Vojvodina

ODHOD V BUDŽAK – 15.5.2009 – Po nekaj preračunavanja sem spoznal, da bo še najboljše, če zjutraj skočim v službo. Ker pa smo morali biti ob treh na Obrežju, sem ob enajstih že peljal proti domu. Tam je bilo potrebno poskrbeti le še za zadnje malenkosti in Maji kupiti drobno pozornost, saj je bil danes konec koncev njen rojstni dan. Potem pa sva z babico že odpeljala proti šoli, kjer sva pobrala punci.

Sportski lagano po avtocesti preko Hrvaške

Sportski lagano po avtocesti preko Hrvaške

Pri Kokrici smo zapeljali na avtocesto in se peljali proti Ljubljani in naprej Novemu mestu. Med potjo smo že srečevali prve avtodomarje, Zdeneta, Francija in Brunota. Ob klepetu po CB postajah smo prišli do počivališča pred mejnim prehodom Obrežje. Tam smo počakali, da so se nabrali ostali avtodomarji. Ko je prišel tudi Joco, vodja poti, nas je nekaj z njegovim blagoslovom odšlo naprej.

Proti Osijeku

Proti Osijeku

Peljali smo čez Hrvaško mejo in do počivališča Plitvice, kjer so čakali Štajerci. Na kratko smo se ustavili, potem pa nas je peterica nadaljevala pot. Vozili smo lagano sportski, nikamor se nam ni mudilo. Avtocesta proti Osijeku nas je navdušila, saj je čisto nova. Tudi počivališče, na katerem smo naredili krajši postanek. Punci sta bili morebiti celo prvi, ki sta preizkusili zanimiva igrala.

Počitek

Počitek

Pri Osijeku se je avtocesta končala, toda tudi lokalna cesta proti Erdutu ni bila slaba. Ob njej smo opazovali širna polja…min. Ostanek vojne, ki ga šele čistijo. Žalostno. V Erdutu se je na meji policaj le čudil, da gremo vsi v Apatin. Ob tem je v avtodom pribrenčal prvi komar. Na Srbski strani so bili obmejni policisti seznanjeni, da prihajamo. Kljub temu so vsakomur pregledali potni list in zeleno karto.

Morebiti prva na teh igralih...

Morebiti prva na teh igralih...

Malo za mejnim prehodom smo parkirali ob cesti in prav nič nam ni bilo potrebno čakati. Takoj za nami so pričeli čez mejo kapljati tudi ostali. Ko smo stopili iz avtodomov, nas je pričakala družba, ki smo jo hočeš nočeš, trpeli še vse naslednje dni. Celi roji komarjev. Izgledali smo kot mlini na veter. Ko je mimo peljal Joco, nam je Cilka navdušeno mahala nazaj, misleč, da jo pozdravljamo. Kje pa, samo komarje smo odganjali. Uf, najbolje je bilo hitro pobegniti nazaj v avtodom.

Polja maka...

Polja maka...

Franci se jih je menda tako ustrašil, da je za vsak slučaj še vrata zaklenil. Iz smeri Apatina se je pripeljal Jocov brat in nas pospremil skozi vas Sonta. Tam nas je pričakovala policija in zapirala križišča, da je lahko cela kolona kljub rdeči luči normalno nadaljevala pot. Pri hišah so stali ljudje in nas gledali kot svetovno čudo. In saj smo res bili, 34 avtodomov na kupu.

Razrušena hiša v bližini minskih polj

Razrušena hiša v bližini minskih polj

Ko smo prispeli v Apatin, je bilo podobno, policija na vsakem križišču, spremstvo z modro lučjo. Kot bi se pripeljal sam predsednik. V središču mesta so nas pozdravili župan in predstavniki turističnega društva. Zaželeli so nam lepo bivanje v njihovem mestu. Župan je predstavil, kaj vse lahko pričakujemo pri njih in namignil, da so v bližnjih termah kljub obnovi odprli enega od bazenov. Za nas. Prijazno.

Komarland

Komarland

Hkrati je namignil, da je po poklicu ginekolog in če katera rabi kakšno tovrstno pomoč… Še bolj prijazno. Malo manj prijazni so bili komarji, ki so nadležno letali naokoli in jih je župan proglasil kar za njihove domače živali. Še manj prijazni pa so se pokazali nekateri avtodomarji, ko je napočil čas odhoda. Morebiti so bili živčki še preveč napeti od dolge poti in bi vsak hotel biti prvi v kampu.

Kolona se je zbrala...

Kolona se je zbrala...

Kakšno dajanje prednosti, kakšen sistem zadrge, kakšna strpnost in solidarnost. Grebatorsko se je potrebno preriniti čim bližje prvi vrsti. Huh, ko bi se nekdo raje zakantal vame, kot pa me spustil iz parkirišča, sem jezo nad takšnim obnašanjem stresel po CB-jki. Presneto, ob takšnem odnosu imam pa tudi jaz poln kufer takšnih množičnih zadev.

Gremo čez rdečo!

Gremo čez rdečo!

No, živčki so se hitro pohladili, ko smo se peljali, seveda še vedno v policijskem spremstvu, mimo marine in naprej po ozki in mestoma luknjasti cesti z izogibališči proti kampu. Srbski vozniki so se izkazali za izredno strpne in tolerantne, vsaka jim čast. Sicer pa, kaj pa bi sploh lahko storili drugega, kot panično iskali mesto za izogibanje ob približevanju kolone avtodomov s policijo na čelu. Noro.

Nagovor župana Apatina

Nagovor župana Apatina

V kampu (N 45.717518 E 18.918760) je malo trajalo, da smo se vsi sparkirali. Pa razen ene razbite luči, ni bilo hujšega. Po dva na parcelo, pa še kakšen spredaj, res nas je bilo veliko. Bobe, ki je vozil bolj spredaj, mi je prihranil lepo mesto poleg njega. Hvala. Sicer pa smo kljub temi videli, da je kamp lep, prostoren, parcele so velike in ravne.

Policijsko spremstvo

Policijsko spremstvo

Pitne vode še ni, je pa voda za tuširanje, preprosto stranišče, cev za odpadno vodo in pri recepciji mesto za praznjenje kemičnega stranišča. Vsekakor vredno obiska, še posebej, če se upošteva zanimiva zgodovina in kultura krajev in mest v okolici. In če se obisk poveže z bližnjimi kolesarskimi potmi in številnimi restavracijami s pregovorno dobrimi jedmi z žara, specialitetami iz morskih in rečnih rib in skoraj pregrešno poceni pijačo. Pivo pod evro. Skoraj zastonj.

Sprejem

Sprejem

V kampu sta nas pričakala domača hruška in narezek. Njamsi. Resda pa se je nato družba hitro usula, je bila pač dolga vožnja za nami. Le z Jocom in Bobekom smo še dolgo v noč klepetali in kalili nočni mir s smehom. Ko smo pogledali na uro, nismo mogli verjeti. Skoraj ena ponoči. Uf, spat bo treba!

SOMBOR, APATIN – 16.5.2009 – Zjutraj smo pravočasno vstali in zato imeli dovolj časa za pripravo na odhod. Avtobusi so nas počakali na cesti ob kampu, tako da smo morali še do njih.

Kamp Budžak

Kamp Budžak

V malem avtobusu je bilo na zadnjih sedežih še prosto. In prav srečo smo imeli, saj je le ta imel klimo. Ker se je obetal vroč dan, je bilo to še kako pomembno. Po nasipu smo se peljali proti Somborju in se ob cesti čudili, koliko maka raste med žitom. Pri nas ga skoraj ne vidiš več. V Somborju smo parkirali pred Županijo.

Mali avtobus

Mali avtobus

Pričakala nas je vodička in povedala nekaj podatkov o samem mestu in predvsem stavbi, pred katero smo stali. Nekoč je bil tu živinski trg in nič kaj cenjeno mesto. Ker pa drugje ni bilo prostora, so Županijo pač morali postaviti tu. Mimo slike s ptičjim pogledom na mesto in kočije, ki tudi nekako simbolizira mesto, smo prišli na notranje dvorišče.

Županija

Županija

Tise, ki so rasle na njem, so bile tako velike, da bi se v njih zlahka ne le skril, temveč kar naselil. Vzpeli smo se do skupščinske dvorane in se čudili sliki Bitka kod Sente. To naj bi bilo največje oljno platno v bivši Jugi, veliko dobrih sedem krat dobre štiri metre. Impresivno. Sploh poslušati, kako so sliko transportirali po Donavi do Apatina in jo s konjsko vprego pripeljali v Sombor.

Bitka kod Sente

Bitka kod Sente

Tam so morali porušiti del balkona, da so jo sploh spravili v dvorano. Med vojno, ko je bila ogrožena, so jo enostavno zazidali in tako zavarovali. Izpred Županije smo se odpravili do Karmeličanske cerkve. Pogledali smo v notranjost, nekaj osnovnih podatkov nam je prebral župnik. Poleg cerkve je karmeličanski samostan, pred njim pa sta stala dva zanimiva avtomobila.

Oltar karmeličanske cerkve

Oltar karmeličanske cerkve

Stojadin s Somborskimi registrskimi tablicami in Mazda 3 z Ljubljanskimi. Kakšna simbolika prepada v razvoju, ki je po razpadu Juge nedvomno še precej bolj izrazit. Po ulici Kralja Petra l. smo pot nadaljevali mimo Mestne hiše proti Mestni galeriji. Vreme je bilo malce kislo, celo nekaj osamljenih kapelj je padlo.

Razlike pred karmeličanskim samostanom

Razlike pred karmeličanskim samostanom

Večina jih je zavila v različne menjalnice, tako, da jih je bilo treba kar malo priganjati, saj smo lovili točno uro. Galerija je v celoti posvečena slikarju Milanu Konjoviću in predstavlja retrospektivo njegovih del od zelo realističnih začetkov, do precej bolj abstraktnih slik proti koncu njegovega življenja. Ker smo do odhoda v mestni muzej imeli še nekaj časa, sem šel še jaz zamenjat denar, pojedli smo sendvič in šli na sladoled.

V mestni galeriji so predstavljene slike Milana Konjovića

V mestni galeriji med slikami Milana Konjovića

V muzeju smo izvedeli veliko o Somborju in okolici, vse od takrat, ko so prvi naseljenci na tem področju pustili za seboj še danes vidne sledi, pa skoraj do danes. Vse od rojstva do smrti. Okostja in žare so kazale, da je od davnih časov ostala predvsem smrt, v vsej njeni raznolikosti. Različni okraski so odsevali vpliv Rimljanov.

Daljna preteklost postavljena na vpogled sedanjosti

Daljna preteklost postavljena na vpogled sedanjosti

Čeprav je bil Sombor zunaj rimskih limesov, predmeti kažejo, da so stiki, morebiti celo trgovina, obstajali. Narodne noše, statve, slike. Vodič nas je kot s kakšnim časovnim strojem popeljal, sicer precej hitro, a nič ne de, čez najpomembnejše dogodke v mestni zgodovini. Hkrati je opozoril na predmete, ki so jo odsevali.

Vpogled

Odsev

Za konec smo si pogledali še galerijo moderne umetnosti. Umetnine so nastale na vsakoletnem srečanju slikarjev iz cele Jugoslavije. Organizator je bil seveda Milan Konjović, katerega dela smo si ogledali malo prej v mestni galeriji. Zanimive stvaritve, ni kaj. Na hitro smo pokukali še na dvorišče, kjer so ravno pripravljali kočije za muzejsko noč, potem pa že lovili zadnje minute do odhoda avtobusa.

Statve, na katere je še možno tkati

Statve, na katere je še možno tkati

Ustavili smo se na tržnici, firbcali med razstavljenim sadjem in zelenjavo in pogledali znamenito sončno uro. Vrnili smo se do Županije, kjer nas je čakal avtobus. Odpeljal nas je do Apatina, kjer smo parkirali blizu glavne promenade. Z vodičema smo se sprehodili po njej do mestne hiše, si pogledali dvorano v kateri potekajo zasedanja.

Ena od teh je tvoja poslednja...

Ena od teh je tvoja poslednja...

Ustavili smo se v cerkvi Marijinega vnebovzetja in nato po promenadi šli nazaj v avtobus. Promenada se je še nedavno imenovala po maršalu Titu, tablico s tem imenom ulice pa smo zasledili samo še na – cerkvi. Mogoče se pa tudi njim kolca po starih časih? Ob celi promenadi so tudi igrala, punci sta se kar prerivali, katera bo sedela na rački in katera na slonu.

Mestna hiša v Apatinu

Mestna hiša v Apatinu

Sončen in vroč dan se je naredil, zato smo bili kar zadovoljni, ko smo spet sedeli v lepo klimatiziranem avtobusu. Ni pa nam bilo jasno, zakaj iz drugega avtobusa hodijo ven. Od enega do drugega je šla govorica, da jih še nekaj čakamo. In res sta bila tudi v našem avtobusu dva sedeža prosta. Nekaj se jih je samovoljno ločilo od skupine in obsedelo v eni izmed gostilnic.

Črna Marija v cerkvi v Apatinu

Črna Marija v cerkvi Marijinega vnebovzetja

In smo jih čakali. Deseterico njih. Uf, nekaj jeze je pa bilo. Predvsem sigurno pri tistih, ki so švicali v velikem avtobusu brez klime ali lovili morebitno sapico pod bližnjim drevescem. Ko so končno prav počasi in nič skesano prišle izgubljene duše, smo se odpeljali do pravoslavne cerkve na obali Donave, posvečene zboru svetih apostolov.

Cerkev zbora svetih apostolov

Cerkev zbora svetih apostolov

Jo še gradijo, pa jo je bilo kljub zidarskemu odru v osrednjem delu zanimivo videti. Za razliko od počrnelih fresk v starih samostanih, so tu barve sveže in kar sijejo. Pred pivom v bližnji restavraciji, sem šel s puncama še do Donave. Ugotovili smo, da je voda v barvi bele kave prav topla. Zadnja postaja na naši poti so bile terme Junaković. Žal velik novi bazenski kompleks še gradijo.

Notranjost cerkve v svežih barvah

Notranjost cerkve v svežih barvah

Obstoječa notranja bazena s termalno vodo sta sicer odprta, toda kdo bi se pri takšnem lepem vremenu sploh hotel kopati v zaprtem prostoru. Zunanji bazeni so v renovaciji in tako tobogan in skakalnice odpadejo. Le mali termalni bazen je bil napolnjen z vodo, smrdečo po nafti. No, danes sigurno ni časa, mogoče pa pridemo jutri, smo si mislili, ko je avtobus ponovno peljal v Apatin.

Je kaj mokra?

Je kaj mokra?

Poslovili smo se od vodiča, nas pa sta avtobusa odpeljala do izhodišča nad kampom. Zvečer sta se zbližali naši punci in malo mlajša fanta drugega avtodomarja. Skakanja in norenja je bilo toliko, da smo ju zvečer stresli iz hlač in imeli obvezno umivanje, saj je bilo mivke povsod zadosti.

Dobrote

Dobrote

Najprej so se pač metali po mivki in žogali, potem pa gledali film, dokler ni okrog njih letal že pravi roj komarjev. Starejši, ki nam takšne vragolije niso šle več po glavi, smo poslušali govor predstavnika združenja kampov Srbije, potem pa so nam še pozno v noč igrali tamburaši. Mi pa smo mlaskali ob neke vrste pasulju, ki so ga pripravili Joco in njegovi. Odlično.

Tamburaši

Tamburaši

TRŽNICA V APATINU, BANJA – 17.5.2009 – Zjutraj je bil odhod predviden za deveto uro. In za čuda sploh nismo imeli prevelikih težav, da smo se pripravili in bili ob uri res že na kolesih. Živa je bila sicer malo čemerna, ko pa sva nekaj minut vozila za skupino, je nenadoma postala čisto dobre volje in oddrvela sva naprej kot raketi.

Kolesarjenje proti Apatinu

Kolesarjenje proti Apatinu

Ujela sva glavnino in z njo vozila do marine. Na kratko smo se ustavili, potem pa peljali do tržnice. Tam se je res prodajalo svega i svašta. Od seveda prevladujočega sadja in zelenjave, do rož, grmičkov, oblačil, vsega, kar potrebuješ za popravilo kolesa, ma, ni da ni. Bolj ali manj smo samo firbcali, potem pa pristali na pivu v bližnjem lokalu.

Tržnica v Apatinu

Tržnica v Apatinu

Punci sta dobili sladoled, pa je bil eden tako bogi, da sem ga moral reklamirati. Svašta. Joco in Bobek sta me zvlekla še enkrat na drugo stran tržnice, kjer so mi na glavo nataknili klobuk iz umetnega bršljana. Pravi zeleni Jurij. Potem smo šli pogledat še za slamnike, pa je bil eden prevelik in že malo poškodovan na vrhu, drugi preveč ženski…ja, več jih pa tako ali tako ni bilo. Torej nič.

Še dva krompirja, pa bo kila...

Še dva krompirja, pa bo kila...

Kaj da ne. Bobek je zagledal roza nogavice in si jih takoj nataknil na noge. Smeha je bilo seveda obilo, njemu so bile pa tako zelo všeč, da jih do zvečer ni več dal iz nog. Poslovili smo se od Bobeka in odpeljali proti termam. Vmes smo se ustavili še v pekarni, potem pa peljali po kolesarski stezi. To so za razliko od tiste pri marini delali bolj na star način.

Fržolček

Fržolček

Eden je spredaj pohodil koprive, zadaj so pa že asfaltirali. Pa kaj, pri nas še takšno komaj vidiš. Pri termah smo ujeli Markota in Capija ter skupaj skušali parkirati pred recepcijo. Pa receptorju to ni bilo preveč všeč. Ko sem omenil možnost, da bi se naokoli odpeljali kar do bazena, je bil pa že čisto navdušen. Sprva smo zavili malo narobe, pa so nas delavci, ki gradijo nove notranje bazene, obrnili.

Zeleni bobek

Pa so mi vsi govorili, naj ne kupujem tega preparata za rast las...

Potem pa smo se mimo novega kegljišča prebili do bazena. Le ta je odprt, tako, da se ljudje lahko tudi zunaj malo namočijo. In še zastonj je bil. Pohvalno. Preoblekli smo se kar tam, ob bazenu, saj kakšnih kabin za preoblačenje seveda ni bilo. Potem pa že čofotali. Voda niti ni bila pretirano topla, zato pa očitno polna nafte. Punci sta se vseeno zabavali, le v senco pod mostiček sem zahteval, da gresta.

Banja Junaković

Banja Junaković

Vroč in sončen dan je bil, pa še za mažo ni bilo časa. Sicer pa odklop v topli vodi. Prav za upokojence in uživače. Nekaj je bilo prvih in nekaj drugih. Kakšen pa je seveda zmogel prevzeti tudi obe funkciji. Zakaj pa ne? Ko smo imeli vode dovolj, smo se se sklenili stuširati. En tuš je sicer delal, vendar je zmogel vodo pljuvati le skozi dve šobi.

Odprt je žal le en bazen

Žal je odprt le en bazen

Na približno smo nafto sprali s sebe, se oblekli in namazali ter ob odhodu ugotovili, da ima Živa prazno kolo. Na srečo se ga je dalo napumpati in je spuščal le počasi. Vseeno sem potem pumpo aktiviral vsaj vsaka dva ali tri kilometre. Še kratek postanek pri helikopterju iz arzenala bivše JNA, potem pa smo po kolesarski stezi že vozili do Apatina in naprej mimo marine do restavracije Plava ruža.

Nasedli...

Nasedli...

Njen lastnik je znani košarkar Željko Rebrača. V senci je sedelo že nekaj avtodomarjev, pa tudi sicer je bila gneča kar precejšnja. Z nekaj truda smo tudi za nas našli mesto. In naročili. In potem čakali. In čakali. In čakali. Debeli dve uri za nekaj čevapov. Razlog je bil pač v tem, da so nas šteli k sosednji mizi, ki pa je čakala, da jim spečejo ribe. In so pač hoteli vse postreči naenkrat.

Lačna, pa dolgcajt...

Lačna, pa dolgcajt...

No, dobro je pa kar bilo. Vešalica s kajmakom, rolana piletina, neču da jedem in nisam gladan. Slednje so otroške porcije, čevapi s pomfrijem in mini pica. Pomlaskali smo, že presneto lačni, našo večerjo. Potem pa ponovno napumpali Živino kolo in se odpeljali proti kampu. Vmes smo še enkrat dopumpali, potem pa v kampu zaflikali zračnico. Danes je vse naokoli še bolj brenčalo, zato smo kmalu izginili v avtodom.

Rolana piletina

Rolana piletina

Ko so otroci pogledali večerno risanko in šli v posteljo, sem odšel še malo na klepet pod hruško. Potem pa v posteljo, jutri bo potrebno vstati zgodaj, odhod je točno ob osmih.

NOVI SAD, PETROVARADIN, FRUŠKA GORA – 18.5.2009 – Ura še ni zvonila, ko sem bil že buden. Vstali smo pravočasno, se oblekli in malo pred osmo že stali pred avtobusom.

Žitnica

Žitnica

Ustavila pa me je Cilka in vprašala, če imam s seboj brisačo. Ali se gremo kopat ali bo pač tako vroče? Ne, ne, ne. Gremo v pravoslavni samostan na Fruški gori in rabim dolge hlače. Zašprintal sem nazaj v kamp, zagrabil kavbojke in se vrnil. Kakšno minuto sem sedel v avtobusu, ko se je po meni ulilo. Uf, danes pa je soparno.

Mercator, Merkur, kot bi bili doma...

Mercator, Merkur, kot bi bili doma...

Do Novega Sada naj bi se peljali uro in pol, tako je potrdila tudi vodička, ki nam je po poti povedala nekaj stvari o Vojvodini, zgodovini, etnični sestavi. Zanimivo. Vmes pa smo gledali velika polja, kjer so se med žitom rdečili maki in manjša z makom z vijoličnimi cvetovi. Za makovke verjetno. Mogoče pa kakšno glavico spotoma še malo zarežejo, smo se smejali.

SPENS

SPENS

Prehitevali smo za naše kmete nekam predpotopne traktorje. Na cestah pa še veliko Jugotov, Zastav 101, Lad in celo Trabanta smo videli. Kot bi se potopili v zgodovino. Do Novega Sada smo se vozili skoraj uro več, kot je bilo napovedano. Peljali smo se mimo SPENSA (Stolnotenisko prvenstvo Novi Sad) – Športnega in poslovnega centra Vojvodine in izstopili na bulevarju Mihajla Pupina.

Donavski park

Donavski park

Čez Dunavski park smo se ob poslušanju vodiča sprehodili do Dunavske ulice. Dan je bil sončen in vroč. Zato smo po ulici hodili na strani, ki je dajala vsaj nekaj sence. Nekaj prostih minut je bilo ravno prav, da sta punci polizali sladoled. Ponovno smo se zbrali pred spomenikom Jovanu Jovanoviću Zmaju.

Donavska ulica

Donavska ulica

Tam smo izvedeli zanimivosti o sedežu bačkega bioskupa – Vladičanskem dvoru in bližnji pravoslavni – Saborni cerkvi. Po ulici Zmaja Jovina smo se mimo stranske Miletičeve ulice napotili do Trga svobode. Na njegovem robu stojijo katoliška cerkev Marijinega imena, v kateri sem s puncama našel nekaj sence in hladu, mestna hiša, hotel Vojvodina in druge.

Za mestno hišo so varčni Vojvodinci porabili načrte Graške mestne hiše

Za mestno hišo so varčni Vojvodinci porabili načrte Mestne hiše v Gradcu

Predvsem o Hotelu Vojvodina, nekdanjem hotelu Jelisaveta (kasneje kraljica Marija), poimenovanem po cesarici Elizabeti (Sisi), ženi kralja Franca Jožefa. Ta je bil velikokrat gost Novega Sada in se je ravno v hotelu, poimenovanem po njegovi ženi, zabaval z domačimi lepoticami. Menda jih je še posebej rad s sabljo tepel po nagi riti. Uau, to pa je bila zabava.

Cerkev

Katoliška cerkev Marijinega imena

Mimo stavbe gledališča, ki po mnenju vodiča ne spada ravno v to okolje (s čimer smo se strinjali), smo spet prišli do avtobusa. Odpeljali smo se čez Donavo v Petrovaradin. Avtobusa sta nas na pločnik stresla v spodnji trdnjavi. Bobeku se je kar smejalo, saj je v bližini služil vojaški rok in se je prvič po dolgih letih vrnil na mesto zločina.

Petrovaradin

Petrovaradin

Nam pa se ni tako smejalo, ko nam je vodič napovedal vzpon po dobrih dvesto stopnicah. In to v tej vročini. Huh. Iz obzidja se nam je odprl lep razgled na Donavo in Novi Sad, v daljavi je bila Fruška gora. Mi pa smo poslušali zgodbe o trdnjavi. Ko so leta 1691 Avstrijci pregnali Turke, so podrli zgradbe na tem mestu in v naslednjem letu že položili temeljni kamen za trdnjavo.

Pogled na Donavo in Novi Sad

Pogled na Donavo in Novi Sad

Sama gradnja je trajala več stoletij, saj so trdnjavo stalno širili in utrjevali. Kot takšna je odbila vse napade in je tako prekršila rek, da sta vsaka ženska in trdnjava osvojljivi. V zvezi z njo obstaja vrsta legend, predvsem o podzemskem rovu, ki naj bi vodil celo pod Donavo. Vendar ga nikoli niso našli, načrt trdnjave pa naj bi bil na Dunaju v državnih arhivih, kjer ga sploh ni možno videti.

Trdnjavo so avtodomarji uspešno zavzeli

Trdnjavo so avtodomarji uspešno zavzeli

Trdnjava naj bi bila samo enkrat resneje poškodovana, in sicer takrat, ko je bila že priljubljena rezidenca Tita. Ob obisku Gadafija so namreč morali en vogal pri oficirskih zgradbah malo obtesati, da je njegova limuzina lahko zvozila ovinek. Podzemlje trdnjave, ki se nahaja v štirih nadstropjih, ima vsaj 16 kilometrov rovov, od katerih jih je 8 raziskanih, dva pa sta bila celo na voljo za ogled, dokler jih ni poplavilo zaradi počene kanalizacijske cevi.

Zbogom orožje...

Zbogom orožje...

Prav kuhali smo se, celo ob spustu navzdol proti avtobusom je bilo neznosno vroče. Malo pred parkiriščem smo se nasmehnili ob policijskem avtomobilu, ki je bil ne le obtolčen, temveč kar konkretno zarjavel. Iz Petrovaradina smo se odpeljali proti Sremskemu Karlovcu in zavili na Fruško goro. Ustavili smo se pred samostanom Krušedol.

Vhod na posestvo samostana Krušedol

Že med potjo sem se preoblekel v kavbojke. Če že mora tako biti. Prav hecno, ko se v največji vročini še bolj oblačiš. Še toliko bolj, ko je pred vstopom v samostan ženska, ki prodaja spominke, zamomljala, da se v kratkih hlačah ne sme noter, poslušal pa je itak ni nihče. Ravno tako, kot ni nihče poslušal, da se znotraj ne sme slikati.

Samostan Krušedol

Samostan Krušedol

No ja, sprva že. Ko pa se je čez kakšno minuto prvič pobliskalo, je bila notranjost takoj podobna siloviti poletni nevihti. Vodič je bil tiho, tisti paparaci, ki smo se sprva skrivali za stebri, pa smo stopili na plan. Če že vsi drugi… Časa, da bi se podali v še katerega izmed preostalih samostanov na Fruški gori, ni bilo več.

Freske nad vhodom

Freske nad vhodom

Odpeljali smo se v Sremski Karlovac in tam zavili proti Stražilovu. V Brankovem čardaku so nam postregli kosilo, čevape in ostalo meso iz žara. Ter pomfri. Klasika pač. Pa mrzlo pivo. Vsaj pri naši mizi smo ga imeli. Pri drugih so nekateri tožili, da je pivo pretoplo. Hm, ko pa izgleda, da v hladilniku ni bilo dovolj prostora. So jim poleg servirali kar led. Svašta.

Notranjost samostana

Notranjost samostana

Stražilovo je sicer priljubljen izletniški cilj in tudi izhodišče za izlete na Fruško goro. Kot so nam pojasnili, bi malo nižje, pod gostilnico, brez težav lahko vsakdo parkiral avtodom in prespal. Po kosilu smo se zbasali nazaj v avtobus in izvedeli, da z ogledom Sremskega Karlovca ne bo nič, še vedno nas je namreč priganjal ta neusmiljeni čas.

Brankov čardak

Brankov čardak

Smo se pa ustavili pred muzejem čebelarstva in vinsko kletjo družine Živanović. Najprej smo zavili v vinsko klet, kjer nam je gospodar Žarko povedal marsikaj zanimivega o zgodovini vinarstva v Vojvodini in različnih vrstah vina, ki jih pridelujejo v teh krajih. V hladu kleti, med lesenimi in nerjavnimi sodi, ga je bilo prav prijetno poslušati.

Vinska klet

Vinska klet Živanović

Preselili smo se v muzej čebelarstva in izvedeli marsikaj zanimivega, celo o Janezu Janši in muzeju čebelarstva v Radovljici. Ne me basat… Sledila je degustacija vina, belo in rdeče, suho in sladko, različne sorte, tudi res zanimive npr. bermet. Vse si je sledilo v nekem razumnem zaporedju. Na koncu je bilo vino možno tudi kupiti. Glede na cene, so jih ob našem prihodu navili na evropski nivo.

Muzej čebelarstva

Muzej čebelarstva

Spakirali smo se nazaj v avtobus, in se v Novem Sadu poslovili od vodičev. Pooblačilo se je, soparni dan je pač zahteval svoj davek. Vse naokoli smo lahko opazovali bliske, enkrat je strela udarila precej blizu avtobusa. Vožnja je spet trajala več kot uro in pol. Ni nas motilo. Tiste, ki smo imeli strešna okna zaprta. Drugi pa so se ob nalivu, skozi katerega smo vozili, le držali za glavo.

Petrovaradinska trdnjava pred nevihto

Petrovaradinska trdnjava pred nevihto

Ko smo se vrnili v kamp, je bilo komarjev še vedno veliko. Na srečo tistih z odprtimi okni je v kampu ostalo suho, nevihta se je razbesnela vse naokoli. Joco je imel prav, v Apatinu je vreme res malo posebno. Zvečer so prišli igrat cigani. Njihovo že ne vem katero ponovitev »Za Beograd« so še najbolj navdušeno poslušali komarji, ki so vsaj nas pregnali v avtodom.

Za Beograd, firmom Krstić...

Za Beograd, firmom Krstić...

Utrujen od napornega dneva, je preostanek posadke zaspal. Jaz pa sem še malo klofal po računalniku, potem pa že štel zvezde skozi strešno okno v alkovnu.

KOLESARJENJE V BAČKI MONOŠTOR, DONAVA – 19.5.2009 – Odhod ni bil predviden tako zgodaj, šele ob desetih. Dovolj časa za priprave in klepet. Odlično. Zbrali smo se na cesti in se odpeljali v lep, sončen in vroč dan.

Pred odhodom

Pred odhodom

Po cesti v smeri Somborja. Krajši postanek pri eni od čard, ravno toliko, da smo spet lažje zadihali in opazovali vrsto ribičev, ki so namakali trnke v vodo. Bogsigavedi, če bodo tudi res kaj ujeli v tisti mlakuži? Na drugi strani mostu čez kanal smo zavili levo in vozili po kolovozu ob kanalu, malo po nasipu in malo pod njim.

Bo kaj ulova?

Bo kaj ulova?

Pot je bila večino časa čisto dobra, včasih pa je bilo potrebno malo več previdnosti, saj so jo traktorji nekoliko zrili. Ko smo prispeli v Bački Monoštor, je bila kolona že raztegnjena kot kvaliteten čigumi. Ker nismo hoteli čakati na soncu, smo zavili k bližnji kmetiji v senco. Ko so nas domači opazili, so takoj prinesli različne vrste žganja. Dunja, marelica, hruška. Fajn.

Cesta po nasipu

Cesta po nasipu

Punci sta komaj čakali, da gremo dalje, saj ju je mučila žeja. Ves sok sta v štirinajstih kilometrih na soncu popili kot gobe. Na srečo ju je Cilka potolažila z nekaj pijače. Hvala! Ko so domačini, katerim smo se tako nenapovedano prislinili, uspešno zakrpali zračnico, ki je pri enem od koles spustila dušo, smo se z nekaj litri alkohola več v nahrbtnikih odpeljali kilometer dalje skozi vas.

Pod Božjim nadzorom...

Pod Božjim nadzorom...

Zavili smo v Tesno ulico do etno hiše Kuveljić, parkirali kolesa in si najprej ogledali notranjost hiše iz zemlje, lesa in trsta. Kot nekoč. Nasmejali smo se sobi, ki so jo imeli samo, da so se pokazali pred sosedi in gosti. Vsaj ena sodobna stvar je torej tu… Zunaj nas je čakala pijača – bezgov sok in soda, pa seveda pivo.

Soba za razkazovanje...

Soba za razkazovanje...

Na mizo so prihajali divjačinski kulen, mladi sir in marinirana dimljena Deverika. Menda to ribo iz Donave kuhajo na 150 stopinjah, dimijo in potem vložijo v olje. Kosti, kot da bi ne bilo. Punci sta bolj ali manj samo zavihali nosove in odšli do obale enega od kanalov Donave. Tam se je res marsikaj dogajalo. Jeleni so prečkali reko, po vodi se je zvijala kača, žabe so regljale kot za stavo.

Divjačinski kulen in mladi sirček

Divjačinski kulen in mladi sirček

Med klepetom je čas kaj hitro mineval. Še skupinska slika pred vhodom in že smo spet sedli na kolesa. Da bi zašpilili klobaso, smo nazaj peljali čez enega od mostov in sprva po prijetni senci gozda. Ko smo spet prišli do nasipa, smo pod njim zavili na makadamsko pot in ji sledili proti kampu. Pokrajina je bila prav čarobna in odlična za kolesarjenje. Le prevroče je bilo, sence pa daleč naokoli nobene.

Dervenika

Deverika

Po približno tridesetih kilometrih, od kar smo odrinili iz kampa, smo pred seboj ponovno ugledali znano križišče. Komaj smo dobro parkirali, že sem prišel na dan z idejo, da bi se šli lahko kopat v zaliv Donave, k Plavi ruži, na mestno plažo. Punci sta bila za, niti pet kilometrov dodatnega kolesarjenja do tja, ju ni motilo. In smo šli.

Čudne ribe...

Čudne ribe...

Pridružila sta se nam tudi Janka in Bobe, ki je vsake toliko časa vklopil svojo motorno prduljo in prišibal mimo, punci pa sta v pravem tekmovalnem duhu skušali ostati prvi. Pri Plavi ruži smo zavili na mivkasto plažo, prislonili kolesa na štango košarkaškega koša in se zapodili v vodo. Uf, osvežilno. Voda je bila namreč za naša pregreta telesa ravno prava.

Jest pa že ne bom na skupinski sliki...

Jest pa že ne bom na skupinski sliki...

Tam okoli 20 stopinj, po občutku. Ajda in Živa sta uživali v mivki in gradili gradove. Živa je le na kratko zaplavala, Ajda pa je bila bolj korajžna. Ko so kajakaši pregnali dva važiča na vodnih skuterjih, sva zaplavala čez cel zaliv, tam našla svetlečo se školjko in se vrnila nazaj. Stuširali smo se in hitro napravili, saj je za razliko od plaže okoli tušev in mesta, kjer smo imeli parkirana kolesa pričakujoče krožil velik roj krvoželjnih komarjev.

Eden od rokavov Donave

Eden od rokavov Donave

Domačini so nas kar malo čudno gledali, ko smo v paniki odklenili kolesa, jih potisnili po bregu do ceste in se skoraj pognali v beg. Na pol poti proti kampu smo se ustavili ob pastirju, ki je bral knjigo in pasel koze. Mlad fant. Pa smo jo kmalu popihali dalje, saj so komarji tudi tu igrali glavno vlogo. On pa nič, je mirno pasel dalje in bral knjigo. Svašta.

Kolesarjenje proti kampu

Kolesarjenje proti kampu

Mogoče se je dan prej najedel čebule, od doma smo dobili namig, da to pomaga. Prežene komarje in vse ostalo. V kampu sem zložil kolesa na prtljažnik in pripravljal ostalo za pot domov. Vreme naj bi bilo namreč po nekaterih napovedih naslednji dan bolj slabo, pakiranje v dežju pa je vse prej kot prijetno. Nekateri so že odhajali proti domu, drugi so najeli kombi in odšli v Sombor na paprikaš.

Bobek že plava

Bobek že plava

Mi se sicer poznemu vabilu nismo odzvali, punci je namreč bolj zanimal računalnik, v kratkem pa sem zanju tudi tako ali tako načrtoval spanje. V kampu so ostali tudi Bobe, Janez in Fridl. Ko smo odvili žarnico na bližnji lučki, so se komarji zagnali proti drugi luči, mi pa smo imeli mir. Dokler smo klepetali in degustirali raznorazne domače dobrote.Tekoče in tiste, v bolj trdi obliki. Njamsi.

Uf, tale bela kava je pa res osvežilna...

Uf, tale bela kava je pa res osvežilna...

Ko nas je Bobe hotel spet malo razsvetliti, so komarji pogruntali svojo zmoto in že so bili nazaj. Še malo smo jih trpeli, potem pa, zavedajoč se dolge vožnje naslednji dan, odšli spat.

TRŽNICA V APATINU, POT DOMOV – 20.5.2009 – Zjutraj so počasi odhajali še ostali avtodomarji.

Jagode

Jagode

Poslavljali smo se od njih, potem pa smo se od Joca in Cilke poslovili tudi mi. Med zahvaljevanjem za lepe dni, ki smo jih preživeli v Budžaku, so Bobe, Janez in Fridl ušli naprej. Na cesti proti Apatinu me je ujel Franci, skupaj pa sva ostale ujela na bencinski črpalki. Naslednji postanek je bil v Apatinu, kjer smo v trgovini z vsemogočim kičem in ostalo kramo in na tržnici zapravili zadnje dinarje.

Neprimerno bolj pusta tržnica

Neprimerno bolj pusta tržnica

Seveda iz Apatina nismo smeli oditi brez lokalnega spominka – Jelen piva iz Apatinske pivovarne. Še zadnjič smo mahali Vojvodini in širnim ravninam ob vožnji proti Sonti in naprej meji. Tam me je policajka vprašala, kako je bilo v Apatinu in v isti sapi poudarila, da je že slišala, da so nas požrli komarji. Zaželela nam je, da bi jih kmalu spet obiskali.

Promenada

Promenada

Itak, da bomo, saj je fajn. Predvsem pa so tudi ljudje neizmerno prijazni. Tudi na Hrvaški meji je bil policaj prijazen. Le tisti, ki je v civilu stal poleg, je zopral, da naj pogleda še noter. Sem mu odprl zadaj, pa je izdavil – »ma, nečemo, da ulazimo, sve čemo uprljati«. Ko sem rekel, naj le stopi naprej, se je opogumil in stopil na vrh stopnic in mi praktično hkrati že vrnil potne liste in izstopil. Srečno.

Razminiranje je nevarno delo...

Delo na minskih poljih...

Takoj za mejo smo se poslovili. Janez in Fridl sta odhajala proti Madžarski, midva z Bobekom pa po avtocesti proti domu. Na cesti proti Osijeku smo opazovali dela na minskih poljih. Nevarno delo, ni kaj. Ko sva v Osijeku ravno peljala proti cestninski postaji, sva presenečeno opazila, da nama nasproti peljeta dva avtodoma.

S samohodko na koncu polje še preorjejo...

S samohodko na koncu polje še preorjejo...

Zadnjega Hymerja ni bilo težko zgrešiti. Le kam sta Janez in Fridl zalutala? Pomahali smo si, potem pa je bila pred nami le še dolgočasna avtocesta. Pred Zagrebom smo se ustavili toliko, da smo naredili juho in popečene kruhke ter za posladek dobili sladoled. Na meji ni bilo težav, še natočil sem gorivo in že smo hiteli Maji v objem.

Postanek za kosilo in sladoled

Postanek za kosilo in sladoled