(1.8.2009)

So dnevi, ko bi kar divjali. In so bolj umirjeni dnevi, ko nam ležernost prija. Včasih bi se zagnali v divje brzice in komaj lovili ravnotežje na razpenjenih valovih. Drugič pa samo ležali na sončku in čakali, da nas voda počasi nese pod zelenimi listi obvodnega grmičevja. In danes je bil bolj takšen dan. Vroč in zaspan. Pa naj bo še naša pot takšna, smo si rekli.

Most čez Savo je v fazi pomlajevanja

Zbiljsko jezero je seveda Sava, ujeta med dvoje betonskih bran. Na spodnji strani jo omejuje hidroelektrarna Medvode, zgoraj podoben energetski objekt Mavčiče, med njima je slabih pet kilometrov jezera. S čolnom lahko do vode dostopimo na različnih mestih. Z avtodomom lahko parkiramo in prespimo v kampu Dragočajna (N 47.173889 E 14.415282), ki ima tudi svoj nudistični del. In predvsem odličen dostop do vode.

Labod...

Le nekaj sto metrov je oddaljen Hotel Kanu (N 46.169325 E 14.421728), ki ima tudi postajališče za avtodome. Cenejša možnost, ki pa nima tako idealnega dostopa do vode. Tudi v Zbiljah bi se morebiti dalo ostati, poskusili pa še nismo. Smo bili kar z avtom, je pač preblizu doma. Naklep, da v vodo zlezemo pod mostom, kot ponavadi, nam je skoraj prekrižalo gradbišče. Most namreč razbijajo, videti je, da so ga dohitela leta.

Ma, kaj eden, cela jata!

Vseeno smo se zbasali mimo in parkirali na ovinku poti do vode (N 46.164855 E 14.426599). Komaj sem stopil iz avta, že je za mano prihitel vodja gradbišča. Kot petelin. Pa se je hitro umiril, da lahko ostanemo do dvanajstih, ko gradbišče zaprejo. Ko je že odhajal, pa je zamahnil z roko, mah, ostanite do kadar pač hočete. Super. Kam boš veslal, tu ni pomembno. Voda teče tako ležerno, da toka skoraj ne čutiš. Mi smo zaveslali navzdol, s tokom.

Zbilje

Ko so se pred nami pokazale Zbilje pa – zimska pravljica. Belo jezero. Toda to seveda ni sneg. Avgusta že ne. Labodi… Noro. Celo jezero prekrito z njimi. Punci sta iz vode pobirali njihova peresa. Naj jima bo, sedaj je aktualna drugačna vrsta gripe. Pri tabli čez reko, ko smo že tik nad elektrarno, je treba obrniti, mi smo do sem ležerno uživali pol ure.

Hidroelektrarna Medvode

Tablo nad reko smo po stari navadi obveslali, potem pa že poskušali, če bo proti toku šlo. In je. Ravno tako, kot navzdol, nobene razlike. Do sem je dobra dva kilometra, lahko več, lahko manj, odvisno koliko vijugamo sem in tja. In kdo bi verjel, toda nazaj do mostu je prav toliko. Ko smo se približevali mostu, je sv. Urh odbil poldne. Toda na mostu so delavci še kar razbijali.

Mornarica

Hm, prehod prepovedan, kot je označevalo na desko napisano opozorilo na srednjem loku mostu. Ma, recimo da samo tam, smo si rekli in čisto za robom hitro veslali mimo. Rekel ni nihče nič, bili pa smo tudi dovolj daleč, da nam ni moglo kaj pasti na glavo. Čeprav se tok ne pozna, smo za pot nazaj do mostu porabili nekaj časa več. Morebiti smo pa samo bolj vijugali sem in tja.

Hidroelektrarna Mavčiče

Drsimo mimo Kanuja in kampa v Dragočajni naprej po vedno ožji strugi, dokler pred seboj, kakšne dva kilometra in pol nad mostom, ne zagledamo elektrarne Mavčiče. Preblizu se ne sme, pa tudi varno ni. Obrat okoli otočka in kakšna fotka, potem pa nazaj. Mi smo do sem veslali skoraj uro. Tako počasi, s krajšim postankom v kampu. In zadnji del je z menoj veslala samo Ajda. Prav dobro ji je šlo.

Okoli otočka...

Nazaj je šlo hitreje, mogoče se pa res pozna, da gremo s tokom. Pri kampu v Dragočajni nas je ujela tradicija. Postanek na obali, sprehod po sladoled, počitek na sončku in na hitro v vodo. O čistoči ne bi, hladna je bila pa ravno prav za osvežitev. Še spust do mostu, kjer delavcev sedaj res ni bilo več, sušenje čolna in nas. In nato mimo gradbišča spet na cesto.

Osvežitev...

Ko so se pod kolesi vrteli kilometri mimo Kanuja in kampa v smeri doma, smo bili še vedno nekam zasanjani. Kot reka, ki je bila nekaj nižje obsijana z lenobnim avgustovskim soncem.