Peca

(11.9.2010)

Tisti rek, da človek obrača, bog pa obrne, še kako drži. Kolikokrat se nam je načrt prav v zadnjem trenutku povsem spremenil. A po navadi bolj zaradi lastne muhavosti kot česa drugega.

Jakobe

Jakobe

Tokrat pa sta povsem nepomembna zabava in morebiti čisto nepotrebne vragolije na trampolinu imele za posledico nadvse nestrpne minute na urgenci in končno sodbo dežurnega zdravnika ob pogledu na rentgensko sliko. Vse je celo, a tudi zvin zahteva svoj čas. Torej mirovanje in nič gibanja. Ni nam bilo vseeno, a objokovanje nič ne pomaga.

Živček

Živček

Zato smo se, z mislimi tudi vsaj malce doma, v okrnjeni sestavi vseeno držali dogovorjenega načrta. Parkirali smo v Podpeci, pred okrepčevalnico pri Matjažu, tam, kjer se pozimi vsakoletno gradijo kraljevi gradovi (46.496525 14.823097; 900 m). Smo Matjaža takoj pobarali, če je prav in je le prijazno pokimal.

Jutranji razgledi

Jutranji razgledi

Res veliko pomeni, ko je človek dobrodošel in to nam je takoj dal vedeti. Zato smo še toliko raje naslednji dan stopili do njega, malo kramljali in z iskrenim hvala pomahali nasvidenje. Tudi od tu vodi pot navzgor, dve uri je do koče. A nam je Bojan danes prihranil dobro polovico poti z vožnjo do priljubljenega izhodišča, Jakobe imenovanega (46.478444 14.800010; 1370 m).

Dom na Peci

Dom na Peci

Saj bi se verjetno do sem dalo po ponekod raztrganem makadamu tudi z avtodomom. A komur vsaj malo pomeni… Od parkirišča tablica obeta 45 minut do Doma na Peci (1665 m) in res nismo hodili nič več. Sprva kar nekaj časa korakamo po kolovozu, mestoma se nam odpirajo lepi razgledi na Koroška gričevja, še posebej Uršlja gora izstopa.

Sedlo

Sedlo

Ko se pot prevali, nas puščica in jasno vidna stezica usmerita levo, mimo vrtače navzgor. Stezi sledimo do travnika, kjer na njegovem gornjem robu zavijemo desno na dokaj slab kolovoz. Razveseli napis na drevesu, da je do koče le še pet minut in res jo kmalu ugledamo. Ali se bomo kaj ustavili, je čisto naša stvar. Vsaj malo je že prijetno posedeti, toliko, da ujameš sapo.

Grintavci

Grintavci

Potem pa naprej, do vrha je menda še uro in pol, mi smo zložno hodili deset minut manj. Stopimo mimo koče, se malo vzpnemo in že smo na travnatem sedlu. Malo nad njim se moramo odločiti. Desno zavije proti vrhu zahtevna pot. Če hočemo klobasati, bo ta bolj prava. Toda, pozor, naj vas pot ne preseneti, nas je že malo!

Začetek zahtevne poti

Opozorilo, da je pot zahtevna, ni puhlica prenapetega markacista. Vsekakor to ni pot za vrtoglave, čelada in tudi samovarovalni komplet ne bosta nič odveč. Kako drugače, kot smo na takšne poti hodili nekoč. In prav je tako. Pot preči strmine in kmalu zagrize v skalovje. Jeklenice, zajle po domače, postanejo naš sopotnik.

Jeklenice

Jeklenice

Jih je dovolj in dobro so pritrjene. Sprva nedolžni prehodi postanejo zelo zračni. Se pač vzpenjamo. Ker pot pobočje preči, je možnost, da od višje prileti kamen manjša. Vsaj od človeka. Kakšna žival ali ostanek zimske zmrzali ravno tako lahko sprožita nesrečo.

Zračna pot

Zračna pot

Lahko pa se kamen povsem v nasprotju z načeli gravitacije namesto navzdol odkotali prečno. Boleča črnica je dokaz, da je to možno. Ko se pot začne bolj odločno vzpenjati in stopimo med ruševje, je strmina za nami. Kmalu pridemo do travnate uravnave pod vrhom, na razpotju zavijemo levo in v desetih minutah že stojimo na vrhu Kordeževe glave (2125 m).

Noge se ne smejo tresti...

Noge se ne smejo tresti...

S tem, koga je vrh Pece spominjal na glavo nekega Kordeža, se nismo čisto nič ukvarjali. Smo kar obsedeli in ob cepinu z žigom in vpisno knjigo mlatili vsak svoj sendvič. Razgled je čudovit, kot se za takšno markantno goro tudi spodobi. Zato ni, da bi hitel. Obirati se pa tudi nima smisla.

Peca (Kordeževa glava)

Peca (Kordeževa glava)

Navzdol gremo levo ali desno v smeri uravnave, obe poti prideta prav. Na križišču sredi uravnave sedaj zavijemo na nezahtevno pot. Ker tu ni toliko opraviti z lovljenjem ravnotežja, se lahko bolj posvečamo razgledom. In res je kaj videti. Pogled v smeri Uršlje gore in Pohorja je motil le tisti opoldanski mrč.

Na križišču poti pod vrhom

Na križišču poti pod vrhom

Čeprav je pot nezahtevna, vlažna korenina ali skala lahko spodneseta nogo, zato nekaj previdnosti vseeno ne bo odveč. Ko po štiridesetih minutah pridemo na sedlo, zavijemo desno, v smeri pet minut oddaljene Male Pece (1731 m). Na neizrazitem vršičku nad kočo stoji stolpič, ki kaže, kaj vidimo.

Mala Peca

Mala Peca

Da je za nami Peca, nam je tako ali tako jasno, za ostale razglede, pa pride prav. Pot nadaljujemo navzdol, v slabih desetih minutah pridemo do Matjaževe jame (1670 m). To je dejansko umetni rov, nekaj metrov dolg, ki se konča z zarjavelo rešetko, za katero sedi kralj Matjaž in čaka, da se mu brada nevemkolikokrat ovije okoli mize.

Križ, kraž, kralj Matjaž

Križ, kraž, kralj Matjaž

Pa bo še dolgo čakal. Ker brada je še kratka. Pomahamo Matjažu, plodu predstave plezalca in kiparja Marjana Keršiča Belača, in se napotimo navzdol. Čaka nas še pol ure hoje. Kmalu pridemo na znani travnik, zavijemo navzdol na stezico in mimo vrtače pridemo do kolovoza, ki nas pripelje do parkirišča.

Parkirišče na Jakobah

Parkirišče Jakobe

Čaka nas še nekaj guganja po makadamu do Podpece. Pustolovščina je za nami, čas je za oddih, kraj je za kaj takšnega več kot primeren. Lahko posedimo ob jezercu, uživamo na sončku in opazujemo igro kačjih pastirjev. Ali pa drvimo naprej, tja nekam, v dalj. Že sami vemo…

Pri Matjažu

Pri Matjažu