ODHOD PROTI ŠKOTSKI – 23.6.2009 – Še zadnje malenkosti, slovo od babice in že smo peljali po avtocesti proti predoru Karavanke. Malo kasneje kot smo načrtovali, pa vendar smo vedeli, da nas čas ne bo priganjal. Čez Avstrijo nam je bila avtocesta poznana, pokrajina tudi, počasi smo nabirali kilometre. Pri Salzburgu smo zapeljali iz avtoceste toliko, da smo natočili gorivo, saj je le malo v stran, pač bistveno cenejše.

Pri Chiemseeju (N47.8338088 E12.4075913) smo se ustavili toliko, da smo naredili večerjo, račke na jezeru pa smo opazovali kar skozi okno, saj je zunaj ves čas rosilo. Siti smo pot nadaljevali mimo Münchna in pred Augsburgom zavili do Friedberga. Tam smo takoj našli pot do jezera in na koncu ceste parkirišče za avtodome (N48.3654521 E10.9652609).

Poleg je bil že Francoz, kar nas ni čisto nič motilo, kmalu smo utonili v spanec. Mladina iz bližnjega lokala je sicer prišla naredit krog ali dva po makadamskem delu parkirišča, potem pa so se naveličali in spet je okoli nas zavladal mir. Maja in otroci itak niso nič slišali…

KANAL – 24.6.2009 – Zjutraj sem kar zgodaj vstal, pred nami je bila dolga pot. Noge sem si pretegnil do jezera, ki je verjetno neke vrste mestno kopališče. Urejeno imajo tudi žičnico za smučanje na vodi.

Preden sem pripeljal do glavne ceste, se mi je na potki ob jezeru umaknil tovornjak, na katerega so ravno nakladali izkopano zemljo, malo naprej pa sem se bagru umaknil kar sam in sicer na kolesarsko stezo. Le nekaj kilometrov je bilo do avtoceste. Mimo Stuttgarta in Karlsruheja smo kar padli, le sem in tja so kakšna dela na cesti malo upočasnila promet.

Potem pa bližnjica po cesti št. 10 in že smo zaradi zaprte avtoceste iskali obvoz proti kraju Schengen. Ugotavljali smo, da imajo v Luksemburgu gorivo res poceni. Hvala Ginko, imel si prav. Po vrnitvi na avtocesto smo se ustavili na avtomobilski črpalki, v Belgiji pa na počivališču ob avtocesti naredili kosilo.

Senčnica se je ravno spraznila, tako da smo se lahko posedli za mizo in pojedli Majine dobrote. Yummy! Sicer pa nas je avtocesta preko Belgije presenetila. V negativnem smislu. Luknje, skakalnice in grob asfalt. Katastrofa. Majo je še bolj presenetilo, da imajo luči po avtocesti skoraj v celotni dolžini. Kaj pa ekologija in svetlobno onesnaževanje?

V Franciji je bila hitra cesta sprva zelo podobna belgijskim, potem pa zelo lepa, nova štiripasovnica. Po prihodu v Calais je šlo preko meje brez težav, z uslužbenko na okencu smo se prav prijetno pogovorili. Njen kolega je malo pošnofal po avtodomu, nato pa sem na okencu za trajekte brez težav dobil boarding pass. Še počasi preko dveh enormnih ležečih policajev in že smo stali v vrsti 129.

Ko je trajekt pristal in se je izkrcala kolona tovornjakov in avtomobilov, je bil čas za naše vkrcanje. Parkirali smo in odšli na palubo, kjer smo opazovali sončni zahod in po obratu, obalo Calaisa. Trajekt je hitel čez Rokavski preliv, mi pa smo mahali domači celini. Med plovbo sta si punci ogledali risanko v otroškem oddelku, preverili smo cene v trgovini, potem pa v salonu čakali na pristanek.

Pa se je kar zavlekel, v Dovru je bila gneča. Končno smo le dobili zeleno luč in pristali. Huh, pred mano je bila uganka, vožnja po levi. Ko smo zapeljali na kopno, je mimo iz trajekta pripeljal avto, potniki v njem pa so se nekaj drli. Vraga, le kaj je narobe, sem postal živčen. Pa nisem bil edini, nobeden ni prav veliko dal na kakšno prijazno odstopanje prednosti, najprej se je pred mene prav grdo zrinil Anglež, malo kasneje pa še Nemec.

Še zadnji pregled na meji. Ma skoraj zasliševanje, o tem kam gremo, za koliko časa, kje bomo potovali, čigav je avtodom, koliko časa ga že imamo. In nato »srečno pot«. Izsilil me je še nemški tovornjak, potem pa sem imel te gneče dovolj. Navigacija me je usmerila proti ulici Esplanade, malo pred njo sem ob cesti parkiral (N51.1218867 E1.3143838).

Nisem bil edini, vrsta avtodomov je bila že naslonjena ob pločnik. Zakaj pa ne, do devetih zjutraj gratis. In to po angleški uri. Kmalu je za mano prišel še en Anglež. Sem mu prijazno pomagal pri parkiranju, on pa mi je zagotovil, da se tam sigurno spi brez težav. Poklepetala sva, potem pa je bil že čas, da se dan zaključi.

LEGOLAND WINDSOR – 26.6.2009 – Zjutraj sem šel na sprehod ob obali, opazoval sem Dovrski grad in pristanišče. Potem pa že budil Majo.

Če smo hoteli biti v Windsorju pravočasni, je bilo treba kreniti na pot. Dvoje krožišč in že sem bil na avtocesti. Ali voziš po levi ali desni, tu pač ne igra prav bistvene vloge. Pred Londonom ni bilo nobene gneče, čeprav bi morala biti jutranja konica. Brez težav smo skoraj padli do Windsorja. Nekaj krožišč, tako za okus vožnje po levi, in že smo parkirali pred Legolandom (N51.4649182 W0.6575032).

Kar na parkiriščih za avtomobile, saj jih za avtodome nimajo. Kratek klepet z lastnikom Pilota, Angležem seveda, potem pa še zadnje priprave. Na vhodu kakšnih večjih težav nismo imeli. Naših letnih kartic naprave sicer niso zaznale, nam je pa mladenka prinesla njihove vstopnice, da smo lahko vstopili v park. Res? Kje pa je? Pred nami je bilo na vsaki strani nekaj trgovin, potem pa rob in megla. Se je vdrl v zemljo?

Ko smo stopili na rob »kraterja«, smo presenečeno ugotovili, da večina parka leži na pobočju, del pa še pod njim. Na vrhu je torej le vhod. In še nekaj nas je presenetilo. Kljub temu, da je bil petek, je bil park poln in ljudje so še prihajali. Starši z otroki, šolske skupine, ni da ni. Za začetek sta se punci nekajkrat zavrteli na vrtiljakih, popeljali smo se z vlakcem po parku.

Čeprav je bilo oblačno, je bilo prav prijetno toplo, občasno pa se je do nas prebil tudi kakšen sončni žarek. Po tirnicah smo se popeljali z avtomobilčki, ki pa tu niso kabrio izvedba. Deževna Anglija pač zahteva svojo izvedbo. Počakali smo v vrsti na zmaja, si ogledali predstavo o azteški kraljici in Johnnyju Tunderju, iskali pravo pot v labirintu in se popeljali kot Vikingi po brzicah.

Skoraj uro dolgo smo čakali v vrsti za vlakec, kjer nabiraš točke v streljanju z laserskimi pištolami. Na srečo drugje vseeno ni bilo takšne gneče. Vožnji s kanuji je sledila gasilska akademija in »polet« z baloni. Punci sta hoteli še enkrat na predstavo, pa smo šli. Potem pa smo se, željni adrenalina, še enkrat odvrteli na brzicah, šli na virtualno vožnjo in se popeljali s tret-o-mobilom.

Za konec smo se sprehodili še po minilandu, potem pa že stopali proti avtodomu. Ko smo pomlaskali večerjo, se je parkirišče že povsem spraznilo. Pripeljala sta se varnostnika in povedala, da čez nekaj minut zapirajo. Svetovala sta mi, da se prestavim na parkirišče P+R, katerega je hvalil že Robson ali pač kar na njihovo službeno parkirišče. Tam lahko ostanemo do zjutraj, parkirišče je varovano, nobenih težav.

Najprej sva z Majo spregledala odcep in zato odpeljala proti Windsorju, potem pa, kot že tolikokrat, spoznala svojo zmoto. Potreben je bil obrat in vrnitev nazaj do parkirišča (N51.4624730 W0.6463066), katerega smo malo prej spregledali. Le kako, sem se čudil. Punci sta šli takoj ven na generalko, saj sta hoteli narediti »predstavo«. Obvezen del je bila tudi žoga.

Med podajanjem je od zgoraj, kjer je hiška z varnostnikom zagrmelo. Še jaz v avtodomu sem se ob jeznem vpitju kar zdrznil. Punci sta čisto tiho prišli noter, obraz je izdajal nekaj med strahom in presenečenjem. Takoj sem vedel, koliko je ura. Varnostnik se je ustrašil, da bosta z žogo zadeli katerega izmed sicer že kar redkih avtomobilov ki so bili še na parkirišču.

Čez deset minut sta se pripeljala varnostnika, ki sta nas napotila sem in ustavila pred nami. Vraga, sedaj sta jih pa slišala od šefa in sta nas prišla napodit. Še dobro, da imamo rezervno lokacijo. Stopil sem ven, onadva pa sta se začela opravičevati. Da jim je žal, da pač varnostnik ni hotel prestrašiti otrok, le z igro naj raje počakata, dokler ne odidejo vsi zaposleni in bo parkirišče prazno.

Vprašala sta še, če je sicer vse v redu in zaželela lahko noč. Prijaznost, kot se šika, v Angliji nas tako že prvi dan ni presenetilo le vreme.

NEW LANARK, SLAPOVI NA REKI CLYDE – 27.6.2009 – Zjutraj sem porukal še precej zaspano Majo in že sva bila pripravljena na odhod. Dobrih šesto kilometrov poti je zahtevalo zgodnji odhod. Pomahala sva presenečenemu varnostniku, verjetno je mislil, da bomo še en dan njihovi gosti.

Skozi Windsor sva peljala na avtocesto, ki je držala smer proti Škotski. Pot je bila dolgočasna, kot je pač dolgočasna avtocesta. Vidiš bolj malo, vozniki so previdni in prijazni, adrenalina torej nobenega. Pritisk se mi je dvignil le na bencinski črpalki, koliko točno bi cena znesla v evrih, raje nisem računal. Nedvomno pa kar nekaj več kot pri nas, da o kakšni Avstriji ali Luxemburgu sploh ne govorim.

Mimo nas so leteli Birmingham, Liverpool in drugi kraji, dosedaj bolj ali manj poznani le iz zemljevida. Končno je pokrajina postala bolj prijazna, cesta pa bolj prazna. Ko smo peljali mimo Gretne, smo vedeli, da se naša Škotska pustolovščina začenja zares. Nekaj vožnje po stranski cesti, čez lep kamniti most in že smo pripeljali do Lanarka.

Navigacija nas je usmerila v ulico, kjer ravno gradijo nove hiše. Čez vrsto ležečih policajev smo se prebili do bridkega konca. Ulice seveda. Obrat in vrnitev na glavno cesto. Tokrat smo uporabili pravo mero navigacijske trme in zdrave pameti. Prevedeno – sledili smo tablam. Dokler nismo prišli na razcep, kjer je zmanjkalo kazalcev za smer proti parkirišču. Zavili smo desno in se začeli spuščati.

Takoj se mi je zazdelo, da to ne bo v redu, toda druge kot riniti naprej ni bilo. Na srečo je bilo v vasi prostora za lep obrat dovolj. Toda parkirišča so bila bolj ali manj zasedena, prosto mesto smo našli na poti proti hostlu. Vstopnina v muzej je bila kar zabeljena, pa kaj. Robert Owen je tukaj ustanovil svojo Utopijo.

Torej v času najbolj grobega izkoriščanja človeka po človeku svet, ki je prinašal pravičnost in upanje. Ni čudno, da je to sedaj del svetovne kulturne dediščine. Saj si zasluži. Mimo velikih parnih strojev smo prišli v drugo stavbo, kjer smo šli na popotovanje z Anni McLeod. Sedli smo v nekakšna jajčka (odprti gondoli za dve osebi) in se popeljali naokoli, Anni pa nam je predstavljala New Lanark leta 1820, torej v času, ko ga je upravljal Robert Owen.

Slišali smo o šolanju otrok, socialni varnosti, zdravstvu, prosti nedelji, bivalnih pogojih, pošteni trgovini. Stvareh o katerih so delavci v drugih tovarnah po Angliji in preostanku sveta lahko le sanjali. V tkalnici sta se punci zadržali na tanculi, še enkrat smo obnovili delovnik otroka, kot je bila Anni in si pogledali krajši film o delu v New Lanarku.

Dvigalo nas je odpeljalo na streho z vrtom, kjer se je fotoaparatu ravno nastavljala dvojica mladoporočencev s svati. Moški so bili seveda v kiltih. Spodaj pa…ma, me prav nič ne briga! V šoli sta se punci napravili v oblačilca, kot so jih imeli učenci nekoč. Zanimivo, da so šolske uniforme prali v šoli, da so bile vedno čiste.

Film o življenju takrat in danes je bil zanimiv in izobraževalen, predvsem pa nam je vsem pihal na dušo. Da smo si svet pač samo sposodili od naših vnukov. Še interaktivna galerija in že smo bili zunaj. V trgovini je en del namenjen predstavitvi trgovine pred leti, drugi pa je trgovina tudi danes. Kjer lahko presenetljivo poceni kupiš kakšen škotski namaz ali liziko.

Slednja je bila seveda obvezna, punci pa sta potem v zahvalo navdušeno kazali povsem moder jezik. Še ogled stanovanja delavske družine in pa hiše, kjer je Robert Owen živel. Potem pa smo avtodom prestavili na parkirišča nad New Lanarkom (N55.6647682 W3.7787666). Glavno parkirišče je osvetljeno, nadzorujejo ga tri kamere. Seveda smo hoteli biti na varnem.

Ko smo pomlaskali makarone, je bila ura še dovolj zgodnja za sprehod do slapov na reki Clyde. Spustili smo se ponovno do New Lanarka in se ustavili pri velikem mlinskem kolesu, ki ga prej nismo opazili. Ob pogledu na prvi slap Dundaff Linn smo stopili na pot, ki teče ob reki. Ob vrsti zanimivih cvetic so bili pojasnilni listi s podatki o rastlini, pa tudi o vražah in legendah, ki so bile z njo povezane.

Maja nam je pomagala najti slovenska imena. Tudi na klopeh so bile vgravirane zanimivosti, od živali v gozdu, njihovih stopinj, do faz v razvoju metulja in žabe. Šli smo mimo osamljene hiše, kjer je bil na vratih pritrjen listek s sliko psa, pod njo pa napis Pozor pes! Žal ni bilo zunaj nikogar, da bi ga lahko vprašali ali je slovenske gore list ali gre pač le za suvenir iz obiska pod Alpami.

Mimo elektrarne smo prišli nad slap Corra Linn, resnično lep slapič, vreden sprehoda do sem. Pa nismo imeli zadosti. Mimo preže za ogled kanj, ki so ravno gnezdile v stenah nad reko, smo šli še do zadnjega, imenovanega Bonnington Linn. Ker se iz te strani ni lepo videl, smo prestopili reko preko jezu in na drugi strani ugotovili, da je ravno ta krivec, da je slapov prav malo. Brez vode namreč ni nič.

Nazaj grede sta se punci zabavali s presedanjem po klopcah in petjem, zabave ni bilo konec. Ko smo prišli ponovno nas slap Corra Linn, ki je bil inspiracija številnim pesnikom in pisateljem, smo se povzpeli še do ruševin paviljona Bonnington. Ajda je na travniku za njim takoj zagledala konje in morala sva do njih. Le da jih poboža. Na poti nazaj sva se ustavila še ob marjeticah, potem pa lovila Majo in Živo.

Ujela sva ju pri elektrarni in skupaj smo odšli nazaj proti New Lanarku. Ob vzpenjanju mimo stavb, kjer so bile nekoč tovarne, smo opazovali plese v starinskih oblekah. Nismo vedeli ali gre za plesni tečaj ali morebiti le veselje ob poroki. V avtodomu smo vse pripravili za spanje in punci sta res kmalu zaspali. Midva z Majo pač malo kasneje.

Imela sva namreč večerno telovadbo. Ja, ja, itak da ne takšno, kot bi vsakdo najprej pomislil. Pred spanjem sem samo za nekaj trenutkov odšel pred avtodom in že se je name prilepil kup hudih škotskih mušic. Ko sem mahal naokoli ni nič pomagalo, nekaj jih je prišlo tudi v avtodom. Ker grizejo, sva se z Majo pač morala potruditi, da so storile bridki konec.

GLASGOW – 28.6.2009 – Zjutraj smo bili kar vsi zgodnji. Pozajtrkovali smo, se malo olajšali, potem pa peljali proti Glasgowu. Punci je bolj zanimal film, midva pa sva med iskanjem sicer naprej določenega cilja imela že po stari navadi krožni ogled mesta. Vmes sva še malo raziskovala možna parkirišča, nato pa končno odkolovratila do Kelvingrove galerije in muzeja.

Parkirišče v stranski ulici mi nekako ni najbolj dišalo, pred galerijo in muzejem, pa tudi ob cesti, pa je bilo plačljivo. Na strani, na kateri je bil muzej. Na drugi pa v nedeljo pač ne. Super, še en krog in že sem parkiral. V tretje gre pač rado. Muzej in galerija sta brezplačna, pobirajo le morebitne prostovoljne prispevke. Na Škotskem dokaj trapasta ideja. Razen če niso računali na še bolj trapaste turiste.

In verjetno so bili predvsem ti tisti, ki so nekaj kovancev in že bolj redkih bankovcev nametali v pripravljene prozorne nabiralnike. Muzej pa je res pravi primer tega, čemur se reče, ni da ni. Punci sta se takoj ustavili v oddelku za manjše otroke, preizkusili različne nosove in prevelike čevlje. V vhodni hali je visel model letala Spitfire, nagačene živali in rastline pa so bile vse po vrsti rekorderke. Največje, najmanjše, najhitrejše, najbolj smrdeče, najhitreje rastoče, pač naj…

Skozi oddelek s predmeti iz antičnega Egipta smo se premaknili do oddelka, ki predstavlja Glasgow in njegove posebnosti. Galerija designa in umetniške galerije v prvem nadstropju so se zdele kot brez konca. Razdeljene so bile po narodnostih ustvarjalcev, poseben oddelek je bil namenjen Škotski in njeni zgodovini.

Umetniki pa svetovnega kova. Monet, Rembrandt, Van Gogh in drugi. Punci so posebej pritegnile sobe, namenjene ustvarjalnim igram, ki naj bi posamezno temo približale tudi otrokom. Pa tudi v umetniški galeriji si lahko pri posamezni sliki prebral celo zgodbo o njenem nastanku, motivu in pomenu. Ali pa z obešalnika vzel opis posebnosti katere izmed njih.

Zakaj je kje kakšna senca in kakšen čopič je bilo treba uporabiti za nek poteg. Ker bi tu lahko brez težav preživel cel dan, sva z Majo postavila mejo. Šli smo še mimo oklepov in številnega orožja, videli delo nabiralcev sladkovodnih biserov na Škotskem ter skočili do nagačenih živali, ki smo jih prej spustili. Po dobrih treh urah bi punci še ostali, pa je bilo potrebno iti.

Pred muzejem je potekala predstavitev ptic, moški je na posebna stojala pripel sovi, kanjo, orla. Tu se pa res vedno nekaj dogaja. Po kosilu smo iz boksa potegnili skiroje ter se smejali mestni redarki, ki je kar zavijala z očmi, ko smo jo spraševali, koliko je do katedrale. Pa gre s koleščki prav hitro. Smer je bila enostavna, sledili smo ulici Sauchiehall.

Ko smo prišli do sprehajalne ulice, zaprte za promet, smo vedeli, da smo že blizu. Zavili smo na Buchananovo ulico, pa takoj iskali povezavo do ulice Cathedral. Ta itak pripelje ravno do katedrale. Sparkirali smo se na klopco pred njo in si oddahnili, nato pa sprehodili po veličastni cerkvi, menda zgrajeni na grobu sv. Munga, ustanovitelja Glasgowa.

Glavna in stranski ladji, kor in prostori pod cerkvijo so nedvomno vredni ogleda. Presenetilo pa nas je ime nadškofa iz 15. stoletja. Blackadder. Hm, nekam znano, kajneda… Sprehodili smo se še po nekropoli, posejani s prav nenavadnimi nagrobniki. Iz vrha se odpre lep razgled na stolnico in Glasgow, tako da nam ni bilo žal nekaj korakov vzpona.

Ob vrnitvi smo opazili tudi spomenik, posvečen nezaželenim otrokom, ki so jih Britanci dolgo časa pošiljali v svoje kolonije. Glede na številne plišaste živalce okoli spomenika, je spomin na to sramoto še zelo živ. Mimo najstarejše hiše v Glasgowu smo zašli v študentski kampus in se na drugi strani spustili do George Square, trga, ob katerem stoji mestna hiša.

Na njem pa številni spomeniki raznoraznih pomembnežev. Pred spomenikom Walterju Scottu so oboževalke pustile nekaj rož, dva srčkasta balona in jokave izlive v spomin ravnokar umrlemu pevcu popa Michaelu Jacksonu. Zakaj ravno tu, nam ni bilo čisto jasno. Zavili smo na Buchanan Street in navzdol proti reki Clyde. Ko sta punci opazili zlata loka, je bil obvezen krajši postanek v McDonaldsu.

Toliko, da se poskusi lokalna hrana. Ni nas presenetila nizka cena, saj je bila konkurenca res huda. Na nasprotnem vogalu je stal KFC, nasproti Pizza Hut in na drugi strani restavracija z raznoraznimi nudli. Ob reki je tekla včasih boljša, včasih malo slabša kolesarska pot. Za nas ravno prava. Predvsem pa so bili ob reki zanimivi mostovi. Pravi dosežki gradbeništva, en bolj zanimivo odpuljen od drugega. Super.

Pri razstavnem in konferenčnem centru smo z zanimanjem gledali poroko pakistanskih priseljencev. Predvsem zato, ker je bilo smešno videti Pakistance v kiltih. Torej je integracija več kot uspešna. Do izhodišča ni bilo več daleč, pospravili smo skiroje in se odločili, da se prestavimo bližje botaničnemu vrtu.

Ta je odprt do desetih zvečer, časa smo torej imeli še dovolj. Parkirali smo v stranski ulici ob cesti in hitro našli vhod. Mir smo našli med zelišči, ki so nas presenetila s svojo velikostjo. Luštrek kot pravi grm in artičoka z listi do velikosti človeka. Ta šotasta škotska zemlja pa res dela čuda. Rastlinjake so že zaprli, zato smo vanje lahko pogledali le skozi stekla od zunaj. Pa kaj bi to, je bil travnik še najbolj zanimiv.

In pa seveda igrala. Mimo številnih vrtnic smo prišli do gredic, ki so kazale, v katerem stoletju je katera rastlina prijadrala na otok, potem pa na drugi strani že iskali pot iz parka. Vmes seveda nismo mogli spregledati veveric, ki so se vedno zbežale skrit visoko v drevo. Na poti iz Glasgowa smo natočili gorivo in na črpalki tudi vodo.

Potem pa sva z Majo, medtem, ko sta punci že spali, peljali po zavitih cestah proti izhodišču za vzpon na Ben A’An (N56.2323741 W4.4057115). Parkirala sva in z Majo ugotovila, da je zaradi bližine jezera okoli avtodoma polno mušic. Torej čim manj hoje ven, pa bo. Če le ne bi mušice imele čisto drugih načrtov in so v avtodom lezle skozi vse možne in nemožne odprtine.

Toda to je že zgodba za naslednji dan.

BEN A’AN, LOCH KATRINE, LOCH LOMOND – 29.6.2009 – Zjutraj sem šel do jezera preverit, kako je kaj z mušicami. Še so bile in prav nadležne. Če si hodil je bilo v redu, ko si se ustavil, pa so navalile. S puncami smo si nadeli gojzarje in na drugi strani ceste sledili smerokazu za Ben A’an.

Čeprav je njegova višina le 460 metrov nad morjem, pa je vzpon kar pravi. Najprej skozi gozd, ob potočku in preko njega. Potem pa mimo razgledišča, zaiti ni možno. Čeprav pot ni markirana, je namreč po dobri otoški tradiciji široka, ponekod tlakovana, s kamnitimi stopnicami, kjer je to potrebno. Z Živo sva med klepetom ušla naprej.

Nad gozdno mejo so se nama odprli lepi pogledi na jezero, ob katerem smo parkirali, hribe vse naokoli in tudi že na Loch Katrine. Ko sva se pod vrhom nadejala, da se nama bo odprl še lepši pogled na drugo stran, pa naju je preplavilo razočaranje. Meglice so nam ukradle razgled na jezero in okolico. Pa nič ne de, še do vrha sva se vzpela in počakala Majo in Ajdo.

Meglice so se spet začele trgati, Loch Katrine in hribi naokoli so se nam vedno bolj odstirali. Pomalicali smo, kruh in klobaso je seveda potrebno vedno imeti s seboj. Z Ajdo sva zlezla na skalo, ki je verjetno najvišja točka. Potem pa že pozdravili prve pohodnike, ki so prišli za nami. Smo jim hitro dali prostor, le še pomahali smo v slovo.

Na poti navzdol so bila srečanja vedno bolj pogosta. Rana ura, zlata ura. Na razgledišču smo se pasli v borovnicah, vse dokler nas niso mušice prehudo napadle. Pobegnili smo navzdol mimo smrdeče gobe in že smo bili spet pri avtodomu. Punce so šle še do jezera, potem pa smo se prestavili do Loch Katrine (N56.2331938 W4.4283018).

Parnik je bil ravno na tem, da odpluje, ni bilo možnosti, da ga ujamemo. Pa se nismo preveč žrli, saj se nam je cena zdela kar zasoljena. Sva pa z Ajdo odkrila, da ob jezeru teče lepa asfaltna cesta, zaprta za promet. Najprej sva jo del raziskala peš, potem pa prišla na idejo, da si nadeneva rolarje. Maja je raje v roko prijela kuhalnico, Živa pa je rolarje sicer že imela na nogah, pa se je v zadnjem trenutku premislila.

Zato sva kar sama odpujsala ob jezeru. Sprehajalcev je bilo vedno manj, le še kakšen kolesar se je pripeljal mimo. Cesta se je malo dvigala in malo spuščala, skozi drevesa se je odpiral pogled na jezero. Nisva se prav veliko ustavljala. Ko sva prišla do hiše Letter, približno na tretjini dolžine jezera, sva si rekla, da bo dovolj.

Pohodnika, ki sta nama prišla nasproti, sta potrdila, da se taka pot vleče še v nedogled. Torej greva nazaj. Še zadnjič sva se preko travnika ozrla na jezero, ki je ležalo pod nama, nato pa na levo krug in gremo… Ko sva prišla do travnatega pomola, ki kot razgledišče štrli v jezero, sva se kar z rolarji spustila navzdol. Odlično.

Čudovit razgled na jezero, parnik, ki je plul mimo in predvsem na hribe okoli. Tudi Ben A’an se je lepo videl. Ob prihodu nazaj na parkirišče, je bilo kosilo že kuhano. Pojedla sva, potem pa smo vijugali proti Loch Lomondu. Cesta je bila precej ozka dvopasovnica. Ozka predvsem zaradi škotske nacionalne posebnosti, da grmovje pustijo rasti skoraj na cesti.

Ko smo precej levo in desno ter tudi malo navzgor in navzdol pripeljali do Ballocha, je v pristan ravno pripeljala zadnja ladjica, ki je ta dan potnike popeljala po jezeru. Pa nič. Z obeti gospe na Loch Katarin, da bi znale ladjice voziti celo do sedmih zvečer, torej ni nič. Ker Balloch tudi sicer ni bil videti preveč zanimiv, smo se peljali dalje ob jezeru in parkirali v kraju Luss.

Ravno ob šestih, torej plačilo parkirnine ne bo potrebno. Še toliko bolje. Nadeli smo si kopalke in loveč sončne žarke na plaži zaplavali. Pa nismo bili edini, zato se nismo bali, da bomo postali lokalna znamenitost. Precej hladna voda, toda tudi osvežilna. Najprej sem sam zaplaval okoli ladjice, ki se je gugala na jezeru, nato se mi je pridružila še Ajda.

Maja je kot zadnja zbrala pogum. Ajda je stekla še slikat majhne račke, potem pa smo odšli na sprehod po vasici s starimi hiškami. Pot nas je pripeljala na travnik s križem, ki ga je postavila mladina iz cele Evrope, ki je bila tukaj na nekakšni delovni akciji. Kaj točno so delali, nismo mogli ugotoviti.

Ko smo ravno raziskovali okolico vaške cerkvice pa akcija. Najprej je prišibal en avto, nato drugi in tretji. Iz hišice ob jezeru so na kovinskih nosilcih v jezero porinili reševalni čoln, reševalci so se v hipu preoblekli in skočili vanj. Dvema, ki sta pritekla očino prepozno, so le še pomahali in oddrveli čez jezero.

Reševalna akcija ali le vaja? Kdo bi vedel. Joco in Cilka sta sporočala, da nas že čakata na dogovorjenem mestu. Ko jima je namreč psa Maksa uspelo preriniti preko vseh birokratskih ovir, sta bila sedaj že na Škotskem. Hkrati sem odkril, da je zemljevid, ki ga je zrisal Womo, presneto nenatančen in je počivališče na sedlu dejansko nekaj kilometrov od začrtane poti.

A kdo bi se sekiral, ko ima tako simpatično ime – Rest and be Thankful (N56.2260192 W4.8567456). Večer je seveda minil ob degustiranju domačih tekočih dobrot in klepetanju. Dokler niso bile krvoločne mušice le preveč nadležne in jih tudi Avonov Skin so soft ni čisto nič motil. Smo jim pobegnili. V posteljo.

GLENCOE, NEPTUNOVE STOPNICE, GLENFINNAN – 30.6.2009 – Če si pozen zvečer, ponavadi nisi prav zgodaj pokonci. Tudi danes ni bilo nič drugače. Pa saj ni treba, da bi vedno hiteli. Ko smo se spravili pokonci, smo odpeljali ob jezeru Loch Lomond ter nato po gorski pokrajini proti našim današnjim ciljem.

Gore na obeh straneh poti so bile visoke, prvi pravi munroji na naši poti. Munroji so gore, višje od 3000 čevljev oz. 914 metrov. Po zadnjem štetju jih je menda 284. Ko smo se že odločno spustili proti Glencoju, nas je pritegnilo izhodišče za Signal Rock. Do skale, od koder naj bi po legendi morilci signalizirali začetek pokola pri Glencoju, vodi prijetna poti.

Nič prijetno pa ni bilo 13. februarja 1692, ko so vladni vojaki, ki so se na zimski večer zatekli h klanu MacDonald, ob zori vstali in pobili svoje gostitelje. V napadu je bilo ubitih 38 ljudi, več sto jih je pobegnilo v hribe, kjer jih je še nekaj pomrlo zaradi zimskega mraza. Kruto, ni kaj. Ti jim ponudiš gostoljubje, oni pa tako poplačajo…

Sprehod do Signal Rocka ni prav nič naporen. Z Jocom sva na vrhu obirala dve mladenki, ki sta tam ravno malicali. Jah, če stara dedca zagledata mlade punce… Po poti, ki gre do izhodišča skozi gozd in mimo gostišča smo se, malo naokoli, vračali proti parkirišču. Hodili smo pod visokim vrhom, ki je kar vabil.

Ni bilo daleč do Visitor centra, ki gradi svojo ponudbo delno na lepoti doline, predvsem pa seveda na pokolu. Kri je vedno privlačila ljudi. Čudovit pogled po dolini, sva z Ajdo sklenila nadgraditi s sprehodom do ostankov ene od koč, kjer naj bi se masaker zgodil. Najprej sva ugotovila, da sprehajalna pot vodi okoli riti v varžet (žep).

Potem pa še, da nekaj podrtega zidu pripada koči, ki naj bi bila domnevno zgrajena na mestu, kjer je stala koča, v kateri se je zgodil pokol. Precej brezveze torej, po drugi strani pa sprehod ni še nikomur škodil. Ob vrnitvi naju je že čakalo kosilo, prijetno siti pa smo se odpeljali proti Fort Williamu. V mestecu smo se ustavili le za kratek čas, toliko, da smo v Lidlu nakupili najnujnejše stvari.

Potem pa zapeljali do Neptunovega stopnišča. Gre za osem zapornic na Kaledonskem kanalu, ki preseka Škotsko na pol in omogoča manjšim plovilom prehod od Invernessa do Fort Williama ali obratno. Videli smo ravno še, kako so dve jadrnici spustili iz zadnje zapornice in umaknili most. Odpluli sta po vodni poti naprej.

Sprehodili smo se do vrha zapornic, potem pa že razmišljali, kam naprej. Odločitev ni bila težka, gremo za nosom, bolje rečeno womotom. Po Cesti na otoke smo peljali proti Mallaigu. Najprej smo si šli pogledat mesto za piknik z imenom Callop, tam je womo obetal tudi mirno spanje. Pa smo sklenili, da mi ne bomo. Gremo raje naprej gledat, kje je voda.

Ustavili smo se pred Glenfinnanom in ugotovili, da je pipa pri centru za obiskovalce presahnila. Škoda. Joco in Cilka sta se odločila, da gresta nazaj, saj je Joco želel preizkusiti ribiško srečo v kanalu nad zapornicami. Mi pa smo se odpravili do razgledišča nad centrom. In ostrmeli. Šele takrat mi je skozi glavo prihrumel Jakobinski vlak. Res sem nekaj bral, da je to most preko katerega se je v Bradavičarko odpeljal Harry Potter.

Super. Ču, ču vlak je za danes že odpeljal, opazili pa smo električnega, na katerem pa Harryja zagotovo ni bilo. Saj so vendar počitnice. Preletelo nas je vojaško letalo in povzročilo tak hrup, da smo kar ostrmeli. Jaz sem skozi praprot pobiral klope do še malo višje točke, potem pa smo se na drugi strani ceste sprehodili do morja in Glenfinnanskega spomenika.

Zaznamuje kraj, kjer je Bonni Prince Charlie leta 1745 dvignil zastavo kraljeve rodbine Stuartov. Z Ajdo sva ugotavljala, da je spomenik grajen nekam postrani, mogoče ga je nagnila le teža let. Sedaj smo se tudi mi odpeljali nazaj do Neptunovega stopnišča in parkirali poleg Joca.

Ob Majinem opozorilu sem res opazil, da je parkirišče »okrašeno« s tablo o prepovedi celonočnega parkiranja. Vendar je bila ta na takšnem mestu, da je »levi« voznik praktično ne opazi. Z Jocom sva se odločila, da bova ta izgovor servirala, če bi kdo prišel naokoli. Pa ni.

Joco je kar dolgo lovil, potem pa obupal nad tem, da bi bila v kanalu kakšna riba. Se je pa zato večer kar zavlekel, seveda ob klepetu o doživetem in načrtih za naprej.

BEN NEVIS, FORT WILLIAM – 1.7.2009 – Zjutraj sem vstal res zgodaj. Okoli pol šestih sem že zapeljal do marine, natočil vodo, potem pa peljal do izhodišča poti na Ben Navis.

Vremenska ni bila najboljša, zato sem želel, da bi s hojo začeli čim prej. Da bi bili nazaj vsaj pred morebitnimi popoldanskimi nevihtami. Parkirali smo blizu Visitor centra (N56.8109158 W5.0775901), punci sta se že zbudili in po zajtrku smo bili pripravljeni na odhod. Šli smo čez viseči most in ob drugi strani reke, dokler se pot ni začela vzpenjati.

Vreme je bilo kar lepo, le nekaj oblačkov je bilo na nebu. In ne le to. Tudi razgled, ki se nam je odpiral, je bil vedno lepši. Z Živo in Ajdo smo šibali naprej, Maja pa nas je dohajala. Šli smo se preprosto igrico izmišljanja besed in punci je tako zamotila, da se sploh nista ustavljali. Ko nas je Maja ujela, sta z Živo ostali zadaj.

Midva z Ajdo sva hodila svoj tempo, čakala nisva nič. Premočen bi se lahko še prehladil. Pot je bila široka in tlakovana, kjer je bilo to potrebno, smer pa torej jasna. Ko sva zavila okoli vogala, sem se spraševal, kje je vrh. Vedel sem, da je od mesta, kjer že misliš, da si na vrhu še pol ure hoje. To so mi potrdili tudi tisti, ki so se z vrha že vračali. Presneto, so bili pa res zgodnji.

Za nami ni bilo skoraj nikogar. Tako da me je že malo skrbelo. Bal sem, da se je vremenska napoved še poslabšala in mi o tem nismo vedeli nič. Na izhodišču je pač visela še včerajšnja. Hodila sva nad jezercem in malo za ovinkom za punci, ki sta zaostali napisala »Dajmo punci« in »Dajmo Ž in M«. Tako za spodbudo.

Pot se je sedaj vzpenjala v ključih, šla sva mimo soteske in vreč s kamni, višje pa sva srečala delavce, ki so utrjevali nov del poti. Ko sva se prevalila v vrhnji del, sva vedela, da nama bo uspelo. Sedaj so pot kazali veliki možici, razgled, ki je bil še malo prej čudovit, je zakrila megla. Prečkala sva snežišče in pot nadaljevala do vrha.

Ni bilo več daleč, kar sta nama potrdila tudi Čeha, ki sta s hojo začela malo pred nami in sta se že vračala. Sem ju ogovoril enostavno v slovenščini. Seveda smo se povsem razumeli, kaj ne bi. Na vrhu stoji stolpič, bivak in nekaj že podrtih zgradb nekdanje meteorološke opazovalnice. Z Ajdo sva poklicala po postaji Majo in Živo, nato pa se skrila v zavetje.

Bilo je namreč hladno, veter pa je mraz še dodatno okrepil. Opazovala sva ptička, ki je ves čas žvrgolel in se postavljal na robu zidu. Pravi maneken. Ravno sva pomalicala, ko je prišel še preostanek naše odprave. Čeprav vrh ni ravno visok, pa je višinska razlika kar spodobna. Z Ajdo sva jo zmogla v dobrih treh urah, Maja in Živa sta potrebovali pol ure več.

Punci sta okoli vrha iskali zanimive kamenčke, slikali smo se in slikali nekaj drugih, ki so prišli na vrh. Tudi Španca, Pedra del Royo, če sem si prav zapomnil, ki mi je v roke potisnil fotoaparat, potem pa skočil po zastavo in se ponosno postavil na vrh. Lonček je takoj pristavil še pohodnik iz Texasa, res pisana druščina torej.

Čas je bil za vrnitev. Čeprav se je oblačnost malo razkadila in se je pokazala planota naokoli, je bilo še vedno možno, da bi se vreme skazilo. Proti vrhu se je vila prava kolona pohodnikov, torej je tudi Ben Nevis prava božja pot. Spet je obveljalo pravilo, da je rana ura, zlata ura. Ko smo prišli po poti v bližino jezera Loch Meall, smo korak zastavili preko šotišča do njega.

Namočili smo noge in brodili po vodi. Uf, je pasalo. Dokler niso jezerske gladine vznemirile prve kapljice. Hitro smo se obuli in odpravili proti dolini. Pa ni bilo hudega, nekaj kapljic in že je bilo dežja konec. Z Ajdo sva spet pohitela naprej. Čeprav utrujena, sva hodila zbrano in uspela kar hitro priti nazaj do visečega mostička čez reko in do avtodoma.

Imela sva čas, zato sva si ogledala Visitor center in nabrala nekaj prospektov. Po prihodu Maje in Žive smo se stuširali, nato pa odpeljali do Fort Wiliama. Punci sta namreč pričakovali zasluženi obisk McDonaldsa, tudi krajši obisk v Lidlu za obnovo zalog je bil še potreben. Potem pa sprehod po Fort Wiliamu, pač po glavni ulici gor in dol, saj kaj drugega tako ali tako ni bilo za videti.

Od Joca smo dobili sporočilo, da nas čaka na začetku otoka Sky. S tem je bila določena naša večerna pot. Malo pred Skyjem smo se ustavili pri gradu Eilean Donan in se sprehodili okoli njega. Osvojiti ga nismo mogli, katapultov in drugih naprav za obleganje pač nismo imeli, grad pa je ob tej pozni uri že zaprt.

Le še kratek skok preko mostu in že smo v Kyleakinu (N57.2728590 W5.7313154) parkirali za Jocom. Ravno prav časa je še bilo za klepet in poskus, če ribe kaj prijemajo, potem pa smo šli že spat. Naslednji dan je pač prinašal nove dogodivščine. In to kakšne!

OTOK SKY – 2.7.2009 – Danes smo imeli v načrtu, da se zapeljemo po otoku Sky.

Vodstvo sem prepustil Jocu, saj je meni bolj ali manj ckrnil 12V polnilec za dlančnik. Čez zanimivo otoško pokrajino smo peljali proti kraju Dunvegan. V kraju smo našli stranišče (N57.4345906 W6.5793348) in jaz sem hitro spraznil kaseto. Med mojim opravilom pa je bilo v moškem stranišču veselo.

Ni mi jasno ali so enega od otočanov prilimali na školjko ali pa je le preveč vneto poskušal razne letnike Taliskerja. Karkoli je že bilo, sedaj je tam precej hripavo prepeval lokalne napeve. Za mano je na stranišče prišel vzdrževalec, vendar ni rekel nič. Tudi tedaj ne, ko smo zunaj našli pipo z napisom pitna voda. Več kot odlično. Dopolnili smo zaloge, potem pa pri Dunvegan castle le obrnili.

Plačljiva sta pač tako grad kot vrtovi okoli njega, zato te ne spustijo blizu niti toliko, da bi naredil fotografijo. Tudi prav, pa gremo. Gradov bomo imeli na vzhodni obali še polno. Peljali smo proti severu in nad krajem Ulg zavili k muzeju otoškega življenja. Pa se je ravno takrat ulilo, tako da smo najprej počakali, da je nebo prenehalo jokati.

Potem sem s puncama odšel do groba Flore MacDonald na lokalnem pokopališču. Flora je postala slavna, ko je Bonnie Princ Charliju pomagala pobegniti iz ujetništva po bitki pri Cullodenu. Med našim pohodom si je Joco že pogledal muzej, vanj pa sem se s puncama napotil tudi sam. V kočah je vrsta pomnikov nekdanjega življenja prebivalcev otoka, od predmetov do slik.

Predstavljena je običajna otoška hiša. Seveda izpred stoletja ali dveh. Poleg te pa so tu še kovačija, tkalnica in vrsta nekdanjega orodja na dvorišču. Ko sta si muzej pogledali še Maja in Cilka in sta se punci naletali po in okoli vseh hiš, smo se odpeljali naprej. Kmalu za Kilmaluagom smo iskali odcep za Quiraing. Ozka cesta z izogibališči je peljala proti sedelcu.

Že na enem od prvih ovinkov pa se je zabasalo. Manjše izogibališče, Joco ravno mimo njega, nasproti pa Francoz z avtodomom. Ves živčen je čakal kam se bomo umaknili, da bi se kam umaknil sam, ni bilo niti za misliti. Joco je počasi lezel nazaj na izogibališče in ko je bil le približno na njem, je Francoz pritisnil na gas. Za las je s polnim plinom zletel mimo Jocotovega ogledala, z enim kolesom v grabnu, kot bi vozil terenca.

Jaz sem samo izbuljil oči, kar nisem mogel verjeti. Ludi su ti Francuzi, sva se po CB-jki strinjala. Do vrha je bilo kar nekaj prometa, vendar so vsa srečanja minila povsem kulturno, niti približno po »francosko«. Na vrhu nam je vodička iz enega od avtobusov pokazala slike tega, kar naj bi v megli videli. Jah, ta bela nesreča se je privlekla čez sedlo in zakrila ves pogled.

Ko je vodička ravno razlagala, da se danes verjetno ne bo več razkadila, se je odprlo. Pokazalo se je sedelce in nad njim špičasta skala. Zapor. Gremo pogledat. Joco in Cilka sta sklenila, da gresta raje iskat kakšno fino mesto za ribolov in spanje. Pa nista le onadva obupala nad hojo. Tudi Živa je ostala v avtodomu. Mi z Majo in Ajdo pa smo hodili po zanimivi poti, nekje med zemljo in nebom.

V dolini smo opazili polja, kjer so rezali šoto, da je povsod polno ovac pa smo bili tako ali tako že navajeni. V daljavi je bilo morje, megle pa skoraj nič več. Na sedelcu nismo več vedeli kam naprej. Quiraing naj bi pomenil v gelskem jeziku mizo med skalnimi špicami. Špic je bilo nad nami levo in desno kar nekaj, mize pa nobene. Najboljša pot je šla naravnost, gremo pač tja.

Jaz sem tekel naprej, prehodil skoraj toliko kot je bilo poti od parkirišča do sedla in seveda ugotovil, da je pokrajina čudovita, špice vse naokoli, Quirainga pa tukaj ne bo. Na pol poti nazaj sem srečal Ajdo in Majo, ki sta se uspešno spopadali z mušicami in skupaj smo se vrnili na sedelce. Ko sem ravno zlezel pod izrazito špico, ki jo množice občudujejo iz parkirišča in pogledal čez rob na punci spodaj, sta se na nasprotni strani dva spustila navzdol in razlagala o tem, kar smo tudi mi iskali.

Maja je obupala, z Ajdo pa sva zagrizla v breg. Prave poti ni bilo, bolj sledi predhodnikov, potrebna je bila previdnost na strmem pobočju. Ko sva zavila okoli roba pa naju je pričakal moker in strm žleb, prav nič prijeten. Na srečo so bili na ključnih mestih v žlebu kamni, tako da je bilo možno na njih najti stopinjo. Na drugi strani pa…kam naprej?

Vse naokoli je bilo prehojeno, pa nobenega smerokaza ali vsaj možica. Na srečo sva z malo občutka za orientacijo in pač izbiro najbolj shojene poti končno prišla pod steno in okoli nje na veliko ravno travnato površino. Okoli pa res same špice, čudovito. Le megla je spet vedno bolj silila navzdol. Zato se nisva pretirano obirala.

Pogledala sva še na malo višje ležeči travnik, ugotovila, da nisva sama, saj so tudi tu lezle ovce in iskale najboljšo pašo, potem pa že sledila poti navzdol. Seveda je bila potrebna še večja previdnost, da sva sledila pravi poti in predvsem, da nama ni zdrsnilo. Srečno sva se vrnila na sedlo. Poklicali smo Živo, ki je že kar težko čakala in se nato prečno pod strmimi pobočji vrnili na sedlo.

Med spustom proti glavni cesti smo srečali le en avtomobil, nobene gneče ni bilo več. Zavili smo proti Kyleakinu in se malo pod Staffinom ustavili na parkirišču nad Kilt Rockom. Visoki klifi, od katerih naj bi eden spominjal na kilt in Mealt Falls, ki je pršel naravnost na obalo. Zanimivo. Zakaj so ravno tu predstavljali dinozavre mi ni bilo čisto jasno.

Od Joca smo dobili opozorilo, da cesto v okolici Portreeja zaprejo za celo noč za ves promet ob devetih. Zato se nismo obirali, temveč že hiteli naprej. Ko smo zavili na parkirišče pod skalno tvorbo Old Man of Storr, je Živa že spala, Maja pa je sklenila, da ima tudi še v avtodomu dosti za postoriti in da ne gre nikamor. Torej sva se proti osamelcu odpravila sama z Ajdo. Pot je bila široka in čisto nič naporna.

Ko sva pokukala iz gozda, se je bazaltni steber dvigal pred nama. Nemca, ki sta prišla nasproti, sta povedala, da se da čisto do njega in tudi nižje naokoli, le previden moraš biti. To pač midva sva, kajneda. Ko sta Nemca odšla, so nama družbo delali le še številni zajci, ki so tekali vse naokoli. Zlezla sva prav do stebra, lovila moja očala, ki so se ustavila na edinem regratu sredi skalnega pobočja in »starca« obkrožila.

Potem pa sva se spustila do poti in ga obkrožila še tam. Ajda je ob tem na stebru, ki je za starcem opazila obris obraza in hotela ga je videti malo višje. Ko sem povedal, da sva že pozna in da morava hitro stopiti, je stekla navzdol in se seveda prevrnila. Auč. Pa ni bilo hudega. S poti so nama skakali zajci, presneto, da bi kdo počakal in se prostovoljno ponudil za večerjo, to pa ne.

Po prihodu nazaj na parkirišče, smo takoj odpeljali. Pa do Portreeja nismo ugotovili, da bi kaj delali, imeli pa smo še deset minut. Pod naseljem pa napisi in table. Uf, tu bo torej zapora. Na srečo je bila cesta še odprta, če jo zaprejo, bomo pač prespali ob njej. Peljali smo mimo delavcev, pripravljenih, da začnejo z obnovo ceste in ob ugotavljanju kakšno rampo so postavili na cesti skoraj »padli« čez odsekan gornji del asfalta.

Na koncu smo točno ob devetih oddrveli mimo dveh delavcev, ki sta že gledala na uro, da bi na drugi strani zaprla cesto. Hura. V Kyleakinu smo parkirali za Jocom in šli gledat, kako mu gre ribolov. Vse bolj ali manj drobiž. Z Ajdo sva se sprehodila do pristanišča in vzpela do križa na manjšem gričku. Od tam je bil najlepši pogled na grad v Kyleakinu, ruševine na drugi strani pristanišča.

Zvečer smo še malo klepetali, potem pa trudni zaspali.

ČEZ HRIBE IN DOLINE DO ULAPOOLA IN NAPREJ – 3.7.2009 – Z Jocom sva bila zjutraj zmenjena za ribolov ob šestih. In res sva se le kakšno minuto kasneje podala do vode namakat trnke. Meni sicer ni šlo najbolje, pa tudi Joco je spet lovil le drobiž. Pa kaj bi to, malo jutranje rekreacije je bilo pa le. Po zajtrku smo se odpeljali proti severu. Cesta je šla gor in dol, smer je bila Gairloch.

Pred njim smo se ustavili na počivališču ob najstarejšem zavarovanem območju v Veliki Britaniji, Beinn Eighe. Domiselna predstavitev parka, rastlinstva in živali v njem, je bila namenjena predvsem otrokom, uživali pa smo tudi starejši. Dobra lekcija, kako lahko z nekaj truda in obilico domišljije narediš stvari izjemno privlačne. Neverjetno.

Prehodili smo tudi Rhyming trail, le dobrih 400 metrov dolgo pot, ki ob postavljanju vprašanj o prebivalcih gozda – seveda v rimah – odkriva posebnosti škotskega borovega gozda. Navdušil nas je tudi kamniti storž, nato pa smo že mahali Jocu in Cilki in se odpeljali dalje. Onadva sta sklenila ostati v Gairlochu dan ali dva, nas pa je privlačil sever. Pokrajina je bila prav čudovita, cesta pa je neumorno valovala gor in dol.

Ko smo pod seboj zagledali plažo, skoraj kot karibsko, sem hitro ustavil. Gremo gledat, če je kaj školjk. Puščali smo stopinje v sveži mivki in ugotovili, da je vode le malo čez kolena še daaaaaaleč od obale. S plavanjem ne bo torej nič, školjk je bilo pa kar nekaj. Seveda smo jih z obilico mivke prinesli v avtodom.

Spet je šlo naprej gor in dol, takšna je pač tukaj pokrajina. In to niso nedolžni klančki, kar nekaj vzponov in spustov ima opozorilne znake o naklonu med 13 in 15 procentov. Na parkirišču ob soteski Corrieshalloch in slapu Measach smo ustavili. Maja je pred ogledom soteske naredila kosilo, in sicer ribe, ki jih je ujel Joco. Dobre so bile, le punci sta vihali nos. Tudi prav, zakaj bi ju silil.

Za grapo smo vedeli, da je vredna ogleda, saj je že Dave v svojem potopisu napisal, da ga čez dobro grapo ni. Pa čeprav nismo graparji, so nas strme in visoke stene soteske navdušile, most pa je itak speljan prav nad 45 metrov visokim slapom. Pogled z razgledišča nam je najlepše razkril sotesko in ponudil pogled na celoten slap.

Do avtomobila smo se vračali po daljši poti, kar Živi ni bilo najbolj všeč. Pa sem jo le prepričal. Nekaj korakov več, zato pa so se nam odpirali pogledi na sotesko še iz drugega vidika. Temna je bila globina pod nami. Počakali smo, da je Maja pomila posodo, potem pa pot nadaljevali proti Ullapoolu. V mestecu smo sledili tablam za brezplačno parkirišče.

Dež je rosil, ko smo se spustili do pristanišča, kjer je ob pomolu viselo prislonjenih nekaj že močno zbitih in zarjavelih ribiških barkač. Če je to njihova ribiška flota, se ribam ni veliko za bati. Sprehodili smo se po ulici ob morju in se ustavili ob prodajalni z menda najboljšim fish&chipsom daleč naokoli. Pa je Maja samo zavihala nos. Ribe dvakrat na dan? Kar je preveč, je pa preveč.

In smo šli nazaj do Tesca in nato zavili še do bencinske črpalke. Nafta je bila tu presneto draga, toda kaj se more, višje proti severu je menda še dražja. Malo za Inchnadamphom (presneto, še ko berem potiho se mi jezik lomi) smo se ustavili na parkirišču ob ruševinah gradu Ardvreck.

Punci sta se takoj spremenili v nekdanji dvorni dami. Čeprav sta vpili in skakali tako, da bi se ju še kakšen zmaj ustrašil, kaj šele vitez. Jaz sem zlezel še na nekakšno gomilo v bližini gradu in šel do slapiča nad cesto, potem pa smo že peljali naprej do počivališča, ki sta ga priporočala tako Womo kot Dave (N58.2677247 W5.0516741).

Na njem je že na pol spal Nizozemec, mi smo avtodom porinili čisto na vrh. Čisto res je počivališče blizu ceste. In še bolj res se ponoči mimo pripeljejo kvečjemu trije avtomobili.

OTOK HANDA, SEVERNA OBALA – 4.7.2009 – Zjutraj smo pohiteli do Tarbeta in se sparkirali povsem ob pristanišču (N58.3895084 W5.1423417).

Nismo hoteli biti prepozni, saj nismo vedeli, kako zasedene so vožnje. Pa ni bilo panike. Prvo vožnjo, ki je šla čisto izven voznega reda, smo resda spustili, ob pol desetih pa smo že sedeli v čolnu, si nadeli rešilne jopiče in odpluli proti otoku.

Tam sta nas na mivkasti plaži pričakala mladenka in mladenič, ki sta v vodo porinila improvizirani pomol in nam pomagala zlesti iz čolna. Mladenka nas je nato pospremila do kamnite kolibe in nam na sliki otoka razložila kje poteka pot in kaj bi znali videti med opazovanji ptic.

Malo nad ruševinami smo zagledali prve ptiče. Great Skua je branila svoje gnezdo. Ko se je kdo približal, je naredila krog in sedla nekam drugam. Vse, da bi morebitne plenilce odvrnila proč od gnezda. Pa nismo bili nevarni, le fotoaparati so škljocali kot za stavo.

Ko smo prišli do pečin v Puffin bayu, nas je presenetila velika stena, polna ptičev in čisto bela od ptičjih drekov. Galebi, viharniki in drugi ptiči so letali pod robom stene in uprizarjali norčije. Kar naenkrat smo na polički pod nami opazili puffine oz. njorke. Super. Škljocali smo kot za stavo in uživali v pogledu.

Toda potrebno je biti previden, rob ni ravno stabilen, pod njim pa stometrski prepad. Uf, kakšen pogled bi bil med padcem. Zadnji. Pot smo nadaljevali do Great Stack, velike skale, ki je ločena od klifov. Kmalu smo opazili, da je poleg tisoče in tisoče ptičev na njenih stenah, na vrhu, v travi, vrsta puffinov.

Sem in tja je kakšen priletel in drugi odletel. Prav zabavno jih je bilo gledati. Kar naenkrat pa je eden priletel na poličko tik pod nami in se tam nastavljal škljocanju fotoaparatov. Noro, čisto na dosegu roke. Ko je eden odletel, se je pogledu nastavljal drugi. Ko je bilo predstave konec, smo še malo čakali na novo.

Ko je ni bilo, smo odšli naprej ob obali. Ogromni klifi in milijoni ptic. Prav noro. Vreščeče in smrdeče. Na enem mestu je morje skozi luknjo izpodjedlo zemljo, travnik se je udrl in nastala je velika luknja. Na izrazitem pomolu Meall Albhodha sva z Ajdo opazovala školjkarice in tjulnje, ki so na vsake toliko pomolili iz vode glavo in se nato spet potopili.

Ko sva ujela Majo in Živo, ki sta ušli naprej, sta povedali, da tudi v zalivu, kjer sta obsedeli onidve, dva tjulnja uganjata norčije. Seveda smo morali čisto do morja, ju slikati in posneti. Potem pa smo se vračali proti ruševinam, kjer se klobasa zašpili. Na obali smo morali malo počakati, da je pripeljal čoln in nas spet odpeljal na kopno.

Pot smo nadaljevali proti severu. Vreme, ki je bilo na našo srečo dopoldne sončno, se je poslabšalo, začelo je deževati. Parkirali smo v bližini Durnessa, kjer je tabla obljubljala Cave of Smoo. Gremo pogledat, ko smo že tukaj. Najprej pa smo seveda počakali, da se je zlilo in prenehalo grmeti.

Jaz sem čas izkoristil za praznjenje kasete, potem pa smo se, ob le še rahlem pršenju, po poti spustili do jame. Menda so pred davnimi leti iz nje pregnali hudiča. Tako se je zagnal ven, ko je nanj posvetila dnevna svetloba, da je naredil v strop pravo luknjo. Skoznjo sedaj prši slap v jezerce.

Če so vremenski pogoji dobri in tudi ura bolj zgodnja, te s čolnom zapeljejo tistih deset metrov čez jezerce in nato popeljejo po rovu še malo naprej. Glede na slike povsem nezanimivo. Pogledali smo slap, z Ajdo sva zaokrožila po razgledni poti nazaj proti parkirišču, Živa in Maja pa sta se po stari navadi nanj vračali po najbližji. Na vrhu je v tleh res več lukenj, skozi tisto, hudičevo, v globino pada slap.

Prav nad njim je mostiček, tako da je razgled tudi od zgoraj zanimiv. Za danes vožnje in doživetij še nismo imeli zadosti, pa tudi dan je bil še mlad. Zato smo peljali v smeri John O’Groatsa po obalni cesti. En zaliv smo obvozili, drugega pa prečkali preko mostu. Cesta je bila v precejšnjem delu enopasovnica z veliko izogibališči. Pa tudi, če jih ne bi bilo toliko, avtomobila nismo srečali praktično nobenega.

Ko smo pripeljali v Reay, je Womo tam obetal plažo in WC. Gremo pogledat. Parkirali smo in z Ajdo sva odšla na obalo. Vmes sem se smejal lokalnim mulčkom. Starejša dva sta najmlajšega držala preko ust, on pa je hotel le ponoviti to, kar sem slišal, da so prej vsi šimfali. Tu ni kamp. Saj vemo in zato tudi kmalu gremo. Plaža je bila res čudovita, tista prava, mivkasta.

Vrnila sva se po Majo in Živo, ki sta še kuhali večerjo. Mene je med tem dajal firbec in sem šel iskat obljubljeno stranišče. Našel sem ga kakšnih sto metrov višje, zaklenjenega. Na njem pa obvestilo o skeniranju plaže. So našli nekaj radioaktivnih delcev in zato odsvetovali odnašanje česarkoli iz plaže. Uf, kriza. Kar malo žal mi je bilo, da ne ostanemo do večera, da bi videli plažo, ki se sveti.

Da bi vozil otroke na plažo, pa je itak odpadlo, saj bi poleg obveznih školjk s sabo v avtodom privlekli kup mivke. Radioaktivne. Ko smo se odpeljali naprej, smo na drugi strani skoraj sanjskega zaliva opazovali jedrsko elektrarno, ki okolico »razveseljuje« z radioaktivnimi delci. Peljali smo čez Thurso in naprej proti Dunnet Headu.

Kar naenkrat se je od nikoder privlekla megla in vožnja po enopasovnici proti svetilniku je postala prav mučna. Kaj ti pomagajo izogibališča na kakšnih sto metrov, če vidiš le desetino te razdalje. Veliko parkirišče je bilo čisto prazno (N58.6702464 W3.3765976). Zunaj je bilo mrzlo, pogledat smo šli le meglo, ki se je prelivala preko klifa in padala nekam proti morju.

Ter poslušali rog, ki je ladje obveščal o tem pomolu. Ki je hkrati tudi najbolj severna točka otoka. Rog ni bil preglasen, bolj se nam je zdelo, kot da le mrmra uspavanko.

PROTI INVERNESSU – 5.7.2009 – Zjutraj smo se sprehodili do svetilnika in v prvem jutranjem soncu opazovali klife. O megli ni bilo več niti sluha, niti duha. Z Ajdo sva odšla do razgledišča na vrhu grička, med ostanke vojaških zgradb iz druge svetovne vojne.

Videlo se je otočje Orkney in Old man of Hoy, velik osamelec na zahodni obali otoka Hoy. Pogled je nesel celo proti rtu Cape Wrath na zahodni obali in seveda do Duncansby Heada na vzhodni. Naš naslednji cilj je bil John O’Groats. Vsi vodnički so obetali nateg prve vrste, pa se nismo vznemirjali. In tudi komaj kaj ustavili. Le toliko, da sem pogledal kakšne so cene za obisk otočja Orkney, tako, za drugič.

Tokrat izlet ni bil v načrtu, zato nam časovni plan ni dopuščal, da bi zapravili dobrih 150 evrov. Odpeljali smo se do rta Duncansby Head in pod svetilnikom parkirali (N58.6437780 W3.0267220). Napotili smo se po eni izmed sprehajalnih poti, hodili nad klifi in oprezali za nenavadnimi kamnitimi stebri – Stucks of Duncansby, ki so štrleli iz vode.

V pečinah so si dom našli številni ptiči. Videli smo celo puffine in v vodi, daleč pod nami, tjulnje, ki so na vsake toliko pogledali iz vode. Iz visokega razgledišča so se lepo videli v vodi. Ko smo prišli do konca ograje, ki teče nad klifi, sta Maja in Živa obrnili, midva z Ajdo pa sva šla še malo naprej. Toliko, da sva pogledala v naslednji zaliv in tjulnje opazovala še tam.

Potem pa nazaj, dan je prinašal še veliko zanimivega. V Wicku smo se ustavili v Tescu. Ob kratkem klepetu z blagajničarko smo ugotovili, da je že bila v Postojnski jami. Na njihovi črpalki smo poleg nafte dobili še nekaj vode, potem pa kar leteli mimo odcepa za Grey Cairns of Camster. Obrat, gremo si to pogledat.

Spet kamni, bi rekel Joco. Itak. Čez nekaj kilometrov sem se na ozki cesti komaj ognil kolesarjem, potem pa parkiral za cesto. Pogledat smo si šli eno manjšo okroglo in eno daljšo podolgovato gomilo. V obe se je prišlo po res nizkih rovih, skoraj bi morali noter lesti po kolenih.

Na pojasnilnih tablah smo prebrali, kdaj so te grobne gomile gradili, čemu so bile namenjene in kakšna je bila razlika med njimi. Po vrnitvi na glavno cesto smo zavili…nazaj proti John O Groatsu. Smo pač zgrešili Hill O’Many Stones.

Ti so oddaljeni le nekaj sto metrov od ceste, na gričku, prostora za obračanje in parkiranje pa je bilo le malo. Včasih je tu stalo okoli 600 majhnih kamnov, postavljenih v vrstah, sedaj jih je precej manj. Kakšen je bil njihov pomen niti ne vejo, menda je šlo za mesto, kjer so se srečevali, skoraj zagotovo pa je kraj imel tudi verski pomen. V redu, spet kamenje. Torej bolj na hitro.

Pa ni šlo. Punci sta tu našli svoj poligon za igro. Sva jih morala kar nekajkrat poklicati, da sta le prišli. Gremo dalje. Nad Golspijem smo zavili do gradu Dunrobin. Resda smo bili za ogled notranjosti že prepozni, je bil pa že pogled na zunanjost dovolj zanimiv, da se je splačalo narediti krajši ovinek.

Povrh so bili odprti tudi še vrtovi. Z Ajdo sva se sprehodila naokoli, ugotavljala ali je prehod proti morju odprt in kdaj se je zadnjič tu sprehajala dvorna gospoda. Ko je imela Maja pozno kosilo pripravljeno, smo pojedli, potem pa odpeljali kakšen kilometer…nazaj.

Sprehodili smo se do Cairn Liath, ostankov bivališča iz železne dobe. Prelezli smo ga znotraj in naokoli, njegova lega ob morju je bila odlična. Skoraj prva vrsta. Potem pa sva z Majo spet morala klicati in iskati punci, ki sta se prelevili v železnodobni amazonki. In ob tem nista hoteli nič slišati o odhodu.

Pa na koncu ni šlo drugače, kot da odideta v svoje pravo, precej bolj sodobno domovanje. Odpeljali smo se naprej do Black Isla nad Ivernessom in v Fortrosu zavili do svetilnika. Na obeh straneh dovozne poti je golf igrišče in opozorilo o letečih žogicah. Uf, hitro gas, da nas ne doleti kakšna toča.

Svetilnik ob Fortrosu je najboljše mesto za opazovanje delfinov. Jaz sem pohitel na obalo in res so se tam, kjer je bil najmočnejši tok, igrali delfini. Skakali so iz vode in uprizarjali pravo predstavo. Ker punc ni bilo, sem kar malo jezno odšel nazaj ponje. Le kaj se obirajo?

Ajda je ujela še nekaj predstave, ko sta prišli Maja in Živa, pa so se delfini počasi že odpravljali na počitek. Ko ni bilo nobenega več na spregled, so se opazovalci razšli, pa tudi mi smo odšli do avtodoma. Prenočevanje prepovedano, gremo torej na prostor, ki ga priporoča Womo.

Kakšnih deset kilometrov nižje smo našli že Avstrijca, tako da osamljeni nismo bili (N57.5542094 W4.2452456). Avtomobilov je bilo na bližnji cesti vedno manj, mir pa je tudi nas zazibal v spanec.

GRAD URQUHART, INVERNESS, FORT GEORGE – 6.7.2009 – Delfini so nas tako navdušili, da smo se odpeljali njihove vragolije pogledat še enkrat.

Ob svetilniku ni bilo nobenega avtodoma, torej tu ni nihče prespal. Torej vsi upoštevajo tablo o prepovedi. V vodi je osamljeni delfin na vsake toliko pogledal iznad valov. Skoraj bolj zanimivo je bilo gledati vrsto opazovalcev s fotoaparati priznanih svetovnih znamk, ki so izjemno pomembno razpravljali o delfinih in o tem, od kod bodo prišli.

Potem pa so bili ravno tako presenečeni kot mi, ko je po zalivu priskakalo pet delfinov. Prav užitek jih je bilo gledati, kako so igrivo odhiteli mimo svetilnika in naprej proti zalivu. Tudi mi smo odšli v to smer in mimo Invernessa peljali do jezera Loch Ness in na gradu Urquhart kupili explorer kartice 7/14.

To pomeni, da znotraj 14 dni lahko sedem dni raziskuješ tiste zgodovinske kraje, ki jih je izvršna agencija škotske vlade Historic Scotland vzela pod svoje okrilje. In teh je res veliko. Takšnih z vstopnino okoli 75. Šli smo skozi prodajalno spominkov in na drugi strani, na travniku pred gradom, zagledali ogromen katapult.

Nekoč so jih uporabljali za obstreljevanje gradov, sedaj pa so le še zanimiv zgodovinski spomin. Ob vsej današnji vojaški tehniki delujejo nevarno kot kakšna frača. Ali pa še to ne. Pretaknili smo grad do obisti in ob tem ugotavljali, kaj se je v posameznem prostoru nahajalo pred stoletji.

Seveda smo se vzpeli tudi na stolp. Pa iz razgledišča nismo toliko opazovali gradu in njegovih številnih obiskovalcev. Bolj smo špegali na jezero, vendar slovite Nessi nismo uzrli. Je pač preveč plaha. Če se ustraši že navadnih obiskovalcev, kaj se ne bi nekaj klenih Gorenjcev. Tudi prav.

Šli smo čez tisto, kar naj bi bila nekdaj kovačija, kuhinja in drugi stolp. In se potem vrnili do avtodoma. Na panelu pred njim smo ugotovili, da smo zgrešili film. Vrnili smo se v prostore ob prodajalni spominkov, kjer na platnu predstavljajo grad in njegovo zgodovino.

Pogledali smo si še nekaj izkopanin, razstavljenih pred dvorano, potem pa že odpeljali nazaj proti Invernessu. Le za trenutek smo se ustavili na počivališču ob cesti in ob pogledu na grad še zadnjič skušali v vodi pod nami zaznati simpatično Nessi. Pa je ni bilo na spregled.

Tako kot je ona ignorirala nas, smo tudi mi ignorirali centra, ki tržita tako redko videno pošast. V Invernessu smo parkirali pri Aldiju, kupili nekaj malenkosti, tudi malico, in se potem odpravili na sprehod po mestu. Šli smo čez reko Ness, mimo nekaj cerkva, ki so bile, tako, od daleč, zaprte in zaokrožili po starem delu mesta.

Obvezen je bil postanek v McDonaldsu, nato pa vzpon do gradu. V njem je sedaj sodišče, zato smo se le sprehodili do zidov, od koder je lep pogled na mesto in reko Ness. Potem pa se mimo spomenika Flori MacDonald spustili na obalo reke in jo na prvem mostu prečkali. Pogledali smo v katedralo, potem pa mimo Kiltmakerja šibali nazaj proti avtodomu.

Ker smo hoteli videti le slavno Škotsko zgodovino, smo bojišče pri Cullodenu spustili. Tam so namreč Angleži Škote precej neslavno potolkli in s tem za lep čas pokopali njihove sanje o samostojnosti. Raje smo se odpeljali proti trdnjavi Fort George (N57.5833708 W4.0645089), ki leži nasproti Black Isla pri kraju Ardersier.

Utrdbo si je danes mogoče ogledati, čeprav je to v precejšnji meri še vedno vojašnica. Sama trdnjava in veliko sveta okoli pa last Ministrstva za obrambo. Na blagajni smo izvedeli, da smo ravno še pravočasni za zgodovino v živo. In res smo v velikem skladišču še ujeli vojaka, ki je oblečen v nekdanjo uniformo razlagal zanimivosti iz vojaškega življenja.

Pokazal je tipično opremo vojaka nekdaj in ob vsakem kosu povedal kakšno anekdoto. Izvedeli smo, kako so včasih novačili vojake in slišali zgodbo o malem bobnarčku. Prav zanimivo ga je bilo poslušati. Po koncu predstavitve smo si pogledali sobice z nazorno predstavitvijo življenja v trdnjavi v različnih časovnih obdobjih in se sprehodili med številnimi zgradbami.

Na obzidju smo opazovali v vodi delfine in njihovo igro, obiskali vojaško kapelo v kateri je na vitražu naslikan verjetno edini angel na svetu, ki igra na dude. Skozi muzej Kraljevih highlanderjev smo morali kar pohiteti, saj so ga počasi že zapirali. V sobicah pod obzidjem smo izvedeli nekaj zanimivosti o načrtovalcu trdnjave in si pogledali film o življenju v njej.

Videli smo tudi slovito pokopališče vojaških psov, potem pa že počasi zapuščali debele zidove. Pred trdnjavo smo naredili kosilo, potem pa odpeljali proti kraju Forres. Navigacija nas je vodila sprva po ozki cesti, nekje med vojaškimi zgradbami. Tisti, ki smo jih srečevali, so nas začudeno gledali.

Da le ne zaidemo na minsko polje ali kakšno vojaško vadbišče, kjer nas bodo zamenjali za tank in naluknjali z granato. Pa je bilo vse v redu. V Forbessu smo iskali Sueno’s Stone, še enega izmed serije kamnov, ki so se nam postavili na pot. Nekaj kilometrov iz mesteca smo sklenili, da bo treba nazaj.

Že na prvem krožišču smo jezno ugotovili, da je tablica za naš kamen le na tretjem izvozu, nas pa je iz mesta zapeljal že drugi. No, končno smo parkirali poleg njega (N57.6158764 W3.5971509). Mesto je bilo sicer nad cesto, vendar toliko oddaljeno, da hrup ni motil.

Zato smo sklenili tu ostati in prespati. Stopili smo še do velikega stebra, sedaj varno skritega v stekleni ovoj. Na njem so davni rodovi izklesali risbe in reliefe. Res zanimivo. Pa ga nismo prav dolgo gledali, počasi je bil že čas za srečanje s posteljo. Ponoči nas je uspaval dež, ki je lil in na stekleni zaščiti bližnjega stebra risal nenavadne vzorce.

GRADOVI IN WHISKY – 7.7.2009 – Do destilarne Dallas Dhu ni bilo daleč (N57.5891733 W3.6136199). Nekdanja destilarna viskija je sedaj predelana v muzej, kjer si je možno ob avdio vodiču, ogledati posamezne postopke proizvodnje viskija.

Od ječmena, ki so ga zagotavljali bližnji kmetje in njegove obdelave, do vode, ki je drugi pomemben element za kvaliteto viskija in vseh stopenj priprave, destilacije in skladiščenja v sodčkih. Sprehajali smo se po tovarni, poslušali razlago, midva z Majo sva bila seveda spet uradna prevajalca. Čeprav tovarna ne obratuje več, pa je še vse tako, kot je bilo pred časom, ko so po njej hodili delavci in ne radovedni obiskovalci.

Za konec sva z Majo dobila na pokušino viski. Tako, za prvi okus. Punci pa sok. Pot smo nadaljevali do kraja Elgin, kjer smo odnavigirali do ostankov katedrale (N57.6510010 W3.3059022). V navigacijo sem pred odhodom naložil POI, ki sem jih našel na internetu in šele sedaj ugotovil, da so to dejansko koordinate zanimivosti iz Škotske zgodovine.

To nam je prišlo še kako prav. Najprej smo parkirali ob cesti skoraj pred vhodom, pa je avtodom tako visel, da so mimoidoči sumničavo gledali, misleč, da se bo prekucnil. Zato sem ga raje parkiral v stransko ulico, na koncu katere je tudi veliko obračališče. Še prespati bi se tu verjetno dalo brez težav. Katedrala je bila, ko je še v celoti stala, res ogromna. Od nje pa ni ostalo veliko.

Predvsem vhodna stolpa, morebiti nekoč zvonika, na enega od njiju se da povzpeti. Zaradi pogleda na Elgin in okolico se je na visoko prežo res vredno potruditi. Katedrala pa je še posebej poznana po osemkotnem kapitlju, ki še sedaj stoji. Ali že od nekdaj, ali pa so jo vsaj delno rekonstruirali, nismo mogli ugotoviti.

Med ostanki katedrale in nagrobniki, ki ležijo vse naokoli, smo se vrnili do avtodoma. Ker smo bili že v Elginu, smo se zapeljali še nekaj kilometrov iz mesteca in parkirali pred Spynie palace (N57.6757805 W3.2959241). Ostanki nekdanjega gradu, ki je bil od leta 1686 rezidenca več škofov iz Moraya kažejo, da je duhovščina že od nekdaj dobro živela. Grad je bil mogočen, stolp je bil eden največjih na Škotskem.

Na pojasnilnih tablah je nazorno opisana zgodovina gradu, kdo in zakaj ga je zgradil, kdaj je doživel svoj zaton, kaj se je dogajalo v posameznih dvoranah. Sprehodili smo se med ruševinami in seveda vzpeli do vrha stolpa, od koder je lep razgled na okolico. Maja in Živa, ki sta prišli malo kasneje, sta navdušeno pripovedovali, da sta na poti iz parkirišča opazovali radoživo veverico.

Naš naslednji cilj je bil kraj Dufftown, kjer stoji znana destilarna Glenfiddich. Parkirali smo in odšli na voden ogled. Čeprav smo danes že videli, kako pridelujejo viski, je bil sprehod čez destilarno, kjer vsi procesi potekajo pred tvojimi očmi, nekaj posebnega. Uvodni film je viski Glenfiddich viski spreminjal v legendo.

Po ogledu filma, so nam ponudili, da se pridružimo bodisi angleškemu ali pa nemškemu vodenju.  Odločili smo se za slednjega, pa smo škotsko nemščino skoraj slabše razumeli kot škotsko angleščino. Na srečo nam je bil postopek poznan že iz Dallas Dhu-ja, poleg tega so bile na stenah, ob posameznih procesih, še pojasnilne table. Seveda je bilo tu vse precej večje, vsega je bilo precej več.

Za konec smo šli še v skladišče, kjer so nam pokazali film o izdelovanju sodov. Glenfiddich ima svojo sodarno. Ob sodčkih s starano žlahtno kapljico smo se sprehodili skozi skladišče in ogled zaključili ob pokušnji njihovega najbolj znanega 12 letnega viskija ter viskijevega likerja.

Dan je bil vedno bolj deževen, na srečo pa se je dež vsaj malo unesel med našim sprehodom do gradu Balvenie, ki stoji na hribčku, prav nad destilarno. Tudi ta je v ruševinah, samo pojasnilne tablice na stenah so nam kazale, kaj je bilo v kateri izmed soban.

Pa še to se nam je zdelo, da so bolj ugibali. Grad obnavljajo, pa vseeno smo si ga večino lahko ogledali. Za konec smo še pokukali v grajski vodnjak, potem pa že stopali nazaj do avtodoma. Maja je vztrajala, da je sedaj čas vsaj za juhico, potem pa smo se odpeljali v smeri Huntlya.

Ravno sem dobro zavil na cesto in se vzpenjal po klančku pod gradom, ko mi je nasproti skozi ovinek priletel mulo. Takoj sem videl, da mu na mokri cesti ne bo uspelo zvoziti ovinka. Ko mu je odneslo zadek, sem samo nagonsko pritisnil na gas, da bi bil čimprej mimo. Na mojo srečo je zadnji del avtomobila odneslo v drugo stran, še preden bi nam razbil stranico, ko ga je drugič vrglo čez moj pas, pa sem bil že mimo.

Le še pesek je letel po zraku. Tik preden sem preklinjajoč nad nespametnim dirkačem izginil za ovinkom, sem videl, da še vedno lovi avto po cesti. Kako se je končalo, ne vem, upam pa, da ga bo izkušnja kaj izučila. Presneto, srečo smo imeli. V Huntlyju tudi stoji grad, lovili smo zadnje minute, ko bi nas še spustili noter. Navigacija me je pripeljala ob neko športno igrišče in trdila, da je do gradu še nekaj sto metrov zaprte ceste. Pa nobene table. To že ne bo prav.

Vrnil sem se nazaj in zlezel na neke vrste makadamsko obračališče, luknja pri luknji. Ko mi je nasproti prišel domačin, sem ga pobaral za pot. Mi je razlagal vsaj pet minut, razumel pa sem samo njegovo mahanje z rokami. Presneto, res bo že čas, da se Škoti naučijo angleščine. Saj sem vedel, da hoče pomagati, pa vseeno…

Vrnil sem se na parkirišče, kjer smo že bili in z Ajdo sva v smeri, v katero je pošiljala navigacija, odhitela do gradu. Zaprto, zadnji vhod ob petih, čeprav je grad sicer odprt do pol šestih. Godzile na vhodu se ni dalo prepričati, da bi samo uč vrgla. Pet minut. Ni šanse. So grad pač že pred nama zapustili zadnji turisti in treba je bilo zakleniti in oditi domov. Po eni strani sem penil, po drugi pa sem jo razumel.

Še najbolj me je jezilo to, da se je še Maja nekaj kujala. Presneto, pa ravno ob vožnji v Aberdeen bi mi njena pomoč prav prišla. Ob uvozih v križišča nujno potrebuješ kopilota, saj za dober pogled pač sediš na napačni strani. Vseeno sem ob pomoči Ajde uspel navigirati skozi center mesta in najti Torry Battery, kjer je womo obetal mirno spanje.

Na prvo parkirišče si zaradi zelo ozkega vhoda nisem niti upal zapeljati, drugo se mi ni zdelo ravno posrečeno, tretje pod svetilnikom pa je imelo višinske omejitve. Brez kamere sem precej s težavo obrnil in se vrnil na drugo parkirišče (N57.1416865 W2.0572916). Izkazalo se je za kar spodobno. Na pravem koncu ravno prav ravno, le veter je pihal kot za stavo.

Z Ajdo sva se sprehodila do ostankov nekdanje utrdbe na hribčku, opazovala igralce golfa na bližnjem igrišču in se spustila do obale. Mimo so v in iz pristanišča vozile velike ladje, na mivki je bila tudi kakšna školjka. Pa na skale ob vodi se je dalo splezati. Prav primerno za igro.

Potem pa naju je veter pregnal nazaj v avtodom. Pa ni bilo hudega, smo bili ravno prav obrnjeni, da nas je gugalo ravno prav za prijetno uspavanko.

ABERDEEN, GRAD BALMORAL – 8.7.2009 – Zjutraj je še vedno pihalo, veter pa tudi ni razgnal oblakov. Ma, ni panike, gremo pogledat, kaj se dogaja na ribji tržnici. Ker je pisalo, da je ob osmih že vsega konec, sva z Majo vstala res zgodaj, našla ribjo tržnico…toda razočaranje.

Kot prvo je to velika industrijska hala, namenjena nalaganju rib na tovornjake. O kakšni romantiki ob barantanju za največji konec morskega psa in starih izsušenih ribičih, kot bi jih potegnil iz romana Starec in morje, niti duha, niti sluha. Ko sva pogledala v halo, je bila ta praktično prazna, ob kakšnih desetih gajbicah, v katerih so bile morebiti celo ribe pa je sedelo nekaj možakov.

Bolj žalostno so bili videti. Bodisi, da so tako kot mi zamudili vse dogajanje, bodisi, da ga danes ob razburkanem morju niti ni bilo. Vsekakor ni bilo vredno buditi otrok, zato sva z Majo odpeljala naprej in parkirala ob čudoviti mivkasti plaži, na katero so se lomili valovi in naredila zajtrk. Med tem se je ulilo, mi pa smo iz suhega avtodoma opazovali mam’ce, ki so se s svojimi marelami borile proti vetru in dežju. Že vnaprej izgubljeni boj.

Avtodom smo prestavili malo nazaj, nasproti zabaviščnega parka, kjer so bila označena parkirišča (N57.1512668 W2.0778279), pozajtrkovali do konca, vzeli skiroje iz boksa in odrinili v center Aberdeena. Kot bi mignil, smo bili na enem od glavnih trgov. Stavbe s stolpi, ki so še najbolj spominjale na kakšen grad, so dajale mestu zanimiv pečat.

V informacijskem centru smo dobili vse potrebne informacije, potem pa odšli v pomorski muzej. Ta je brezplačen, uslužbenci v njem pa zelo prijazni. Nikakršnih težav ni bilo, ko smo vprašali, kje lahko pustimo skiroje. Punci sta dobili kviza, ki sta ju zaposlila večino poti skozi muzej.

Predstavljen je pomen Aberdeena v pomorskem prometu, ladjedelništvu, ribolovu. Tako nekoč kot danes. S slikami, maketami in tudi pravimi eksponati. Na sredini muzeja pa iz tal do tretje ravni raste model naftne ploščadi. Puncama je šlo odlično, midva sva jima pomagala predvsem pri prevajanju vprašanj, odgovore sta našli sami.

Na koncu sta za nagrado dobili vsaka po eno značko. Prijazno, ni kaj. Živa je začela tožiti, da se slabo počuti, tudi vroča je bila na otip. Zato je bila odločitev toliko lažja. Mimo ene najbolj markantnih stavb v mestu, kjer je Marischalov college, smo se vračali proti avtodomu. Med vožnjo iz mesta je termometer pri Živi pokazal zavidljivo visoko temperaturo. Malo nad 39 stopinj.

Takoj spat, je bil jasen ukaz. Z Majo pa sva med tem izgubljala živce ob razmišljanju, kako najlažje priti iz mesta, najti bencinsko črpalko, ki bi imela tudi kakšno pipo z vodo in hkrati pretentati navigacijo, ki je včasih imela nekam čudne prebliske. Po kakšnih treh častnih krogih, ko je bila napetost že na vrhuncu, sem končno našel rešitev in peljal iz mesta.

S skoraj praznim tankom, a kaj, ko v avtu nafta v tistem trenutku ni bila najbolj eksplozivna zadeva. Mimo dveh črpalk smo zdrveli, saj sta bili na nasprotni strani ceste, obračanja pa sem imel že tako ali tako dovolj. Ko sem najmanj pričakoval, sem na poti proti Crathiju zagledal Shellovo črpalko. Nafta pa komaj kaj dražja od tiste v mestu. Odlično. Le prestrašena prodajalka mi je upala natočiti le en kanister vode.

Bogsigavedi kakšen grozen urok visi nad njo, če bi mi je dala kaj več. Zato nisem vztrajal. Bomo že kako. V Ballaterju je Maja skočila vprašat, kje presneto je ta Balmoral, za Crathijem pa smo ga brez težav našli (N57.0399882 W3.2162299). Plačali smo parkirnino, Maja je sklenila, da bo ravno prav časa za kuho, Živa je tako ali tako spala.

Zato sva do gradu odšla samo midva z Ajdo. Kupila sva vstopnice in se odločila, da ne čakava na traktor, ki vozi do gradu, temveč se kar sprehodiva. Na pristavi pri gradu sva vzela avdio vodič, nato pa odšla mimo pogreznjenega vrta do sobe za ples. To je tudi edina soba v gradu, ki se jo sploh da videti.

Znotraj vrtijo film o kraljevi družini, razstavljenih je nekaj oblek, ki jih je kraljica nosila na plesu. Ajdi so bile nekatere zelo všeč, meni malo manj, sploh ker sem si v njih predstavljal priletno kraljico. Še nekaj krožnikov in srebrnine, potem pa sva šla naprej. Do vrtov, kjer je nekaj zelenjave, nekaj rož, nič posebnega.

Pa do vrtne koče in vodnega vrta. Precej zaraščena zadeva, se mi je zdel. Še enkrat sva šla skozi plesno dvorano, nato pa si pogledala film o Balmoralu, razstavo kočij, slik domačih slikarjev. Vse skupaj torej razen dejstva, da gre za kraljičino škotsko rezidenco, precej puhlo.

Če je pač ob poti, ovinka se ne bi izplačalo delati. Nazaj sva se odpeljala s traktorčkom, v avtodomu pojedla kosilo, potem pa smo se odpeljali po cesti A 93 proti dolini Glen Shee. Na vrhu sedla, kjer je smučišče, smo se na kratko ustavili. Le toliko, da smo ugotovili, da so njihove žičniške naprave še iz časov, ko so na veliko gradili gradove.

Nasproti parkirišč smo ugledali Tommyja in njegovo ženo, kipa, ki tam sedita že leta, tako poleti kot pozimi, ko ju verjetno precej zamete sneg. Potem pa po spustu preko najbolj strmega dela poti, na parkirišču, ki ga priporoča tudi womo, parkirali (N56.8645750 W3.4133523). Ura še ni bila pozna, komaj nekaj čez šest.

A pol poti po Škotski je bilo za nami, čas torej, da se malo pospravi po avtodomu, zloži stvari, pomete. Jaz sem v gorski potok odšel po vodo, ki nam bo prav prišla, če bo treba oprati kaj perila, potem pa sem se spravil za računalnik. Dež je prenehal, vendar so se oblaki še vedno podili čez nebo in obetali, da bi se znalo nebo še kaj zjokati. Mogoče pa bo jutri zjutraj kaj vremena in časa za sprehod.

Ajda, ki je stala zunaj, se je kar naenkrat zdrznila. Nad nami sta priletela dva vojaška lovca in izginila za bližnjo goro. Prav tja, kamor je počasi tonilo tudi sonce.

CREAG LEACACH, STANLEY MILLS, HUNTINGTOWER CASTLE, ST. ANDREWS – 9.7.2009 – Zjutraj je bilo vreme malo čudno. Dobesedno. Oblačno nebo je vsake toliko spustilo na zemljo nekaj pršenja, potem se je pokazalo nekaj jasnine, skoznjo je pogledalo sonce. In se je spet pooblačilo.

Kaj narediti? Ajda je sama izjavila, da bi šla v hribe. Zakaj torej ne? Saj se vedno lahko obrneva, če se bo vreme poslabšalo. Škot, ki je parkiral poleg, nama je pokazal karto in povedal, kako gredo poti ter hkrati pojasnil, da je škotsko vreme pač takšno. V eni uri lahko doživiš sonce, dež in sneg. Ni problema, smo navajeni, sem mu pomežiknil.

Z Ajdo sva glede na napotke odšla ob potoku, nad nama je bila jasnina. Ko sva se usmerila desno, se je spet pooblačilo, okoli najinih ušes pa je pihal prav siten veter. Na sedelcu sva zavila desno, greva pač pogledat najprej vršiček, ki se ga je lepo videlo tudi iz parkirišča – Meall Gorm. Nekaj nad sedemsto metrov višine (759 m) je premalo, da bi se lahko štel med munroje.

Na vrhu je veter še bolj vlekel, tako da sva kaj hitro obrnila in se vrnila na sedelce. Od tam sva se vzpenjala na predvrh današnjega cilja. Med potjo sva prestrašila zajčka, ki je obsedel kot prikovan. Čisto blizu sva mu prišla. Šele ko ga je Ajda hotela zagrabiti, je pobegnil. Ko sva prišla na vrh, je veter pokazal svoje zobe.

Vlekel je kot za stavo in tudi nizek zid, ki je tekel po celem grebenu, ga ni čisto nič zaustavil. Malo sva se morala spustiti, potem pa sva se vzpela do vrha Creag Leacacha ali blatne skale po naše (987 m), ki je torej že čisto pravi munro. Ker z vrha ni peljala navzdol nobena pot, sem predlagal, da greva na nasprotno stran, kjer širok greben pripelje na še en munro – Glas Maol (1068 m).

Tam bi zavila navzdol in se po grebenski poti vrnila na parkirišče. Ajda je bila kar za. Ko pa sva se spuščala proti sedlu med vrhovoma, je višji vrh zakrila megla, veter pa je začel briti tako močno, da naju je kar zanašalo. Poleg tega je veter s seboj nosil tudi mrzlo pršenje. Ne le, da sva bila vedno bolj mokra, Ajdo je začelo zebsti. Ni ga za lomit, greva takoj dol.

Poti sicer ni bilo, toda na prvi pogled strmo travnato pobočje se je pokazalo bolj prijazno. Veter tu ni več vlekel tako močno, travnate grude pa so dajale dovolj opore ob sestopu. Ravno preden sva dosegla dolinico, po kateri teče potok, je Ajda vprašala, katera žival se tako oglaša. Ptiči, kdo pa drug sem zamahnil z roko.

Potem pa na pobočju hriba, na katerega vrhu sva le malo nazaj bila, opazil čredo jelenov. Bilo jih je več kot sto, prav nor prizor. Ustavila sva se, jih opazovala, slikala in snemala. Potem pa sem spet začel priganjati. Če človek predolgo stoji, se namreč preveč ohladi. Nisva šla ves čas ob potoku, dvignila sva se na greben, ujela pot in se po njej vrnila do avtodoma.

Za celo pot sva potrebovala dobri dve uri. Če bi bilo le še vreme malo boljše… Hitro sva se prepravila, potem pa smo po dolini že peljali proti jugu. Zavili smo proti Stanleyu in pri tovarni bombažnih izdelkov parkirali (N56.4795306 W3.4390062). Živa se vročine še ni čisto znebila, zato je bila danes obsojena na počivanje.

Z Majo in Ajdo pa smo si ogledali renovirane dele nekdanje tovarne in odlične interaktivne predstavitve. Na začetku je možno izvedeti veliko o sami tovarni in njenem razvoju. Tako rasti, kot padcih. Možno se je preizkusiti v igrici, kjer z izbiro delavcev in bombaža skušaš doseči čim večji dobiček. In se seveda rešiti bankrota. Nekaj originalnih strojev in predstavitev dela v tovarni, obujajo preteklost.

Poseben poudarek je dan nevarnostim, ki so prežale na delavce. Za tovarno je bila izjemno pomembna vodna sila. Voda, ki teče na modelu, poganja različna vodna kolesa, prenose pa pokažejo domiselno postavljeni modeli. Prav zabavali smo se, malo bolj žalostni pa smo postali ob misli, kako privlačne muzejske predstavitve bi lahko naredili iz nekaterih propadlih slovenskih velikanov.

Sprehodili smo se še po dvorišču tovarne, potem pa šli pogledat, če je Živa vmes že kaj zaspala. Pa je povedala, da sem jo vedno, ko jo je spanec ravno začel premagovati, poklical po radijski postaji in s spancem tako ni bilo nič. Iz Stanleya smo se odpeljali proti jugu in v bližini Pertha zavili proti gradu Huntingtower. Za parkirati ni bilo veliko prostora, pa smo se že znašli.

Maja je sklenila, da bo naredila juho, Živa je čisto uživala v postelji, torej greva samo midva z Ajdo. Na blagajni je Ajda dobila srednjeveška oblačila in se tako spremenila v pravo dvorno damo. Pretaknila sva ves grad, si pogledala srednjeveške slikarije na stropu in stenah, po katerih je grad znan.

Na vrhu stolpov sva obujala zgodbo o grajski gospodični, ki si je s skokom iz enega na drugega reševala svojo dekliško čast, ko je pred mamo bežala od ljubimca, ugotavljala, kaj je bilo v kletnih prostorih. Ajda je še stekla do avtodoma, da sta grajsko gospodično videli še Maja in Živa. Potem pa se je prepravila v čisto sodobno dekle.

Pojedli smo juho in nato sledili navigaciji proti St. Andrewsu. Zapeljali smo skozi mesto in iskali parkirišče. Tisto sredi mesta je bilo kratko in mi je zadnji del preveč štrlel na cesto, potem pa nam je gospa, ki je ravno odhajala, spraznila mesto v bližini slovite katedrale. Super.

Sprehodili smo se med ostanki nekdaj največje škotske cerkve in se čudili, kako so uspeli zgraditi kaj tako velikega. V muzeju smo našli ostanke nagrobnikov posameznikov, tako ali drugače povezanih s katedralo in tudi dele sarkofaga sv. Andreja. Na drugi strani so bili ostanki katedrale, raznih stebrov, obokov in nagrobnikov, ki so jih zgodovinarji našli.

Vzpeli smo se na stolp z lepim pogledom na mesto. Katedrala pa se ne vidi v celoti, saj prav na rob ne smeš. Se je pa toliko lepše videl grad, do katerega smo se napotili iz katedrale. Le nekaj minut hoje in že smo iz cerkvenega okolja prišli – v cerkvenega. Grad je bil namreč utrdba škofov in nadškofov, dokler jih ni povozila reformacija.

Zgrajen je na pečini nad morjem in tudi ta pripoveduje zgodbe. V uvodnem delu na nazornih panelih, predvsem pa, ko zlezeš v rov, ki so ga reformatorji kopali, da bi grad vrgli v zrak. Pa so bili prehrupni in so jih v gradu zaslišali, skopali manjši rov iz druge strani in malo višje. Tako so na reformatorje zlivali vrelo vodo in metali kakšne bolj špičaste zadeve. Boleče.

Ko sem prilezel iz rova, je uslužbenka prišla ravno zaklepat vrata. Ura je bila že blizu pol šeste, zapirajo. Ko sem jo vprašal, kje je old course, najstarejše golf igrišče na svetu, se je začela režati. Vi ste prvi, ki me sprašuje o golfu. Vsi tu hočejo vedeti, kam je vodil rov, vi pa o golfu. No, pa sem izvedel tako kam je peljal rov, kot tudi, kje je golf igrišče. Deset minut hoje stran. Smo že na poti tja.

Pa smo kmalu razočarani obrnili. Sploh, ko so se po sveti travi pred nami šetali Japončki, smešno opletali s palicami, za njimi pa so njihove žene v še bolj smešnih trenerkah vlekle vozičke. Kje so sedaj kleni Škoti v kiltih, ki vihtijo lesene palice? Mah, gremo nazaj.

Po glavni ulici mimo univerze smo se vrnili do avtodoma in se odpeljali proti Elie. Valovali smo in na eni strani opazovali polja pšenice, na drugi pa morje. Navigacija nas je sicer hotela zapeljati na bližnjico, pa se ji nismo pustili, držali smo se obalne ceste. Womo je v Elie obetal spanje na parkirišču ob morju, pa nas je že na uvozu presenetila no overnight tabla.

Dva avtodoma sta kar vztrajala, tretji je ravno peljal noter, ko smo mi že obrnili. Gremo naprej, tako ali tako. V Glenrothes smo zapeljali na parkirišče ob mestnem parku (N56.2024348 W3.1849552). Nobenih tabel, nekaj sprehajalcev in zvečer mladine, ki pa ni bila ne preglasna, ne nasilna. Torej ni panike.

Z Ajdo sva pred spanjem še ugotovila, da so v parku skulpture in v ribniku laboda z mladičema. Potem pa smo že vlekli dreto…

LOCH LEVEN, STIRLING – 10.7.2009 – Iz mestnega parka smo se odpeljali do Lidla, obnovili zaloge, potem pa sklenili, da obrata do črpalke ne bomo delali, čeprav je bila nafta tu na dosedanji poti še najcenejša. Odpeljali smo se do Kinrossa, tam zavili do Loch Levena.

Vendar se je navigaciji tik pred zdajci malo sfuzlalo, zato smo trikrat obračali in se na koncu napotili v prvotno smer. In prišli prav (N56.2000045 W3.4174410). Še sreča, da nismo poslušali punce, ki smo jo sto metrov pred ciljem vprašali za pot. Nas je pošiljala nekam presneto daleč. Kar sem razumel njeno škotščino. Je bilo, kot, če bi Primorec poslušal Prekmurca. Čisto drugi svet.

Tudi tu se je Womo malo zmotil. Za rampo je bil namreč količek z na roke napisanim listkom – No overnight parking. Je bil pa uslužbenec na blagajni toliko bolj prijazen. Ko sem ga vprašal za vodo, saj sem zunaj opazil pipo, mi je zagotovil, da je to sveža voda, pitna, da jo tudi on pije. In da ni treba nikogar še dodatno vprašati, če jo želim natočiti. Živa je imela še vročino, pa tudi nobene volje, da bi šla z ladjico na otok.

Je dobila za tolažbo en jajček presenečenja, mi z Majo in Ajdo pa smo sedli na ladjico, bolje rečeno malo večji čolnič, in odrinili proti otoku. Po desetih minutah smo pristali in s puncama sem se odpravil do gradu. Najbolj je znan po tem, da je bila Marija Stuart tu eno leto zaprta. Sprehodili smo se po gradu, zlezli v stolp, vsaj do koder se je dalo. Še en grad, ki je le sled preteklosti.

Ko smo preplezali vse zidove, do koder se je dalo, smo šli na klopco čakat, da pride čoln ponovno po nas. Opazovali smo fazana, ki se je včasih šopiril čisto blizu nas, kot kakšen grajski gospod, potem pa hitro pobegnil v koprive. Končno smo na jezeru zagledali ladjico, ki nam je prihajala nasproti. Vkrcali smo se in se vrnili v izhodiščno pristanišče.

Z Majo sva takoj napolnila tank z vodo, potem pa smo se vsi po vrsti stuširali in še enkrat napolnili tank do vrha. Okoli štedilnika sem se danes vrtel jaz, zato so bili za kosilo seveda makaroni. Punci sta malo vihali nos, a se nisem pretirano sekiral, saj sta že po naravi precej izbirčni. Ko smo pojedli, smo se odpeljali proti Stirlingu.

Pri Wallace Monumentu smo ugotovili, da bi se dalo tu prespati, čeprav je teren kar nagnjen. Potem pa pri mostu čez reko Forth sledili smerokazom za obvoz. Cesta je bila zaradi del namreč zaprta v našo smer. V mesto smo končno prišli in sledili tablam za grad. Mimo spomenika Rob Royu smo se po ozkih ulicah prebijali vedno višje.

Ko smo se že vzpenjali nekaj zadnjih deset metrov proti gradu, nam je par, ki je prihajal naproti, pričel mahati. Presneto, hvala dobri ljudje, zagotovo je zgoraj vse zabasano in nič za obrnit. Pa sta se nam nasmejala. Slovenca. Ustavila sta nas le zato, da nas pozdravita, tako daleč od doma. Res prijazno. Na vrhu pa rop! Štiri funte za štiri ure. Hvala lepa, bomo samo obrnili.

Nižje doli je bilo še dovolj prosto. Na prvem prostem mestu mi ni bilo všeč, smo preveč viseli. Zato smo šli pač še malo nižje, plačali slaba dva funta za dve uri, naprej je bilo itak brezplačno. Z nami se je tokrat odpravila tudi Živa, temperatura ji je padla, dva dni v avtodomu je pa tudi več kot preveč.

Med vzponom po hribu sem opazil vhod v Argyll’s Lodge. Možu na vhodu sem pojasnil, da imamo explorer kartice, preveril je, če je za vodenje, ki se začne čez pet minut še kaj prosto, nato pa nam v roke stisnil karte. Odlično. Argyll’s Lodging je lepa mestna hiša iz 17. stoletja na zgornjem dostopu do gradu.

Vodič je najprej pojasnil, kako je hiša prehajala od lastnika na lastnika in kako ji je vsak dal svoj pečat z raznimi širitvami. V hiši smo šli iz vhodne sobe v kuhinjo, shrambo in še večjo kuhinjo. Ob tem je našo pozornost še posebej pritegnil srednjeveški hladilnik. V prvem nadstropju smo videli veliko jedilnico, malo sobo in še zasebno sobico s straniščem, ki ga je uporabljala Anna MacKenzie, ki je nekoč živela tukaj.

Ko smo prišli na grad, sem na parkirišču opazil nekam znan avtodom. Joco in Cilka. Poklical sem Majo, ki je kar grdo pogledala, kaj spet hočem. Potem pa seveda z veseljem prišla nazaj. Skupaj smo se sprehodili po gradu in si imeli veliko za povedati. O tem, kaj vse smo videli, kar smo se ločili, kaj doživeli, kakšne imamo izkušnje. In predvsem kakšni so še naši načrti za naprej.

Med tem smo zavili v veliko halo, kraljevo cerkev, kuhinjo z nazorno predstavitvijo srednjeveške kuhe. In potem seveda zlezli še na grajsko obzidje, pokukali v smodnišnico in na vrtove. Tam smo se nastavljali in postavljali s fotoaparati. Koliko je bilo smeha! Je pa res, da nas je grad glede na svojo mogočnost, kar malo razočaral. Mislili smo, da bo razkril tudi kakšne skrivnosti svojih soban. Pa smo čakali zaman.

Na poti iz gradu, smo v avtodom oddali Živo. Je bilo toliko svežega zraka zanjo kar dovolj. Drugi pa smo odšli skozi stari del mesta, do spomenika Rob Royu in nato po sprehajalni poti do cerkve sv. Rude. Tam smo se z Jocom spet ločili, mi smo odšli še na razgledišče nad pokopališčem. Zaradi lepega razgleda na grad se je nekaj truda že splačalo.

Ob vrnitvi do avtodoma je tam ostala še Ajda, midva z Majo pa sva šla do McDonaldsa po večerjo. Pač nekaj malega, da razveseliva punce. Iz Stirlinga smo odpeljali do Falkirka, sledili smerokazom za Falkirško kolo (Falkirk wheel). Parkirišče za avtomobile ima višinske omejitve, tisto za avtobuse pa je ob cesti, precej na samem (N56.0023999 W3.8436899).

Table s prepovedmi nobene, pa parkirajmo. Z Ajdo sva šla še do kolesa, ki pa ob tako pozni uri ni več deloval. Čakale so nas le še večerne aktivnosti in spanje.

FALKIRK WHEEL, THE FAMOUS ALVA GAMES – 11.7.2009 – Po zajtrku sva z Ajdo pohitela do kolesa in ravno še lahko opazovala, kako se je obrnilo. Vendar v bazenih sploh ni bilo ladij.

Videti je, da so predstavo naredili le zaradi turistov. Sprehodila sva se naokoli, potem pa se nama je pridružila tudi Maja. Le Živa je zaradi še nekaj temperature ostala v avtodomu. Pogledali smo si vrtenje kolesa še skupaj. Vožnja z ladjico je bila napovedana šele za deset čez enajsto, kar pa bi bilo za nas prepozno.

Ker pa so se nekateri že iskali sedeže na ladjici, sem preveril in izvedel, da je prva vožnja prestavljena na pol enajsto. To bi pa šlo. Maja je izjavila, da je to ne zanima, saj vse vidiš spodaj, midva z Ajdo pa sva bila za. Da te na takšnem kolesu dvignejo in spustijo čez trideset metrov, ni kar tako. Kupila sva karti in se vkrcala.

Ladjica je kmalu odplula in zapeljala v bazen na kolesu. Slišali smo nekaj varnostnih napotkov, na ekranih pred nami pa so vrteli film, ki je pojasnjeval vse posebnosti kolesa, njegove dimenzije, delovanje, pomen. Vožnja je potekala povsem mirno, le pogled je bil vedno lepši. Tako na okolico kot tudi samo kolo.

Na vrhu smo odpluli po kanalu in skozi tunel, na drugi strani obrnili in se vrnili po isti poti. Maja naju je slikala, videl sem, da sta prišla tudi Joco in Cilka. Pred spustom smo morali malo počakati, saj so na spodnji strani v bazen tlačili dve ladjici. Ko je bilo vse pripravljeno, se je operacija dviganja ponovila v obratni smeri.

Med tem je stevard pripovedoval anekdote iz zgodovine kolesa, predvsem o obisku kraljice pred leti. Ko se je voda spet izenačila med jezercem spodaj in bazenom v katerem je bila naša ladja, smo izpluli, obrnili in takoj pristali. Z Jocom smo izmenjali nekaj besed, potem pa je Ajda stekla na igrala. Bolj na kratko, mudilo se nam je že v Alvo, kjer so bile za danes napovedane slovite igre v Alvi, klasične višavske igre.

Parkirali smo na travniku, kamor so nas po plačilu parkirnine napotili parkirni mojstri, potem pa kar hitro odšli proti središču dogajanja. Igre so bile z ringnšpili in ostalo navlako, ki spada k pravemu luna parku. In seveda vrsto prodajalnic z raznimi hamburgerji, jumbo hot dogi in celo ena s fish in chipsom.

Naše, precej mastno, kosilo. Igre pa takšne, kot se zagre. Mišičnjaki so metali kroglo, kladivo, hlod in utež v višino. Seveda je v večini, če ne celo vseh disciplinah, domače highlanderje gladko posekal – Poljak. Ta je tudi edini »obrnil« hlod. Vsi v kiltih, pa nobeden spodaj brez. Ženski del ekipe je bil precej razočaran.

In pa pipe bandi, dva domača, Škotska in gostujoči iz Danske. Pa tradicionalni plesi, cel kup plesalk in vmes kakšen, kar malo hecen, plesalec. In kup atletike, pri čemer so imeli nek samosvoj sistem, ki nam sprva ni bil čisto jasen. Mladi in stari, obeh spolov, vse pomešano. Jasno, da eni niso imeli prav velikih možnosti.

Potem pa smo ugotovili, da so vedno vsaj eni punci dali nekaj prednosti. Aha. Zajčica, ki naj moške kot korenček pred konjem potegne naprej. Zanimiv sistem. In tek v hrib, torej prava preizkušnja za highlanderje, dva sta tekla celo v kikli. Ali sta bila vsaj tadva spodaj brez, nismo mogli ugotoviti. Ena od disciplin je bila tudi kolesarjenje. In sicer približno dva kroga po travi. Jap, kolesarjenje po travi. Svašta.

Med enim izmed obhodov so me pri eni od stojnic ujele gospe, vprašale, če sem že slišal za Homecoming 2009 – gre za vračanje Škotov, razseljenih po celem svetu, domov. In vrsto s tem povezanih dogodkov. En velik izseljeniški hepening torej. Seveda sem že slišal, sem potrdil. In povedal od kje sem.

Da jim ne bi ranil nacionalnega ponosa, raje nisem povedal, da smo Gorenjci pač Škoti, ki so jih zaradi pretirane varčnosti izgnali. Na svetovnem zemljevidu sem z buciko preluknjal Slovenijo. Itak, da ne smemo manjkati na nobeni pomembni zabavi. Povabile so me še, da se vpišem v knjigo gostov, kar sem seveda rade volje storil. Joco me je kasneje poučil, da bodo iz vseh vpisov žrebali enega, ki bo dobil viski.

Ja, pa kaj še. Mu nisem verjel. Potem pa je napovedovalec, ki bi v hitrosti komentiranja športnih dogodkov gladko posekal vse naše komentatorje, kar naenkrat začel pozivati Jureta Markica, Milje, Slovenija. Halo!!! Med tem, ko sem gruntal, kakšno lumparijo sem naredil in kako, da so me tako hitro odkrili, je Cilka vmes zasledila še besedo viski. Ne me basat.

S Cilko in Ajdo smo odšli do napovedovalca, ga pocukali in povedali, da se pokorno javljamo, da prevzamemo nagrado. Toda Škoti tega ne jemljejo tako zlahka. Takoj je završalo, privlekli so vodjo protokola, v škotski opravi in z zlato ketno okoli vratu.

Sem moral do zmagovalnega odra, potem pa rokovanje, slovesna predaja viskija, cel kup fotografov, publika pa ploskala. Svašta. Potem je en fotograf hotel, da kao »pijem« kar iz škatle, drugi, da se z vodjo protokola še enkrat rokujeva. Na koncu pa še novinarji, ma, sem moral dati pravi intervju.

Kar malo pijani od slave, smo se vrnili do ostalih in igre spremljali do konca. Sicer pa so bili vsi, ki so igre spremljali, precej resni. Kot kaže, smo samo mi ta tekmovanja jemali z zdravo mero humorja. Le mi smo se namreč smejali kot bi gledali prvovrstno komedijo, zabavljali čez nastopajoče, organizacijo in gledalce.

Joco pa je sploh izzival salve smeha, ko se je ob vsakem strelu startne pištole zvrnil po tleh, kot bi ga zadela krogla. Odtekel pa je seveda tudi svoj častni krog in ob ciljanju pločevink z žogicami gladko pogorel. Tudi Maja ob pikadu ni bila dosti boljša, tako da sta punci ostali brez novih igrač. Hvala bogu.

Ko so se igre končale in gledalci že v glavnem raztepli, smo se vrnili do avtodoma in razmišljali, ali bi ostali tu ali bi se prestavili bližje ciljev, ki smo jih nameravali obiskati dan kasneje. Ma, dajmo ostat tu, je travica res prav prijetna. Povečerjali smo in na palačinke povabili tudi Joca in Cilko. Le Max ni dobil ničesar.

Potem pa sta šli naši punci spat, obema je pač vročina še malo skakala. Tastari pa smo odšli na obhod, ugotovili, da se na prizorišču iger nič ne dogaja. Pač, ringnšpile in ostalo kramo so že pospravljali, po tleh pa je ležalo kupe smeti. Zavili smo na igrala in si mislili, da nas bodo zagotovo zdržala, če zdržijo dostikrat predebele škotske otroke.

In res so vsi trampolini, bagerčki, gugalnice in ostale zabavne zadeve ostale cele. Le mi smo pokali. Od smeha. Smo se počutili kot otroci in tako smo se tudi obnašali. Odlično. Potem, ko smo izvedeli, da bo jutri na travniku razstava psov in smo eni od razstavljavk enega od njih čisto zmešali, je bil čas za spanje.

CASTLE CAMPBELL, JOUSTING IN LINLITHGOW PALACE – 12.7.2009 – Ponoči je lil dež in zjutraj je bilo komaj kaj boljše. Komaj smo dobro vstali, že so začeli travnik pripravljati za pasje tekmovanje. Zato smo avtodom prestavili pred stranišče (N56.1538077 W3.8093032), spraznili kaseto in počakali na Jocota.

Družno smo odpeljali do vasi Dollar, po stranskih in ozkih ulicah lezli v breg, dokler nismo prišli do parkirišča. Ravno in zadosti veliko za obrniti. Vsaj to. Dež ni dajal ravno navdušenja za odhod na grad, ko je prenehal, pa sem se vseeno opogumil. Maja je odločila, da Ajda ostane v avtodomu, saj je včeraj imela vročino. Jaz pa sem Živi obljubil, da jo vsaj del poti nesem, če jo grad vsaj kaj zanima. In je šla.

Obljubo sem sicer izpolnil, za nosit je bilo pa kar nekaj. Najprej petsto metrov do parkirišča za avtomobile, nato pa še naprej in preko rečice do gradu. V gradu smo se sprehodili po stolpu in že v prvi sobi ob maketi ugotavljali, kakšno je bilo nekdaj življenje v tem gradu. Nazorno je bilo prikazano, čemu je bil posamezen prostor namenjen, vse je bilo pospremljeno tudi z zvočnimi efekti.

Šli smo po stolpu do razglednega mesta, od koder se je lepo videlo na dolino Dollar Glen. Pokukali smo tudi v klet in se ustavili na terasastih vrtovih oziroma bolje rečeno travnikih. Upravnik gradu je bil tu še posebej prijazen in dobili smo občutek, da smo res radovideni gostje. Živo sem tudi navzdol nesel in si s tem pri gospodu, ki se je vzpenjal, prislužil ugotovitev, da je pa punca že malo velika, da bi se nosila.

Vraga, on se je pa lahko pripeljal z avtom skoraj do vrat. Iz Dollarja smo se odpeljali proti Linlithgow palace, v istoimenskem kraju so nas usmerili na park&ride, ki so ga za ta dogodek organizirali na parkirišču bližnje poslovne stavbe. Od tam so vozili brezplačni avtobusi pred palačo. Živi je temperatura spet nekoliko poskočila, zato sta z Majo ostali v avtodomu.

Njuni karti pa sem podaril Jocu, tako, za rojstni dan. V palači smo se najprej seveda ustavili na dvorišču pri fontani. Res je bila nekaj posebnega. Potem pa šli po palači, raziskovali sobane in se iz razgledišča čudili višini stolpov. Posebej nas je presenetila velika dvorana z ogromnim trojnim kaminom. Se vidi, da je bil to dom večine kraljev Stewartov.

Ko so pod nami začeli streljati z mušketami in tekmovati v lokostrelstvu, sva šla z Ajdo pogledat, kaj se dogaja. Predstave je bilo kmalu konec, takoj pa se je začela druga z vitezi kraljeve Anglije. Predstavo je za začetek zabelil dež, z Ajdo sva se skrila pod dežnik, ravno tako Joco in Cilka poleg naju.

Pa je kmalu spet ponehal, se čez čas spet ulil in spet unesel. Vitezov ni motil, malo so se spopadali, še več uganjali norčije in tako zabavali gledalce. Predvsem, ko so se šalili na račun Angležev. Ajdo so pritegnili konji in jezdeci, ki so se spopadali v pravi srednjeveški maniri. Ko je bilo predstave konec, sta Joco in Cilka odšla, midva z Ajdo pa sva si pogledala cerkev in nato odšla na predstavo s sokoli.

Zabavalo nas je, ko je sokol pobegnil in se ni zmenil ne za posladek, ne za žvižge gospodarice. Raje se je podil z galebi naokoli. Končno je priletel v bližino, zagrabil tarčo in se pustil ujeti. Maja in Živa sta bili, kot sem izvedel po postaji, že na poti, prihajali sta pogledat, kaj se dogaja. Ujeli sta ravno še razlago o mečih pri fontani v palači, potem pa smo že sedli na travnik pod palačo.

Drugi del predstave Vitezov kraljeve Anglije je bil na vrsti. Spet smo se nasmejali hecnim nerodnostim vitezov, uživali v njihovem pogumu in spretnostih. Tokrat nas dež ni obiskal. Po predstavi smo šli še na spodnje prizorišče, kjer je potekala predstavitev treh Škotskih kraljev iz trinajstega in štirinajstega stoletja.

Taka, nazorna. Z vojščaki in nekaj mečevanja in pretepanja. Kar zanimivo. Še posebej, ker je bilo bistvo zgodbe spopad med Škoti in Angleži. Se dobro ve, komu je publika ploskala in komu žvižgala. Ko smo imeli zgodovinske lekcije, pa čeprav na tako zanimiv način, dovolj, smo odšli na avtobus in se odpeljali do parkirišča.

Tam naju je z Ajdo čakalo kosilo. Ugotovili smo seveda tudi, da smo za obisk še kakšnega gradu brez volje in časa. Odpeljali smo do Edinburgha in parkirali na Ocean Drive (N55.9796047 W3.1776267). Tam se je julija naselil luna park, tudi mala tablica o prepovedi celonočnega parkiranja je bila nekje ob poti.

Smo jo spregledali in kar parkirali. Menda se vsa zadeva konča okoli devetih. Večer smo sklenili preživeti ob zdravljenju bolezni, počivanju, obujanju spominov in načrtovanju prihodnjih dni.

EDINBURGH – 13.7.2009 – Noč je minila mirno, zjutraj pa spet nismo bili pretirano zgodnji. Čeprav sem bil sprva popustljiv, sem potem le začel priganjati. Presneto, drugače nas bo potem spet priganjal čas. Končno smo iz boksa potegnili skiroje, navigacijo nastavili na pešca in ji sledili proti centru mesta.

Ravno smo prišli čez New Town, ko je v postajici zahreščalo. Joco in Cilka sta bila čisto blizu. Če bi se dogovorili, se ne bi mogli tako točno najti. Nekaj misli smo izmenjali, potem pa sta onadva odšla proti turističnim informacijam, mi pa proti katedrali St. Giles. Tja smo prišli ravno pravi čas.

Joco je padavine obetal po eni popoldne, toda tu je začelo kapljati že dopoldan. V cerkvi smo bili pod streho, sprehodili smo se po njej, pogledali v kapelo Thistle, naredili nekaj slik, potem pa že vedrili pred vhodom in čakali, da dež preneha. Ko se je oblak nad nami do konca ožel, smo odšli proti Edinburškemu gradu.

Na blagajnah za karte je bila velika gneča, toda mi smo z explorer kartico lahko šli gladko mimo. Le punce, ki so kontrolirale karte, so nam poskenirale kartico. Potem pa smo že ujeli prvo razlago vodenega ogleda gradu. Pa skupini nismo sledili, saj smo si zamislili svojo pot. Najprej smo zlezli na obzidje in ujeli pogled na mesto pod nami.

Na drugo stran smo pogledali na obzidju pod vojaškim muzejem. Potem pa že grizli v breg do vrha, kjer je tudi najstarejši del gradu. Sledili smo zgodovini kraljevih relikvij, vse od njihove izdelave, zadnje uporabe, skrivanja. Na koncu poti so nas relikvije čakale v posebni sobici.

Meč, žezlo, krona, kamen usode. Uporabne stvari, dokler so Škoti imeli svoje kralje. Sedaj jim pa kraljuje ženska in kar je še huje – iz Londona. Pogledali smo si tudi kraljeve prostore, kjer je nekoč Marija Stuart rodila prihodnjega kralja Jakoba lV. Pokukali smo v vojni spomenik, posvečen padlim v prvi svetovni vojni, v veliko halo in nato še zapore.

Bolj ali manj same solze in trpljenje. Nato pa že iskali svoje mesto za one o’clock shot. Višje zgoraj je bila gneča prevelika, spodaj ravno tako. S trave in skal pa so nas preganjali varnostniki. In da bi bilo še huje, se je le minuto ali dve pred strelom ulilo. Ljudje so odprli dežnike in tako zastrli še tisto malo pogleda, kar bi ga sicer bilo. Pa, saj itak ni kaj veliko videti. Počilo je in ura je bila eno.

Ur si nismo naravnali, vsaj jaz je itak ne nosim več. Smo pa pred dežjem pobegnili v vojni muzej. Spet smo se našli z Jocom in skupaj raziskovali vojno zgodovino. Poseben del je predstavil highlanderje, našli smo maketo ladje iz človeških kosti, zadnji del pa je bil namenjen fotografski razstavi, posvečeni vojakom, ki služijo v Afganistanu.

Ko smo prišli iz muzeja, je še rosilo, zato smo ogled gradu nadaljevali v prostorih kraljevih Škotov. Spet nekaj vojaške zgodovine in nekaj sodobnosti. Z Ajdo sva odšla še do kapele sv. Margarete, najstarejše zgradbe na gradu ter se postavila pred največji top Mons Meg, ki je izstreljeval kamnite kugle.

Ker je dež ponehal, smo se že gužvali med številnimi turisti in domačini po Royal Mile in opazovali prodajalne spominkov. Ma, saj ne moreš verjeti, kaj vse prodajajo. Zavili smo v muzej People’s Story, v Old Tolboothu, nekdanjem zaporu. Tu je nazorno predstavljena zgodovina mesta preko zgodb navadnih meščanov. Torej skozi tiste, ki dejansko sooblikujejo njegovo usodo.

Najbolj zanimivo je, da so dejansko – ali resnične ali izmišljene niti ni važno – osebe predstavljene z imeni in priimki, opisane so njihove življenjske zgodbe. Prodajalka rib, šivilja, punker, priseljenka iz Pakistana. Čevljarska delavnica, sodarna, kavarna. Od nekdaj do danes. Kar pretresla nas je usoda družine, katere mož in oče je umrl za kolero. Reveži so se stiskali nekje na podstrešju. Kaj pa drugega.

V zaporu se je skupaj z dvema moškima znašla tudi Flora MacDonald. Tista, ki je reševala princa. Nobene delitve po spolih torej. Ko smo spet prišli na svetlo, smo se le prestavili na drugo stran ulice. Tam je v Huntly House Edinburški muzej. Tudi ta je bolj žepne sorte. Toda vseeno dovolj velik, da predstavi zgodovino mesta.

Najprej preseneti velik nekdanji mehanizem ure iz katedrale St. Gilesa, poleg so tudi zvonovi. Višje so razstavljeni številni predmeti iz zgodovine mesta, vse od časa neolitika, Rimljanov in naprej. Lesene vodovodne cevi, vrčki za pijačo, srebrnina, zgodba o Greyfriars Bobbyju. Pa z muzeji še nismo povsem zaključili.

Odpravili smo se malo višje po Royal Mile, nazaj v smeri gradu in zavili v muzej otroštva. Igrače so razdeljene po sklopih in to v več ravneh. Nekatere med njimi so zgolj razstavni eksponat, druge je možno tudi res prijeti in se z njimi poigrati. Skiroji, lokomotive, avtomobilčki, telefoni, otroški gramofoni.

Kot bi se znašel sredi svoje mladosti. Tudi punci sta bili navdušeni, vse kar se je dalo preizkusiti, je bilo tudi treba. Zato ni čudno, da so nas malo pred peto uro, ko se muzej zapre, začeli priganjati. Z Ajdo sva stekla še v oddelek s punčkami in medvedki, potem pa je bilo res potrebno nazaj na ulico.

Zavili smo na North Bridge Street in iskali najbližjega McDonaldsa. Našli smo ga na St. Andrews Street, obvezna sta bila seveda malica in počitek. Ravno prav, saj smo skozi šipo lahko opazovali, kako se je ulilo. Tudi, ko sem končno odpiskal odhod, je bilo vreme le za odtenek boljše.

Zato smo že za vogalom zavili pod avtobusno čakalnico in vedrili. Ko je dež končno ponehal, pa smo se po Leith Walku peljali nazaj proti avtodomu. Skoraj celo pot je šla cesta navzdol, le previden je bilo potrebno biti, saj je na mokrem asfaltu in kamnitih ploščah drselo.

Avtodom nas je pričakal tak, kot smo ga zapustili. Zato smo se odločili, da še eno noč ostanemo. Ob navijanju glasbe iz bližnjega luna parka smo še malo delali načrte za naslednji dan, ko je ob devetih glasba utihnila, pa smo tudi mi zlezli v postelje.

EDINBURGH, ROSSLYN CHAPEL – 14.7.2009 – Jutro se je kazalo nasmejano. Jaz sem se odločil, da malo razgibavanja ne škoduje, zato sem vzel skiro, Ajda pa se je odločila, da se bo z mano le vračala.

Skupaj smo odšli do razgledišča, od koder je lep pogled na kraljevo jahto Britannia. Potem pa so punce skočile na avtobus št. 35, ki te pripelje ravno pred Škotski muzej. Jaz pa sem po že znani poti začel poganjati skiro. Sem kar malo čutil noge, dan prej je bil naporen. Pa je vseeno šlo. Mogoče me je kdo čudno pogledal, a pač – bolj star, bolj nor.

Pri muzeju sem bil celo malo pred puncami. Zato sem odšel do kipa Greyfriars Bobbyja, si pogledal spomenik, ki stoji pred cerkvijo Greyfriars Kirk in našel tudi grob njegovega lastnika, na katerem je Bobby štirinajst let zvesto čuval svojega pokojnega gospodarja in s to svojo zvestobo postal legenda.

Ko so prišle punce, smo si v cerkvi pogledali film o njeni zgodovini in izvedeli, da je zgodba o Bobbyju resnična. Potem pa mimo kipca Bobbyju prečkali cesto in zavili v Škotski muzej. Dejansko gre za dva muzeja, postavljena delno v novi in delno stari zgradbi. Museum of Scotland in Royal Museum of Scotland sta urejena po sklopih na različnih ravneh.

Muzej je tako velik, da bi za podrobno seznanitev z večino razstavljenih predmetov potreboval vsaj en dan. Ali še raje več. Pa časa na teh naših potovanjih pač vedno zmanjkuje. V kletnih prostorih je predstavljena zgodovina Škotske, od njenega geološkega nastanka, do potovanja na sever, torej do mesta, kjer je kot del Britanskega otoka še danes.

Predstavljeno je živalstvo in rastlinstvo v krajinah od časov dinozavrov naprej. In potem seveda prvi dokazi o obstoju človeka, čas Rimljanov. Eksponati so prineseni iz najdišč po celi Škotski. Med številnimi vitrinami in izklesanimi kamni se enostavno izgubiš. Ko sem že mislil, da sva z Ajdo končno obšla vse, me je pocukala. Oči, še tjale morava…Uf…

Za punci pa je bil veliko bolj zanimiv raziskovalni oddelek, kjer sta lahko oblikovali in sestavljali stvari, poskušali izgledati kot so izgledali ljudje nekoč in se šli zanimivo igro. Le obljuba, da je takšnih oddelkov po muzeju več, je punci zvabila naprej. V prvem nadstropju so predmeti iz časa škotskih kraljev. Kopija sarkofaga Marije Škotske, zanimive šahovske figure, giljotina.

Seveda se ob tem tudi ne more mimo cerkve in reformacije. Ter raziskovalnega oddelka. Uničenje grajskega zidu s katapultom pač ni kar tako. V tretjem nadstropju je predstavljena industrijska revolucija. Smo si ga pogledali tako, na hitro. Saj smo si delo v tovarnah 18. in 19. stoletja ogledali že v New Lanarku in v Stanley Mills.

Ker sta dve uri minili kot trenutek in ob pol dveh smo se pridružili vodenju po najpomembnejših eksponatih muzeja. Smo bili sami, le francoska študentka je nekaj časa vztrajala poleg. V eni uri smo se sprehodili ponovno po kleti in skozi prvo raven. Potem pa se je vodička že opravičevala, da ima druge obveznosti.

Ni panike, si bomo drugo že sami pogledali. Industrija, spreminjajoči se narod, komunikacije, zakladi. Ob predstavitvi Škotske in znanih Škotov na šestem nivoju, sva z Ajdo ob pisatelju Robertu Louisu Stevansonu ostrmela. Tam je ležala tudi ena njegova knjiga. Verjetno najbolj znana. Le ena. Otok zakladov. Dobesedno.

Otok zakladov. Izdala Mladinska knjiga leta 1995. Slovenci, največji oboževalci tega škotskega pisatelja. Itak. Tudi jaz sem jo še kot osnovnošolec navdušeno prebral. Utrujeni smo že bili, presneto, koliko je tega. Na strešni terasi se odpira pogled na mesto. Če ne bi rahlo pršilo, bi zgoraj z Ajdo verjetno ostala dlje. Tako pa naju je zazeblo in hitro sva šla nazaj v notranje prostore.

V pritličju sva šla do oddelka Connect, kjer je razstavljena Dolly, prva klonirana ovca (zakaj so Škoti klonirali ravno ovco se ni za čuditi), rakete, formule in roboti. Ajda je sestavljala robota, na računalniškem zaslonu vozila formulo ter robotsko roko prepričala, da je iz kock sestavila njeno ime. Maja in Živa sta se na številnih ravneh in med toliko razstavljenimi predmeti kar malo zgubili.

Ko smo se končno spet našli, sta odšli na avtobus, midva z Ajdo pa sva začela poganjati skiroje. Pot je bila že znana in po tradiciji je na vrhu Leith Walka spet začelo kapljati. Ko se je že kar dobro ulilo, sem Ajdi dal svojo nepremočljivo jakno. Pa je celo pot nergala, da je videti grozno in da se ji vsi smejejo. Mah, najstnice…

Na avtodomu nas je čakalo Jocovo sporočilo. S Cilko sta izbrala podobno smer, kot smo si jo zamislili mi. Super, torej se še vidimo. Čez center mesta nas je peljala navigacija in nas vodila proti Roslinu. Tam so nas table nezmotljivo usmerile do Rosslyn Chapel. Živa je spala, Maja je sklenila, da bo kuhala, zato sva v kapelo odšla le midva z Ajdo.

Ravno sva še ujela del vodenja in tako izvedela nekaj o skulpturah na čudovito izklesanih kamnitih prekladah in predvsem o usodi svetega grala. Menda je pred leti prišel nekdo z mečem in hotel razsekati steber, v katerem naj bi bil skrit sveti gral. Na srečo so mu to preprečili. Da pa bi preprečili takšne nesmiselne izpade, so z rentgenom pregledali vse stebre v cerkvi in v njih ni ničesar.

So bili pa presenečeni, da je pod cerkvijo še marsikaj zanimivega, tudi kovinski predmeti. Vodič je pokazal stebra, na vrhu katerih naj bi bilo znamenje svetega grala in pod njim bi znalo biti zakopanega kaj zanimivega. Vendar izkopavanj za enkrat ne dovolijo, saj gre za sveti kraj.

Kapela leži na stičišču močnih energetskih točk, nad vhodom v kripte pa se še vedno pozna, kam so nalepili znamenje, ki je bil smerokaz Tomu Hanksu v filmu Da Vincijeva šifra. Filmarji pač. Ko je bilo vodenja konec, sva z Ajdo imela še ravno prav časa, da sva se sprehodila po zunanjem obodu kapele. To sedaj obnavljajo, zato se je po delu odra možno sprehoditi.

Potem sva pokukala v kripto in med stebri in klesarskimi umetninami skušala razbrati skrivnosti, ki naj bi jih kapela skrivala. Nekaj odgovorov na postavljena vprašanja nama je razkril prijazni vodnik, nekaj odgovorov pa sva našla tudi na panojih pred cerkvijo. Parkirišče se zapre takoj za kapelo. Ko sva se vračala, je varnostnik Majo že opozarjal, da bo treba odpeljati. Svašta.

Navigacija naj bi nas peljala proti Melrosu. Pa je bila ena cesta zaprta, potem pa jo je zmedlo, ker je na obrobju Edinburgha vrsta novih hišic, poti ob njih pa še nima vrisanih. No, končno smo pristali na cesti, ki ji je bila znana. Ustavili smo se v Tescu in nato šibali naprej do Melrosa. Tam smo na parkirišču ob opatiji parkirali. Do naslednjega jutra zastonj, nobenih neprijaznih tablic.

Ko pa sta se oglasila Joco in Cilka, sta nas prepričala, da smo se preselili nasproti šole, v nekakšno nišo ob cesto (N55.6003743 W2.7221183). Nekaj voznikov, ki so pripeljali mimo, je zmanjšalo hitrost in nas nekam sumljivo pogledovalo. Rekel pa ni nihče nič. Jocotu smo še enkrat čestitali za prvi škotski rojstni dan, mu izročili darilo in zabavno čestitko.

Potem pa sta punci pristali v postelji, tastari pa smo pri Jocu nazdravljali. Itak, prvi rojstni dan je pač potrebno primerno zaliti. Pridružilo se nam je nebo, ki je na nas začelo zlivati malo manj žlahtne kapljice.

BORDER ABBEYS – 15.7.2009 – Ker smo vedeli, da bo dan naporen, smo ga želeli začeti zgodaj. Nekaj minut čez pol deseto smo že poslušali uslužbenca na vhodu v opatijo Melrose, da gre kmalu na Bled.

Dobrodošel. Sprehodili smo se po cerkvi in se vzpeli na stolp, od koder je bil najlepši pogled na prašička z dudami, figuro, ki so jo veseli menihi postavili na rob strehe. Pa še nekaj drugih kamnitih kipcev kaže na njihov smisel za humor. Pes, goblin, pa ene ženske, prave čarovnice. Zanimivo.

Punci sta reševali kviz, ki sta ga dobili na vhodu, jaz pa ugotavljal, da so povezovalni kamni na obokih nad nekdanjim oltarjem okrašeni s slikami apostolov. Na mestu, kjer je pokopano domnevno srce Roberta Brucea, znamenitega škotskega kralja in menda velikega bojevnika, je sedaj novo obeležje. Kovinsko kaseto s plemenitim srcem so našli pred nekaj leti ob izkopavanjih, vsebino preložili v novo in zalili z betonom.

Sprehodili smo se po ostankih nekdanje opatije in ugotavljali, kaj je bilo kje. Na drugi strani ceste je muzej z ostanki, najdenimi ob izkopavanjih in opis, kako so našli in na novo pokopali srce njihovega kralja. Menda naj bi ga vitezi hoteli odnesti v sveto deželo, pa so jih večino že v Španiji pobili. Čudežno so srce uspeli rešiti in vrniti na Škotsko, kjer je bilo zakopano pri cistercijanih v Melrosu.

Ko je začelo kapljati, smo stekli do hišice na vhodu, punci sta za rešen kviz dobili nalepko in značko. Na poti proti avtodomu smo le na hitro pokukali v Harmony Garden, potem pa že skakali med kapljami. Precej neuspešno. Dež se je po poti unesel in ko smo po enopasovni cesti pripeljali do opatije Dryburgh, je bilo že vse suho. Maja in Živa sta imeli kamenja za nekaj časa dovolj, zato sva se do opatije napotila z Ajdo.

Pa nama ni bilo žal. Ne le, da je opatija kar velika in zanimiva, tam leži tudi grob pisatelja Sira Walterja Scotta, blizu pa tudi Douglasa Haiga, poveljnika britanskih sil med prvo svetovno vojno. Zlezla sva na enega od stolpov in se sprehodila po velikem travniku znotraj opatije. Pogledala sva zanimive kamne, z različnimi izklesanimi motivi – Adam in Eva, starec, ovčka.

V Chapter house (kapitlju), kjer so se menihi srečevali, so vidni tudi ostanki nekdanjih slikarij po stenah. Ni ravno veliko ostalo, se pa vidi, da je morala biti soba nekoč pomembna. Pa še nekaj naju je presenetilo. Samostan je imel tako imenovano toplo sobo. To je bila soba s kaminom, edina, ki je bila pozimi ogrevana. Kako je menihe zeblo pri kakšni nočni molitvi v ledeno mrzli cerkvi, si raje nisva predstavljala.

Vrnila sva se do avtodoma, kjer sta Maja in Živa med tem pomili posodo. Vrnili smo se do razgledišča, ki je bilo še posebej ljubo Sir Walter Scottu (Scott’s View). Torej spet po isti enopasovnici nazaj. Ovinek, a kdo bi prej vedel, da se tu ne bomo vračali. Razgledišče leži nad dolino reke Tweed, kateri dominirajo trije vrhovi Eidon Hilla. Kratek počitek, nekaj fotk in obrat nazaj.

Ob isti poti smo malo nižje parkirali v gozdu, tudi spati bi se tu nedvomno dalo. So pa Jocota in Cilko dan prej od tu pregnale sitne mušice. Uf. Parkirišče je izhodišče krajše poti do spomenika Siru Williamu Wallaceu, vitezu iz 13. stoletja, ki je vodil odporniško gibanje med vojnami za Škotsko neodvisnost in ga zato danes priznavajo za patriota in heroja.

Hoja, to pa že ne, je bil odgovor Žive na povabilo, da si gremo ogledat spomenik. Tudi prav. Tudi od spomenika je lep pogled na Eidon Hill in kraje v dolini. Ker je začelo kapljati, smo z Majo in Ajdo pohiteli nazaj do avtodoma. Čakala nas je nekaj kilometrov dolga pot do stolpa Smailholm. Zadnji del poti je bila spet enopasovnica. Še dobro, da se je daleč videlo.

Za razliko od enopasovnic na severu, na jugu Škotske pravih izogibališč skoraj ni. Ko smo pripeljali na dvorišče kmetije, smo se kar malo spogledali, potem pa pot nadaljevali po nekakšni mešanici makadama in asfalta do parkirišča pod stolpom (N55.6051940 W2.5754456). Po travniku smo se med številnimi ovčjimi dreki napotili do stolpa, ki stoji na razgledni skali na vrhu Lady Hilla.

Ker je bila površina stolpa relativno majhna, sta bila na njegovem dvorišču zgrajena še manjša hiša in kuhinja. Namenjen je bil obrambi pred Angleži, predvsem pa je postal poznan potem, ko je Walter Scott pri svojem dedu na bližnji kmetiji poslušal številne napete zgodbe, ki so bile tudi osnova nekaterih njegovih kasnejših literarnih del.

Stolp ima štiri nadstropja, v njih so z lutkami predstavljeni sam pisatelj in liki iz nekaterih njegovih del. Na vrhu je razgledna ploščad, tik ob zanimivi polkrožni strehi. To sedaj ponovno zasajajo, saj naj bi zasajene rastline predstavljale najboljšo garancijo za vodoodpornost. Ponovno smo v daljavi videli Eidon Hill.

S puncama smo na poti skozi zgodovino gradu in ob vzponu skozi nadstropja reševali kviz. Iskali smo najboljše odgovore ter skušali že sami, brez pomoči, razkriti zgodbo, ki jo pripovedujejo posamezne lutke. Ker nas je pot peljala proti Jedburghu, smo namesto, da bi se vozili nazaj, zavili proti Kelsu.

Tam smo parkirali na velikem brezplačnem parkirišču sredi kraja, le nekaj deset metrov daleč od opatije. Z Majo in Ajdo smo se sprehodili do ostankov nekdanje samostanske cerkve. Od nje je ostal samo osrednji del, vse ostalo je pohrustala najprej reformacija, kasneje pa jo je hrustal zob časa. Pogled na visoke zidove osrednjega dela je sicer še vedno impresiven, pa nič kaj več kot to.

Gremo torej dalje, do zadnje izmed štirih velikih obmejnih opatij – do Jedburgha. Tudi tam je pod opatijo brezplačno parkirišče (N55.4754159 W2.5540971). S puncami smo odšli skozi vhod, takoj za njim pa v sobo, kjer sta se mladinki transformirali v srednjeveški dami. Takšni, z bolj malo manirami. Vprašanje namreč je, če je bilo nekdaj toliko smeha, lovljenja in nagajanja. Ali pač.

Osrednja stavba je bila tudi tu cerkev in spet je to tudi del, ki je najbolje ohranjen. Delno jo sicer obnavljajo, po večini pa se je možno sprehoditi. Vzpeli smo se na razgledišče na vhodni steni in nato v sobici za cerkvijo gradili obok in preizkušali princip škripca. Šli smo skozi ostanke prostorov, kjer so nekoč živeli menihi, potem pa je čas že priganjal in naši dami sta se morali spet spremeniti v čisto navadni sodobni punci.

Še zadnjič smo se ozrli na ostanke cerkve, ki s svojimi oboki še danes daje vtis mogočnosti. Verjetno od vseh danes videnih še najbolj. Ko je Maja pripravljala kosilo, je pripeljal, pa kmalu tudi odpeljal, starejši vanček z radovljiško registracijo. Nič ni prišel bližje, mi pa smo njegovo domačo naravo tudi videli šele, ko se je za njim pokadilo.

Naš večerni cilj je bil Dumfries, do tja bi pot morala biti čisto enostavna. Po zemljevidu. Pa pač ni bila. Takoj iz Jedburgha nas je navigacija namesto proti Hawicku hotela peljati precej naokoli. Cesta je bila sicer res lepa, ovinek pa tudi. Ko smo napako opazili, je bil potreben obrat in prečka. Nekaj kilometrov po enopasovnici, izogibališč komaj kaj. Pa nismo srečali nobenega avtomobila. Huh, še sreča.

Končno smo pristali na cesti A7 in ji sledili. Ko smo zagledali oznako za stranišče ob cesti, smo šli pogledat, če bi se dalo izprazniti kaseto (N55.3283843 W2.9429498). Pa so bila vrata ne le zaklenjena, temveč zašraufana. Je bila pa zato na steni pipa, voda je bila videti v redu, brez barve, vonja ali okusa. Smo jo takoj natočili. Nato pa peljali dalje.

V Longholmu smo zavili proti Lockerbiju, švignili mimo…potem pa se je zapletlo. V vasi nekaj kilometrov pred Dumfriesom nas je navigacija šibala naprej, čeprav je tablica kazala, da bi bilo treba zaviti levo. Ma nič, Micka se že ne moti. Ali pač. Kmalu nas je namreč tudi ona šibala levo, toda enopasovnica mi ni ravno dišala. Tudi druga ne. Pri tretji pa se ni bilo več za obotavljati. Gremo.

Cesta je bila vedno bolj čudna, ko smo se začeli vzpenjati, bi me moralo zaskrbeti. Na desni strani ceste je bil namreč pripet list, na katerem sem ujel le SatNav in wrong. Potem pa že lezel v strmino. Grmovje ob cesti je cesto vedno bolj objemalo. Bentil sem in se razburjal, prav malo mar mi je bilo za rdeče veverice, na katere je opozarjala tablica ob poti. Ko je bilo vejevje že nesramno nizko, se je končno razjasnilo. Pripeljal sem na čistino, le malo naprej pa na dvorišče kmetije.

Navigacija me je silila, naj peljem naprej, tudi Maja je prigovarjala, da je do Dumfriesa le še komaj omembe vredna razdalja. Toda asfalta je bilo konec, makadam je za železno ograjo grizel nekam strmo v breg. Presneto ženska, saj nisem traktor. Obrat v blatnih lužah in gremo nazaj čez tisto nizko rastje. Iz hiše je prišla ženska in ko smo peljali mimo nekaj mahala z roko. Bolj slabe volje je bila videti, nekako tako kot jaz.

Ma, gremo dalje, kaj bi sedaj razlagal, da smo zašli. Prebili smo se mimo veveric in spet prišli na kulturno cesto. Navigacijo bi najraje vrgel skozi okno, zato sem vodenje prepustil Maji. Tudi ona me je zapeljala na enopasovnico, toda ta se je ovinkasto vsaj iztekla na glavno cesto, ki nas je končno le pripeljala v Dumfries. Tam smo parkirali na Womotovem mestu (N55.0645159 W3.6086611), čisto blizu St. Michaelove cerkve.

Živi se spet ni nikamor dalo, zato smo šli na sprehod z Majo in Ajdo. Za cerkvijo stoji mavzolej Roberta Burnsa, po pokopališču je označeno, kje so pokopani njegovi prijatelji, viden je tudi kot, kjer je bil pokopan preden so ugotovili, da tako pomemben mož zasluži spodoben mavzolej. Umrl je mlad, kup otrok, večinoma nezakonskih, nerazumljen, skoraj zaničevan, Škot. Nekam znano, kajneda…

Presneto, še relief v mavzoleju je podoben Prešernovemu spomeniku pri tromostovju. Pri mavzoleju smo se zapletli v pogovor z oskrbnikoma cerkve. Smo marsikatero rekli, tudi o Sloveniji. Na vse pretege sta hvalila cerkev in nas vabila, da jo obiščemo ob dnevni svetlobi, saj so okna res lepa. Bomo videli, kako bomo s časom, smo bili malo skeptični. Kar naporen urnik imamo za jutri. Vrnili smo se do avtodoma in odpeljali dalje po A75. To je bila pa že cesta, kot se zagre.

Zavili smo proti Threave castle in na parkirišču na izhodišču poti proti gradu parkirali (N54.9337958 W3.9592901). Bil je čisto mir, le kakšna ovca se je sem in tja premaknila na travniku za nami.

JUG ŠKOTSKE – 16.7.2009 – Zjutraj so se razkadile meglice nad poljem in že smo bili pokonci. Dan smo hoteli začeti zgodaj. Pa nas je vseeno ujel malo presenečene. Do čolniča, ki vozi na otoček z gradom je namreč tričetrt milje. Prav prijeten jutranji sprehod.

Mislili smo, da je do otoka več vožnje, pa jo je komaj kaj. Skoraj bi lahko preskočil to lužo. Ob pomolu je pravi ladijski zvonec. Ko smo pozvonili, je iz druge strani prišel z motornim čolnom po nas prijazen možak. Od gradu je ostalo bolj malo. Stolp in obrambni zid, namenjen topništvu. Tega so kot obrambo pred obleganjem zgradili zelo na hitro, take so bile pač potrebe takratnega časa.

Mogoče se je včasih uspešno upiral, obleganja s strani zoba časa pa ni ravno najbolje prestal. V kleti je bila kuhinja z zalogo vode, povsem poleg pa tudi zapor. Luknja, v kateri bi se kdo s klavstrofobijo prav slabo počutil. Vzpeli smo se do mesta, kjer so bile nekoč sobane in si predstavljali grajsko gospodo kako tu uprizarja srednjeveške žurke. Je moralo biti kar veselo, da so grad takole sesuli, sem se smejal.

Punce so še raziskovale, jaz pa sem na klopci pred gradom spraznil mesto na nekaj spominskih karticah. Potem pa nas je čoln že odpeljal nazaj na obalo. Čolnar se je zavedal, da je vožnja kar prekratka, zato je naredil pentljo po jezercu. Da smo imeli še malo boljši razgled na grad. Pomahali smo mu in se odpravili po potki nazaj do avtodoma.

Odpeljali smo se proti Dundrennan Abbey. Spet smo bili na ozki enopasovnici, sledili smo navigaciji, Maja pa jo je malo nezaupljivo kontrolirala. Srečevanje niti ni bilo težko, prometa pa je bilo kar nekaj. Nekaj sto metrov pred glavno cesto nam je nasproti pripeljal tovornjak. Zmedeno me je gledal in nič ni kazalo, da bi imel namen zapeljati malo nazaj na izrazito izogibališče.

Ni mi preostalo drugega, kot da grem nazaj, malo v klanec, pač sam. Zavil sem na dvorišče hiše ob cesti, da se je tovornjakar odpeljal mimo, potem pa pohitel do glavne ceste. V Dundrennanu sva bila raziskovalna posadka le midva z Ajdo. Sprehodila sva se po ostankih opatije, kjer je menda kraljica Mary preživela zadnjo noč na Škotskem, preden so jo ujeli Angleži.

Sprehodila sva se po ostankih cerkve in prostorih menihov. Stebri, ki jih ni več, so nakazani le s krogi v zemlji. Kaj hitro sva bila naokoli. Spet smo precej slepo zaupali navigaciji, ki nas je peljala delno po glavnih, včasih pa tudi bolj stranskih cestah proti vasici New Abbey. Parkirali smo pri opatiji Sweetheart, z Ajdo in Živo smo se tudi sprehodili po ostankih cerkve.

In ugotavljali, da so v prostorih za menihe tudi tu imeli v celem samostanu le eno ogrevano sobo. Brrrrrr. Potem pa smo skupaj z Majo skozi prijetno vasico med nizkimi hiškami odšli do mlina. Ogledali smo si film o njegovem delovanju in zgodovini, videli vodno kolo in se nato sprehodili po notranjosti mlina, ki pa danes ne melje več.

Higienski predpisi, je namignila uslužbenka v trgovinici. Ječmen so najprej posušili nad pečjo, nato ločili semena in jih na koncu zmleli v moko. Nekdaj cenjen poklic. Vrnili smo se do avtodoma in se odpeljali v Dumfries. Tam smo zlahka našli parkirišče, ki nam je bilo že poznano. V cerkev sv. Michaela smo si šli pogledat pisana okna in ni nam bilo žal.

Svetloba se je lomila skozi živopisne biblijske prizore. Ko smo prišli iz cerkve in zavili proti mavzoleju Roberta Burnsa, je cerkveni uslužbenec obiskovalcem ravno šepetal – veste, ti pa prihajajo iz Slovenije. Slišati je bilo, kot bi bila to izjemno eksotična država na drugem koncu sveta. Skoraj Indija Koromandija.

Šli smo po pokopališču naokoli, potem pa mimo kipa žene Roberta Burnsa – Jean Armour in enega od njegovih otrok proti hiši v kateri je živel, ko je bil v Dumfriesu. Ogledali smo si posamezne prostore, v katerih je še nekaj pesnikovih predmetov, razstavljeni so njegovi rokopisi, prve izdaje. Z avtodomom smo se odpeljali proti centru, vmes naredili kratek postanek za fotko mostu Devorgilla in nato ob cesti parkirali.

Sprehodili smo se do spomenika Robertu Burnsu na trgu pred cerkvijo Greyfriars, potem pa peljali precej okoli riti v varžet do McDonaldsa. Otroci so pač spet hoteli »tipično« škotsko hrano. Kozarčkov, ki so jih dajali v Happy Meale, smo imeli že polno omaro. Iz Dumfriesa smo se peljali do gradu Caerlaverock.

Sedaj smo se na višinske oznake že spoznali toliko, da smo vedeli, da bo 10 čevljev prenizko. Zato smo obrnili in parkirali za cesto malo nazaj. Najprej smo si pogledali film o obleganju gradu, punci sta našli zanimive pobarvanke. Potem pa sta se spet oblekli v srednjeveška oblačila in mimo katapulta, namenjenega obleganju, smo čez mostiček odšli v grad.

Ta je znamenit zaradi vodnega jarka, ki ga obdaja ter svoje trikotne oblike. Pretaknili smo notranje prostore. Ob tem smo bili kar malo jezni, ker niso poskrbeli za ustrezno zaščito pred ptiči, tako kot drugje. Vsa tla so bila namreč polna ptičjih iztrebkov, paziti je bilo tudi potrebno, da te kakšen nizkoleteči ptičji rdeči baron ni vzel na muho.

Posebej zanimiv se nam je zdel grb z jelenom nad vhodnimi vrati in številni manjši grbi na eni izmed sten. Ko smo pretaknili že vse stolpe in obiskali grajske dvorane, sta šli punci nazaj ustvarjat, midva z Majo pa na sprehod do starega gradu. Od njega so ostali le obrisi na tleh. Ker smo hoteli ujeti še trgovinico s spominki, sva pohitela nazaj.

S puncama smo se malo pogajali, koliko konj in vitezov je potrebnih za dobro igro. Onidve bi najraje celo vojsko, meni pa se je skoraj pet funtov za vsak košček kitajske plastike itak zdelo preveč. Seveda smo na koncu k majčkama položili še manjšo vojsko in tako sta bila volka sita, kozel pa sem bil tudi še dokaj cel.

Pa saj sta si nagrado zaslužili. Kljub prehladu ali celo nekakšni obliki gripe, ki jima je dvigala in zbijala vročino zadnje dni našega potovanja, sta ohranili dobro voljo in zavzetost. Ajda je ponovno navdušila s svojo željo, da doživi nekaj novega in mi je sledila vedno, tudi takrat, ko je Maja že zavijala z očmi.

Pa tudi Živa ni bila od muh, presenetila je takrat, ko bi najmanj pričakoval. Odpeljali smo se do Gretne Green, si od zunaj pogledali Old blacksmith’s shop, saj je bilo za ogled notranjosti že prepozno. No ja, nekaj pa mora ostati za naslednjič. Ko se je zaključila poroka, smo se še mi postavili za fotko, potem pa že ugotavljali, da se parkirišče zaklene ob devetih zvečer.

To nas ne bi motilo, če ne bi imeli namena oditi zgodaj. Zato smo se odpeljali do bencinske črpalke, po navigaciji daleč naokoli edine. Seveda smo malo kasneje v Gretni našli še eno, dokaj cenejšo. Smo pač natočili še kantice. Seveda je bila nafta naslednji dan tudi ob avtocesti marsikje celo cenejša. A kdo bi to vedel vnaprej.

Pred outletom je bila velika tabla, da je nočno parkiranje prepovedano. Zato smo parkirali pri železniški postaji (N55.0009849 W3.0655215). Mene je kmalu zmanjkalo, Maja, ki je še pripravljala stvari za naslednji dan, pa je povedala, da je na parkirišču malo proč od nas lokalna mularija uprizorila žurko. Kmalu so uleteli tudi neke vrste varnostniki ali vzdrževalci.

Nekaj stvari so poslikali, po njihovem odhodu pa je tudi na parkirišču zavladal pričakovani mir.

POT DO DOVRA IN SPET NA CELINO – 17.7.2009 – Po otoški uri je kazalec prilezel šele na četrto uro, ko sem se zbudil. Budilko sem imel nastavljeno kar nekaj kasneje. Toda, če sem že buden in ne morem zaspati, pač gremo. Le nekaj sto metrov je bilo do avtoceste, še pred njo sem prečkal Škotsko mejo.

Nasvidenje Škotska, upam, da se še kaj vidimo. Če in kdaj je pa pač drugo vprašanje. Ko je toliko koncev, kjer sploh še nismo bili. Peljali smo preko Anglije, v Windsorju zavili do Legolanda, saj sta punci pred tremi tedni tam pozabili zvezek. Vse prigovarjanje, da je bil vmes dež in da so ga zagotovo že vrgli v smeti ni zaleglo. Potrebno se je bilo prepričati v živo. Seveda smo tastari spet imeli prav. Pa vseeno…

Našli smo pot nazaj na avtocesto in peljali do Dovra. Zastojev na cesti ni bilo, tako da smo že približno ob enih uspešno prestali mejno kontrolo in se premaknili do mesta za čekiranje kart. Uslužbenka je pogledala karto in presenečeno vzkliknila, da smo zgodnji. Itak, saj imamo karto za šest in petnajst – popoldan. Uf, je zastokala, imamo pa tako polne trajekte. Pač petek, visoka sezona, počitnice.

Rade volje sem ji verjel, čudilo pa nas je, da je bila gneča le pri družbi P&O. Dobil sem listek in odšel v stavbo, kjer naj bi mi na informacijah morebiti lahko pomagali. Uslužbenka je pogledala mojo vozovnico in izustila, uf, to bo pa precej za doplačati. To pa ne, sem kot pravi Gorenjec izustil. In takoj izvedel, da moram zapustiti terminal, ob tem mi bodo pomagale tablice s sovico, ki kaže pot.

In da se lahko vrnem eno uro pred vkrcanjem. Tudi prav, saj je bilo itak v planu kosilo. Sledili smo znakom sovice in morali še enkrat čez mejo. Policist nas je nezaupljivo vprašal, kje bomo počakali, pa sem ga pomiril, da se bomo v Dovru že nekje sparkirali. Malo pomirjen nas je spustil naprej. Ob obali smo vedeli, da je treba čez dan plačati parkirnino.

Zato smo se skozi tunel odpeljali do parkirišča Samphire Hoe, od koder naj bi potka peljala pod klife. Pa je bila obalna pot zaradi vetra in nemirnega morja zaprta, parkirišče pa plačljivo. Hm, a naj sedaj plačamo, da bomo lahko skuhali, sem se jezil. Gremo nazaj v Dover. Toda po izvozu iz tunela smo lahko zavili le levo. Malo naprej pa je bilo dokaj ravno obcestno parkirišče. Ravno prav.

Jaz sem odšel nad klife in se mimo grmov vrtnic vrnil na kosilo. Po njem me je zmanjkalo, ko sem se zbudil, pa sem že začel priganjati, da bo treba v pristanišče. Čisto nič prezgodnji nismo bili. Pri drugih prevoznikih je bilo še vedno vse prazno, pri P&O pa gužva. Komaj smo pravočasno prišli do mesta za čekiranje.

Trajekt je imel nekaj zamude, kar pa ni bilo slabo, saj se je morje med tem umirilo. Na razgledni ploščadi smo se še zadnjič ozrli na bele klife in Doverski grad. Potem pa izginili v drobovje ladje brskat po trgovini in se dolgočasit v salon. Po pristanku v Calaisu smo peljali po že znani poti proti Lillu in naprej v Belgijo. Ko je bila ura nekaj čez polnoč, sem zapeljal na parkirišče ob avtocesti, da se malo zbrihtam.

Pa nama je bilo z Majo tako všeč, da sva sklenila, da bomo kar tam prenočili.

LEGOLAND – 18.7.2009 – Jutro je bilo še zgodnje, ko sem se zbudil, sedel za volan in peljal čez Belgijo. V Luksemburgu smo natočili gorivo. Da je res poceni se je videlo na črpalki, kjer je stala vrsta kolon, v vsaki pa kar nekaj avtomobilov. Pa je šlo hitro.

Ko smo zapeljali v Nemčijo, sta nas pričakala obvoz in nekaj malega zastojev, nič posebnega. Ko smo bili že mimo Stuttgarta, se je promet zgostil, dež je povzročil počasno kolono. No, ob dveh smo končno zavili iz avtoceste za Legoland, parkirali in počakali, da je Maja naredila kosilo. Potem pa v park.

Na vhodu je čitalec pokazal, da so naše kartice skenslane. Uslužbenka je šla preverit, kje je težava in se vrnila z novimi, Merlin karticami. V parku smo šli najprej na racerje, potem pa v novi akvarij. Obvezen je bil zmaj, pa tovarna. Deževalo ni ravno veliko, ko pa se je ulilo, smo gledali, da smo bili pod streho.

Najbolj je lilo ravno takrat, ko smo bili v areni in si ogledali novo predstavo zabavnih čarodejev. Kasneje sta punci sestavljali modelčke in dobili diplomi, ogledali smo si film o Mojstru Mihu, potem pa sta šli še enkrat gledat predstavo čarodejev. Jaz sem med tem skočil dvakrat na Niagaro. Ko sta šli Maja in Živa pripravit večerjo, sva se z Ajdo zapeljala na malem zmajčku, pa na velikem tudi.

Popeljala sva se po parku z vlakcem, se v najbolj norih kombinacijah zavrtela na Bioniclih in tekmovala s čolni. Potem pa mi je kapnilo, da mi telefon ni avtomatsko spremenil omrežja in sem bil zato za Majo nedosegljiv. Uf, greva hitro ven. Po večerji smo se vrnili v park, midva z Ajdo sva šla na racerje, Maja in Živa pa na Bionicle. Dobili smo se v Minilandu pri Campanilu.

Ob devetih se je tu začel koncert. Pevci so prepevali pesmi iz znanih musiklov. Ob desetih pa je nebo razsvetlil res lep ognjemet. Ko so zadnje ognjene rože v zlatem dežju zamrle, smo odšli iz parka, hitro pripravili avtodom in hoteli sprazniti kaseto. Pa so rešetke ogradili in se do njih ni več dalo.

Presneto, kaj jim je bilo pa tega treba. Sem čisto razumel Belgijca, ki je ravno takrat s kaseto prišel iz grmovja. Odpeljali smo se proti Augsburgu, tam poiskali pot proti Friedbergu in malo krožili, dokler nas niso table usmerile prav. Ob cerkvi je prostora za (vsaj) tri do štiri avtodome (N48.3577241 E10.9910719). Mir in tišina ter predvsem pozna ura so nas kmalu zazibali v sen.

DOMOV – 19.7.2009 – Zjutraj sem se spet zbudil najbolj zgodaj. Noč je bila mirna, da pa bodo zvonovi v bližnji cerkvi naznanjali jutro, smo pa itak vedeli. Odločil sem se, da pogledam, če je mesto kaj zanimivo, da bi se pred odhodom še malo sprehodili. Pa je, komaj sem dobro stopil ven, začelo rositi in nato kar konkretno deževati.

Ma, takšne kislice pa že ne bom prenašal, sem si rekel, zlezel v avto in odpeljal proti avtocesti. Krajši zastoj in že so stvari stekle normalno. Ko sem bil že zdavnaj mimo Münchna, so tudi punce počasi začele prihajati na dan. V Salzburgu smo po tradiciji na že znani črpalki natočili gorivo, potem pa pot s krajšim zastojem pred Tauern tunelom nadaljevali mimo Villacha.

Ko smo že mislili, da bomo doma, kot bi mignil, so nas zaradi prometne nesreče mimo Peračice usmerili po stari cesti. Nekaj čez pol tretjo popoldan sem po dobrih treh tednih spet parkiral pred domačo hišo in še ena pustolovščina je bila tako za nami.