Včasih ti naporno grizenje kolen ne paše. Ali pa te le čas baše. Morebiti imaš kakšne druge zadržke. Takšne ali drugačne narave. Sedel pa tudi ne bi. Raje hodil. Tako bolj počasi in uživaško. Zakaj pa ne?

Izginevanje

Je pa res, da je v Kranjski gori izbira vedno težka. Že ko se na parkirišču postaviš pred avtodom, je pred tabo prva dilema. Levo ali desno, naprej ali nazaj. Povsod se da in nikjer ne zgrešimo. Le pot bo druga, cilj pa tako ali tako ni pomemben. Ali pač? Ljudje smo si različni in tako vsako oko riše drugačen pogled na svet. Tokrat smo se odkotalili desno. Čisto zares. Za peš je bilo nekako prevroče, pa smo hoteli izkoristiti vetrček v laseh.

Kotaljenje

Skiroji in rolerji so nam dali ravno pravo hitrost. Izhodišče je bilo vsem znano parkirišče v Kranjski gori (810 m; N46.486172 E13.778274). Breg pod Besno Pehto je bil kmalu za nami, v Podkorenu smo ugotavljali, da je cesta za majhna koleščka še vedno nekam preveč razrita. Presneto, kaj so plesali valček s teptalnimi stroji po njej? Kmalu za makadamskim parkiriščem pri zadnjih žičnicah v Podkornu so na desni stopnice in makadamska potka.

Srečanje

Pa gremo mimo, tu bomo prišli nazaj. Nadaljujemo do mesta, kjer se desno ob robu travnika spet odcepi potka desno, tokrat navzdol. Le korak ali dva naprej je klopca. Odlična za počitek, opazovanje Ponc visoko nad Planico ali pač le sezuvanje rolarjev. Potem pa le zavijmo navzdol po makadamski poti. Tabla žuga kolesarjem. Prepovedano. Skozi gozd pridemo do praviloma suhe struge hudournika in kar po njej do lenega potoka.

Potok

Gremo čezenj ter zavijemo desno. Sploh se sedaj držimo bolj desno in po stezi korakamo do Zelencev (837 m). In kako so nenavadna jezerca, izvir Save Dolinke, sploh nastala? Voda Nadiže v Tamarju in drugi pritoki s pobočij doline Planice se kmalu izgubijo v rečnem nanosu. Ko pod planiškim vršajem pritečejo na najnižji del, zadenejo ob morenski nasip in privrejo na dan v številnih izvirih in polnijo jezero.

Vulkančki

Podzemna voda je nasičena s karbonatom, iz nje se ob spremenjenih fizikalno kemičnih pogojih izloča apnenec in se zaradi mirnega vodnega okolja jezerc odlaga na dno kot kemijski sediment. Kot majhni vulkančki. Voda odteka proti vzhodu in se vse bolj razliva v obširno močvirje z nizkim barjem v osrednjem delu. Posedimo na pomolih ob jezercih in uživajmo v soncu, če nam ga je dan kaj naklonil.

Priprava

Če so prevroče, ohladimo noge (voda ima konstantno temperaturo pet do šest stopinj) in opazujmo racake, ki se prepirajo za kakšno račko. Iz razglednega stolpa se lepo vidi naokoli, tudi pogled na Vitranc, Ciprnik in ostale gore nad dolino Planice je morebiti prav od tu najlepši. Na pojasnilnih tablah lahko preberemo marsikaj o posebnostih Zelencev, rastju in živalstvu tega edinstvenega ekosistema.

Jalovec

Ko nas začne čas priganjati ali pa le hrup kakšne skupine turistov, se po poti odpravimo nazaj. Ne zavijemo levo v smer prihoda, temveč nadaljujemo naravnost do parkirišča. Lahko si vzamemo čas za počitek in lizanje sladoleda ali pač kar nadaljujemo mimo hiške desno navzgor proti cesti. Ob njej teče steza, po kateri stopamo. Ko pred drugim parkiriščem zavije navzdol, ji siti ceste in številnih avtomobilov, sledimo.

Boj

Na mostu čez barje počijemo in se ozremo v vodo, ki med trsti teče naprej proti…Črnemu morju. Huh. Dolga pot je še pred njo. Če imamo srečo, lahko opazujemo majhne račke, ki se borijo s tokom. Ali le opazujemo kalužnice in prisluhnemo šepetanju suhega trstičevja. Po stezi se vzpnemo naprej do ceste, ki je sedaj kolesarska pot in se vračamo proti avtodomu.

Močvirje

Tako zlagoma, brez hitenja, saj se nam sigurno nikamor ne mudi… Ali pač? Od dve uri naprej bomo hodili,  manj skoraj ne bi smelo biti…

Pričetek