(10.10.2010)

Tudi če se obeta lep dan in bi najraje preskočili gore, dostikrat ne gre. Treba je domov, pogledat, kako napreduje viroza. In se odzvati prijaznemu povabilu tašče na sm’n. Nekak vaški praznik, povezan z domačim zavetnikom. Torej nas čaka klasično nedeljsko kosilo.

A nič zato. Dan je treba loviti, ko je še mlad. Pa pot mora biti ob vseh načrtih primerno kratka. Izhodišče naj bo Mojstrana, parkirati se da ob cesti nasproti TIC-a (46.461187 13.941679; 646 m). Tu se tudi začno tablice pohodniških poti, njihov opis bomo našli na zemljevidu Kranjske gore. Če hočemo do jezerca Kreda, bomo sledili poti št. 15.

Pred mostom čez Triglavsko Bistrico zavijemo levo in gremo po ulici, ki teče ob rečici (Kurirska pot). Na koncu naselja stopamo mimo male hidroelektrarne in naprej po makadamski poti. Ko pridemo do mostu čez Bistrico, nadaljujemo naravnost ob vodi po stezi. Sledimo potema 15 in 16 do odcepa, kjer prva pot zavije levo.

Čaka nas krajši vzpon do jezerca Kreda (približno 720 m; dvajset minut). Tiho leži v kotanji med smrekami. V hladnem jutru osamljen, ostanki kurišča, stopničk in pomola pa kažejo, da zna biti v poletni vročini tu kar živo. Seveda si lahko vzamemo čas. Če ga le imamo zadosti. Misli se nam kaj hitro pletejo, kot pajkova mreža, ki je ulovila bisere rose.

Ko pa vozni red odpiska odhod, lahko, da ne hodimo povsem po isti poti, pri potoku pred jezerom sledimo tablici, ki po poti št. 16 vodi proti Vratom. Vendar danes ne bo časa za takšne sprehode. Ko znova pridemo do steze ob reki, gremo lahko levo in pri Rosu pridemo na cesto. Toda vrnitev po asfaltni kači nam verjetno ne diši preveč, zato bo bolje zaviti desno. Čez nekaj deset metrov smo znova pri prvem odcepu poti za jezerce.

Gremo nazaj proti Mojstrani, vendar le do prvega mostička čez Bistrico (petnajst minut). Ker smo na dveh nogah, za nas ne bo preozek, sedaj smo že zavili na pot št. 14. Na drugi strani se držimo med stanovanjskimi bloki desno, ko pridemo do glavne ceste, pa zavijemo levo.

Čez nekaj metrov se odcepi na desni strani dobro vidna stezica, kateri seveda sledimo. Grizemo kolena in sopihamo, dokler ni pred nami nekam dvoumna tablica. Levo pot št. 14, desno pa…ali je to markacija ali znak, prepovedano za vsa vozila? Vsekakor koles nimamo, zatorej nas ne bo smel nihče kaznovati.

Desna pot preči pobočje, stezica je tudi posuta z jesenskim listjem dobro vidna. Nad globeljo začne zavijati levo, nato pa se vzpne naravnost po pobočju navzgor, dokler ne pridemo do širokega sedla, kjer zavijemo desno. Spet smo na poti št. 14, sledimo ji do razglednega Grančišča (844 m; dvajset minut).

Sonce nas jutranje prijazno oblizne in začutimo njegovo jesensko medlo toploto. Če je že popilo jutranjo roso, lahko svoje ude raztegnemo po travnati preprogi. Drugače pa sedemo na klopco ali vsaj stopimo do roba in previdno pokukamo navzdol. In vse naokoli. Razgledovanja so tu obvezna, balkon nad Mojstrano očesu da veliko videti.

Vračamo se sprva po isti poti, tam, kjer smo prej prisopihali navzgor na sedlo, pa sedaj nadaljujemo naravnost, dokler ne pridemo do markirane poti. Če nam zmanjkuje časa ali volje za presežke v smeri Slemena, zavijemo navzdol. Pot ni zahtevna, nekaj previdnosti pa je ob vlažnih tleh vseeno potrebne.

Zdrs se lahko konča z bolečo zadnjico, kolenom ali celo nosom. Vsekakor nič kaj prijetno. Znova na cesti, lahko korakamo po cesti proti Mojstrani, gremo mimo trgovine in čez Bistrico do izhodišča. Če nam asfalt še vedno ne diši, pa se mimo blokov in čez mostiček vrnemo na znano pot, zavijemo levo in se po Kurirski poti vrnemo domov (slabe pol ure).