ODHOD PROTI BODENSEEJU – 23.4.2009 – Zgodaj popoldan sem prišel iz Portoroža, kjer sem bil na dvodnevnem seminarju. Čakale so nas še zadnje priprave in potem dolga pot. Pred nami so bili prvomajski prazniki. Namen je bil, da vzamemo BodenseeErlebniskarte (BEK) – http://www.bodensee-erlebniskarte.info in si izlet okoli Bodenskega jezera naredimo tako bolj zanimiv.

Čeprav slovimo, da imamo pot načrtovano že daleč vnaprej, temu za čuda ni bilo tako. Le malo pred odhodom smo se odločili, da zaokrožimo okoli jezera v smeri urinega kazalca, ob poti pa smo določali kam gremo in kaj hočemo videti. Seveda smo predvsem kmalu ugotovili, da je zanimivosti, vštetih v kartico daleč preveč, da bi si vse ogledali.

Poleg tega so nekatere v tem času še zaprte ali pa so bile vsaj takrat, ko smo šibali mimo. Tako smo pač, z megleno vizijo v glavi, odrinili na pot. Odhod pa se nam je spet kar nekam zavlekel. Čeprav sem optimistično upal, da jo bomo proti Nemčiji ubrali najkasneje ob osmih, je kazalec lezel že čez deveto, ko smo končno dvignili sidro in odpluli.

V Kranju sem še malo preveril pritisk v gumah, potem pa smo bili že na avtocesti. Drveli smo proti Karavanškemu predoru in naprej preko Avstrije. Pri Tauern tunelih smo imeli srečo, saj smo prišli le minuto ali dve po tistem, ko se je prižgala zelena luč. Sicer je bilo zaradi del potrebno čakati do petdeset minut. Pri Salzburgu smo zavili iz avtoceste in natočili gorivo.

Precej ceneje kot pri nas. Ura je bila že krepko čez polnoč, vendar sem se pri tankanju toliko zbudil, da sem vedel, da bo šlo tistih petdeset kilometrov do Chiemseeja brez težav. In res sem bil še čisto buden, ko sem končno parkiral na že znanem parkirišču (N47.8338088 E12.4075913). Kljub prepovedi, so se tam ugnezdili tudi trije tovornjaki, kar pa nas ni motilo, saj bi bili sicer kar malo osamljeni.

LEGOLAND, BAD WURZACH – 24.4.2009 – Zjutraj so nas prebudili tovornjaki, ki so drveli mimo. Vemo, da parkirišče ni najbolj mirno, kar se spanja tiče, vendar gre po eni strani skoraj že za tradicijo, da pred daljšimi potmi prespimo tukaj, po drugi strani pa smo si spet obetali lep pogled na jezero in otoka. In skozi okno v alkovnu buljili v jutranjo meglo. Spet. Hm, to tradicijo bo počasi treba prekiniti.

Hitro sem se oblekel, dal kontakt in peljal naprej proti Münchnu. Med tem se je še preostali del posadke začel oglašati iz ozadja avtomobila in kmalu so vsi napeto (ja pa jade) spremljali kako drvimo mimo bavarskega glavnega mesta in naprej proti Günzburgu. Ker avtocesto širijo, je bil precejšen del tega odseka v gradnji. Tako smo do vhoda na parkirišče (N48.4247010 E10.2973072) pripeljali kakšno minuto čez deset, nič usodnega.

Bolj usoden bi bil lahko prehod preko rampe. Pritisnem na gumb. Nič. Ponovno. Nič. Grem malo naprej. Nič. Pa nazaj in spet naprej. Nič. Potem sem se le osredotočil na napise na displejčku. Ne morete dobiti karte brez vozila. Ja, glupi čip, boš ti videl, ko ti moje dobre tri tone težko ne-vozilo zapelje na drobovje. Bentenje pa se ni stopnjevalo, saj je pritekel varnostnik.

Senzor je šel rakom žvižgat, zapisal si je podatke, razlagal, kje plačamo parkirnino in odprl ročno rampo. Super, gremo. Bum, bum, bum, bum, bum. Vraga, kaj pa je bilo to? Rampa je butala po avtodomu. Hitro sem skočil ven pogledat, če ga je še kaj ostalo. Uf, na srečo je rampa plastična in tako lahka, spodaj pa ima gumo. Tolkla je točno po celi dolžini ograjice za alkovnom. Zlezel sem gor in pogledal. Ni panike, vse je izgledalo celo.

Vseeno sem na informacijah povedal, kaj se je zgodilo, saj bi čez kakšen mesec, ko bi ugotovil, da je vseeno kaj premaknilo in da je naša streha takšna kot sito, težko še kaj ugotovil. Šef varnosti me je odpeljal na parking, kjer je od spodaj poslikal prečko in seveda še zadaj tablico. Potem pa sem se končno lahko pridružil puncam v parku. Najprej smo šli na Lego racerje.

Bilo je vse prazno, tako da smo po končani vožnji kar ostali v vlakcu ali se pač le presedli v tistega, ki je bil prvi v vrsti. Od tu smo šli po parku, iskali novosti letošnjega leta in ugotavljali kaj se splača preizkusiti. Pa prav veliko novosti pač ni. Akvarij odpirajo šele v drugi polovici maja, film o Mojstru Mihi pa smo si ogledali, čeprav nas je presenetilo, da v njem celo govorijo. Zgodba je jasna, Miha ali Bob, kot mu pravijo Nemci, zgradi Achterbahn in s strašilom in Mici se zapeljejo po njem.

Po filmu je šla Maja kuhat, z otroci pa smo naredili še krog s čolni, v Fabriki ugotovili, da rampa ni edino, kar se jim je pokvarilo, zapeljali smo se na zmaju in počasnem avtomobilčku nad parkom. Po kosilu smo šli še Maji pokazat, da je zmaj še vedno isti, da se Bionicli vrtijo tako kot prej in da v Fabriki dajejo še vedno (skoraj) iste kocke. Punci sta se dvigali na stolpu, Niagara pa nas je tako zmočila, da je uslužbenec na izhodu pokazal name in zatrdil »tako mora biti«. Mogoče pa res.

Pri sestavljanju smo si zaslužili diplomo, ravno preden so atrakcije prenehale delovati, pa sta se punci še zavrteli na vodnih skuterjih. Na izhodu sem šel po karto za parkiranje. Ker je bila še ista uslužbenka kot zjutraj, sem ji namignil, da bi pa glede na to, da so me danes že tepli z rampo vseeno lahko imel vsaj parkiranje zastonj. Urejeno. Na izhodu je tokrat rampa ostala lepo pokonci, kolesa pa so se že vrtela v smeri Bad Wurzacha.

Tam smo najprej malo iskali, saj ni vedno najbolje, da v navigacijo daš naslov iz prospekta. Končno smo ugotovili, kje so parkirišča in do njih peljali mimo počivališča za avtodome. Se nismo sparkirali, saj smo imeli za danes še .načrte. Tako smo avtodom parkirali na mestih za avtomobile (N47.9133712 E9.9057750), malo je viselo, pa ne preveč. Na blagajni bazenov sem naredil pravi zastoj, saj je bilo za nakup Bodensee Erlebniskarte potrebno izpolniti formular in pripraviti kartice.

Menda to delajo kakšne enkrat letno. Svašta. Pri plačilu je šla kartica spet nekajkrat brez uspeha čez avtomat. Zaradi slabih izkušenj izpred tednov v Avstriji, sem vprašal za račun. Pa ga uradno ne dajejo, saj to ni njihova storitev. Zato pa mi je brez težav izpolnila blok račun, napisala, da je bilo plačilo v gotovini. Nemci res ne komplicirajo. Ko sem povedal še, da bi se šli kopat, mi je kartice aktivirala šele potem, ko sem jo poučil, da kartica dejansko ne velja sedem dni, temveč 168 ur.

Vitalium je prava Wellness oaza. Torej mali bazen za plavanje, bazeni z brbotavčki, savne, peščena plaža za relaksacijo. Odlično za umirjanje živcev po napornem dnevu. Le punci bi raje tobogane in skakalnice. Pa drugič. Potem ko sem dvakrat obiskal savno in je Maji peščena plaža tako ustrezala, da je iz nje prišla namesto po predvidene pol ure skoraj po eni uri, smo pobasali stvari, se spravili v avtodom in se odpeljali proti Wolfeggu.

Tam naj bi bili izjemno prijazni do avtodomov, saj imajo kar nekaj parkirišč, kjer je dovoljeno parkirati in spati. Najprej smo zašli v industrijsko cono, pa tistega, ki naj bi bil tam, nismo našli. Potem pa smo na trgu pred centrom odkrili dvoje mirnih mest, odmaknjenih od ceste in mirno prespali (N47.8210470 E9.7947956).

OLDTIMERJI, MUZEJ NA PROSTEM, GRADOVI IN BAZEN – 25.4.2009 – Jutro je bilo kot sveže umito.

Postavili smo se pokonci in po zajtrku odšli do muzeja Fritza B. Buscha, avtomobilskega navdušenca, ki je med drugim pred leti postavil svetovni hitrostni rekord v vožnji z dizelskim motorjem, prevozil z golfom enko dobrih tridesettisoč kilometrov med Aljasko na severu in ognjeno zemljo na jugu. Med drugim je napisal tudi knjigo Z avtodomom od Jugoslavije do Portugalske.

Sprehodili smo se med številnimi lepo renoviranimi starodobnimi avtomobili, motorji. Še posebej Eso izstopali leseni trikolesniki, pa veliki luksuzni lepotci iz časov tam nekje okoli prve svetovne vojne. Nekateri so nam bili pa še blizu ali pa smo se v njih celo vozili, kot seveda legendarni spaček ali fičo. Čeprav smo mislili, da bomo kar hitro naokoli, je bilo toliko zanimivega, da nam je ogled vzel kar nekaj časa.

Drugi del muzeja se nahaja sto metrov proč, v bližini cerkve in gradu, v njem smo našli tudi nekaj starodobnih počitniških vozil. Povsem preprosto Dethleffsovo prikolico ali avtodom s streho, ki se poviša na osnovi Volkswagna. Da ne govorimo o trabantu s šotorom na strehi, ki je prepotoval glede na nalepke večino Evrope in še del severne Afrike.

Punci bi za konec radi kakšen avtomobilček, pa sem postavil pogoj, da mora biti avtodom. Slaba izbira, sta se punci pridušali, ko sta ugotovili, da je še Volkswagnov kombi definiran kot avtobus. Čez center in mimo doma upokojencev smo se spustili do muzeja kmečkih hiš. Vanj so iz cele dežele preselili nekaj kmečkih hiš z vsemi pritiklinami. Ker je bil stari del muzeja na prostem premajhen, pa so ga začeli še širiti.

Na srečo nas je blagajničarka spustila v stari del in zabičala, da moramo na glavni blagajni pokazati naše kartice. Še sreča, saj bi nas sicer čakalo pešačenje ob cesti naokoli. In sploh ni blizu. Ogledovali smo si kmečke hiše iz različnih časovnih obdobij in za različne namene. Tako smo videli kolibo nekdanje požarne zaščite, vago, bogato kmečko poslopje, pa kovačijo, hlev.

Neskončno smo se zabavali ob molzenju »krave«, štirih plastičnih seskov, ki ob pravilnem potegu brizgnejo vodo. Jaz ne bi ostal žejen! Na glavnem vhodu smo dobili vstopnice in kartice z zabavno igro odkrivanja razbojniških skrivnosti. Hodili smo od postaje do postaje po celem posestvu muzeja in ugotavljali kje je pištola, koliko predmetov so razbojniki skrili v veje drevesa, kateri kos oblačila so ukradli iz vrvi za sušenje perila in podobno.

Zabava tako za otroke kot nas, tastare. Na koncu nas je čakal razbojniški brlog, kartice pa smo oddali na izhodu. Mogoče nas še izžrebajo. Polizali smo sladoled, potem pa iz muzeja smo skozi vas odšli nazaj do avtodoma. Odpeljali smo se v smeri Waldburga. Valovali smo med gozdovi in travniki, posejanimi z rumenimi cvetovi regrata.

V vasi smo ugotovili, da se do gradu nad njo ne da z avtom, parkirišče je poleg nogometnega igrišča (N47.7582916 E9.7167494). Dovolj veliko, nedvomno bi se dalo tudi prespati. A ne sredi dneva. Zato smo jo mahnili po potki na grad. Uf, vroče. Sprehajalec s pudlom nas je napotil na levo pot, čeprav nam je bilo ob vzponu vedno manj jasno zakaj.

Sonce je pripekalo, tako da smo se bolj privlekli kot prijurišali na grad. Na srečo so v srednjem veku vedeli kako se stvarem streže in grajske dvorane so nas prav lepo ohladile. V pritličju je predstavljena zgodovina gradu, kako je ta od dvanajstega stoletja rastel in se širil. V višjih nadstropjih so predstavljeni grofje iz Waldburga, njihove slike in oprema gradu.

Še posebej so nas pritegnile dvorane v prvem nadstropju, skladovnica rogov v drugem, igrače od nekdaj in otroški vozički kot iz kakšnega filma. In pa seveda presenečenje na koncu. Na strehi gradu je narejeno razgledišče iz katerega smo prvič uzrli Bodensko jezero, imeli pa smo seveda tudi lep pogled na okolico gradu.

Avtodom je bil tam nekje pod nami. Punci, katerima je bila nagrada za uspešno lovljenje razbojnikov v Wolfeggu sladoled, sta tukaj dobili zlatnika iz razbojnikove skrinje. Navzdol smo se spustili po senčni poti in se še bolj čudili, zakaj nam ni bila za vzpon svetovana ta. Ah, človeku s pudlom pa res ni za zaupati!

Avtodom nas je peljal naprej proti gradu Achberg. Ko smo parkirali, smo presenečeno gledali naokoli. Nobenega gradu ni bilo na vidiku. Maji sem plašno omenil, da bi znal biti pod nami, pa je le zamahnila z roko. Grad v luknji, pa kaj še. Toda pot nas je res peljala nekam navzdol, čez potok in potem končno tudi malo navzgor. Grad je sezono odprl ravno na današnji dan, menda se je gostov dopoldne kar trlo.

Mi smo bili bolj ali manj sami. Grad znotraj skoraj nima več nobenega pohištva, spremenjen je v veliko galerijo. Trenutno je bila v njem razstava slikarjev krajine iz bližnje in daljne okolice. Nekaj kulture ne škodi, če smo že tukaj, smo si rekli in se pač sprehodili po sobanah. Nekatere slike so nas res navdušile, realistične ali pač ne.

Druge pa pustile začudene, saj nam včasih niti naslov slike ni znal pojasniti, kaj naj bi na njej bilo. Eden izmed slikarjev je imel čudno tehniko, sicer kar zanimive slike je ustvarjal z debelim nanašanjem barve. Kot bi ustvarjal s plastelinom na platnu. Predvsem v sobanah z njegovimi slikami, je bil smrad po barvi presneto močan. Drugi so slike sestavili iz vrste manjših ali pa skoraj celo steno prekrili s črnimi slikami. Kaj naj bi to že bilo?

Polni kulture smo se spravili v avtodom, brskali po prospektu z možnostmi in se na koncu odločili, da do Oberstaufna vseeno ni tako daleč. Navigacija nas je spet hotela peljati po najkrajši poti in ji ni bilo jasno, da kozje stezice niso za našo zverino. Obrat in naokoli. Ni panike. Pa to ni bil edini obrat. V Oberstaufnu sem bil prepričan, da tabla do kopališča Aquaria kaže desno, Maja pa, da levo. Kdo je imel prav se ve. Tisti, ki je malo višje besno vrtel volan in obračal.

Potem pa po strmini do kopališča, parkirna hiša je itak prenizka, parkirišča nad njo plačljiva. Ker je blagajničarka svetovala parkiranje malo nižje in to po za gorenjsko dušo zelo blagodejni ceni (beri zastonj), sem pač rital tam nekje pred rampo, da sem obrnil in potem navzdol. Strmina je kar konkretna, sem si misli, ko se mi je zdelo, da avto tuli kot reaktivec. V resnici pa sem imel le okno odprto. Povrh sem se potem še butal ob steno, ali mi je avto crknil ker sem prehitro spustil sklopko ali sem imel v vzvratni.

Ma, škrtalo ni nič, torej ni panike. Kompulzivna motnja, ni kaj. Bazen je bil za punce kar pravi. Tobogan, skakalnici iz treh in petih metrov, hitra reka, ni da ni. Nižja skakalnica je prav zanimiva, saj imaš možnost, da pred skokom sprožiš mehurčke, ki privrejo nekje iz globine bazena. Kot bi skočil v velik jacuzzi. Z Živo sva zaplavala tudi v zunanji bazen in skozi slap v votlino. Preizkusil sem savne in šel v tisto, ki naj bi imela borih 60 stopinj tudi s puncami.

Ko sem jaz že po nekaj minutah švical kot odojek nad žarom, sta punci na sebi kar malo razočarano iskali kakšno kapljico znoja. Še nekaj skokov, Ajda se je pognala v globino tudi iz petih metrov, in že spet smo porabili dobre pol ure, da se stuširamo, posušimo in napravimo. Spanje ob cesti nam ni dišalo, zato smo se zapeljali do parkirišča pod žičnico na Hündla (N47.5529054 E10.0518519).

Na srečo je bila noč in smo malo obračali ter na parkirišče zapeljali iz glavne ceste. Majina trditev, da je podvoz pod njo visok tri metre in šestdeset centimetrov, se je naslednji dan znižala na bore tri metre. Noč ima pač svojo moč. Parkirali smo poleg malega vančka in kmalu zasanjano šteli žafrane, ki naj bi jih jutri videli na Hündlu.

HÜNDLEKOPF, LINDAU, BREGENZ – 26.4.2009 – Jutro me je prebudilo prezgodaj. Ravno toliko, da sem skozi okno v alkovnu ugledal sončni vzhod. Prezgodaj.

Ko se je naredil dan, sem končno odprl oči in začel buditi druge. Gondola štarta ob devetih, takrat moramo biti na njej. Nemec z vančkom se je prestavil, očitno smo mu ponoči zaprli razgled. Pa tako lepi smo, se nas skoraj bolj splača gledat, kot dolgočasno dolino proti Alpseeju. Dvosedežnica nas je odpeljala pod Hündla, kjer nam je žičničar dal vse potrebne napotke, kam naj, omejeni s časom, gremo.

In ker takšni napotki niso za odmet, smo jim sledili. Najprej sta punci skočili na igrala, potem pa smo mimo Obere Hündlealpe – sirarne prišli pod vznožje Hündlekopfa. Vzpon nanj vzame le nekaj minut, razgled pa je seveda lep, saj smo bili končno na 1112 metrih nad morjem. Žafranov smo videli bore malo, tako da smo bili vedno bolj prepričani v komercialni nateg.

Pa smo se zmotili. Ko smo po grebenu šibali proti planini Hochsiedelalpe, jih je bilo vedno več. Travniki okoli koče pa so bili sploh vsi posejani z belimi in vijoličnimi žafrani. Kot preproga. Odlično. Bi kar obsedeli, če nas ne bi priganjal čas. Spotoma smo prebrali še nekaj pojasnilnih tabel učne poti. Ta je sicer dolga šest kilometrov in pol in se uradno zaključi v dolini, možen pa je tudi povratek do zgornje postaje dvosede.

Predaleč. Punci sta bili še od norenja v bazenih preveč utrujeni. Zato smo se odpravili nazaj, cvetov je bilo vedno manj, le kakšen se je našel med travo. Ko nas je dvosedežnica dostavila nazaj v dolino, smo se s puncami zapeljali še po letnem sankališču, dejansko plehnatem kanalu. Vsak posebej, preostala posadka pa je vmes slikala in snemala. Odlično dokumentirano, ni kaj.

Ajde je bilo hitrosti sicer malo strah, zato je šla malo počasneje, v vožnji pa je vseeno uživala. Maja na sankališče ni hotela, raje je vmes pomila posodo. Svašta. Ko smo imeli vse pomito, smo se odpeljali končno proti Bodenskemu jezeru. Pred mestom Lindau smo parkirali na parkirišču Blauwiese (P1). Na ostalih parkiranje za avtodome ni dovoljeno.

Plačali smo evro in pol za dve uri, pripravili rolarje in skiroje in se odpeljali proti centru. Na mostu na otok sem izvedel, da smo v avtodomu pustili fotoaparat in kamero. Besno sem skiro poganjal nazaj in v obe smeri vozil ravno toliko, kot smo prej v eno. Na otoku smo mimo mestnega parka poganjali proti železniški postaji, saj so bile drugje po cesti kocke.

V pristanišču smo med sprehajalci in raznimi bolj ali manj nepremičnimi »kipi« in drugimi nastopajočimi vijugali mimo Mangturma s pisano streho do Levjega pomola. Obkrožili smo leva, gledali ladjice, ki so plule mimo in malo počili. Potem pa šibali čez Reichs-platz mimo stare mestne hiše. Lepo poslikana pročelja smo občudovali še med tem, ko smo snemali rolarje.

Po Macimilianovi cesti in Cramerjevi ulici smo šli do Marktplatza, kjer smo zavili v hišo Cavazzen, kjer je mestni muzej. Sprehodili smo se po treh nadstropjih, ki odsevajo življenje na tem otočku do današnjega časa. Pohištvo iz meščanskega stanovanja, igrače, slike, prikaz zgodovine in bojev s Švedi. Kositrni vojaki in pravo orožje iz srednjega veka. Zanimivo.

Z Ajdo sva pokukala še v cerkvi na trgu, ki stojita ena poleg druge. Različne vere se pač ne morejo, pa če so si še tako blizu. Potem pa smo že šibali čez most in z minimalno prekoračitvijo parkirnega časa prišli do parkirišča. Za pol evra nam je oskrbna postaja odmerila bolj skopo količino vode, smo ji pa zato na drugi strani vsaj tako bogato poplačali v fekalijah.

Potem pa že peljali proti Bregenzu. Najprej smo hoteli na parkirišče pri mestni hiši, pa se nam je ozek prehod do njega zdel več kot sumljiv. Potem smo zapeljali do velikega parkirišča pri festivalni hali in tam jezno ugotovili da je ne le precej polno, temveč tudi v nedeljo plačljivo. Ma, gremo še malo naokoli.

In tik pod žičnico na Pfänder, mestni grič, smo našli parkirišče ob cesti. V nedeljo zastonj, prepovedano le za Omnibusse. To pa mi pač nismo. Pred vhodom je nekaj igral za otroke, če je gneča. Danes je ni bilo. Med tem ko smo se z gondolo vzpenjali proti Pfänderju, smo na pobočjih nad Bregenzom opazovali elitne hiše. Presneto, kot iz kataloga. Vse ne le pošlihtano, temveč poštirkano. Zagotovo ni niti trohice prahu v tistih škatlah.

Na vrhu smo uživali v razgledu na Bregenz in Bodensko jezero, Säntis je bil na dosegu roke. Do vrha Pfänderja je bil le kratek sprehod, seveda smo šli. Tik ob njem stoji velika antena, mogoče zato, da oddaja kakšne signale, mogoče le zato, da se ga iz doline takoj spozna. Tu gor naj bi se menda dalo tudi spati z avtodomom, vendar je prav pred kočo ob žičnici dovoljeno parkiranje le za goste, drugje pa prostora nismo videli.

Vrnili smo se do žičnice, ob kateri so punci precej bolj kot razgled pritegnila igrala. Midva z Majo pa sva si privoščila tako razgled proti hribom kot na jezero. Ob tem sva klepetala z domačini, ki so prihajali sem gor – je pač hišni hrib Bregenza. Živalski vrt je bil sicer uradno zaprt, toda ugotovili smo, da če vstopiš pri spodnjem vhodu, ni težav.

Tudi tisti, ki so pripravljali ogrado za predstave orlov, niso nič rekli. Torej smo šli skozi njega nazaj do žičnice. Svizcev spet ni bilo, so bili pa toliko bolj zabavni mali muflončki, pa orle smo videli, tako od daleč. Prebrali smo, za kaj vse je uporabna smreka in gledali, kako se kozoroga trkata z rogovi. Potem pa sta punci spet izginili na igrala.

Ker je bilo hladno, je Maja komaj čakala, da je bila ura toliko, da sva jih spravila do gondole. Po vrnitvi v dolino smo se odpravili na potep po mestu. Sprehodili smo se po ulicah in zavili v stari del mesta, šli mimo Martinsturma do starih mestnih hiš in skozi vrata mestnega obzidja nazaj. Pokukali smo v cerkev Sv. srca Jezusovega in celo sledili nekaj trenutkov večerni maši, ki je ravno potekala.

Potem pa odšli do avtodoma in se odpeljali do bližnje bencinske črpalke in naprej na avtocesto. Malo pred odcepom pri Dornbirnu smo zavili na počivališče. Čeprav je bilo kar hrupno, sva z Majo po nekaj cincanja odločila, da smo preutrujeni, da bi iskali drugo prenočišče. In res nas je kmalu zmanjkalo.

KARREN, INATURA, VADUZ – 27.4.2009 – Zjutraj sem se zbudil že pred šesto, hrup z avtoceste pač ni bil najbolj uspavalen. Zunaj ni bilo blagodejnih vonjav rosne trave, temveč smrad zažganih gum. Fuj. Med tem, ko so ostali spali, sem zakurblal avto in se odpeljal skozi Dornbirn. Čeprav je bilo tabel za žičnico na Karren kar nekaj, sem ravno pred odcepom raje vprašal nekoga, kam se gre. Tamle zavijete in parkirate levo. Ni problema.

Sem zavil in malo naprej prišel do žičnice in plačljivih parkirišč. Takoj mi je kapnilo, kaj je možakar mislil. Takoj za ovinkom levo so bila ob cesti, na robu industrijske cone parkirišča (N47.4023176 E9.7510955). Gratis. Ravno prav za nas. Punce so se prebujale počasi, zajtrk in že smo šli do gondole. Karren vabi. Razgledišče nad Dornbirnom ponuja odličen razgled na mesto, Bregenz in Bodensko jezero.

Ko nas je gondola odložila na gornji ploščadi, nam je sprehajalka pokazala, kje je stavba Inature, naš naslednji cilj. Punci sta seveda takoj odkrili peskovnik in naredili v njem svoji stvaritvi. Z Ajdo sva odšla iskat Kravji grič. Na planini pod njim je koča, do njega pa se praktično ne da. Cel kup tablic z napisi privat in prepovedana hoja izven poti je pač avstrijska posebnost.

Kar naj imajo svoje tablice in privatne posesti, da o Kravjem griču ne govorimo. Iz koče je prišla stara sivolaska in nama takoj šlogala slabo vreme in sneg. Brrrr, malo sva še poslušala njeno žlobudranje, potem pa kar se je le dalo prijazno zamahnila z roko v pozdrav in se vrnila na Karren. Daljše sprehajalne poti v okolici in soteske so vabile, toda kaj, ko je bil urnik že tako prenatrpan.

Odpeljali smo se v dolino, v avtodomu vzeli za punci skiroje in jo mahnili proti Inaturi. Na koncu ulice smo zavili proti mostu, ga prečkali in po sprehajalni poti na drugi strani reke odšli cilju naproti. Ponovno smo prečkali most z lesenimi deskami, kjer nas je le še nekaj metrov ločilo od Inature. To je neke vrste muzej o svetu okoli nas, dopolnjen v zadnjem času s hišo eksperimentov.

Eksperimenti so razporejeni po celem muzeju in obsegajo več sklopov, kot so gibanje, elektrika, voda, magnetizem, zrak, govor. Ti so bili seveda največja atrakcija, sploh sestavljanje proge po kateri smo spuščali kroglico, črna luknja, pa veliko kolo v katerem smo bili videti kot pravi hrčki. Nekatere eksperimente sta punci že poznali iz Ljubljane, druge sta videli prvič.

Midva sva jima prevajala pojasnila o tem, kako stvari delujejo in predvsem kaj to pomeni v naravi. Punci pa sta, vsaj tako se mi zdi, vse vzeli predvsem kot igro. Torej čisto na pravi način. Starejši vse jemljemo daleč preveč resno. Sprehajali smo se med nagačenimi živalmi, vmes pa nas je presenetila tudi kakšna živa. Izvedeli smo marsikaj o plazovih, geologiji, se ob akvarijih spoznavali z vodnim svetom.

Punci sta bili navdušeni nad plezalno steno, hotela sta preseči ena drugo in vsaka sama sebe. Stvari so predstavljene na vsakomur prijazen in razumljiv način. Na koncu smo si pogledali še 3D film o vesoljskem potovanju, potem pa smo po treh urah in pol že stopili ponovno na dnevno svetlobo. Čeprav bi punci seveda še ostali… Po kratkem postanku za nakup kruha v Lidlu smo bili že na avtocesti.

Peljali smo se proti Feldkirchnu in naprej v Liechtenstein. Na meji je policaj le zamahnil z roko in že smo bili v tej mali kneževini. V Vaduzu smo zaupali izbiri enega od prednastavljenih POI-ev in seveda zašli v ulice med novejšimi hišami. Nič uporabnega. Ko smo končno imeli vsega zadosti in zavili nazaj proti stadionu, kamor nas je potem milostno peljala tudi navigacija.

Veliko parkirišče, zastonj in le malo od centra (N47.1392912 E9.5109666). Ni se nam bilo treba bati, da bi ne prišli zadosti zgodaj za ogled mesta z vlakcem. Punci sta dobili štampiljki Liechtensteina v potni list. Tu je pač ne dobiš na meji, temveč jo prodajajo. Svašta. Z našo kartico seveda zastonj. Smo bili kar navdušeni, ko je voznik vlakca povedal, da imajo razlago tudi v slovenščini.

Pa takoj spet razočarani, ker pa so šli z nami tudi neki Bolgari, ki so znali le Italijansko, smo bili obsojeni na poslušanje nemško-italijansko-angleške kombinacije. Spet sem bil uradni prevajalec. Na srečo pa tudi ni bilo ne vem kaj za prevajati. Liechtenstein nima ravno veliko za ponudit. Peljali smo se mimo rdeče hiše s staro prešo, mimo vinogradov sredi Vaduza in nato ob reki nazaj mimo stadiona.

Pha, vsako slovensko mesto ima več zanimivosti. Z Ajdo sva sklenila, da 20 minut hoje do gradu res ni preveč in že sva grizla kolena v breg. Na poti so pojasnilne table, kjer sva si bolj v miru kot na vlakcu lahko prebrala vse pomembne podatke o kneževini in knežji družini. Se splača precej bolj kot pa plačevati razlago na vlakcu. Grad je seveda zaprt, saj tam živi knez z družino, zato sva le malo firbcala okoli, naredila nekaj fotk, potem pa se že vračala v mesto.

Maja in Živa sta naju že težko čakali. Časa smo imeli zadosti, zato smo se skozi mesto odpravili mimo vladnih poslopij do cerkve in nato s postankom v Coopu nazaj. Puncama je Maja obljubila izbrano lokalno hrano, navigacija pa mi je povedala, da je McDonalds v Buchsu, ki leži že v Švici, najbolj ob poti. Da ne delamo odvečnih kilometrov.

Dokler seveda Maja ob mastenju s Fishmacom ne ugotovi, da je pozabila oddati razglednice. Z znamko Liechtensteina. Nič, gremo nazaj čez mejo v Schaan. Na srečo smo že pred glavno prometnico čez kneževino odkrili nabiralnik, obrnili in se čez Buchs peljali proti Stainu. Vsaj mi bi se. Navigaciji pa se je ponovno zmešalo. Hotela me je poslati v neke nemogoče luknje, pa se ji sprva nisem pustil.

Ko sem le popustil in obrnil ter se vrnil do odcepa, pa sem že po nekaj sto metrih ugotovil, da bo treba nazaj na glavno cesto. Uf, živčki. Končno smo bili na pravi cesti, sedaj se mi odcepov ni bilo več treba bati. Vzpenjali smo se in spuščali, pa spet vzpenjali proti Stainu in Nesslau, kjer smo zavili za Schwägalp.

Peljali smo še čez nekaj čez 1300 metrov visoko sedlo in že smo bili na odcepu za Säntis. Parkirišča so precej nagnjena, ravno pri hotelu pa tudi nisva hotela parkirati. Ker tudi s parkiriščem pri kapeli z Majo nisva bila najbolj zadovoljna, sva parkirala pod strmino, kjer se cesta in parkirišča ob njej za kratek čas zravnajo (N47.2554841 E9.3140856).

SÄNTIS, ST. GALLEN, WALTER ZOO, SÄNTISPARK – 28.4.2009 – Jutro je bilo kaj klavrno. Deževno in megleno. Toda, če smo že prilezli sem gor, gremo na Säntis, smo si rekli. Razgleda ravno ne bo, smo ga pa uživali že pred leti. Če ne bi imeli Bodensee kartic, s katerimi je bil prevoz brezplačen, bi bil to smrtni udarec za našo gorenjsko dušo. Dobrih 25 evrov, da greš gledat meglo?

Pa sploh ni bilo tako slabo. Ko se je gondola začela vzpenjati, smo pod seboj opazovali parkirišča in smučišča, kjer je sneg počasi že dobival prve smrtne udarce. Potem pa smo se potopili v meglo, lebdeli nekje v belem mleku in le žice nad nami so kazale, da smo na nekaj pripeti. Na zgornji postaji smo se seveda najprej odpravili po zunanjih stopnicah na vrh 2505 metrov visokega Säntisa.

Pogledali smo proti koči tik pod vrhom na drugi strani in se nato mimo televizijskega stolpa vračali nazaj v toplo notranjost. Vrh in okolica sta seveda še pod debelo snežno odejo, zato je sploh ob tako klavrnem vremenu mraz kar precejšen. V notranjosti smo si pogledali razstavo mineralov, igrali na nekakšne citre in ugotavljali na razgledni tabli, kam vse se ob lepšem vremenu lahko vidi.

Ob vožnji z gondolo navzdol, smo zadovoljno ugotovili, da so se megle malce razkadile. Tako smo videli, čez kakšne prepadne stene se peljemo in opazovali še zasnežena pobočja pod sabo. Še nekaj tednov in tudi tu bo vse zeleno. Še enkrat smo zaokrožili okoli hotela in se čudili, ker parkirišča na zadnji strani, ki so se nam iz gondole zdela tako ravna, v resnici precej visijo.

Potem pa peljali navzdol proti St. Gallnu. Spet je bila kriva navigacija, da smo šibali mimo centra še dobra dva kilometra naprej do parkirišča, kjer je tudi oskrbna postaja (N47.4333095 E9.4049203). Tisti, ki je nastavil to točko, je bil seveda takoj in brez pardona kot nedolžen oproščen. Moča, ki je še vedno silila izpod neba in čas, ki nas je tako kot vse te dni priganjal, sta odločila, da gremo nazaj.

Povrh je Maja med vožnjo opazila dokaj prazno parkirišče (N47.4286073 E9.3769699). Ali se tukaj bojijo makadama ali pa je cena enega franka na uro zanje previsoka, nismo ugotovili. Plačali smo dva in že iskali pot proti samostanskemu trgu z znamenito katedralo. Del poti nam je pokazala domačinka, potem pa res ni bilo več težko naprej.

Ob katedrali so mi v čokoladnici, kjer tudi izposojajo i-pode z vodičem po mestu pojasnili, da imajo vse izposojene. Zato smo pohiteli na železniško postajo, tam iskali informacije in jih končno našli kakšnih sto metrov proč. Grrrrr. Pa že tako nismo imeli ravno pretirano veliko časa. In nato še šok. Jah, veste, vsi i-podi so izposojeni, samo tale še, ki pa ne dela, je razlagala uslužbenka in nekaj pritiskala na gumbe na napravici.

Potem pa se udarila po glavi kot prava blondinka. Seveda, prižgati ga je treba, da dela. Tako nas je ta elektronski vodič peljal po mestu in nam kazal glavne znamenitosti. Železniška postaja in pošta, rdeča »preproga« in sinagoga…in potem samostanska soseska, ki je vpisana v Unescov seznam kulturne dediščine. Sam trg in okolica, predvsem pa cerkev.

Ta nas je navdušila tako zunaj kot znotraj. Bogato načičkana, kar kičasta bi rekli manj posvečeni. Sprehajali smo se po njej, jaz sem poslušal vodič in puncama po najboljših močeh sproti prevajal. Vodič nas je sedaj pošiljal v lapidarij ob samostanu, ki pa je bil še zaprt, za razstavo nam je zmanjkovalo časa, da bi plačevali zasoljeno vstopnino samo za sicer menda znamenito samostansko knjižnico, pa nas tudi ni imelo.

Predvsem pa sta punci pač glasovali za pravljični nastop v Walterjevem živalskem vrtu, sem se tolažil. In s tem, da bo to sedaj še eden od razlogov, da bo spet treba priti. Saj je končno vedno tako. Eno stvar na spisku želenih odkljukaš in jo lahko pač takoj spet nanj uvrstiš. A seznam je dolg, kot je že pred časom ugotavljal Dave v enem izmed svojih potopisov. Vrnili smo vodič in se odpravili do avtodoma.

Odpeljali smo se v Gossau, parkirali (N47.4179760 E9.2841176) in po kosilu že stali na blagajni. Hiteli smo proti cirkuškem šotoru, kjer se je ob treh imela vršit predstava Kralj iz Sabrije. Za jahanje kamel ni bilo časa, mogoče bo po nastopu. Predstava je bila za otroke zanimiva in tudi kar solidno izvedena. Ni bil ravno Bolšoj teater, bolj nekaj med cirkusom in vaško gledališko predstavo.

O iskanju krone in boju med dobrim in zlim. Itak. In o tem, kdo bo novi kralj Sabrije, neke pravljične dežele, tam onstran. Fant je na poti srečal hecnega ptiča, polža, palčke, se boril s hudobcem in njegovim pajkom, v odmoru med predstavo uspešno prodal za ceno pravih kar nekaj čudežnih svetlikajočih se kamnov iz dveh diod in baterije Made in China in nato s snežno kraljico premagal hudobca in zavladal kot pravični in dobri kralj Sabrije. Šmrc.

Precej bolj me je presenetil živalski vrt. Ni ravno velik, je pa daleč od kletke z medvedom ob vaškem gostišču. Otroški vrtiček s kozami in zajci je bil seveda obvezen, igrala so bila mokra. Lame nas niso popljuvale, kamele so bile že v ogradi, tako da z jahanjem ni bilo nič. Tigri, leopardi, šimpanzi in manjše opice, krokodila, kuščarji in kače, ptiči, ježevec. Ma, ni da ni.

Čisto solidna zabava za otroke in tudi midva z Majo sva bila čisto zadovoljna z videnim. Po večerji smo se odpeljali do Abtwila, cilj je bil Säntispark. Ko smo pripeljali do rampe, je bila odločitev hitra. Plačamo, kar je pač treba. Rampa se je dvignila, listka pa ni bilo. V redu, gremo dalje. Dvoje mest za avtodome, super (N47.4162991 E9.3167976).

Toda drugi jemljejo listke, kaj je sedaj to. Prijazna gospodična na informacijah v samem centru mi je takoj razložila, da sem bil previsok za garažo, zato je parkiranje zastonj. Neomejeno. Tudi čez noč, če hočem, ni problema, so že spali tukaj. In naj še kdo reče, da Švicarji komplicirajo! V bazenih smo bili že pred leti. Pred leti, ja. Sedaj imam pač nekaj kil več in to se je poznalo.

Na toboganu me je prvič prekucnilo iz blazine in sem jo celo pot navzdol lovil. Drugič sem se ravno nasmihal, kako mi gre dobro, ko me je obrnilo v takšnem loku, da sem z glavo butnil v poliester. Glava je bila kmalu bolje, tudi rama je nehala boleti, najbolj je bil prizadet ponos. Brbotalčki, bazen z valovi, kratki tobogan, vse je bilo potrebno preizkusiti.

Seveda pa nas je najbolj pritegnila novost – sto metrov dolg kanjon. Gre za neke vrste položen tobogan, po katerem dere voda in te hitro poriva naprej proti izteku. Fina zadeva. Seveda je bil nujen tudi obisk savn, stare kosti je potrebno pregreti. Potem pa za konec spet na brbotalčke, hitro reko in kanjon. Še in še in še. Ob desetih zvečer smo se spravili v avtodom in zaspali kot ubiti.

HUNDERTWASSER, OTOK REICHENAU, KONSTANZ – 29.4.2009 – Zjutraj sem ugotovil, da je na parkirišču tudi dober sprejem wi-fija. Ravno prav za javljanje v domovino. Ko se je preostanek posadke postavil pokonci, smo se odpeljali po izhodni poti za tovornjake in podobno visoka vozila proti izhodu. Pred nami pa Švicar, ki je šele po prihodu na parkirišče ugotovil, da je to za osebna vozila praviloma plačljivo. Jah, tudi v bogati Švici se najde kakšen Godenjc.

Peljali smo skozi St. Gallen in skozi Rorschach do Staada. Tam so po načrtu slovitega Hundertwasserja naredili Markthalle, sedaj je to neke vrste kulturni dom. Spraševali smo se, če jo bomo našli, ko se je kar na lepem pojavila pred nami, tik ob cesti. Parkirišč dovolj, še kruh smo lahko kupili v bližnjem Aldiju. Stavbo so gradili in predvsem »krasili« bližnji prebivalci.

Ogledali smo si film o gradnji te nenavadne stavbe, navdušile so nas steklenice, vdelane v steno, sam koncept neravnih linij in poraščene strehe pa smo poznali tudi že od prej. Film o Hundertwasserju je povedal marsikaj o njegovem življenju in predvsem konceptu prehajanja k naravnim linijam. Dan je bil še kar deževen, ko smo se peljali proti mestu Konstanz.

Punci sta precej žalostno ugotovili, da z mini golfom v Romanshornu ne bo nič. A kaj se more, tako pač je. V Konstanzu smo malo cincali, potem pa peljali naprej proti otoku Reichenau. Plačljiva parkirišča ob hotelu so bila dobra le za obrat, parkirali smo na zastonjskih ob cesti. Do muzeja je bilo le nekaj korakov. V muzeju o tem samostanskem otoku, vpisanem v seznam svetovne kulturne dediščine, je predstavljeno nekdanje življenje.

Predvsem prostori iz hiše povsem navadnih ljudi, predmeti, ki so jih ob vsakodnevnem življenju uporabljali, dejavnosti s katerimi so se ukvarjali. Zanimiv je tudi prikaz otoka v času s pomočjo razglednic in drugih pisnih dokumentov. Na podstrešju pa so nagačene živali, ki so otočanom v precejšnjem delu tudi dajale vsakodnevni kruh.

Samostanu in kulturnemu razvoju vsega področja, ki so ga prinesli menihi, je namenjen novi del muzeja. Precej bolj sodobno zasnovan, na več ekranih je možno pogledati različne filme, punci je še posebej pritegnila izdelava in uporaba pergamenta. Iz muzeja smo se ob spremljavi škrebljanja dežja po dežnikih odpravili do Münstra – cerkve sv. Marije in Marka, nekdanje samostanske cerkve.

Notranjost se nam je zdela nekam skromna. Morebiti takšna kot bi cerkve tudi sicer morale biti. Ker je zunaj lilo, sem odšel po avtodom, punce pobral pred cerkvijo in odpeljali smo se do konca otoka, kjer stoji cerkev sv. Petra in Pavla, plačali za pol ure parkirnine in se še vedno z dežniki v rokah napotili prav do cerkve.

Pokukali smo notri, potem pa že šibali nazaj do avtodoma. Na otoku so sicer tri znamenite cerkve. Tretje, cerkve sv. Georga ali Jurija po naše, seveda že zaradi imena svetnika nismo smeli spustiti. Peljali smo se čez otok nazaj in parkirali nasproti nje. Parkirnine kljub čudenju Maje nisem plačal, saj mi je veljal še listek iz prejšnjega parkirišča. So že dovolj dobili…

V cerkev smo komaj prišli, saj so vhod zaparkirali uglaševalci klavirja, ki so ga pripeljali v cerkev za koncert. Nekaj tonov smo tako uspeli tudi slišati in se prepričati o akustiki cerkve. Notranjost je bogato poslikana z osmimi Jezusovimi čudeži. Nekatere slike so ohranjene bolje, druge slabše. Cerkva smo imeli zadosti, zato smo se, kot bi mignil spet znašli v avtodomu in se peljali nazaj proti Konstanzu.

Tam nas je navigacija lepo pripeljala do parkirišča za avtodome (N47.6582669 E9.1693432). Le na krožišču pred uvozom me je hotela peljati še malo naokoli. Se je pač malo važila. Parkirali smo in plačali za tri ure parkirnine. Kar solidna cena, en evro na uro. A časa, da bi iskali kaj drugega, nismo imeli, parkirišče je blizu centra in tudi Sea Life centra.

Ko smo vprašali domačina za smer, nam je prijazno pojasnil tudi, da najbolje, da gremo v trgovski center Lago, od koder iz prvega nadstropja vodi nad železniškimi tiri most do akvarijev. In tako smo tudi naredili. V Sea Lifu smo bili že pred leti in do danes se skoraj ni spremenil. Punci sta dobili kviz, ki sta ga po poti reševali. Ta ju je skoraj bolj pritegnil, kot številne ribe, raki, meduze in druge morske živali.

Za mini bazenček, kjer bi se pod nadzorom lahko dotaknili morske zvezde in jajc morskih listov, nista pokazali velikega zanimanja. Bolj za to, kako morska zvezda požre školjko. Je bilo pač eno od vprašanj. V centru so predstavljene ribe Bodenskega jezera, domačih in tropskih morij, velik bazen z morskimi listi in drugimi sploščenimi ribami, tunel, kjer nad obiskovalci plavajo različne ribe in tudi morski psi in želvi.

Nov pa je del, kjer so nenavadne ribe, poimenovan Grusel monster ali srhljivi monstrumi. Pa ni veliko srhljivega, bolj zanimivega in zabavnega. Na srečo smo se brez težav prebili skozi trgovino s spominki, pobrali nekaj zastavic in posterjev centra, si na hitro pogledali še manjši muzej v prvem nadstropju. O ledeni dobi, živalstvu okoli Bodenskega jezera in raziskovalni dejavnosti.

Potem pa že šibali…nazaj po dežnike. Ostale so namreč pri vhodu, ta je bil že zaprt in treba je bilo počakati, da so nam jih dostavili do trgovine s spominki. Čas smo imeli še za krajši sprehod po mestu. Ker smo bili že ob jezeru, je bilo seveda obvezno iti na pomol, kjer na koncu Imperija – kurtizana, drži v eni roki papeža in v drugi kralja in se cel dan vrti okoli svoje osi in tako širnemu svetu kaže pravi obraz takšne ali drugačne oblasti.

Mimo stavbe Konzil smo prišli do železniške proge, pa nam je pot presekal vlak, zato smo se ob mestnem parku napotili proti nekdanjemu dominikanskemu samostanu, danes spremenjenemu v hotel. Šli smo do stolnice, pogledali v notranjost, potem pa po ozkih mestnih ulicah hodili nazaj proti parkirišču in vpijali utrip mesta.

Natočili smo vodo in že nas je navigacija, tokrat dokaj zanesljivo, peljala proti kopališču Schwaketenbad (N47.6882064 E9.1597337). Nič pretresljivega. Tobogan po katerem se voziš z blazinami na katerem se je uspelo prekucniti le Živi, skakalnice iz treh in petih metrov, bazen za plavanje in en za namakanje. Brez brbotalčkov in savn. Sva ga z Majo imela že pred deseto, ko se je zaprl, dovolj.

No, zaradi punc smo vztrajali do konca, nato pa odpeljali. Čeprav bi se dalo spati tudi na parkirišču, smo hoteli biti bližje ciljem naslednjega dne, pa še malo sumljivo mi je deloval kombi, ki je krožil naokoli. Nikoli se ne ve… Ker smo imeli poln tank vode, nismo delali ovinka do počivališča v Singnu (N47.7598696 E8.8283176), peljali smo do Ludvigshafna, kjer sem kljub Majini nejevolji ugotovil, da ladjice po zgornjem delu jezera vozijo šele od prvega maja dalje. Gremo torej dalje.

Že ob vožnji nad Überlingnom sva hotela parkirati na parkirišču za pohodnike. Pa mi spanje v »žbunju« tik ob cesti nekako ni ležalo, zato sem se zbasal ven in peljal do Affenberga. Velika parkirišča, okrancljana s tablico o prepovedi nočitve. Gremo torej do dvorca Salem. Tam so na drugem parkirišču tablice z oznako avta in avtodoma, pri čemer je nekdo slednjega s trakom prečrtal. Torej jim gremo tudi tu v nos.

Ker je poleg tudi policija, parkirišča pa bolj malo skrita pogledom iz glavne ceste, sva pobegnila nazaj proti Überlingnu. Parkirišče ob cesti me še vedno ni potegnilo, sem se pa seveda spomnil dobrih nasvetov kolega Ginka in zavil proti industrijski coni. Že po nekaj deset metrih je bil odcep, kjer sta ob cesti stala poljski in češki tovornjak, na koncu pa je bilo obračališče, veliko in ravno.

Parkiral sem ob robu in v čistem miru smo zaspali.

AFFENBERG, SALEM, KOLIŠČARJI, MEERSBURG – 30.4.2009 – Zjutraj sta se mimo primajala le dva sprehajalca s psom. In en tovornjak je brez vsakršnih težav obrnil. Potem smo bili pa tudi mi že toliko pripravljeni, da sem lahko kresnil motor in odpeljal po že znani poti do Affenberga.

Res lepa parkirišča, škoda, ker težijo s prepovedjo. Ogledali smo si kratek film o opicah, na vhodu v samo ogrado dobili vsak pest kokic in natančna navodila, kako naj se zaradi svoje varnosti obnašamo. Pred leti smo tu že bili. Takrat je ena izmed opic šavsnila po Ajdini roki, krivdo smo pripisali temu, da naj bi Ajda roko s kokicami zaprla, kar je bilo odsvetovano.

Opica naj bi namreč v takšnem primeru mislila, da ji hočeš nekaj vzeti in bi šavsnila. Šele doma sem ob počasnem posnetku ugotovil, da Ajda roke ni zaprla, kaj je opico prijelo, da je začela mahati naokoli, pa ne vem. Tokrat je bilo za varnost bolje poskrbljeno. Na celi poti so bili uslužbenci Affenberga, ki so opazovali, če vse poteka v redu in po potrebi tudi svetovali ali odgovarjali na vprašanja.

Tudi opice niso bile agresivne, le ena drugo so včasih napodile. Naj se vidi hierarhija. Dveh mladičev, ki sta se nekje potikala na maminem hrbtu nismo videli, se je pa mladina prav zabavno zvirala po vejah, padala iz njih in uganjala druge norčije. Razigrana mladež, ni kaj! Kokic nam je zmanjkalo še preden smo prišli enkrat naokoli. Pa nič zato, saj so tako ali tako pač samo prehranski dodatek, bolje rečeno sladkarija.

Punci sta bili navdušeni, pozorno sta tudi prisluhnili, ko sem bral iz pojasnilnih tabel. Obhod ni prav dolg, ga pa dopolnjuje še drugi del ograde, kjer je možno videti damjake, žabe, štorklje. Predvsem na slednje so ponosni. Na železnih stebrih so si naredile gnezda in se sedaj vsakoletno vračajo v Affenberg. Za konec smo si ogledali še galerijo s skulpturami in slikami opic iz celega sveta, puncama pa se je postanek na igralih zdel vse prekratek.

Tudi do dvorca Salem nam je bila pot znana že od noči prej. Tokrat smo brez skrbi parkirali in na vhodu izvedeli, da imamo še pol ure do vodenja. Torej zadosti časa, da sta punci našli pot do središča labirinta, skupaj pa smo pasli firbca v prostorih nekdanje konjušnice. Na stenah so freske, ob robovih štukature, stebri ob pregradah so ročno izrezljani. Nek se vidi razkoš.

Pogledali smo še k čevljarju, se čudili ogromni preši in pripomočkom za pridelavo vina ter stari kovačiji. Še posebej pa temu, da je v prostorih dvorca in spremljajočih stavb sedaj šola, glede na starost učencev, ki so tekali sem in tja, najverjetneje srednja. Elita. Mimo napajališča za konje smo prišli nazaj do mesta, kjer se začne vodenje. Vodička je imela glas kot miš, slišalo se jo je bolj malo, razumelo še manj.

Vseeno smo ujeli nekaj o zgodovini tega dvorca, nastalega kot samostan, pa potem v času Napoleona sekulariziranega. Dvorna cerkev je res vredna ogleda, ker so jo dograjevali več stoletij, se v njej mešajo različni umetniški stili, orgle so ogromne, oltar pa narejen tako, da so maše lahko potekale tako za rajo, kot tudi za menihe na drugi strani, če je bilo treba.

Po hodniku z bogatimi štukaturami na stropu smo prišli v molilnico, po stropu že tako načičkano, da je bilo kar kičasto. Peč, ki je menihe ob molitvi grela pa prikazuje na pečnicah življenje menihov. Ogleda je bilo s tem bolj ali manj konec, čez notranje dvorišče smo prišli spet pred dvorec. V njem smo si ogledali še gasilski muzej s številnimi eksponati iz preteklosti in sedanjosti, potem pa je Maja odšla kuhat.

Kosilo, ne mulo. Punci pa sta se lovili po labirintu, dokler nista bili zadosti utrujeni, da jima je šla jed v slast. Po kosilu smo se odpeljali v Unteruhldingen in parkirali na uradnem parkirišču, kjer se sicer da tudi prespati (N47.7252302 E9.2362442). Za še kar razumno ceno. Tik ob parkirišču je Reptilienhaus. Kao plazilci vseh vrst. Smo bili v desetih minutah zunaj. Bolj žalostna zadeva.

Nekaj kač, nekaj kuščarjev, legvana, male želvice, vse v malo večji sobi. Nobenih presežkov, pač le to, kar vidiš v vsakem malo večjem živalskem vrtu. Punci sta zagrabili skiroja in že smo nabirali metre proti Pfahlbaumuseumu, prikazu koliščarjev in njihovega življenja ob Bodenskem jezeru. V njem in ob njem so namreč našli ogromno ostankov življenja v preteklosti.

Iz njih so skušali rekonstruirati življenje v kameni in bronasti dobi in ga prikazati v tem muzeju. Ujeli smo ravno začetek vodenja, zato smo mu kar sledili. Stavbe so na kolih gradili zaradi nihanja vode v letnih časih, saj je jezero višino gladine spreminjalo tudi do tri metre. V kočah je predstavljeno življenje nekoč, vsaj kot si arheologi glede na najdene ostanke predstavljajo, da je bilo.

Replike sekir in drugega orodja, izdelanega iz kamna, lesa in kosti so šle iz rok do rok. Izvedeli smo zanimivosti o njegovi izdelavi in nasploh življenju v davnih časih. Zanimivo. Na koncu smo se še sami sprehodili po mostišču in si ogledali koče, ki so odprte. Potem pa v stavbi muzeja izvedeli nekaj o eksperimentu, ko so sodobni ljudje v »filmski« vasi živeli več tednov tako kot pred tisočletji. In preživeli.

V kleti muzeja pa smo si lahko ogledali tudi prave izkopanine iz tega območja, torej predmete, ki so jih koliščarji res uporabljali in ki nemo pripovedujejo zgodbe iz preteklosti. Kot jih vsak posameznik pač hoče slišati. Iz Unteruhldingna smo se odpeljali do Meersburga. Čeprav smo že ob obali videli puščico, ki omogoča parkiranje avtodomom, sem peljal po nasvetu Bordatlasa nad kraj.

Tam je res parkirišče za avtodome z oskrbno postajo (N47.7021894 E9.2702255). Prostora je bilo še dovolj, se je pa zvečer kar napolnil. Cena je solidna, tri evre za čas od štirih popoldan do devetih zjutraj in ista cena tudi za čez dan. Puncama se je prav dobro zdelo, ko smo se spuščali proti centru. Skiroji so leteli kar sami. Pri starem gradu smo izvedeli, da smo še pravočasni za zadnje vodenje v stolp.

In časa je bilo res še dovolj, saj je grad odprt do pol sedmih. Je pa ženska na blagajni povzročila takšno paniko, kot da zapirajo čez pet minut. Smo se panike nalezli, dokler nas ni skuliran mladenič, naš vodič, pomiril. Pogledali smo si spodnje prostore, potem pa že čakali na vodenje. Da je vodič povsem skuliran, se je kazalo že v tem, da smo lahko slikali in snemali, kar in kolikor smo želeli, čeprav se uradno menda ne sme. Hm, če nič ne reče…

Izvedeli smo osnovne podatke o gradu, videli grajski vodnjak in slišali zgodbo o skrivnem prehodu proti jezeru. Šli smo skozi zakladnico in v stolp, od koder se odpira čudovit pogled na jezero in okolico. Prav zadovoljni smo bili, da je vreme danes takšno, da je res kaj videti. Videli smo renesančno dvorano, kjer dandanes prirejajo koncerte, potem pa mimo zapora s straniščem, ki so ga brez kemikalij in SOG-a praznili vsake štiri dni, šli proti sobi v kleti, kjer so imeli mučilne priprave.

Ko je bil lov na čarovnice v največjem razmahu, jim tu dela ni zmanjkalo. Vodenja je bilo konec, mi pa smo imeli še dovolj časa, da si ogledamo ostale grajske prostore in prostore, kjer je pred leti živela pesnica Anette von Droste. Ko smo prišli iz gradu, smo posedeli pred novim dvorcem, potem pa se po strmi ulici med vpitjem francoskih srednješolcev spustili do spodnjega dela mesta.

Punci sta navijali za igrala in ko smo izvedeli, da so ob kopališču, smo šli pač tja. Nič kaj pretresljivega, sta jih bili kmalu siti. Ob poti nazaj smo na pobočju pod novim dvorcem našli bolj zanimiva, vendar nas je sedaj že malo priganjal čas, saj smo imeli danes na sporedu še večerni ogled filma Hiša strahov. V našem avtodomu seveda.

FRIEDRICHSHAFEN, MINIMUNDUS, BAD SALGAU – 1.5.2009 – Ko smo se zjutraj pripeljali v Friedrichshafen, smo kar navdušeno ugotovili, da je povsem v bližini muzeja Zeppelin parkirišče, dovolj veliko in še skoraj prazno. Cena zelo zmerna, cent na minuto ali evro in pol za pet ur.

Seveda se nam je zadnja možnost zdela predolga in smo v avtomat vrgli evro. Čez slabi dve uri je Maja še enkrat vrgla pol evra in še smo hiteli. In se tolkli po glavi, saj bi bila vsa panika odveč, če bi že na začetku plačali za pet ur. Včasih pač tudi gorenjska logika odpove. Muzej je sestavljen iz več sklopov. V pritličju je za uvod nekaj osnovnih podatkov, Maybach Zeppelin V8 in konstruktorska lestev.

Ter interaktivna predstavitev grofa Zeppelina in njegovih letečih cigar za otroke. V prvem nadstropju je predstavljena tehnika – torej konstrukcije in motorji, navigacija, civilna in vojaška uporaba cepelinov. Ter film o letih posameznih izmed njih, seveda tudi posnetki najbolj razvpitega trenutka, ko je LZ 129 Hindenburg treščil v kovinski stolp in se vnel.

V vitrinah je nekaj originalnih, na pol stopljenih ostankov tega nesrečnega cepelina, njegova rekonstrukcija pa da vpogled v notranjost in dejansko razkošje bivalnih prostorov. V zgornjih nadstropjih je razstava umetniških del, povsem v spodnjih pa občasna razstava bolj moderne umetnosti. Smo bili hitro zunaj. Ogromni hulahup obroči nas pač niso pritegnili.

Punci sta malo plezali po zanimivem igralu v obliki cepelina, potem pa smo pri mestni hiši kaj hitro obrnili nazaj proti morju. Politični shod s sigurno visokoletečimi parolami, balončki in navdušenimi poslušalci, nas ni pritegnil. Šolski muzej je bil precej dlje kot smo pričakovali. Ja, šolski. Šolske počitnice so kratke in potrebno ju je malo spomniti, da bosta že čez tri dni spet sedeli v šolskih klopeh.

Poleg tega sta lahko spoznali, kako je sedenje v takšnih klopeh izgledalo pred kakšnimi sto leti, kakšne so bile metode kaznovanja, kakšni pripomočki. Eno od njiju smo celo posadili na osla, nekakšen bolj realističen prikaz oslovske klopi. Pa se mi zdi, da je to vzela bolj kot zabavo, ne kaznovanje. Ob obali smo se vrnili do avtodoma in se odpeljali proti mestecu Meckenbeuren.

Za njim smo sledili tablam, ki peljejo proti Minimundusu. Ta si parkirišče deli z Ravensburger Spielelandom. Parkirnina tri evre na dan. Kosilo smo prestavili na kasnejšo uro, saj smo bili prepričani, da bomo hitro naokoli. Pa smo se motili. Po nekaj osnovnih podatkih o gradnji miniatur, smo čez most prišli na drugo stran ceste in začeli z ogledom.

Šele na koncu smo ugotovili, da smo šli malo v napačno smer, mimo restavracije. Mogoče nas je pritegnil Titanic ali pa Niagarski slapovi. Šli smo od ene znamenitosti do druge, nekatere so že same po sebi pritegnile pogled, tako kot 13 metrov visoki Burj al Arab, druge pa so bile zanimive zaradi premikanja, tako tudi roller coaster, kjer je vlakec res šibal naokoli po njem.

Azijske znamenitosti smo si ogledali iz čolna, ki je peljal po mirni reki naokoli, ostale pa pač peš iz potke, ki je vodila naokoli. Punci sta hoteli vedeti vse, zato sem moral prevajati napisano. Presneto utrujajoče, sploh ker je sonce kar konkretno pripekalo. Ko smo mislili, da na ogled filma o iluzijah v 4D kinu ne bomo prišli, saj smo nekje izgubili vstopnice, je ženska na vhodu zamahnila z roko. Kar pojdite, se pač zgodi.

In res bi nam bilo lahko žal, če bi to spustili. Stoli so vibrirali in nas metali sem in tja, kot bi bili na pravem roller coasterju, med tem ko smo leteli okoli neskončnega stopnišča, strmoglavili čez rob slapu, obkrožili nenavadne stebre in tako spoznavali, da takšne iluzionistične risbe lahko izgledajo zanimivo, dokler so v 2D tehniki, v 3D pa se ne izidejo.

Še enkrat smo šli na čoln, videli piramide in sfingo, se potopili v orientalski svet in opazili most v Mostarju. Potem pa že hiteli k zadnjim modelom in naprej proti igralom. Maja je med tem pripravila kosilo, ob dobri hrani pa je bil čas tudi za razmišljanje, kaj bi se dalo vse še videti to popoldne. Ko mi na enkrat kapne, da stalno razmišljam, kot da nam kartice veljajo še cel dan.

Kar pa ni bilo res, saj smo jih kupili nekaj čez šesto uro zvečer in tako zapadejo že čez približno uro. Mi pa še čez štirideset kilometrov daleč do Bad Saulgaua, kjer smo s prijetnim izležavanjem v termalni vodi, nameravali zaključiti naše kroženje okoli Bodenskega jezera. Hitro pospravljanje in nato gas proti končnemu cilju. Prišli smo pravočasno, dobili karte in izvedeli, da ni problema, če parkiramo na velikem parkirišču poleg tistega za avtobuse (N48.0168385 E9.4875663).

Tudi na postajališče za avtodome bi lahko šli brez plačila, le danes bi morali oditi. To pa smo tako ali tako nameravali. Terme so čisto prave. Takšne z bazenom, kjer ima voda 40 stopinj in mestom za knajpanje. Pa sireno, ki zatuli približno vsako minuto, zarotirajo oranžne luči in vsi se premaknejo k naslednji šobi. In ko se postaviš pod presneto vroč curek, ki ti zmasira ramena in hrbet, okoli tebe plutajo stare matrone in vse smrdi po gnilih jajcih. Božansko.

Punci sta bili v najbolj hladnem bazenu, ta je bil še najbolj prazen in lahko sta uganjali svoje vragolije. Pogledat sem šel savno, z Majo pa sva šla tudi na vodeno savnanje, kjer smo se namazali z medom in se šli tako premazani savnat. Kožo smo potem seveda imeli kot dojenčki, dišala pa je tako, da bi kar zagrizel. V kakšno… Še enkrat sem se šel spotit, še zadnjič skočil v vroči bazen in stopil pod curek s smrdečo vodo.

Potem pa je bilo že treba ven, ob desetih zvečer zapirajo. Čakalo me je še dobrih trideset kilometrov vožnje do Biberacha, kjer je brezplačno počivališče za avtodome (N48.1029343 E9.7957367). Ulica, po kateri bi najlažje prišel do njega, je bila seveda prekopana, potrebno je bilo malo nazaj, potem pa ga ni bilo več težko najti.

Kar nekaj avtodomov je bilo že parkiranih tam, mi smo se počili le nekaj metrov proč od oskrbne postaje in res utrujeni zaspali.

LEGOLAND – 2.5.2009 – Zjutraj sem spet priganjal, hotel sem, da bi bili v Legolandu že ob desetih, ko se zadeva odpre. In uspelo nam je. Vsaj nam s puncama, Maja se je odločila, da ima v avtodomu še marsikaj za postorit in da pride za nami.

Gneča je bila že na vhodu velika, ko smo se enkrat zapeljali z Racerji, zakrožili z vodnimi skuterji, odkrivali džunglo, se spustili čez Niagaro, pa je bile na zmaju že po slabe pol ure od odprtja parka gneča. In ta se je na vseh zanimivostih večala iz minute v minuto. Živa se je zavrtela z medvedom, Ajda pa je zajahala viteškega konjička. Potem smo šli v fabriko in na aviončke ter končno čakali pred čolnički.

So se purgerji grozno vrivali. Za kazen smo jih potem vse prehiteli na sami vodi. Počasnele. Punci sta šli še na vrtiljak, potem pa smo že odšli na kosilo. Po njem smo se vrnili v park, z nami je bila tudi Maja. Vreme, ki je bilo dopoldan prav lepo, sončno, se je pričelo kujati. Zagrmelo je, oblaki so bili vedno bolj črni. V kinu smo si ogledali film o racerjih, potem pa hiteli na travnik, kjer so nastopali jezdeci s svojimi konji.

Vikend je bil namreč posvečen prav njim. Predstava se je pričela s 15 minutno zamudo, saj je lilo, v daljavi pa tudi treskalo. Najprej se je med umetno meglo pojavila debela nemška ptica. Bolj malo grandioznosti. Potem je okoli konja plesala ciganka, nastopal je mini poni, pa kavbojci in indijanci seveda tudi niso smeli manjkati. Še nekaj dresurnega jahanja in med nekaj vmesnimi nalivi se je predstava zaključila.

Izpolnili smo nekaj listkov za popoldansko žrebanje, potem pa že hiteli do trgovine. Te so bile danes oblegane, sploh povsod, kjer je bilo vsaj malo strehe, se je drenjala množica. Kino je delal non stop in čisto mimo razpisanih predstav. Še enkrat smo si pogledali racerje in nato še čarovnika (Zauberschwur), šli v fabriko in se spet zadržali v trgovini nato pa že hiteli gledat čarovnika v opičje gledališče. Pa punce še enkrat na predstavo s konji.

Jaz sem jih imel dosti in sem se med tem raje dvakrat zapeljal čez Niagaro. Med žrebanjem je bila Živa izžrebana kar dvakrat, tako da so sklenili kompromis in je en kviz o konjih dobila ona, drugega pa Ajda. Za konec sta se hoteli punci špricat z gusarji, pa sem zagrozil, da gremo po tem samo še ven, saj bosta čisto mokri. Nekaj slabe volje in že smo čakali na zmaja.

Ko smo oddrdrali mimo, so punce tekle, da bi ob šestih ujele Boba v kinu. Pa so bile prepozne, nas je vrsta pri zmaju le predolgo zadržala. Sem pa jaz ravno še ujel vrsto za racerje. Ko sem videl punci, kako žalostno stojita za verigo, sem stopil k varnostnici in hotel predlagati, da se z njima zamenjam. Pa me je le vprašala, če je to moja družina in namignila, naj gredo naprej.

Ko sem videl, da sta punci zadovoljni, sem bil tudi jaz vesel. Za nami je spustila na avtomobilčke le še jahalke iz predstave s konji. Tako sta jih punci lahko videli čisto od blizu. Za kakšne sprehode ob miniaturah ni bilo nobene volje. Zato smo le še pomlaskali slastne tople sendviče, potem pa že peljali proti Münchnu in naprej Freilassingu.

Tam smo zapeljali na parkirišče, ki ima odmerjena mesta za avtodome (N47.8411220 E12.9845184). Še dva avtodoma sta nam delala družbo, ko nas je zmanjkalo…

DOMOV – 3.5.2009 – Zjutraj se nam ni nikamor mudilo. Pa tudi nikamor dalo. Poklepetali smo z Bobom, nato pa odpeljali skozi Salzburg proti avtocesti. Ravno to nedeljo je potekal Salzburški maraton, zato so bile nekatere ceste zaprte.

To je zahtevalo nekaj obračanj in prilagajanja poti. Končno smo se znašli na Alpenstrasse, natočili na že znanem OMV gorivo, nato pa pristali na avtocesti. To smo zapustili le na počivališču med Tauerntuneli. Nas je pritegnila možnost, da spraznimo stranišče. Pa je mimo nas pripeljal OB in kmalu za njim še Rosa. Klepet je bil seveda obvezen. Potem pa smo že šibali dalje.

OB in Rosa sta me kmalu prehitela, pa sem ju spet ujel pred Karavanškim tunelom, kjer je delala le avtomatska blagajna in se je zato vse zabasalo. Na srečo je ženska prišibala v sosednjo hiško ravno pred našim prihodom, tako da smo šli hitro skozi. Z Roso smo še malo klepetali ob vožnji skozi tunel, potem pa že šteli zadnje kilometre do doma.