(11.4.2009)

Hm, kakšen dolgočasen naslov. Boljši bi morebiti bil pot petih cerkva (in še kakšne zraven) ali od cerkve do cerkve. Ali pač velikonočno romanje. Morebiti lovljenje velikonočnega zajca. Presneto zajca? Od kje je ta zajc prilezel med jajca? Menda jih je po germanski mitologiji izlegel (svašta!), predstavlja pa tudi simbol plodnosti. Pa naj bo zajec…

Čeprav večino vikendov preživimo zdoma, je velika noč kljub mojemu vsakoletnemu trudu, jamranju in pretresenemu vitju rok, odločno domači praznik. Pa včasih vseeno uspem pobegniti. Vsaj za kakšno uro pač izginem. Kot kafra. Da se prediham. Izhodišče za to podgorsko potepanje je lahko kjerkoli na poti, tudi parkirišč je zadosti.

Ena možnost je parkirišče pred tovarno Jelovice v Preddvoru (N 46.300152 E 14.427982), lahko se odločimo in parkiramo pred Mercatorjem v Cerkljah (N 46.250776 E 14.486785). Ali pa se stisnemo kam v Kamniku, tudi tam je parkirišč kar nekaj. Če pa komu paše, lahko pride na Milje, tam za Kokro je prostora dovolj, koordinate niso potrebne, bom kar sam pokazal pot.

Po sili razmer je bilo to pač tudi moje izhodišče. Domača hiša. Iz Milj (428 m) sem kolesaril skozi Visoko in Hotemaže ter po novi cesti ob vasi. Možno je v Hotemažah tudi nadaljevati naravnost skozi vas, cesta je manj prometna, vendar pa mi dvoje nič kaj prijetnih prečkanj ceste ni dišalo. Ko pribrcamo do križišča pred penzionom Zaplata (tam se cesta prične spuščati), zavijemo desno in v vasi desno proti Možjanci.

Cesta se takoj vzpne in strmina naslednja dva kilometra ne popusti. Čeprav se ne sliši veliko, bomo na vrhu sigurno že sopihali. Na srečo je cesta v precejšnji meri v senci, tako da nas vsaj sonce ne prekuri. V vasi zavijemo desno, do cerkve sv. Nikolaja ni več daleč (689 m, iz Milj slabe pol ure). Le pojdimo do nje, ne le da je prva na naši poti, tudi razgleda na Storžič in Zaplato, pa na daljne Julijce nas bosta navdušila.

Od cerkve se nekaj metrov vrnemo proti centru vasi, potem pa zavijemo levo na makadamsko cesto. Peljemo mimo betonskega korita, cesta se začne spuščati…pa spet vzpenjati…pa spuščati. Sprva je kar konkretno naluknjana, tako da je gorsko kolo zelo priporočljivo. Sredi gozda pa preseneti asfalt. Pač druga občina. Ko se cesta ponovno spusti in za travniki že ugledamo Štefanjo vas, pridemo do križišča.

Zavijemo ostro desno in se spet vzpenjamo. Ja, današnje potepanje je pa res eno samo valovanje. Ko pridemo mimo kozolca, je na desni tablica o vožnji na lastno odgovornost. Če imamo gorsko kolo, se ne ustrašimo, zavijmo desno in takoj levo, mimo vikendov. Malo se vzpnemo, potem pa držimo bolj desno. Ko pridemo do kolovoza, zavijemo levo na travnike.

Zavijemo desno v breg in kar po travniku pridemo do kolovoza, ki se vzpenja proti cerkvici. Do vrha Štefanje gore (748 m, iz Možjance dvajset minut) se bomo morali kar potruditi, strmina je konkretna, toda ne obupajmo, saj je kratka. Počitek bo obvezen, sedaj lahko skoraj vidimo smučarje, ki obupujejo v južnem snegu na Krvavcu. Potem pa navzdol, najbolje, da kar po potki direktno proti kmetiji Mežnar.

Če smo dovolj pogumni na dveh kolesih, sicer peš. Čez dvorišče kmetije in po cesti šibamo proti Zgornji Štefanji vasi. Peljemo skozi njo, malo dol in malo gor, potem pa samo še dol. Po ostrem ovinku na desno, se peljemo mimo spodnje postaje gondole. Čeprav gre lahko kar hitro, ne pretiravajmo. Ko spet pričnemo poganjati, ni več daleč do ostrega ovinka desno. Pa mu ne sledimo, zavijmo levo na cesto proti Šenturški gori.

Čaka nas drugi današnji »gorski« cilj. Čeprav je vzpona le za dva kilometra, pa je strmina kar konkretna, sence pa vedno manj. In vedno ko mislimo, da smo že na vrhu, se klanec spet pokaže pred nami, kar ni ga konec. Imamo pa občutek, kot bi vzletali na bližnjem Brniku. Travniki in njive namreč prav počasi polzijo nekje na desni strani pod nami.

Ko se končno strmina umiri, se levo odcepi pot proti Stiški vasi, Ambrožu in Krvavcu. Mi pa se, vsi zadihani ne bomo spet pognali v klanec, raje gremo naravnost čez zaselek Ravne in vas Apno do Šenturške gore (666 m – štirideset minut iz Štefanje gore). Sredi vasi je le nekaj deset metrov klanca do cerkve sv. Urha, zato se ne obotavljajmo. Bolj zanimiv je pogled v dolino, zaradi njega se že splača gor.

Malo naprej od vasi pridemo do križišča. Ena možnost je pač naravnost, skozi vas Sidraž in mimo Tunjic v Kamnik. Ker pa vzponov sigurno še nimamo zadosti, zavijemo proti sv. Lenartu. Po prvem vzponu na križišču zavijemo desno. Ko pridemo na travnike, peljemo mimo prvih nekaj hiš kar naprej do zaselka Senožet. Nasproti kmetije zavijemo levo, spet smo na makadamu.

Držimo se glavne poti, le težko bi zašli. Ko kolovoz zavije desno, strmina postane res konkretna. Pa ne za dolgo, kmalu se pot izravna in ko se levo odcepi kolovoz mu sledimo. Sedaj že vidimo cerkvico, preko travnika pridemo do nje (približno 800 m, dvajset minut iz Šenturške gore). Ko se oddihamo, se vračamo po isti poti do zaselka, tam pa se spustimo nekaj metrov do lesene tablice, ki vabi proti Stahovici.

Cesta je makadamska, zato vozimo previdno. Malo nad vasjo Klemenčevo na desni zagledamo cerkvico, do nje ni daleč (petnajst minut od sv. Lenarta). Sv. Florjan in kapelica malo dlje, ponujata odličen razgled na Kamniški vrh in sotesko s Korošaškimi slapovi. Uf, koliko let je že minilo, kar smo šarili tam naokoli. V Klemenčevem, končno pripeljemo spet na asfalt in odbrzimo navzdol proti Stahovici.

Pred Kamniško Bistrico zavijemo desno in se pod sv. Benediktom pridružimo glavni cesti. Peljemo do krožišča za tovarno KIK in nato skozi center Kamnika. Zavijemo za Kranj in v vasi Križ za Komendo. Če nismo prepričani, kdaj bo prav, glejmo, kdaj bo odcep za picerijo Gorjan. V Komendi peljemo mimo cerkve sv. Petra in naprej skozi vasi Klanec in Zalog proti Cerkljam.

Kako se po vseh čudovitih klancih sedaj vleče ta ravnina. V Cerkljah zavijemo skozi vas in bicikliramo naprej proti Češnjevku. Tam zavijemo desno v vas in peljemo mimo ribnikov do vasi Adergas z romarsko cerkvijo Sv. Marije (dobra ura od sv. Florjana, pač utrujenost prinese nekaj minut).

Levo gremo do Trate pri Velesovem in za cerkvijo sv. Marjete zavijemo desno. Tako se izognemo glavni cesti. Vsaj do Velesovega. Tam zavijemo levo in nato desno, pač na glavno cesto, drugje skoraj ne gre. Pedaliramo še skozi vasi Luže in na Visokem zavijemo levo. Do izhodišča sedaj ni več daleč…ali pač. Odvisno od tega, koliko smo utrujeni…

Vse skupaj je čudovito, eno od prvih pomladanskih predihanj. Noge so že utrjene, le zadnjica (rit po domače) še rabi nekaj treninga… Cela pot je dolga dobrih 60 kilometrov, zanjo pa bomo potrebovali okoli tri ure in pol. od tega dobre tri ure na kolesu. Lahko tudi več ali manj, pač odvisno kako smo našpičeni.