(9.10.2010)

Bogsigavedi kakšna čudna sila nas je odpihnila prav na ta kamen sredi vesolja. Med vsemi miljardami svetlečih pikic na nebu smo prijadrali ravno mimo nam ljubega sonca. In pristali na modrem planetu. Ki se, kakšen čudež, vrti. Zato nam je včasih malo vroče, včasih nas malo zebe, tako, po šreki, pa nam je ravno prav.

In kdo bi si mislil, da je ravno v času, ko ni skrajnosti, tako prijetno. Temperature so ravno takšne, da je prav, nebo je kot umito, bukve eksplodirajo in čas je, da srce začne utripati hitreje. Če noče samo od sebe, ga bo treba malce pognati. Kakšno dvokolo bi bilo zanesljivo primerno. Izhodišče naj bo pri dveh stopinjah. Celzija. Ravno prav, da bomo uživali, ko se bomo počasi greli in bo mraz iz kosti puhtel kot rahla meglica.

V Mojstrani se da parkirati (46.465563 13.932552; 650 m), tam se začne urejena kolesarska pot D-2. Prvo ogrevanje bo proti Gozd Martuljku. Čeprav se nam pot zdi dokaj ravna, pridobimo na osmih kilometrih skoraj sto višinskih metrov. Če hočemo čez Savo priti suhi, bo treba na most, namenjenem predvsem avtomobilom. Ob robu ni prav veliko prostora, a drugače ne gre.

Za ovinkom zavijemo levo na prvi uvoz in po dvesto metrih desno. Poti sledimo proti Kranjski gori, peljemo skozi njo in mimo parkirišč pod smučišči. Nad Zelenci brcamo proti Ratečam (865 m), zavijemo v vas in peljemo pod sv. Duhom skozi center vasi. Naj nas tam table, ki Tromejo obetajo desno, ne zavedejo. Vabijo namreč zgolj pešce.

Mi nadaljujemo naravnost. Ko se cesta začne spuščati, skoraj na koncu vasi ujamemo cesto desno. Ta kmalu postane makadamska in pokaže zobe. Strmina popusti le občasno in še to bolj na kratko, potem pa se spet zaženemo navzgor. Pod nami so zanimive košenine, razgledi že od tu niso za odmet.

Peč je pred nami. Zaradi poseke po njeni sredini, ki se resda vedno bolj zarašča, jo zlahka prepoznamo. Na razcepu ne zavijemo proti planinskemu domu, temveč levo. Čeprav vzpona še zdaleč ni konec, so najhujši klanci že za nami. Skoraj. Zložno se vzpenjamo in na novem razcepu poti zavijemo znova levo.

Razen če imamo vsega dovolj. Potem gremo desno, pridemo na glavno cesto pod Korenskim sedlom in se spustimo v Podkoren. Pa zakaj? Saj ni, da bi omahoval, vzpon po gozdni cesti je prijeten, srce je ravno na pravih obratih. Malo preden pridemo do smučišča, se na razcepu še vedno držimo levo in bicikliramo po slovenski strani proti vrhu.

Zadnji klanec, ko sta oddajnik in koča pod njim že skoraj na dosegu roke, pa je češnja na vrhu sadne kupe. Strm, da se kar malo zašibijo utrujena kolena. Toda trma in ponos ne dovolita sestopa, grizemo še tistih nekaj metrov, da končno pred panoramsko maketo stopimo s kolesa.

Kar leteti naprej, ne gre. Je vsega preveč. Predvsem razgledov. Pa ne na maketi, resnične gore, kamnito bele špice, kipijo nad dolino Tamar proti nebu kot bujne prsi iz premajhne bluze. Prav do najvišje točke (1508 m) je le še nekaj zavrtljajev, številni spomeniki kažejo na prijateljstvo med tremi narodi.

Ki so se že tolikokrat gledali čez muho vojaške puške. Toda čas liže rane in prav je, da se pozabi. Kar se ne more, pa odpusti. Potem je živeti lažje. Bodeče žice se stlačijo na smetišče zgodovine, meje pobrišejo in tako je najlepše. Dolina pod nami in Dobrač nad njo pošiljata vabilo. Treba se mu bo odzvati.

Z vrha se spustimo proti koči treh dežel. Kolovoz je predvsem nad kočo dokaj slab, tako da je potrebne nekaj previdnosti. Tudi če iščemo obvoz po travi, zna včasih prav presneto drseti. Zapeljemo mimo koče in takoj levo. Vozimo pod zgornjo postajo trosedežnice in naprej proti dolini.

Kolovoz ni slab, z nekaj previdnosti se da po njem peljati tudi z boljšim treking kolesom. Na kratko zavije levo v gozd in se vrne ob umetnem jezercu nazaj na smučišče. Pa po njem ne vozimo dolgo, znova zavijemo v gozd, tokrat na desni strani. Držimo se boljše ceste, na edinem pravem križišču nas tablice usmerijo proti Sovčam (Seltschach; 701 m).

Drvimo skozi gozd, prečkamo smučišče, obrnemo in znova zapeljemo med drevesa, dokler na travniku nad spodnjo postajo ne uberemo smeri proti parkirišču. Tega prečkamo, se vzpnemo, zavijemo desno na glavno cesto in peljemo skozi Sovče proti Zagoričam (Agoritschach). Od tam se strmo spustimo v Podklošter (Arnoldstein; 578 m).

Tik pred koncem klanca lahko zavijemo ostro levo, v naselju desno in pod glavno cesto pridemo do kolesarske steze, kjer zavijemo levo. Če pa imamo preveč hitrosti, nič hudega. Peljemo naravnost mimo pokopališča in ko pridemo do glavne ceste, zavijemo levo. Na koncu vasi pridemo ravno za mostom do omenjene kolesarske steze, kateri sledimo v smeri Italije.

Skozi vasi Megvarje in Vrata (Thörl-Maglern) pridemo do meje in jo prečkamo. Smerokazi kažejo nekam čudno, zato jim ne zaupajmo povsem, temveč takoj za nekdanjimi mejnimi stavbami, zavijmo povsem desno. Na leseni ograjici pod kolesarsko potjo, ki takoj strmo zakvačka navzgor, je rdeč napis Ciclovia Alpe Adria.

Ko se dvignemo dovolj, peljemo nad nekdanjim carinskim platojem in naprej vzporedno s cesto proti Trbižu (Tarvisio). Presenetijo veliki bunkerji nad potjo, ki so nekoč stali kot branik proti sovragom. Danes sosedom. Ko se cesti povsem približamo, pridemo do razcepa pred vasjo Kokovo (Coccau).

Zavijemo v vas in peljemo skoznjo, prečkamo potok in zavijemo levo. Ko pridemo do glavne ceste, zavijemo levo navzdol in na drugi strani poganjamo naprej v smeri Trbiža mimo stare železniške postaje. Na križišču poti se lahko ustavimo, saj je zemljevid zelo zanimiv.

Zavijemo proti Sloveniji, čez most prečkamo sotesko Ziljice in na drugi strani sledimo oznakam kolesarske poti. V tej smeri ni nobenih prehudih vzponov ali spustov, tako da je vožnja prav prijetna. Čeprav večinoma poteka po gozdu, pridemo tudi na razgledna mesta, ko se je vredno ustaviti in si napasti oči.

Še posebej most čez Beli potok je tak. Le malo pred Slovenijo, ko pripeljemo na travnike, nas tablice desno usmerijo proti Belopeškim jezerom (Lago di Fusine). Jih ni za spustiti. Nekaj malo vzpona, ravno da zadihamo in že smo na cesti proti jezerom. Tu pa bomo zadihali že malo globlje.

Vsaj do spodnjega jezerca je strmina takšna, da nam srce veselo poskoči v prsih. Če bomo zmogli do prvega, bomo zanesljivo tudi do drugega. Ob njem pa si vzemimo čas. Za počitek in užitek. Razgledi na Mangart in sosede so takšni, da jih vpijaš in vpijaš in sanjaš, da si znova tam zgoraj, na Via Italiana.

Pripet letiš nekje bliže nebu kot zemlji. Čarobni občutki. Mladost. Minevanje. Tokrat prepišne strmine ni pod teboj, zgolj topla trava, mehka gladina vode in nekaj rac za družbo. Vsak čas ima svoje adute, samo povleči jih moraš ravno, ko je najbolj prav.

Nazaj oddrvimo po cesti mimo spodnjega jezerca, znova zavijemo na kolesarsko pot in ji na križišču sledimo proti Sloveniji. Takoj ko se za hišami usmerimo proti glavni cesti, nas enostavne tablice usmerijo ostro desno. Bo kar prav, kolesarska pot je sedaj narejena do meje in naprej pod Macesnovcem proti Kranjski gori.

Če nam že zmanjkuje pijače, imamo več možnosti. Lahko se ustavimo v kakšni gostilni, stopimo v trgovino sredi kraja ali pa pijemo tisto, kar baba šči. Pa da ne bo negodovanja nad čudnim predlogom, peljimo v smeri Vršiča, mimo hotela Lek. Malo pred mostom čez Pišnico (čudna imena v teh krajih, ni kaj), na desni zagledamo korito z vodo s pomenljivim imenom.

Ko se odžejamo, bo nekaj zavrtljajev zobčenika ravno prav, da pridemo do jezerca Jasna, se postavimo poleg zlatoroga in morebiti kakšnega tudi potegnemo iz nahrbtnika. Smo si ga zaslužili. Potem pa brcamo navzdol, kar po glavni cesti, dokler pod igralnico ne pridemo do mostu čez Pišnico.

Sedaj nam je pot že znana, sledimo ji proti Gozd Martuljku, se pred njim ustavimo vsaj toliko, da pozdravimo stare znance špikove skupine, nato pa previdno prečkamo most in prav po jesensko, tako, uživaško, peljemo proti izhodišču. Skupaj bomo pedala gonili okoli 90 kilometrov.

Koliko časa pa bomo rit žulili, koliko jo v rosnih travah hladili in koliko trenutkov ukradli za svoje misli, bomo pa že sami najbolje vedeli. Če bomo zjutraj krenili, ko bo mraz še ostro rezal v lica in dom ponovno ugledali, ko bo ravno sonce pošiljalo na zemljo zadnje žarke svetlobe, bo še najbolj prav.