi Zapreval. Seveda tako, pri sebi. Kaj bi vznemirjal pošteno…zaspane. Za las sem zgrešil veliko luknjo sredi smučišča, čez cesto nad kmetijo zapeljal po snegu, ki so ga nanjo nametale divje sanke in zadnje metre vijugal po strmini nad gostilnico (deset minut iz vrha).

Meglice

Meglice

Ostalo mi je le še, da se javim. »Fantje, polna luna je. Ravnokar prismučal iz vrha Starega vrha. Snega še dovolj, čudovito, jutri zjutraj pa ponovi vajo. Lep pozdrav in lahko noč«. In vajo je bilo potrebno ponoviti. Izhodišče za vzpon je parkirišče pod smučiščem Stari vrh (N46.183877 E14.192623, 580 m).

Prjatu

Prjatu

Najbolj primeren čas pa seveda takrat, ko smučišče preneha obratovati. Zaradi nizke višine je potrebno pohiteti, saj drugače lahko le še opazujemo potočke talečega se snega in prve cvetice. Pri vstopni postaji šestsede je najbolje zaviti levo, saj je pobočje tu veliko bolj položno in tako primernejše za vzpon.

Pod vasjo Zapreval

Pod vasjo Zapreval

Na prvem ovinku se držimo desno in nadaljujemo navzgor po smučišču, kaj veliko ni možno zgrešiti. Prečkamo cesto ob kmetiji, se višje pretegnemo mimo vasi Zapreval in izberemo tisto smer proti vrhu šestsede, ki nam izgleda najboljša. Nadaljujemo kar strmo navzgor, ko smučišče zavije desno, pa se svet položi, prave strmine ni več.

Vdihniti življenje

To je...življenje!

Gremo mimo vikenda in štartne hiške do zgornje postaje vlečnice, zavijemo levo in ob žičnici nadaljujemo do grebena. Vrh je le malo bolj desno, zlahka se vzpnemo nanj, s smučmi ali brez (1217 m, slabi dve uri iz izhodišča). Če smo v pancarjih, bo tu seveda najbolje obrniti.

Rovte

Rovte

Če pa imamo namesto trdih podkev turne pancarje ali celo adidaske, potem pa le pojdimo še približno pet minut naprej. Prvi spust je res siten, skalnat in zato je potrebna previdnost. Tudi malo naprej, ko hodimo po grebenu, bodimo z glavo pri stvari. Saj bi bil padec proti Poljanski dolini ne le nevaren in boleč, temveč tudi povsem nepotreben.

Na vrhu

Na vrhu

Avto imamo vendar na drugi strani. Trud je nagrajen s prvovrstnim razglediščem. Mladi vrh in Blegoš sta stara znanca, prijazno se pozdravimo. Tudi nekatere vasice pod vznožjem, nam niso več tuje. Klopca in miza kar vabita, da človek posedi in vdihne.

Pogled v Poljansko dolino iz razgledišča

Pogled iz razgledišča

Ali bo ob tem volja še za vpis v knjigo, ki je pripeta na drevo poleg, pa je že povsem drugo vprašanje. Tako, zaradi varnosti, je že prav, da načečkamo nekaj osnovnih značilnosti. Ko je nahrbtnik že veliko lažji, se spustimo do smuči. Odvijugamo ob žičnici do smučišča, potem pa po poti povratka navzdol.

Smuka

Smuka

Pod kmetijo se smučarski progi ločita. Če je le kaj snega, gremo po levi, ki je bolj strma in tako za uživaško uvijanje več kot primerna. Kot bi mignil smo na izhodišču, smuke je za deset minut, nič več. Malce utrujeni, a vseeno več kot zadovoljni.

Zadnji zavoji

Zadnji zavoji