Ankovi slapovi in Jezerska slatina

(11.9.2010)

Stara modrost pravi, da voda pomeni življenje. Tisti, ki se je boril in končno junaško omagal pod težo številnih kozarcev na umazanih tleh vaške gostilne, se s tem sicer ne bi strinjal. Drugače pa bo kar držalo. Dandanes lahko, če že z vodo iz domače pipe nismo zadovoljni, kupimo steklenico ali dve bolj ali manj prozorne tekočine v vsaki trgovini. Izvirsko, mineralno, z okusom, takšnim ali drugačnim. Voda ujeta v nepremagljivo plastično ječo, tiha, ponižana, brez življenja.

Ob Planšarskem jezeru

Ob Planšarskem jezeru

Kako drugačna od poskočne radoživke, ki rešena zemeljske ječe zablesti na soncu in čez kamenje odskaklja navzdol, kamor si sama počasi pregrize pot. Ko jo vidimo, čutimo življenje v njej. In ta živahnost se prelije v nas, ko jo ujamemo v dlani in si omočimo ustnice. Zato si splača vzeti čas in poromati. K vodi. Tam visoko pod gorami.

Življenje

Življenje

Izhodišče naj bo Planšarsko jezero na Jezerskem (46.404126 14.515915; 895 m). Parkirišč je okoli njega kar nekaj, tako da težave ne bi smelo biti. Glede na to, da je hoje že tako komaj za dober sprehod, nima smisla tiščati bližje. Napotimo se po cesti proti cerkvi sv. Andreja in se ob tem ozrimo proti Ravenski Kočni.

Goli vrh in Babe

Goli vrh in Babe

Od tu je na strme kamnite špice eden najlepših pogledov. Ko jih opazujemo, kako v svoji mogočnosti silijo visoko v nebo, se zavemo lastne neznatnosti. Pri cerkvi se lahko, če nas čas preveč ne žuli, ustavimo na pokopališču. Pretresljiv je pogled na nagrobnike, ki objokujejo številne smrti, tudi otroške, v prejšnjih stoletjih. Trenutek za razmislek o smislu in minljivosti.

Anko

Anko

Potem pa gremo navzdol, ob glavni cesti. Ko se desno odcepi kolovoz, mu lahko sledi tudi naš korak. Nad precej zapuščeno domačijo zavijemo levo in pri kmetu Anku desno mimo čudovite kapelice. Do sem pridemo tudi, če gremo po glavni cesti od omenjenega kolovoza še nekaj metrov naprej in zavijemo prav tako desno na makadamsko cesto sledeč tablicama za Ankove slapove in izvir mineralne vode.

Skok čez drugi potok

Skok čez drugi potok

Vzpenjamo se mimo dveh vikendov. Za kolovoz, ki se odcepi levo, se še ne zmenimo, temveč gremo naravnost, čez potok in preko velikega obračališča. Še enkrat bo treba čez potok, nato pa kar strmo navzgor. Ko se kolovoz razcepi, se držimo levo. Krepko grizemo kolena vse do mesta, kjer se levo odcepi stezica in tablica označi, da smo prav. Lahko pa še prej stopimo na nasprotni breg, kjer nad poseko užijemo razgled.

Meglena kučma

Meglena kučma

Stezica proti slapovom je ozka in se ponekod podira, zato nekaj previdnosti ne bo odveč. Bi bilo čisto brez potrebe, da se oddričamo navzdol. Pod seboj zagledamo spodnji slap, širši, visok komaj nekaj metrov. Pravi lepotec pa nas čaka višje. Gornji slap kot tenak curek pada deset metrov globoko (1250 m, štirideset minut hoje).

Gornji slap

Gornji slap

V vročem poletju je lahko odlična osvežitev, zanimiv pa je nedvomno v vsakem letnem času. Da posedimo in opazujemo vodo, ki v večnem kroženju vedno znova prihaja. Čas za misel, hitro in bežečo. Komaj dobro pride, je že ni več. Vračamo se po isti poti do kolovoza in navzdol. Ko drugič prečkamo potok, zavijmo na razdrti kolovoz desno.

Voda...z veliko začetnico!

Voda...z veliko začetnico!

Do Jezerske slatine bomo od slapu našteli za slabih dvajset minut korakov. Če je sušni čas, se zna zgoditi, da iz vrtin ne bo teklo prav nič. Če pa bomo imeli nekaj več sreče, bomo lahko sami presodili, kakšen je okus. Znanstvene analize pred časom niso kazale, da bi bilo v vodi kaj posebnega. Toda eno je sestava, drugo pa okus. In ta je dober.

Jezerska slatina

Jezerska slatina

Zato se nič ne čudimo, če bomo srečali ljudi, ki jo hodijo točit v raznorazne steklenice. Gorenjcem je nedvomno dobra že zato, ker je zastonj. Okusi so različni, zato mora poskusiti vsak sam. Nam je bila tista iz vrtine s kovinskim tulcem boljša, res prava slatina. Mimo Anka se napotimo navzdol, po makadamski cesti vse do asfalta.

Večeri se...

Večeri se...

Tega lahko prečkamo in če je travnik sveže pokošen uberemo bližnjico proti jezeru. Drugače pa gremo desno in pri avtobusni postaji zavijemo na cesto proti jezeru. Kakorkoli že, na parkirišču zašpilimo klobaso. Poplaknili smo jo, pred slabe pol ure, vsekakor z dobro vodo.

Sv. Andrej in Ravenska Kočna

Sv. Andrej in Ravenska Kočna