(3.4.2010)

April je in res je bil že čas, da nas pomlad sprejme v svoj topli objem. Snega v nižinah ni več, če hočemo najti kakšno fliko za spomladansko smuko je treba višje. Vsaj tako visoko, da bo okoli nas nekaj beline in da ne bo preveč ropotalo pod smučmi.

Poiskati je torej treba pobočja, kjer bo možno ob smuki vriskati od navdušenja. Torej čim višje? Najraje. A nekoliko povečana nevarnost plazov in časovna omejenost sta narekovala iskanje nižjega cilja. Blegoš je za takšne hitre skoke ravno pravšnji.

Do Gorenje Žetine (N46.167605 E14.142094, 920 m) se vedno lahko pripelješ, cesta ni pretirano široka, a gre. Za parkirišče bomo povprašali pri domačih, na turistični kmetiji na levi strani vasi, nam ga nemara ne bodo odrekli. Le kakšno prijazno besedo jim namenimo in po domačih dobrotah povprašajmo.

Toda kaj, če je sonce polizalo preostali sneg kot posebej okusen sladoled? Potem s smuko tu še ne bo nič, treba se je zapeljati iz vasi naprej do Črnega kala (N46.172984 E14.124896) ali celo naprej proti Prvi ravni. Z avtodomom bi do prvega cilja šlo, cesta je večinoma asfaltirana, a še ožja kot nižje.

Prostora je za parkiranje zadosti, višje pa ne rinimo, tudi, če so zapornice odprte. Je cesta preslaba. Midva sva imela tokrat avto z bolj terenskimi ambicijami, zato sva šla še nekaj deset metrov naprej. Pa ne daleč. Plaz, ki je zasul cesto naju je ustavil ravno na pravem mestu.

Od tu je bilo snega bolj ali manj zadosti. Se je pa poznalo, da toplota, ki po dolini sadi prve zvončke, počasi sega tudi že do sem. Dnevi so belini šteti. Po cesti se vzpenjamo do Prve ravni, kjer pred uravnavo s spomenikom zavijemo ostro desno v gozd. Tja nas usmeri tablica, pot je markirana.

Po gozdu sledimo markacijam, na razpotju gremo seveda na vrh. Koča je na drugi strani in je danes ne bomo videli. Ravno preden sva čez prehod v žičnati ograji stopila na vršne travnike, je za gorami tam v daljavi sonce zaspano zažmigalo z očmi.

Veje, poprhane s svežim snegom izpred dneva ali dveh, so bile kot čipke. Nežne in minljive. Sončni žarek je iskal pot med njimi. Svetloba je prihajala do naju, toplota pa se je še zaspano obračala pod puhasto megleno odejo v dolini. Na travnikih pot ni več vidna. Pa nič zato.

Gremo naravnost navzgor, malo se držimo levo in z očmi iščemo najvišjo točko. Nikoli nismo sami, senca samotnega pohodnika je ob takšnih dneh vedno naš spremljevalec. Vršna pobočja so praviloma lepo zalita, zna pa sveži sneg prav pobalinsko prekriti kakšno skalo, te so posute po pobočju prav na gosto.

Ob vzponu to še ne moti, ob spustu pa zna prav grdo zaškrtati pod nogami. Na desni vidimo najprej en in višje še drugi bunker. Prav na vrhu pa je stolpič in plošča z vrisanimi vrhovi naokoli (1562 m, iz Črnega kala ura in četrt, iz Žetine še vsaj pol ure več).

Vrh je tako kot vsi kuclji med dolinama, ki so se potegnili malo višje, prav nesramno razgleden. Nesramno? Prav zares. Kar ne veš, kam bi pogledal, vrtiš se kot vrtavka in gledaš vse naokoli, vidi se…cel svet. Prav zares. Če kdo ne verjame, pa naj gre sam pogledat. Ko se oddahnemo, bo čas.

Nataknemo smuči in se odženemo. Smučamo lahko v smeri prihoda. Ali pa uberemo bližnjico. Midva sva jo že. Je več prave smuke. Iz vrha smučamo po travnikih v smeri pristopa. Tu lahko s pogledom na čudovito kuliso naredimo nekaj najlepših zavojev.

Takoj ko privijugamo skozi prehod v žičnati ograji, se začnimo ozirati levo. Smerokaz naj bo velika skala, v strmino zavijemo nad njo. Izbirati je potrebno najboljše prehode skozi redek bukov gozd in se na primernem mest spustiti levo v graben.

Ta se vedno bolj zarašča, vendar se v spodnjem delu v njej še vedno da narediti nekaj lepih zavojev. Kar prehitro smo spet na cesti. Po njej se bolj ali manj naravnost spuščamo do izhodišča, kjerkoli že je (četrt ure smuke in več). Dan je še mlad, pa že toliko je prinesel zanimivega.