(24.9.2010)

Saj ni, da bi govoril. Vedno, ko misliš, da boš lahko zavriskal od veselja, se najde vejica pelina. Tako, da malo zaskeli in predvsem skali težko pričakovano zadovoljstvo. Če si takrat sam, te hitro obidejo mračne misli. Koliko prijetneje je reči besedo, stopiti v korak, dvigniti glaž…s prijateljem.

Ti kar nekoliko odleže, dan se ti zdi bolj svetel, ljudje prijazni. Verjameš, da bo jutrišnji dan prinesel rešitev. Saj bi nihče ne verjel, toda celo oblaki se umaknejo, nad teboj, povsem v nasprotju z napovedjo, se pojavi jasnina. In kaj bi torej objokoval tisto, kar pač je. Raje stopi na pot…

Do vasi Gabrje na Dolenjskem bomo ob vseh tehnoloških čudesih že znali najti. Tudi mi smo, čeprav nas je navigacija, kot kakšen rahlo navihan taksist, vozila po nekam ozkih cestah. Ko smo pripeljali v vas, pa se je namrdnila in povsem odpovedala poslušnost.

Zato smo šele v tretjem poskusu (ja, itak, v tretje, pa rado, pa tako naprej…) ob obilni pomoči domačinov, tik pod zamišljenim izhodiščem, odpeljali iz vasi, zavili mimo cerkve in pod vasjo Jugorje pripeljali ob koncu asfaltne ceste na dokaj veliko parkirišče (45.779691 15.289427; 517 m). Kaj bi se jezili. Ko smo dobili potrebne napotke od zadihanega povratnika, smo bili prepričani, da smo še bolj prav.

Iz parkirišča gremo nekaj korakov navzdol, do roba travnika na levi strani. Tu se začne jasno viden kolovoz, po katerem zagrizemo v breg, čez nekdanje smučišče. Strmina je kar pravšnja, kar je tudi najbolje. Kaj bi ovinkaril, če ni potrebe. Na vrhu travnika stopimo v gozd, pridemo ponovno na visoke košenine in stezi sledimo, dokler nas ne pripelje do markacij in prvih tablic zlatorogove transverzale ponosa.

Sedaj ne bo več dvoma, markacijam sledimo do izvira Gospodična in planinskega doma (822 m; 35 minut). Ker je voda menda zdravilna s pomlajevalno močjo, se ve, kje se bomo dlje zadržali. Pa tudi pri domu se, kot smo slišali, zaradi okusnega golaža, splača. Mi ga nismo imeli časa poskusiti, se nam je že mudilo naprej.

Sprva gremo po cesti, pa ne prav daleč. Le do tablice, ki usmerja levo v gozd. Prijetna gozdna steza se vzpenja, strmina kar nič ne popusti. Prečkamo cesto in se malo višje ponovno vrnemo nanjo. Pa le za minuto ali dve, potem jo že na desni strani zapustimo. Do vrha je samo še nekaj strmine. Pa je takšna, da kar dobro zagrizemo v kolena.

Mimo razgledišča z vpisno knjigo in žigom gremo do cerkvic. Na slovenski strani je sv. Jera v ruševinah, na hrvaški pa cerkvica sv. Ilije vabi z zvončkom. Mimo televizijskega stolpa gremo naprej, Trdinov vrh je na naši desni strani, na vrhu stoji geodetski stolpič (1178 m, 40 minut).

Nadaljujemo po cesti in pod vojašnico stopimo na travnike. Hodimo po dobro vidni stezi, smer proti sv. Miklavžu nam ravno na pravih mestih pokažejo tudi tablice. Mi smo se hvaležno ozirali proti nebu. Dež je ostal nekje na severu, nad nami je bila jasnina. Sonce se je počasi poslavljalo, čas danes ni bil naš gospodar.

Pot je s travnika zavila v gozd in se spuščala, strmina ni bila pretirana. Moča deževja izpred slabega tedna je pred križiščem poti naredila pravo blatno kopel, zato je bil obvoz nujen. Še nekaj korakov skozi gozd in že smo bili na travnikih, posejanih s posameznimi vikendi, klopcami in mizami, pripravljenimi za naslednji nedeljski piknik.

Za Domom pri Miklavžu (964 m; 35 minut) smo stopili do cerkvice, je bilo vsega nekaj korakov vzpona. Obirali se pa nismo, se je že nočilo. Navzdol smo šli po cesti do krvavega kamna in ob njem za trenutek postali. Zgodbe na tablici skušajo pojasniti, od kod tako nenavadno ime. Seveda so krvave, da gredo človeku kar lasje pokonci.

Nam pa so misli že bolj uhajale k vprašanju, kje zaviti v dolino. Ker po cesti, ki gre le preveč naokoli, nismo hoteli, smo se raje odločili za nadaljevanje hoje proti Gospodični. Pri lovski koči pa smo ubrali strm kolovoz navzdol, na travniku prišli do markirane poti, pa na naslednjem razmišljali kam.

Tema je pomalicala markacije, zato smo sledili poti na kateri smo bili, nekoliko desno. Ko se je ta obrnila levo, smo šli naprej po stezi in se držali bolj levo. Strmina je bila kar huda, mokra prst je drsela, preskočili smo potoček in bili spet na kolovozu.

Hm, lahko bi mu že zgoraj kar sledili. Pa je bilo tudi tako prav. Nas je pa pripeljal ravno tja, kamor smo želeli. Na ovinek ceste, ki iz Gabrja, pod vasjo Jugorje in mimo našega parkirišča, pripelje do krvavega kamna.

Tablica, ki je ob poti namigovala 16 kilometrov, ni bila prava, do izhodišča je bilo le še tri četrt ure (40 minut od kar smo oddali pismo Miklavžu). Pa se dan še ni zaključil, je sledilo še marsikaj. A to je že snov za druge zgodbe, tam iz začetka…