Bavhe

(16.10.2010)

Bavhe so v resnici tri. Ali dve. Kaj pa vem, kako bi točno povedal. Je kar malo zapleteno. Nizka Bavha je bolj prelom v slemenu, težko bi ji sploh rekli vrh. Druga je sedlo. Mala Bavhica ali Bavhca. Le tretja je vrh, pa še ta bolj plečat. Visoka Bavha. Vse tri so zgolj del čudovite ogrlice, ki je razpeta med Korensko sedlo na eni in visoko Kepo na drugi strani.

Izhodišče

Ker je to mejni greben, so bile včasih predvsem kraljestvo tistih, ki so čuvali, da ne bi kdo, nebodigatreba, tu na skrivaj prišel ali odšel. Danes, ko je vrvohodstvo med dvema državama, vedno bolj tudi narodoma, dostopno vsakomur, pa predstavljajo čudovito prečenje, polno razgledov, doživetij. Začetek in konec vedno odbiramo sami, le nekaj logistike je potrebne.

Most čez Savo

Na megleni dan so otroke zadržali v šoli, nekakšno nadomeščanje menda. A za pohajanje in prijeten klepet sta končno zadosti dva. Odločitev v zadnjem trenutku. Pomežiknil sem, da bova zagrizla v bok te verige in jo na kratko raziskala. Da bo drugič, ko nas bo regljalo več, vse bolj domače.

Odcep steze proti Srnjaku

Pot ni zahtevna, ni pa za vsakogar. Markacij namreč ni, prepuščeni smo bolj ali manj sami sebi. Občasno se steze izgube in takrat namig, pogled na zemljevid in dosti občutka, pomagajo iz zagate. Predvsem pa se zavedajmo, da smo, ko svet okoli nas postane nesramno strm, napak. Pojdimo nazaj in poskusimo znova. Trmoglavljenje v svetu prepadnih grap se namreč lahko kaj slabo konča.

Jesen nad Kranjsko Goro

Če so nam izhodišče parkirišča pod smučiščem Kranjska Gora (N46.486172 E13.778274, 810 m), se napotimo mimo stavbe policije in na levem robu parkirišča, v smeri ceste, ujamemo stezico. Pripelje nas do glavne ceste, katero previdno prečkamo in zlezemo čez varovalno ograjo. V pomoč nam je lesena stopnička na drugi strani.

Na razpotju pod planino gremo naravnost

Steza nas pelje naprej do Save in čez most na drugo stran. Zavijemo desno na kolovoz, ki nas pelje ob rečici. Kaj drugega ponosna Sava Dolinka v tem delu res ni. Na križišču, kjer desno vabi novi kamp, levo pa čez Savo lahko skočijo tudi avtomobili, gremo še naprej.

Brlog

Pa le nekaj deset metrov, potem zavijemo levo, mimo počitniškega doma. Cesta se začne vzpenjati. Ko je ob levi strani ceste izogibališče za avtomobile, se na desni v breg poda stezica. Sledimo ji in tako presekamo makadamsko kačo. Pot skozi gozd je dobro vidna in ni prenaporna. Ko znova stopimo na cesto, smo le še dober ovinek pod gostiščem Srnjak.

Kočura

Na platoju ob njem je lep pogled na del Kranjske gore in smučišča. Če seveda celotna dolina ni pod meglenim, dolgočasno belim pregrinjalom. Le malo naprej od platoja, prav nasproti gostišča, v gozd pelje traktorska vlaka. Kar takoj se razcepi, mi se držimo leve poti, ki je široka, posuta s pisanim jesenskim listjem in hoja po njej je prijetna.

Odcep na poseki

Ko pot zložno zavije v desno, se znova razcepi. Gremo naravnost in že čez minuto ali dve pridemo do manjše planine. Kje navzgor? Recimo, da po desni strani. Malo se še vzpenjamo ob robu travnika, potem pa zavijemo med smreke. Prave poti na tej strani ni, komaj vidna stezica gre po trasi vkopanega električnega kabla.

Hoja skozi gozd

Ko pokukamo iz gozda, je nad nami strm travnik, kar krepko zagrizemo v kolena. Pa se svet kmalu položi, pridemo do lovske koče in oddajnika v Brlogu (1272 m; ena ura s Kranjske Gore). S planine se da povzpeti tudi po lažji poti. A o tem več ob povratku. Sledimo kolovozu, ki ga malo višje lahko presekamo po stezici levo.

Odcep komaj vidne stezice pod vrhom

Ko pridemo do makadamske ceste, ki s Korenskega sedla pelje proti Železnici, gremo le nekaj korakov desno, potem pa po vlaki navzgor. Včasih je tu tekla prijetna stezica, sedaj pa so gozdarska dela svet postavila na glavo. Vlaki sledimo ob poseki, dokler na levi ne stopimo na stezico. Ta se malo pod kolovozom razcepi.

Iskanje prehodov pod Nizko Bavho

Če gremo levo, moramo potem zaviti desno do najvišje točke, kjer se kolovoz prevali na drugo stran. Tu spet najdemo nadaljevanje poti. Nova vlaka se prelevi v stezico, kateri sledimo navzgor. Hoja je prijetna, stezi tudi pozno jeseni ni težko slediti. Znova pridemo na gozdno cesto, jo prečkamo in hodimo po vlaki navzgor.

Vrh Nizke Bavhe

Bodimo pozorni. Ko se levo odcepi komaj vidna stezica, ji sledimo. Pa se kmalu izgubi v travah. Gremo navzgor, bolj na levo iščemo prehode med drevjem. Z nekaj sreče bomo našli prave in prišli na vršni greben prav na Nizki Bavhi (1642 m; 45 minut z Brloga). Vrh je dokaj neizrazit, da smo prišli prav, pove mejni kamen št. 138 in tablica na drevesu poleg.

Grpišce

Ker se spodobi še malo višje, zavijemo desno in se vzpenjamo po stezici do Grpišca (1676 m; pet minut z Nizke Bavhe). Ali je to sploh vrh, ali zgolj planina, Grpiška seveda, bi težko rekel. Na nekaterih zemljevidih je označen tako, drugje spet drugače. Pa saj sploh ni važno. Ko sedemo v travo, imejmo druge misli.

Julijci

Če se megle razkadijo, se vidi marsikam. Zatorej ni, da bi hitel. Enkrat pa je vseeno treba iti. Vračamo se do Nizke Bavhe in gremo naprej po stezici navzdol. Če srečamo pohodnike, jih le pozdravimo. Po naše. Pa ne glejmo predebelo, če bo odzdrav v sosednjem jeziku.

Avtoportret

Na sedlu (1531 m; 15 minut z Grpišca) presenetijo avstrijske markacije, ki pa se malo kasneje spet nekam izgube. Na slovenski strani je nekdo naredil kočo, verjetno zgolj vikend. Ali pa hoče oživiti planino, kdo bi vedel? Znova se vzpenjamo, kar ob mejnih kamnih bo najbolje. Pot je strma, telo nam prestavi v višje obrate.

Mala Bavhica

Pa vzpona ni pretirano, že smo na uravnavi, prečimo travnik in postojmo na vrhu (1650 m; 15 minut s sedla). Z vrha se lahko vrnemo na sedlo in od tam iščemo najboljšo pot nazaj. Morebiti nas zanese celo nazaj pod Nizko Bavho in se vračamo po smeri dostopa. Zakaj pa ne?

Visoka Bavha

Lahko pa z Visoke Bavhe lomastimo naravnost v gozd. Prave steze ni, držimo se malo levo in gremo mimo jezerca navzdol. Spuščamo se do poseke, pod katero nas stezica popelje na cesto, katero prečkamo in gremo naravnost navzdol. Hoja med podrtimi drevesni ni ravno prijetna.

Postanek na vrhu

Pridemo na manjši travnik, držimo se bolj levo in z nekaj sreče v gozdu pod njim najdemo stezico. Ta štrika navzdol, dokler se svet znova ne odpre. Med jesenskimi travami se držimo levo. Pod nami je gozdna cesta, sedaj orientacijskih težav ni več. Zavijemo levo in gremo do makadamske ceste, kjer znova zavijemo levo.

Poseka

Ko pridemo do odcepa nad Brlogom, zavijemo navzdol. Na Brlogu na desni strani lovske koče ujamemo stezo, ki zavije v gozd (40 minut z Visoke Bavhe). Spuščamo se mimo kolibe do mesta, kjer nas na drevesu oranžna puščica usmeri levo.

Praprot

Znova smo na mali planini, le da smo do nje prišli z druge strani. Jasno nam je, da je ta pot bolj prijetna in manj strma. Po znani vlaki se spuščamo proti Srnjaku. Razgledi na Kranjsko goro in gore nad njo, so bili sedaj že veliko lepši, sonce je popilo jutranjo meglo.

Planina

Pod gostiščem gremo lahko navzdol po stezi ali pa naokoli po cesti. Kakor želimo. Tako kot se lahko pri mostu čez Savo odločimo, da zavijemo čezenj in se vračamo skozi Kranjsko goro ali pa sledimo poti, ki nam je znana že od prej. Obe poti prideta prav, nam pa je tako ali tako verjetno vseeno (50 minut iz Brloga). Je le prava pustolovščina za nami.

Pogled proti Brlogu

Kreda in Grančišče

(10.10.2010)

Tudi če se obeta lep dan in bi najraje preskočili gore, dostikrat ne gre. Treba je domov, pogledat, kako napreduje viroza. In se odzvati prijaznemu povabilu tašče na sm’n. Nekak vaški praznik, povezan z domačim zavetnikom. Torej nas čaka klasično nedeljsko kosilo.

Izhodišče

A nič zato. Dan je treba loviti, ko je še mlad. Pa pot mora biti ob vseh načrtih primerno kratka. Izhodišče naj bo Mojstrana, parkirati se da ob cesti nasproti TIC-a (46.461187 13.941679; 646 m). Tu se tudi začno tablice pohodniških poti, njihov opis bomo našli na zemljevidu Kranjske gore. Če hočemo do jezerca Kreda, bomo sledili poti št. 15.

Stenar

Pred mostom čez Triglavsko Bistrico zavijemo levo in gremo po ulici, ki teče ob rečici (Kurirska pot). Na koncu naselja stopamo mimo male hidroelektrarne in naprej po makadamski poti. Ko pridemo do mostu čez Bistrico, nadaljujemo naravnost ob vodi po stezi. Sledimo potema 15 in 16 do odcepa, kjer prva pot zavije levo.

Kreda

Čaka nas krajši vzpon do jezerca Kreda (približno 720 m; dvajset minut). Tiho leži v kotanji med smrekami. V hladnem jutru osamljen, ostanki kurišča, stopničk in pomola pa kažejo, da zna biti v poletni vročini tu kar živo. Seveda si lahko vzamemo čas. Če ga le imamo zadosti. Misli se nam kaj hitro pletejo, kot pajkova mreža, ki je ulovila bisere rose.

Odsev

Ko pa vozni red odpiska odhod, lahko, da ne hodimo povsem po isti poti, pri potoku pred jezerom sledimo tablici, ki po poti št. 16 vodi proti Vratom. Vendar danes ne bo časa za takšne sprehode. Ko znova pridemo do steze ob reki, gremo lahko levo in pri Rosu pridemo na cesto. Toda vrnitev po asfaltni kači nam verjetno ne diši preveč, zato bo bolje zaviti desno. Čez nekaj deset metrov smo znova pri prvem odcepu poti za jezerce.

Pogled z mostu na brzice Triglavske Bistrice

Gremo nazaj proti Mojstrani, vendar le do prvega mostička čez Bistrico (petnajst minut). Ker smo na dveh nogah, za nas ne bo preozek, sedaj smo že zavili na pot št. 14. Na drugi strani se držimo med stanovanjskimi bloki desno, ko pridemo do glavne ceste, pa zavijemo levo.

Z glavne ceste takoj zavijemo desno

Čez nekaj metrov se odcepi na desni strani dobro vidna stezica, kateri seveda sledimo. Grizemo kolena in sopihamo, dokler ni pred nami nekam dvoumna tablica. Levo pot št. 14, desno pa…ali je to markacija ali znak, prepovedano za vsa vozila? Vsekakor koles nimamo, zatorej nas ne bo smel nihče kaznovati.

Desna pot preči pobočja

Desna pot preči pobočje, stezica je tudi posuta z jesenskim listjem dobro vidna. Nad globeljo začne zavijati levo, nato pa se vzpne naravnost po pobočju navzgor, dokler ne pridemo do širokega sedla, kjer zavijemo desno. Spet smo na poti št. 14, sledimo ji do razglednega Grančišča (844 m; dvajset minut).

Mojstrana, Dovje, Dovška baba

Sonce nas jutranje prijazno oblizne in začutimo njegovo jesensko medlo toploto. Če je že popilo jutranjo roso, lahko svoje ude raztegnemo po travnati preprogi. Drugače pa sedemo na klopco ali vsaj stopimo do roba in previdno pokukamo navzdol. In vse naokoli. Razgledovanja so tu obvezna, balkon nad Mojstrano očesu da veliko videti.

Cmir

Vračamo se sprva po isti poti, tam, kjer smo prej prisopihali navzgor na sedlo, pa sedaj nadaljujemo naravnost, dokler ne pridemo do markirane poti. Če nam zmanjkuje časa ali volje za presežke v smeri Slemena, zavijemo navzdol. Pot ni zahtevna, nekaj previdnosti pa je ob vlažnih tleh vseeno potrebne.

Kam pa sedaj?

Zdrs se lahko konča z bolečo zadnjico, kolenom ali celo nosom. Vsekakor nič kaj prijetno. Znova na cesti, lahko korakamo po cesti proti Mojstrani, gremo mimo trgovine in čez Bistrico do izhodišča. Če nam asfalt še vedno ne diši, pa se mimo blokov in čez mostiček vrnemo na znano pot, zavijemo levo in se po Kurirski poti vrnemo domov (slabe pol ure).

Grančišče

Na Peč in še malo naokoli

(9.10.2010)

Del poti

Bogsigavedi kakšna čudna sila nas je odpihnila prav na ta kamen sredi vesolja. Med vsemi miljardami svetlečih pikic na nebu smo prijadrali ravno mimo nam ljubega sonca. In pristali na modrem planetu. Ki se, kakšen čudež, vrti. Zato nam je včasih malo vroče, včasih nas malo zebe, tako, po šreki, pa nam je ravno prav.

Začetek poti v Mojstrani

In kdo bi si mislil, da je ravno v času, ko ni skrajnosti, tako prijetno. Temperature so ravno takšne, da je prav, nebo je kot umito, bukve eksplodirajo in čas je, da srce začne utripati hitreje. Če noče samo od sebe, ga bo treba malce pognati. Kakšno dvokolo bi bilo zanesljivo primerno. Izhodišče naj bo pri dveh stopinjah. Celzija. Ravno prav, da bomo uživali, ko se bomo počasi greli in bo mraz iz kosti puhtel kot rahla meglica.

Kot bi jo z ravnilom narisal

V Mojstrani se da parkirati (46.465563 13.932552; 650 m), tam se začne urejena kolesarska pot D-2. Prvo ogrevanje bo proti Gozd Martuljku. Čeprav se nam pot zdi dokaj ravna, pridobimo na osmih kilometrih skoraj sto višinskih metrov. Če hočemo čez Savo priti suhi, bo treba na most, namenjenem predvsem avtomobilom. Ob robu ni prav veliko prostora, a drugače ne gre.

Jesen

Za ovinkom zavijemo levo na prvi uvoz in po dvesto metrih desno. Poti sledimo proti Kranjski gori, peljemo skozi njo in mimo parkirišč pod smučišči. Nad Zelenci brcamo proti Ratečam (865 m), zavijemo v vas in peljemo pod sv. Duhom skozi center vasi. Naj nas tam table, ki Tromejo obetajo desno, ne zavedejo. Vabijo namreč zgolj pešce.

Kranjska gora

Mi nadaljujemo naravnost. Ko se cesta začne spuščati, skoraj na koncu vasi ujamemo cesto desno. Ta kmalu postane makadamska in pokaže zobe. Strmina popusti le občasno in še to bolj na kratko, potem pa se spet zaženemo navzgor. Pod nami so zanimive košenine, razgledi že od tu niso za odmet.

Sv. Duh v Ratečah

Peč je pred nami. Zaradi poseke po njeni sredini, ki se resda vedno bolj zarašča, jo zlahka prepoznamo. Na razcepu ne zavijemo proti planinskemu domu, temveč levo. Čeprav vzpona še zdaleč ni konec, so najhujši klanci že za nami. Skoraj. Zložno se vzpenjamo in na novem razcepu poti zavijemo znova levo.

Nad Ratečami

Razen če imamo vsega dovolj. Potem gremo desno, pridemo na glavno cesto pod Korenskim sedlom in se spustimo v Podkoren. Pa zakaj? Saj ni, da bi omahoval, vzpon po gozdni cesti je prijeten, srce je ravno na pravih obratih. Malo preden pridemo do smučišča, se na razcepu še vedno držimo levo in bicikliramo po slovenski strani proti vrhu.

Na razcepu zavijemo levo, zadaj Peč

Zadnji klanec, ko sta oddajnik in koča pod njim že skoraj na dosegu roke, pa je češnja na vrhu sadne kupe. Strm, da se kar malo zašibijo utrujena kolena. Toda trma in ponos ne dovolita sestopa, grizemo še tistih nekaj metrov, da končno pred panoramsko maketo stopimo s kolesa.

Gore nad dolino Tamar

Kar leteti naprej, ne gre. Je vsega preveč. Predvsem razgledov. Pa ne na maketi, resnične gore, kamnito bele špice, kipijo nad dolino Tamar proti nebu kot bujne prsi iz premajhne bluze. Prav do najvišje točke (1508 m) je le še nekaj zavrtljajev, številni spomeniki kažejo na prijateljstvo med tremi narodi.

Dobrač

Ki so se že tolikokrat gledali čez muho vojaške puške. Toda čas liže rane in prav je, da se pozabi. Kar se ne more, pa odpusti. Potem je živeti lažje. Bodeče žice se stlačijo na smetišče zgodovine, meje pobrišejo in tako je najlepše. Dolina pod nami in Dobrač nad njo pošiljata vabilo. Treba se mu bo odzvati.

Spust z vrha

Z vrha se spustimo proti koči treh dežel. Kolovoz je predvsem nad kočo dokaj slab, tako da je potrebne nekaj previdnosti. Tudi če iščemo obvoz po travi, zna včasih prav presneto drseti. Zapeljemo mimo koče in takoj levo. Vozimo pod zgornjo postajo trosedežnice in naprej proti dolini.

Proti dolini

Kolovoz ni slab, z nekaj previdnosti se da po njem peljati tudi z boljšim treking kolesom. Na kratko zavije levo v gozd in se vrne ob umetnem jezercu nazaj na smučišče. Pa po njem ne vozimo dolgo, znova zavijemo v gozd, tokrat na desni strani. Držimo se boljše ceste, na edinem pravem križišču nas tablice usmerijo proti Sovčam (Seltschach; 701 m).

Sovče

Drvimo skozi gozd, prečkamo smučišče, obrnemo in znova zapeljemo med drevesa, dokler na travniku nad spodnjo postajo ne uberemo smeri proti parkirišču. Tega prečkamo, se vzpnemo, zavijemo desno na glavno cesto in peljemo skozi Sovče proti Zagoričam (Agoritschach). Od tam se strmo spustimo v Podklošter (Arnoldstein; 578 m).

Zagoriče

Tik pred koncem klanca lahko zavijemo ostro levo, v naselju desno in pod glavno cesto pridemo do kolesarske steze, kjer zavijemo levo. Če pa imamo preveč hitrosti, nič hudega. Peljemo naravnost mimo pokopališča in ko pridemo do glavne ceste, zavijemo levo. Na koncu vasi pridemo ravno za mostom do omenjene kolesarske steze, kateri sledimo v smeri Italije.

Podklošter

Skozi vasi Megvarje in Vrata (Thörl-Maglern) pridemo do meje in jo prečkamo. Smerokazi kažejo nekam čudno, zato jim ne zaupajmo povsem, temveč takoj za nekdanjimi mejnimi stavbami, zavijmo povsem desno. Na leseni ograjici pod kolesarsko potjo, ki takoj strmo zakvačka navzgor, je rdeč napis Ciclovia Alpe Adria.

Vzpon nad platojem nekdanjega mejnega prehoda

Ko se dvignemo dovolj, peljemo nad nekdanjim carinskim platojem in naprej vzporedno s cesto proti Trbižu (Tarvisio). Presenetijo veliki bunkerji nad potjo, ki so nekoč stali kot branik proti sovragom. Danes sosedom. Ko se cesti povsem približamo, pridemo do razcepa pred vasjo Kokovo (Coccau).

Ciclovia Alpe Adria

Zavijemo v vas in peljemo skoznjo, prečkamo potok in zavijemo levo. Ko pridemo do glavne ceste, zavijemo levo navzdol in na drugi strani poganjamo naprej v smeri Trbiža mimo stare železniške postaje. Na križišču poti se lahko ustavimo, saj je zemljevid zelo zanimiv.

Območje nekdanje železniške postaje pred Trbižem

Zavijemo proti Sloveniji, čez most prečkamo sotesko Ziljice in na drugi strani sledimo oznakam kolesarske poti. V tej smeri ni nobenih prehudih vzponov ali spustov, tako da je vožnja prav prijetna. Čeprav večinoma poteka po gozdu, pridemo tudi na razgledna mesta, ko se je vredno ustaviti in si napasti oči.

Pogled z mostu čez Ziljico

Še posebej most čez Beli potok je tak. Le malo pred Slovenijo, ko pripeljemo na travnike, nas tablice desno usmerijo proti Belopeškim jezerom (Lago di Fusine). Jih ni za spustiti. Nekaj malo vzpona, ravno da zadihamo in že smo na cesti proti jezerom. Tu pa bomo zadihali že malo globlje.

Most čez Beli potok

Vsaj do spodnjega jezerca je strmina takšna, da nam srce veselo poskoči v prsih. Če bomo zmogli do prvega, bomo zanesljivo tudi do drugega. Ob njem pa si vzemimo čas. Za počitek in užitek. Razgledi na Mangart in sosede so takšni, da jih vpijaš in vpijaš in sanjaš, da si znova tam zgoraj, na Via Italiana.

Spodnje Belopeško jezero

Pripet letiš nekje bliže nebu kot zemlji. Čarobni občutki. Mladost. Minevanje. Tokrat prepišne strmine ni pod teboj, zgolj topla trava, mehka gladina vode in nekaj rac za družbo. Vsak čas ima svoje adute, samo povleči jih moraš ravno, ko je najbolj prav.

Zgornje jezero

Nazaj oddrvimo po cesti mimo spodnjega jezerca, znova zavijemo na kolesarsko pot in ji na križišču sledimo proti Sloveniji. Takoj ko se za hišami usmerimo proti glavni cesti, nas enostavne tablice usmerijo ostro desno. Bo kar prav, kolesarska pot je sedaj narejena do meje in naprej pod Macesnovcem proti Kranjski gori.

Rateče, v ozadju Peč

Če nam že zmanjkuje pijače, imamo več možnosti. Lahko se ustavimo v kakšni gostilni, stopimo v trgovino sredi kraja ali pa pijemo tisto, kar baba šči. Pa da ne bo negodovanja nad čudnim predlogom, peljimo v smeri Vršiča, mimo hotela Lek. Malo pred mostom čez Pišnico (čudna imena v teh krajih, ni kaj), na desni zagledamo korito z vodo s pomenljivim imenom.

Jasna in zlatorog

Ko se odžejamo, bo nekaj zavrtljajev zobčenika ravno prav, da pridemo do jezerca Jasna, se postavimo poleg zlatoroga in morebiti kakšnega tudi potegnemo iz nahrbtnika. Smo si ga zaslužili. Potem pa brcamo navzdol, kar po glavni cesti, dokler pod igralnico ne pridemo do mostu čez Pišnico.

Navijačica

Sedaj nam je pot že znana, sledimo ji proti Gozd Martuljku, se pred njim ustavimo vsaj toliko, da pozdravimo stare znance špikove skupine, nato pa previdno prečkamo most in prav po jesensko, tako, uživaško, peljemo proti izhodišču. Skupaj bomo pedala gonili okoli 90 kilometrov.

Most čez Savo pred Belco

Koliko časa pa bomo rit žulili, koliko jo v rosnih travah hladili in koliko trenutkov ukradli za svoje misli, bomo pa že sami najbolje vedeli. Če bomo zjutraj krenili, ko bo mraz še ostro rezal v lica in dom ponovno ugledali, ko bo ravno sonce pošiljalo na zemljo zadnje žarke svetlobe, bo še najbolj prav.

Kepa

Šturmovci

(3.10.2010)

Ko danes gledamo naravo, se nam, če le imamo kaj srca, kar zasmili. Človek, menda misleče bitje, z njo dela kot bi bila zgolj njegova last. Spreminja jo, kot se mu zdi najbolj prav, posega vanjo, če se mu to zdi potrebno, jo uniči, zgolj, da dokaže svojo moč.

Parkirišče v Markovcih

Velikokrat se igramo boga. Smola za živali in rastline, ki so naši mejaši. Zelo verjetno se bo zanje slabo končalo. Ob tem vsakodnevno prirejamo stari rek, da človek obrača, bog pa obrne. Sedaj imamo mi zadnjo besedo. Vsaj tako se nam zdi.

Sv. Marko

Da ga lomimo, se zavemo šele, ko nas udarijo razne vremenske ujme ali zlomi nadloga, blizu biblijski apokalipsi. In potem mediji povzemajo takšne ali drugačne znanstvenike, preroke in vrače, ki nam v kratkem obetajo konec sveta. Pa še prav imajo. Dejansko je konec sveta, kot so ga poznali naši predniki, že prišel.

Markovci

Brezglavo norenje skozi čas, nam ne prinaša nič dobrega. Drava je bila pred sto in več leti rečica, ki jo je človek ujel med brane elektrarn in jo s tem ogoljufal za iskrivo, poskočno veselje. Tudi pri Ptuju je tako. Po izgradnji akumulacijskega jezera in kanala do elektrarne je veliko rečnih korit ostalo suhih, reka se je spremenila v potok.

Ptujsko jezero

Od nekdanjega poplavnega gozda je v prvotni funkciji ostalo le nekaj hektarjev loke. To so zaščitili kot krajinski park Šturmovec, po njem pa so pred več kot desetimi leti speljali naravoslovno učno pot. Pa je od nje bore malo ostalo. Dejansko le tabla na njenem začetku.

Drava

V samem parku nismo našli niti ene markacije, smerokaza ali razlagalne table. Zato je dobro biti na številna radovedna otroška vprašanja, že prej malo pripravljen. O Šturmovcih obstaja kar nekaj zapisov, le pobrskati je treba. Na internetu ali v najbližji knjižnici.

Čez jez pelje cesta

Do izhodišča poti lahko pridemo iz Vidma ali Markovcev. Parkiranje ob ali v krajinskem parku ni zaželeno, poti okoli nasipa imajo zapornice, pa tudi na platojih brane jezu, resda dokaj obledeli listek o človeškem in video nadzoru, ne navduši, da bi se kam stisnili.

Jez pri Markovcih

Saj, zakaj pa bi se? Le dober kilometer in pol oziroma pol ure hoje je med velikim parkiriščem v Markovcih in izhodiščem poti. Mi smo že menili, da je to boljša možnost (46.394882 15.933186; 217 m). S parkirišča gremo proti dobro vidni cerkvi sv. Marka, kjer ob pojasnilni tabli o pohodniških možnostih v okolici, zavijemo levo.

Tabla na izhodišču

Hodimo skozi vas in se ob razcepu še vedno držimo leve poti, ki nas pripelje na nasip Ptujskega jezera. Sedaj moramo čez kanal in na drugi strani desno čez brano jezu. Po cesti nadaljujemo še pol kilometra do začetka naravoslovne učne poti. Tabla z osnovnimi podatki in skico obeta marsikaj.

Drevesna goba

Vidi se res veliko, toda smer bomo morali izbirati kar sami. S policistom, ki je stavkal na začetku poti, smo spregovorili nekaj besed, potem pa že hodili naravnost po makadamski poti. Gremo mimo polja, kjer je letos rahlo kimala že precej suha koruza, jesenski podlesek nam maha v slovo.

Park

Pridemo na travnike, kjer dokaj osamljena drevesa na lepo pokošeni trati delujejo, kot bi jih nekdo nametal sem in tja, kamor je pač padlo. Pravi angleški park. Makadamska pot postane kolovoz, kremenovi prodniki ob sončnih žarkih, ki posvetijo skozi oblake, zažarijo kot najžlahtnejše drago kamenje.

Zaklad

Med stebli koruze in v gostem grmovju včasih kaj zašumi, zasliši se rahel žvižg. Ptice, ki še niso odšle v toplejše kraje, skrivaj opazujejo čudne prišleke. Kolovoz preraste trava, vendar je še vedno dobro vidno, kam moramo usmeriti korak. Približamo se reki, Dravinja hiti na obisk k Dravi, dolga bo še njuna skupna pot.

V gosteh

Prav do brega bo treba nekaj korakov po kakšni ribiški stezici ali kar počez. Ob tem pa le ne lomastimo naokoli kot kakšen medved. Smo tu vendar zgolj gostje. Ko pot zavije levo, gremo čez ožji gozdni pas in pridemo na njivo. Da je letos tam rasla koruza, je bilo tako ali tako jasno.

Dravinja hiti na zmenek

Sedaj se lahko podamo v gozd, iščemo najboljše prehode proti sotočju. Če se nam da. Pa, zakaj pa ne. Je zanimivo. Pa tudi žalostno. Ko zagledaš ostanke človeške neumnosti, skrite pod rastjem. Salonitke, vreče v katerih je bilo umetno gnojilo. Fuj in fej.

Na strnišču

Ko se vrnemo na njivo, zavijemo proti njenemu drugemu koncu, previdno splezamo na lovsko opazovalnico in se ozremo, do koder se vidi. Predvsem pa navzdol, kjer za pasom grmovja leži mrtvica. Potem pa sledimo poti ob robu njiv in gozda, dokler ne pridemo znova na makadamsko cesto, po kateri smo hodili že sem grede. Lahko se vrnemo po njej, ali pa raziskujemo kakšnega od odcepov.

Mrtvica

Pohajanje nam bo pet do šest kilometrov obrabljalo čevlje. Časa pa bomo potrebovali, kot si sami želimo. Če bomo posedeli v travi, opazovali reko, velike ptice nad njo, malo žabico na listu ali šiško pod drevesom, bo dan kar hitro mineval. Vsaj nekje dve do tri ure, si pa za tak obisk že spodobi vzeti.

Razgledišče

Vsekakor se vrnemo čez jez, tam pa se poti razcepijo. Lahko gremo po že znani, torej čez kanal in skozi Markovce. Ali pa samo naravnost navzdol v Novo vas. Skoznjo sledimo glavni cesti, pridemo na polja in prečkamo kanal preko mostu. Hodimo do pokopališča, kjer levo zavijemo na parkirišče. Enostavno, ni kaj. In enostavne stvari so ponavadi še posebej zanimive…

Žabica

Trdinov vrh

(24.9.2010)

Saj ni, da bi govoril. Vedno, ko misliš, da boš lahko zavriskal od veselja, se najde vejica pelina. Tako, da malo zaskeli in predvsem skali težko pričakovano zadovoljstvo. Če si takrat sam, te hitro obidejo mračne misli. Koliko prijetneje je reči besedo, stopiti v korak, dvigniti glaž…s prijateljem.

Parkirišče nad vasjo Jugorje

Ti kar nekoliko odleže, dan se ti zdi bolj svetel, ljudje prijazni. Verjameš, da bo jutrišnji dan prinesel rešitev. Saj bi nihče ne verjel, toda celo oblaki se umaknejo, nad teboj, povsem v nasprotju z napovedjo, se pojavi jasnina. In kaj bi torej objokoval tisto, kar pač je. Raje stopi na pot…

Nad izhodiščem

Do vasi Gabrje na Dolenjskem bomo ob vseh tehnoloških čudesih že znali najti. Tudi mi smo, čeprav nas je navigacija, kot kakšen rahlo navihan taksist, vozila po nekam ozkih cestah. Ko smo pripeljali v vas, pa se je namrdnila in povsem odpovedala poslušnost.

Rdečke

Zato smo šele v tretjem poskusu (ja, itak, v tretje, pa rado, pa tako naprej…) ob obilni pomoči domačinov, tik pod zamišljenim izhodiščem, odpeljali iz vasi, zavili mimo cerkve in pod vasjo Jugorje pripeljali ob koncu asfaltne ceste na dokaj veliko parkirišče (45.779691 15.289427; 517 m). Kaj bi se jezili. Ko smo dobili potrebne napotke od zadihanega povratnika, smo bili prepričani, da smo še bolj prav.

Pot skozi goščavo

Iz parkirišča gremo nekaj korakov navzdol, do roba travnika na levi strani. Tu se začne jasno viden kolovoz, po katerem zagrizemo v breg, čez nekdanje smučišče. Strmina je kar pravšnja, kar je tudi najbolje. Kaj bi ovinkaril, če ni potrebe. Na vrhu travnika stopimo v gozd, pridemo ponovno na visoke košenine in stezi sledimo, dokler nas ne pripelje do markacij in prvih tablic zlatorogove transverzale ponosa.

Visoke košenine

Sedaj ne bo več dvoma, markacijam sledimo do izvira Gospodična in planinskega doma (822 m; 35 minut). Ker je voda menda zdravilna s pomlajevalno močjo, se ve, kje se bomo dlje zadržali. Pa tudi pri domu se, kot smo slišali, zaradi okusnega golaža, splača. Mi ga nismo imeli časa poskusiti, se nam je že mudilo naprej.

Skrivnostna Gospodična

Sprva gremo po cesti, pa ne prav daleč. Le do tablice, ki usmerja levo v gozd. Prijetna gozdna steza se vzpenja, strmina kar nič ne popusti. Prečkamo cesto in se malo višje ponovno vrnemo nanjo. Pa le za minuto ali dve, potem jo že na desni strani zapustimo. Do vrha je samo še nekaj strmine. Pa je takšna, da kar dobro zagrizemo v kolena.

Planinski dom

Mimo razgledišča z vpisno knjigo in žigom gremo do cerkvic. Na slovenski strani je sv. Jera v ruševinah, na hrvaški pa cerkvica sv. Ilije vabi z zvončkom. Mimo televizijskega stolpa gremo naprej, Trdinov vrh je na naši desni strani, na vrhu stoji geodetski stolpič (1178 m, 40 minut).

Pogled na vrh s poti

Nadaljujemo po cesti in pod vojašnico stopimo na travnike. Hodimo po dobro vidni stezi, smer proti sv. Miklavžu nam ravno na pravih mestih pokažejo tudi tablice. Mi smo se hvaležno ozirali proti nebu. Dež je ostal nekje na severu, nad nami je bila jasnina. Sonce se je počasi poslavljalo, čas danes ni bil naš gospodar.

Razgledišče pri žigu in vpisni knjigi

Pot je s travnika zavila v gozd in se spuščala, strmina ni bila pretirana. Moča deževja izpred slabega tedna je pred križiščem poti naredila pravo blatno kopel, zato je bil obvoz nujen. Še nekaj korakov skozi gozd in že smo bili na travnikih, posejanih s posameznimi vikendi, klopcami in mizami, pripravljenimi za naslednji nedeljski piknik.

Sv. Jera

Za Domom pri Miklavžu (964 m; 35 minut) smo stopili do cerkvice, je bilo vsega nekaj korakov vzpona. Obirali se pa nismo, se je že nočilo. Navzdol smo šli po cesti do krvavega kamna in ob njem za trenutek postali. Zgodbe na tablici skušajo pojasniti, od kod tako nenavadno ime. Seveda so krvave, da gredo človeku kar lasje pokonci.

Na vrhu

Nam pa so misli že bolj uhajale k vprašanju, kje zaviti v dolino. Ker po cesti, ki gre le preveč naokoli, nismo hoteli, smo se raje odločili za nadaljevanje hoje proti Gospodični. Pri lovski koči pa smo ubrali strm kolovoz navzdol, na travniku prišli do markirane poti, pa na naslednjem razmišljali kam.

Vojašnica

Tema je pomalicala markacije, zato smo sledili poti na kateri smo bili, nekoliko desno. Ko se je ta obrnila levo, smo šli naprej po stezi in se držali bolj levo. Strmina je bila kar huda, mokra prst je drsela, preskočili smo potoček in bili spet na kolovozu.

Pri Miklavžu smo oddali pisma, polna želja...

Hm, lahko bi mu že zgoraj kar sledili. Pa je bilo tudi tako prav. Nas je pa pripeljal ravno tja, kamor smo želeli. Na ovinek ceste, ki iz Gabrja, pod vasjo Jugorje in mimo našega parkirišča, pripelje do krvavega kamna.

Krvavi kamen

Tablica, ki je ob poti namigovala 16 kilometrov, ni bila prava, do izhodišča je bilo le še tri četrt ure (40 minut od kar smo oddali pismo Miklavžu). Pa se dan še ni zaključil, je sledilo še marsikaj. A to je že snov za druge zgodbe, tam iz začetka…

Ko noč se razsvetli...

Ajdna

(12.9.2010)

Preteklost je kot debela knjiga iz katere se učimo za naše dni in hkrati vanjo dopisujemo nauke za potomce. Toda zapisi iz knjige so ob bičanju sil narave in na prepišnem času zgodovine dostikrat zabrisani, celo izgubljeni. Takšna mesta ljudski glas kmalu spet napolni. Spletejo se legende in pred nami zrastejo silni Ajdi, ki so nekoč vladali tem krajem. Predvsem pa jasno zasije obraz čarne lepotice – Ajdovske deklice.

Ajdna in Mala Ajdna

Dejstvo je, da so Ajdi na naših tleh res nekoč živeli, bili so prebivalci rimskega imperija in zato dokaj omikani, krščansko verujoči. Ko pa je v petem in šestem stoletju našega štetja rimski imperij začel razpadati, so med staroselce zasekala kot meč številna divja, barbarska plemena, ki so vdirala in plenila po do tedaj mirnih dolinah.

Odcep poti v vasi Potoki

Goti, Huni, Langobardi in kasneje še nebodigatreba Slovani, so pognali Ajde v beg. Nekateri so povezali cule in pobegnili v tuje kraje, drugi so mir našli na skritih varnih lokacijah, kjer so imeli dogajanje v dolini vedno na očeh. Ajdna je torej kar pravšnja. Visoka vzpetina nad Savsko dolino je bila neosvojljiva trdnjava s prepadnimi stenami in čudovitim razglediščem, ki pa je hkrati ravno pod vrhom ponujala dovolj ravnega prostora za nekaj hišk in cerkvico.

Desno se odcepi steza

Kako so se sukale usode zadnjih naseljencev, ne vemo. Pa saj tudi ni važno. Je pa skoraj zagotovo res, da so se zadnji naseljenci pomešali med slovanska plemena, ki so poselila izropane doline. Zato se nekaj njihove krvi pretaka tudi po naših žilah…

Preplet

In ko bomo sedeli na tem čudovitem razgledniku, tam ob ostankih preteklosti, si bomo lahko v mislih risali podobe visokoraslih orjakov. Zidovi pred nami bodo oživeli, zaslišali bomo govor, tuj, a vseeno tako domač. Nekje zadaj se bo slišal vrisk otrok, pomešan z blejanjem ovc in prasketanjem ognja. Tedaj se bomo zavedli, da smo…doma.

Steza

Najhitrejši vzpon na Ajdno je iz vasi Potoki pri Žirovnici. Vas je stisnjena pod pobočje, zato prostora za parkiranje ni prav veliko. Še najbolje bo, da avto pustimo ob glavni cesti, tam tudi avtodom verjetno ne bo nikogar motil (46.413601 14.125952; 555 m). Previdno prečimo cesto in gremo skozi podvoz pod železniško progo ter na drugi strani levo proti vasi.

Potoki

Če smo z osebnim avtomobilom, se lahko po ozki asfaltni cesti tudi zapeljemo in pred vasjo na levi strani, tako da nikogar ne motimo, parkiramo (46.415847 14.122166; 585 m). Vzpnemo se do najvišjega mesta vasi, kjer se desno ob potoku Srednik odcepi pot, ki že po metru ali dveh postane mestoma precej raztrgan kolovoz.

Pogled iz visokega razgledišča v smeri Dovške babe

Pogled iz visokega razgledišča v smeri Hruškega vrha, Kleka in Golice

Mimo zadnjih hiš se vzpnemo do velikega golega prostora, namenjenega spravilu lesa. Tu se cepi več strmih traktorskih vlak, mi zavijemo na skrajno desno. Markacij tu še ni. Kar dobro grizemo kolena in nič ne pričakujmo, da bo strmina kmalu popustila. Ko naša pot zavije levo, ji lahko sledimo.

Arheološko najdišče

Morebiti pa se bo bolj prijazno pustiti zapeljati stezici, ki se odcepi desno. Ta se nekaj višje ponovno sreča z vlako, katero pa samo prečkamo in še naprej sledimo stezi. Ko se svet nekoliko položi, se pred nami ponovno cepijo poti. Držimo se bolj desno, na smreki nas prva tablica usmeri tako, da bo prav.

Cerkev

Markacije so še vedno redke, tablice pa nam na mestih, kjer bi se lahko porodil dvom, pokažejo, kje naprej. Ko nas ena od njih usmeri desno, naredimo še nekaj korakov, potem pa ujamemo stezico. Nad nami se že pokaže strma skalna stena. Zložno se vzpenjamo, dokler ne pridemo na izrazito stezo, kjer zavijemo desno.

Pogled na nahajališče z vrha

Pot naprej ni ravno zahtevna, nekaj previdnosti pa bo potrebno. Pobočja pod nami so strma in vedno bolj prepadna. Ko pridemo na greben, lahko po komaj vidni stezici zavijemo desno do razgledišča. Gornjesavska dolina leži pod nami, Mežaklja nad Jesenicami in veriga Julijcev za njo, obujajo spomine in vabijo.

Gornjesavska dolina

Vrnemo se do markirane steze in se po ozkem kamnitem prehodu podamo proti arheološkemu najdišču. Postojimo ob zidovih, pojasnilne table ob vhodu v cerkev nam razkrijejo, kako so potekala arheološka dela in kako je bila naselbina videti nekoč. Vsekakor čas za postanek.

Žirovnica, Moste in seveda...Breg

Za cerkvijo se lahko napotimo naravnost na vrh (1064 m, uro hoje z izhodišča). Če pa se nam pot zdi prestrma, pobočje prečimo in se nato po grebenu vzpnemo do razglednika. Takšnega bomo le težko našli kje drugje, saj je vrh kot izpostavljen balkon visoko nad Savo. Zato si bo že treba vzeti čas in v miru užiti to podobo raja pod seboj.

Potoški Stol

Potem pa se lahko vrnemo po poti prihoda nazaj v dolino, ali pa izlet še malo podaljšamo. Vsaj do Valvasorjevega doma ali celo dlje, tja proti Stolu. Če smo vrtoglavi, se vsekakor spustimo po že znani poti navzdol mimo ostankov zgradb. Ko smo pod stopnicami, ne zavijemo v smeri Potokov, temveč gremo pod steno naokoli do sedla med Ajdnama.

Vrh Ajdne

Do sem se lahko spustimo tudi direktno z vrha, po dobro zavarovani poti. Vendar pa jeklenice in klini vodijo strmo čez steno, tako da pot ni za vrtoglave, čelada in samovarovalni komplet pa tudi ne bosta nič odveč. Na naši desni strani, za žičnico, je skalni vršiček, Mala Ajdna. Z nje je čudovit pogled na vršno pobočje Ajdne in strmo steno pod vrhom.

Mala Ajdna

Toda sicer kratki vzpon je mestoma zahtevno brezpotje. Še posebej ob misli na prepadne stene pod nami. Zato naj se ga loti le tisti, ki že ima izkušnje s takšnimi podvigi in ni vrtoglav. Komaj vidna stezica gre po levi strani vršička. Čez prvi strmi del gremo naravnost, pomagajo nam udrte stopinje. Nato zavijemo desno na vršni greben.

Začetek strme poti

Naravnost bo malo težje, saj skale med travo ne dajejo ravno zanesljivega oprijema. Levo bo lažje, a bolj izpostavljeno, desno nekoliko težje, a malo manj zračno. Do vrha je le še nekaj metrov (nekaj višinskih metrov manj kot velika sestra; pet minut s sedla). Da je povratek bolj zahteven kot vzpon, verjetno ni treba poudarjati.

Jeklenice pod Ajdno

S sedla med Ajdnama se napotimo proti Valvasorjevemu domu. Najprej nas markacije usmerjajo po stezi v smeri visokega grebena Karavank. Ko prikorakamo do kolovoza, zavijemo desno. Po nekaj minutah hoje prečkamo makadamsko cesto in po široki in dobro označeni stezi prisopihamo do Valvasorjevega doma (1181 m; slabo uro hoje z Ajdne).

Pogled na Ajdno z manjše sestre

Naprej ali nazaj, to je sedaj spet povsem naša odločitev. Bomo že sami vedeli, kako bo najbolj prav. Če gremo nazaj, nam je pot že znana. Vračamo se do sedla med Ajdnama, tam zavijemo desno na položno pot, dokler se ne odcepi steza proti Potokom. Po grapi ali stezi – kakor hočemo. Kar prehitro smo spet v vasi (kakšna ura hoje od Valvasorja), do parkirišča bomo pa sedaj že našli…

Valvasorjev dom

Ankovi slapovi in Jezerska slatina

(11.9.2010)

Stara modrost pravi, da voda pomeni življenje. Tisti, ki se je boril in končno junaško omagal pod težo številnih kozarcev na umazanih tleh vaške gostilne, se s tem sicer ne bi strinjal. Drugače pa bo kar držalo. Dandanes lahko, če že z vodo iz domače pipe nismo zadovoljni, kupimo steklenico ali dve bolj ali manj prozorne tekočine v vsaki trgovini. Izvirsko, mineralno, z okusom, takšnim ali drugačnim. Voda ujeta v nepremagljivo plastično ječo, tiha, ponižana, brez življenja.

Ob Planšarskem jezeru

Kako drugačna od poskočne radoživke, ki rešena zemeljske ječe zablesti na soncu in čez kamenje odskaklja navzdol, kamor si sama počasi pregrize pot. Ko jo vidimo, čutimo življenje v njej. In ta živahnost se prelije v nas, ko jo ujamemo v dlani in si omočimo ustnice. Zato si splača vzeti čas in poromati. K vodi. Tam visoko pod gorami.

Življenje

Izhodišče naj bo Planšarsko jezero na Jezerskem (46.404126 14.515915; 895 m). Parkirišč je okoli njega kar nekaj, tako da težave ne bi smelo biti. Glede na to, da je hoje že tako komaj za dober sprehod, nima smisla tiščati bližje. Napotimo se po cesti proti cerkvi sv. Andreja in se ob tem ozrimo proti Ravenski Kočni.

Goli vrh in Babe

Od tu je na strme kamnite špice eden najlepših pogledov. Ko jih opazujemo, kako v svoji mogočnosti silijo visoko v nebo, se zavemo lastne neznatnosti. Pri cerkvi se lahko, če nas čas preveč ne žuli, ustavimo na pokopališču. Pretresljiv je pogled na nagrobnike, ki objokujejo številne smrti, tudi otroške, v prejšnjih stoletjih. Trenutek za razmislek o smislu in minljivosti.

Anko

Potem pa gremo navzdol, ob glavni cesti. Ko se desno odcepi kolovoz, mu lahko sledi tudi naš korak. Nad precej zapuščeno domačijo zavijemo levo in pri kmetu Anku desno mimo čudovite kapelice. Do sem pridemo tudi, če gremo po glavni cesti od omenjenega kolovoza še nekaj metrov naprej in zavijemo prav tako desno na makadamsko cesto sledeč tablicama za Ankove slapove in izvir mineralne vode.

Skok čez drugi potok

Vzpenjamo se mimo dveh vikendov. Za kolovoz, ki se odcepi levo, se še ne zmenimo, temveč gremo naravnost, čez potok in preko velikega obračališča. Še enkrat bo treba čez potok, nato pa kar strmo navzgor. Ko se kolovoz razcepi, se držimo levo. Krepko grizemo kolena vse do mesta, kjer se levo odcepi stezica in tablica označi, da smo prav. Lahko pa še prej stopimo na nasprotni breg, kjer nad poseko užijemo razgled.

Meglena kučma

Stezica proti slapovom je ozka in se ponekod podira, zato nekaj previdnosti ne bo odveč. Bi bilo čisto brez potrebe, da se oddričamo navzdol. Pod seboj zagledamo spodnji slap, širši, visok komaj nekaj metrov. Pravi lepotec pa nas čaka višje. Gornji slap kot tenak curek pada deset metrov globoko (1250 m, štirideset minut hoje).

Gornji slap

V vročem poletju je lahko odlična osvežitev, zanimiv pa je nedvomno v vsakem letnem času. Da posedimo in opazujemo vodo, ki v večnem kroženju vedno znova prihaja. Čas za misel, hitro in bežečo. Komaj dobro pride, je že ni več. Vračamo se po isti poti do kolovoza in navzdol. Ko drugič prečkamo potok, zavijmo na razdrti kolovoz desno.

Voda...z veliko začetnico!

Do Jezerske slatine bomo od slapu našteli za slabih dvajset minut korakov. Če je sušni čas, se zna zgoditi, da iz vrtin ne bo teklo prav nič. Če pa bomo imeli nekaj več sreče, bomo lahko sami presodili, kakšen je okus. Znanstvene analize pred časom niso kazale, da bi bilo v vodi kaj posebnega. Toda eno je sestava, drugo pa okus. In ta je dober.

Jezerska slatina

Zato se nič ne čudimo, če bomo srečali ljudi, ki jo hodijo točit v raznorazne steklenice. Gorenjcem je nedvomno dobra že zato, ker je zastonj. Okusi so različni, zato mora poskusiti vsak sam. Nam je bila tista iz vrtine s kovinskim tulcem boljša, res prava slatina. Mimo Anka se napotimo navzdol, po makadamski cesti vse do asfalta.

Večeri se...

Tega lahko prečkamo in če je travnik sveže pokošen uberemo bližnjico proti jezeru. Drugače pa gremo desno in pri avtobusni postaji zavijemo na cesto proti jezeru. Kakorkoli že, na parkirišču zašpilimo klobaso. Poplaknili smo jo, pred slabe pol ure, vsekakor z dobro vodo.

Sv. Andrej in Ravenska Kočna

Peca

(11.9.2010)

Tisti rek, da človek obrača, bog pa obrne, še kako drži. Kolikokrat se nam je načrt prav v zadnjem trenutku povsem spremenil. A po navadi bolj zaradi lastne muhavosti kot česa drugega.

Jakobe

Tokrat pa sta povsem nepomembna zabava in morebiti čisto nepotrebne vragolije na trampolinu imele za posledico nadvse nestrpne minute na urgenci in končno sodbo dežurnega zdravnika ob pogledu na rentgensko sliko. Vse je celo, a tudi zvin zahteva svoj čas. Torej mirovanje in nič gibanja. Ni nam bilo vseeno, a objokovanje nič ne pomaga.

Živček

Zato smo se, z mislimi tudi vsaj malce doma, v okrnjeni sestavi vseeno držali dogovorjenega načrta. Parkirali smo v Podpeci, pred okrepčevalnico pri Matjažu, tam, kjer se pozimi vsakoletno gradijo kraljevi gradovi (46.496525 14.823097; 900 m). Smo Matjaža takoj pobarali, če je prav in je le prijazno pokimal.

Jutranji razgledi

Res veliko pomeni, ko je človek dobrodošel in to nam je takoj dal vedeti. Zato smo še toliko raje naslednji dan stopili do njega, malo kramljali in z iskrenim hvala pomahali nasvidenje. Tudi od tu vodi pot navzgor, dve uri je do koče. A nam je Bojan danes prihranil dobro polovico poti z vožnjo do priljubljenega izhodišča, Jakobe imenovanega (46.478444 14.800010; 1370 m).

Dom na Peci

Saj bi se verjetno do sem dalo po ponekod raztrganem makadamu tudi z avtodomom. A komur vsaj malo pomeni… Od parkirišča tablica obeta 45 minut do Doma na Peci (1665 m) in res nismo hodili nič več. Sprva kar nekaj časa korakamo po kolovozu, mestoma se nam odpirajo lepi razgledi na Koroška gričevja, še posebej Uršlja gora izstopa.

Sedlo

Ko se pot prevali, nas puščica in jasno vidna stezica usmerita levo, mimo vrtače navzgor. Stezi sledimo do travnika, kjer na njegovem gornjem robu zavijemo desno na dokaj slab kolovoz. Razveseli napis na drevesu, da je do koče le še pet minut in res jo kmalu ugledamo. Ali se bomo kaj ustavili, je čisto naša stvar. Vsaj malo je že prijetno posedeti, toliko, da ujameš sapo.

Grintavci

Potem pa naprej, do vrha je menda še uro in pol, mi smo zložno hodili deset minut manj. Stopimo mimo koče, se malo vzpnemo in že smo na travnatem sedlu. Malo nad njim se moramo odločiti. Desno zavije proti vrhu zahtevna pot. Če hočemo klobasati, bo ta bolj prava. Toda, pozor, naj vas pot ne preseneti, nas je že malo!

Začetek zahtevne poti

Opozorilo, da je pot zahtevna, ni puhlica prenapetega markacista. Vsekakor to ni pot za vrtoglave, čelada in tudi samovarovalni komplet ne bosta nič odveč. Kako drugače, kot smo na takšne poti hodili nekoč. In prav je tako. Pot preči strmine in kmalu zagrize v skalovje. Jeklenice, zajle po domače, postanejo naš sopotnik.

Jeklenice

Jih je dovolj in dobro so pritrjene. Sprva nedolžni prehodi postanejo zelo zračni. Se pač vzpenjamo. Ker pot pobočje preči, je možnost, da od višje prileti kamen manjša. Vsaj od človeka. Kakšna žival ali ostanek zimske zmrzali ravno tako lahko sprožita nesrečo.

Zračna pot

Lahko pa se kamen povsem v nasprotju z načeli gravitacije namesto navzdol odkotali prečno. Boleča črnica je dokaz, da je to možno. Ko se pot začne bolj odločno vzpenjati in stopimo med ruševje, je strmina za nami. Kmalu pridemo do travnate uravnave pod vrhom, na razpotju zavijemo levo in v desetih minutah že stojimo na vrhu Kordeževe glave (2125 m).

Noge se ne smejo tresti...

S tem, koga je vrh Pece spominjal na glavo nekega Kordeža, se nismo čisto nič ukvarjali. Smo kar obsedeli in ob cepinu z žigom in vpisno knjigo mlatili vsak svoj sendvič. Razgled je čudovit, kot se za takšno markantno goro tudi spodobi. Zato ni, da bi hitel. Obirati se pa tudi nima smisla.

Peca (Kordeževa glava)

Navzdol gremo levo ali desno v smeri uravnave, obe poti prideta prav. Na križišču sredi uravnave sedaj zavijemo na nezahtevno pot. Ker tu ni toliko opraviti z lovljenjem ravnotežja, se lahko bolj posvečamo razgledom. In res je kaj videti. Pogled v smeri Uršlje gore in Pohorja je motil le tisti opoldanski mrč.

Na križišču poti pod vrhom

Čeprav je pot nezahtevna, vlažna korenina ali skala lahko spodneseta nogo, zato nekaj previdnosti vseeno ne bo odveč. Ko po štiridesetih minutah pridemo na sedlo, zavijemo desno, v smeri pet minut oddaljene Male Pece (1731 m). Na neizrazitem vršičku nad kočo stoji stolpič, ki kaže, kaj vidimo.

Mala Peca

Da je za nami Peca, nam je tako ali tako jasno, za ostale razglede, pa pride prav. Pot nadaljujemo navzdol, v slabih desetih minutah pridemo do Matjaževe jame (1670 m). To je dejansko umetni rov, nekaj metrov dolg, ki se konča z zarjavelo rešetko, za katero sedi kralj Matjaž in čaka, da se mu brada nevemkolikokrat ovije okoli mize.

Križ, kraž, kralj Matjaž

Pa bo še dolgo čakal. Ker brada je še kratka. Pomahamo Matjažu, plodu predstave plezalca in kiparja Marjana Keršiča Belača, in se napotimo navzdol. Čaka nas še pol ure hoje. Kmalu pridemo na znani travnik, zavijemo navzdol na stezico in mimo vrtače pridemo do kolovoza, ki nas pripelje do parkirišča.

Parkirišče Jakobe

Čaka nas še nekaj guganja po makadamu do Podpece. Pustolovščina je za nami, čas je za oddih, kraj je za kaj takšnega več kot primeren. Lahko posedimo ob jezercu, uživamo na sončku in opazujemo igro kačjih pastirjev. Ali pa drvimo naprej, tja nekam, v dalj. Že sami vemo…

Pri Matjažu

Golaki

(22.8.2010)

Golaki so trije. Da bi vsi imeli povsem isto ime, seveda ne gre. Bi jih poimenovali glede na višino? Seveda, zakaj pa ne. Veliki, srednji, mali torej. Toda če prav pomisliš, kdo bi nekdaj ločil teh nekaj metrov razlike? Nihče.

Pot nad parkiriščem

Nedvomno pa bi se dobro videlo, kateri ima večjo plešo. Goljavo. Tisti z najmanjšo naj bo mali. In potem so stvari jasne, dokler ne pridejo kartografi, izmerijo višine in začudeno ugotovijo, da je mali v resnici najvišji. Zmeda, kaj pa drugega. In kup smeha. Nas, ki nam je vseeno. Za ime…

Strgarija

Izhodišče? Peljemo do Predmeje nad Ajdovščino in tam zavijemo proti Lokvam. Ko se desno odcepi asfaltna cesta, ji sledimo. Na prvem križišču gremo naravnost, cesta postane makadamska. Ko pridemo do naslednjega razcepa, zavijemo desno in parkiramo (45.969356 13.858283; 1080 m).

Iztokova koča

Korak zastavimo kar naprej, cesta že po nekaj metrih postane bolj ali manj neprevozna za štirikolesnike, za dvonožce pa bo kar prava. Če smo bolj klepetavi po naravi, bomo njeni širini hvaležni. Če raje poslušamo svoje misli, pa bomo komaj čakali, da razdrapani kolovoz preide v gozdno stezo. Pa bo treba še malo počakati.

Med kamnitimi bloki

Ko pridemo na makadamsko cesto, zavijemo desno in nato nad sedlom Strgarija (1220 m), sledeč tablici, zagrizemo navzgor v gozd. Do Iztokove koče pod Golaki je sedaj samo še streljaj (1260 m; dvajset minut). Pot na Mali Golak je markirana, shojena in dobro obiskana.

Dopoldanske meglice

Pri koči gremo desno v gozd in kar takoj dokaj strmo navzgor. Na začetku se sicer hočeta ločiti lažja in bolj strma pot. Pa ne vem, če je sploh kakšna razlika. Mi smo šli po slednji, pa tudi dva, ki sta zavila na prvo, sta bila kmalu v stopinji z nami. Ko strmina nekoliko popusti, hodimo med kamnitimi bloki, pot je prijetna in senčna. Kar na vroč, sončen dan, še kako šteje.

Pod vrhom

Ko se gozd redči, že začutimo pred seboj odprt svet, ki je kucljem dal ime. Do vrha je le še kakšna minuta hoje med ruševjem (1495 m; dobre pol ure od koče). Najvišja točka je nadvse razgledna, z malo sreče bomo ugledali kamnito pregrado Julijcev z očakom Triglavom na sredi.

Kam vse se vidi?

Lepo se vidita tudi preostala Golaka, do njiju nas naprej vodi pot. Seveda potem, ko smo si oddahnili in poklepetali. Bo že s kom, saj vrh ni osamljen. Če pa res ni nikogar, pa kakšno spodbudno recimo kar sami sebi. Saj smo je od svojega največjega kritika zanesljivo potrebni.

Naša druščina

Da se pot dokaj hitro zarašča, celo zgubiti bi se znali, nas je strašil oskrbnik v koči. Pa ni bilo težav. Resda je tu obiska neprimerno manj kot na prvem Golaku. Pa je bila steza vseeno dobro vidna, rastje jo ni preraščalo. Ker teče logično, bolj ali manj na desni strani rebra, ob sicer redko posejanih markacijah, zaiti res skoraj ni možno.

Mali Golak

S Srednjega Golaka (1480 m; pol ure) se odpre lep pogled na prvo plešo, kar nekam daleč se nam zdi. Zapuščenost pa ni nujno nekaj slabega. Ob poti se prav na vrhu očnice radoživo smejijo med rosno travo. Namenimo jim zapeljiv pogled, potem pa korak zastavimo naprej. Saj smo šele na sredi, zato ni časa za obiranje.

Pod Srednjim Golakom

Ponovno se spuščamo, še vedno nam smer kažejo markacije. Malo nad sedelcem je skalni skok. Če se nam zdi pretežak, če naokoli mahamo s palicami ali če nam družbo dela štirinožec, ga lahko obidemo po desni strani. Na sedlu markirana pot zavije levo, v smeri Idrije in Vojskega. Mi pa nadaljujemo naravnost.

Veliki Golak

Bolje rečeno, nekoliko levo. Pred nami je namreč graben, ki ga prečkamo, nato pa pobočje prečimo nekoliko navzdol, še vedno v levi smeri, dokler ne pridemo do komaj izrazite stezice. V pomoč pri njenem iskanju in kasneje sledenju so na bukvah rdeče zelene pike.

Mi (še) nismo vedeli za poseko

Če bi s sedla drli naravnost navzgor, bi nas pričakala nizko poležena drevesa, nato pa še težko prehodno ruševje. Za nekaj zabave ob preskušanju akrobatskih sposobnosti prebijanje skozi goščavo že poskrbi, zato pa tudi za marsikatero prasko. Nepotrebno. Stezica je namreč skozi ruševje izsekana vse do vrha (1480 m; štirideset minut).

Počitek na vrhu Velikega Golaka

Tudi s tega vrha se marsikaj vidi, zato zahteva počitek, malico, umiritev srca in nato razgledovanje. Vse naokrog. Če kaj poznamo, odlično. Drugače nam bo v veliko pomoč zemljevid. Če ga imamo. Vsekakor pa lahko samo pasemo pogled in uživamo. Dokler ni treba nazaj.

Čaven

Pot je ista, časa bomo porabili približno enako kot sem grede. Čaka nas valovanje, dol in gor, dol in gor, dol… Se kar zavrti v glavi, to ne more biti drugega kot morska bolezen… Pot nam je znana, postanki so odvisni od nas. Ko smo ponovno pri koči, se odločimo. Če imamo hoje zadosti, zavijemo nazaj do parkirišča.

Vipavska dolina

Če pa bi noge še malo pretegnili, gremo lahko do ledene jame v Paradani. Po stezi, ki pod kočo zavije desno ali po cesti, ki za njo ravno tako pripelje prav, se vrnemo na sedlo Strgarija. Tu zavijemo desno in po široki in ravni makadamski cesti korakamo skozi Trnovski gozd. Na desno so strma pobočja, na levo globeli.

Visoki sedež

Ko pridemo do križišča, zavijemo levo, cesta se kmalu začne spuščati. Hodimo, dokler na levi ne zagledamo manjšega parkirišča in več tabel, ki povedo, da smo prav. Po kolovozu se spustimo navzdol do travnika z več klopmi, pojasnilno tablo in vpisno knjigo. Na spodnji levi strani travnika najdemo dobro vidno stezico, ki pelje naravnost navzdol.

Spomenik graditeljem

Že čez minuto ali dve smo nad Veliko ledeno jamo ali Ledenico (slabo uro hoje od koče). Imamo občutek, da stopamo v klimatizirano sobo. Kot bi zrak z nožem prerezal, temperatura pade za nekaj stopinj. Nadaljujemo do razglednega balkončka, naprej pa se brez opreme žal ne da.

Vhod v Ledenico

Prepoved ni tista, ki bi ustavila, temveč zdrava pamet. Kot pove vpisna knjiga, je bil dostop v jamo pred letom dni še urejen, sedaj temu ni več tako. Moč narave daje in jemlje. Dopustili smo, da nas mrzli zrak shladi, potem pa grizli kolena nazaj do travnika.

Malica ob robu travnika nad jamo

Vračali smo se do ceste, sopihali navzgor proti križišču in se nato mimo spomina na graditelje ceste in opomina na nesrečo mlade domačinke, nabiralke malin, vračali do Strgarije. Tam smo zavili na markirano pot navzdol in po dobri uri kar smo se hladili pri Ledenici, prikorakali do avtodoma.

Parkirišče pod Strgarijo

Čaven

(21.8.2010)

Primorci imajo nedvomno povsem svojstven smisel za humor. Kako bi sicer drugače razumel odločitev, da južni rob Trnovskega gozda, visoko nad Vipavsko dolino, poimenujejo po neizrazitem kuclju, niti streljaj oddaljenemu od dokaj višjega Velikega roba.

Kamnolom

Ali da kartografom zmešajo glavo, ko najvišjemu od Golakov dajo ime Mali Golak. In nato pri tem imenu kljub zmedi vztrajajo. Ni kaj, celo prišleki se moramo takšnim domislicam namuzniti. In potem ugotoviti, da ime seveda ne igra nobene vloge. Pomembno je, da nekje na goljavah visoko nad dolino pustimo, da nas burja poboža. Ker misli so potem spet tiste, prave.

Senčna pot

Izhodišče je kamnolom ob poti iz Ajdovščine proti Predmeji (45.935808 13.869652; 750 m) V amfiteatru človekovega nekdanjega ustvarjanja sedaj najdemo zadosti prostora. Po cesti se vzpnemo še minuto ali dve višje, do mesta, kjer nas tablice usmerijo levo v gozd.

Hoja postane zanimiva

Opozorilo policije prinese nekaj skrbi. Ali tukaj pogosto… Pa so bile skrbi ta dan odveč. Pot se hitro položi. Bolj ali manj po ravnem prečimo gozdno pobočje nad kamnolomom in nadaljujemo čez strme kamnite grape, ki se zlivajo proti dolini. Zanimivi prehodi so trdni, ko gremo skozi kamnita vrata, pa nas v skalni razpoki pozdravi kipec Marije.

Marija, varuj nas!

Na razcepu poti zavijemo navzgor, sledeč poti proti Domu Antona Bavčarja. Kar krepko moramo zagristi v kolena, pot dobi svoj drugi obraz. Pa zadihani hitro ugotovimo, da smo prišli na razgledne travnike in cela Vipavska dolina leži pod nami. Prav daleč se menda vidi. Celo do morja.

Strmina

Pa je na obzorju ležal tisti megleni mrč, ki kljub dobrim obetom po navadi vse pokvari. Na sončen poletni dan, zna biti vroče. Smo le na Primorskem. Sonce se upre na travnata pobočja in cvetje zadehti. Ko pridemo mimo velikanov, kamnitih prstov, ki kažejo v nebo, strmina popusti.

Pod kamnitimi prsti

Na odcepih se ne pustimo motiti, vzpon nadaljujemo do koče (1242 m; ura in pol hoje). Ta sprva niti ni videti prav gorsko, ko pa pridemo bližje in uzremo klopce, bomo vedeli, da smo prav. V senci na robu gozda lahko posedimo in ujamemo pravi utrip. Potem pa nič ne odlašajmo, korak bo treba zastaviti naprej. Je še toliko za obhoditi.

Počitek in malica

Pa ni skrbi. Sedaj, ko smo na obrobju Trnovskega gozda, visokih strmin ni več. Kot da bi burja, ki kar pogosto potegne preko roba, travnata pobočja zgladila. Na Kucelj se spustimo na nasprotni strani koče. Nič ne zavijajmo z očmi. Pot se najprej res spusti, nato položi in iz gozda stopi ob travnike.

Pri koči Antona Bavčarja na Čavnu

Pred seboj že zagledamo golo kopico, ta bo prava. Pot je dobro markirana, tako da ni kaj zaiti, dva odcepa za Malo goro nas skoraj ne bi smela premotiti. Preveč pa se le ne zaklepetajmo, da ne zgrešimo mesta, kjer s kolovoza zavijemo levo navzgor. Nekaj vzpona, potem pa se svet odpre.

Cvetje dehti

Šibko burjo so obetali vremenoslovci. Ko smo pospravljali kape v nahrbtnik in nas je občasno kar malo zaneslo, smo pomislili, kako mora tu vleči, ko malo bolj zapiha. Je počesala travnata pobočja in je pobožala nas. Na vrhu sta vpisna knjiga in križ (1237 m; dobre pol ure).

Kucelj

Ko piha, stopimo čez vrh in sedemo na leseno desko na drugi strani. Če je le ne bo kdo odnesel. Tam je namreč zavetrje in vetra skoraj ne čutimo. Posedimo in razmislimo. Naprej ali nazaj. Veliki rob je lepo viden pred nami in čeprav izgleda daleč, ni sile. Povrhu tudi kakšnih hudih vzponov in spustov ne bo.

Suhi travniki

Je pa pot precej zapuščena, markacije mestoma komaj vidne. Pa ji vseeno ni težko slediti. Iz Kuclja se spustimo navzdol, gremo mimo smerokaza po travnikih naprej. Če je vroč dan in veter ne prinaša hladu, zna biti tu kar vroče. Presenečeni obstanemo na robu nekdanje ceste, potem pa zavijemo desno.

Kolovoz, zadaj Kucelj

Levo vidimo nenavadno skalo, na pogled ravno kot miza. Če se prebijemo skozi grmovje in pridemo bliže, vidimo, da je dokaj razčlenjena, hkrati pa tudi, da na razgledišče ni pretirano težko splezati. Pa se ne zadržimo predolgo, nas čaka še nekaj poti.

Skalna miza

Sprva hodimo po kolovozu, potem pa bo treba po stezi levo. Čeprav ni videti, hodimo povsem nad robom, razgledov je vedno več. Vzpnemo se še čez nekakšen predvrh, gremo nad strmim razdrapanim pobočjem in že stojimo na vrhu (1237 m; 40 minut).

Veliki rob

Seveda ni, da bi kar obrnil in tekel nazaj. Se le splača nastaviti obraz burji in z odprtimi očmi zaokrožiti naokoli. Se marsikaj vidi. Vipavska dolina, griči nad Novo Gorico, predvsem dobro vidna Skalnica, pa Trnovski gozd. Ko vpijamo podobe, se zamislimo.

Pogled v dolino

Namreč možnosti je zadosti, če dan ne priganja, lahko še naprej kolovratimo tam okoli. Še kaj zanimivega se zagotovo najde. Ali pa imamo drugačne načrte, ki nas vabijo nazaj. V tem primeru stopimo po že znani poti, naše stopinje in sem ter tja kakšna markacija so nam zanesljiv kažipot.

Prepišni rob Trnovskega gozda

Skočimo čez Kucelj in se na drugi strani spuščamo nazaj proti koči. Toda kaj, ko sta dve. Če hočemo pogledati še tisto na Mali gori, bo najbolje že pri prvem odcepu, z jasnim napisom, zaviti desno. Pot se sprva spušča zložno, potem pa kar strmo. Bodimo pazljivi na odcep levo, lepa tablica pove, da mu moramo slediti.

Očnici

Koča leži na robu travnate uravnave (1032 m; pol ure z Kuclja). Treba bo sesti in si oddahniti. Nato pa spet na noge! Dvignemo se na izrazit travnat griček nasproti koče in tam lovimo stezico. Sledimo ji na travnike nad robom, vse do lesenega smerokaza na razpotju. Kam naprej, je sedaj naša odločitev.

Pred kočo na Mali gori

Če navzdol proti izhodišču, bo morebiti najbolje korak zastaviti naravnost. Če pa gremo nazaj do koče Antona Bavčarja, se raje zasukajmo levo, puščica obeta pol ure. Stezica je dokaj zaraščena, a vseeno dovolj dobro vidna, da z nekaj previdnosti ni možno zaiti. Celo kakšna markacija se najde.

Od koče do koče...

Je pa vročina ob tem, ko grizeš kolena po strmih travnikih, prav neznosna. Na srečo občasno zakolovratimo v senco, tako da prehude sile ni. Ko pridemo do steze, kjer smo sopihali zjutraj, do koče ni več daleč. Za kakšnih štirideset minut korakov je od koče do koče. Počitek? Že sami vemo…

Sončni travniki

Nad kočo je dvoje vršičkov, nič kaj pretirano razglednih, zato pa toliko bolj zanimivega imena. Mali in Veliki Modrasovec. Krenemo za kočo in se sledeč markacijam za Golake, vzpnemo po stopničkah proti gozdu. Komaj dobro zakorakamo vanj, že se desno odcepi dobro vidna stezica. V nekaj minutah pridemo do radioamaterske koče in oddajnika na vrhu Malega Modrasovca (1306 m; deset minut).

Mali Modrasovec

Razgleda ni, če nočemo plezati po železni konstrukciji navzgor. Zatorej bomo verjetno kar hitro obrnili. Če pa srečamo prijaznega radioamaterja, se le ustavimo. Bomo slišali kakšno zanimivo misel. O marsičem. Predvsem pa lahko dobimo kakšen koristen napotek. Nam je že malo kasneje, zelo koristil.

Pot na Veliki Modrasovec

Ker z malim po navadi nismo povsem zadovoljni, hočemo še kaj velikega. Zato se znova spustimo do razpotja in zavijemo desno, sledeč markirani poti. Po nekaj minutah hoje, se levo odcepi stezica, napis Modrasovec na drevesu kaže, da bo prava. Vzpona do vrha (1355 m; dvajset minut) ni veliko, hoja skozi senčni gozd pa je prav prijetna.

Vrh

Na vrhu preseneti ostanek nekdanje vojaške zgradbe. Najverjetneje je stala na betonskem podstavku, ki se je obdržal do danes. Če gremo malo naokoli, se nam bo uspelo povzpeti nanj. Le tako bomo kaj videli. Tja nekam daleč, seveda.

Na ostankih nekdanje vojaške gradnje

Gledal sem zemljevid in privlačila me je cesta, ki naj bi v bližini vrha tekla nazaj proti koči. Pa se je ni nič videlo, nobena stezica ni zavila v njeno smer, le markirana pot je nižje šla…tja nekam. Ni prepričala. Tudi lomastenje po gozdu, brez prave smeri, v neznanem svetu, ponavadi ni najbolj pametna odločitev.

Igrišče velikanov

Zatorej nazaj do koče, tam pa proti Predmeji. Kaj bi se namreč človek vračal po poti, katero je že gor grede obiral. Sprva hodimo po cesti, avtomobilov, ki bi nam poprašili pod nos, na srečo ni veliko. Markacij je zadosti, odcepa desno navzdol v gozd skoraj ni mogoče zgrešiti. Celo možic pokaže pot.

Kot jata plahih jerebic...

Hoja je prijetna, ni pretirane strmine. Hodimo med skalnimi bloki, prav nenavadnih oblik. Kot bi se znašli v čarobni deželi. Palčki v deželi velikanov. Pod seboj začutimo vas in v njej zavijemo po cesti navzdol, proti Ajdovščini. Čeprav topotanje po asfaltu praviloma ni ravno tisto, kar bi iskali, pa je ob spustu toliko za videti, da na črno podlago kmalu pozabimo.

Kapela pod vasjo

Hiška v globeli, kapelica, trije skalni tuneli in most preko kamnite grape. Oči zaznavajo, duša vidi. Ko se cesta ponovno razširi, smo že na izhodišču jutranje poti (od koče ene ura). Do kamnoloma, kjer stoji naš dom, je le še nekaj korakov.

Zadnji koraki proti domu

Dr. Gumpi

Naša potovanja

Bavhe

Kreda in Grančišče

Na Peč in še malo naokoli

Šturmovci

Trdinov vrh

Ajdna

Ankovi slapovi in Jezerska slatina

Peca

Golaki

Čaven