Arhiv kategorij: Planinske poti

Kremžarjev vrh

(13.11.2010)

Koroško dejansko kar nekako zapostavljamo. Zdi se nam tako daleč, od rok. Povrh imamo občutek, da nam ne more nuditi nič takšnega, kar nimamo doma, v bližini. Razpeta med Pohorje in Savinjske Alpe, ždeča v dolinah med vrhovi, pa je uspela zadržati tisto domačnost in mehkobo, ki jo drugje vedno bolj pogrešamo.

Pri najboljšem sosedu

Pri najboljšem sosedu

Odročnost že ni vedno nekaj slabega. Je pa treba, če skušamo videti kaj dlje kot do sosednje vasi, zlesti višje. Med piš spomladanskega vetra, na sončne košenine, med rumeneče macesne. V nežne obline se je ozrlo že marsikatero rosno oko. In jih je nežno pobožala domača beseda. Kajneda, Lovro.

Jesen je tudi čas čarovnic

Jesen je tudi čas čarovnic

Kremžarjev vrh čepi na obronkih Pohorja in nam daje možnost pogleda. V dolino, na domovino, vase. Izhodišče nam je bil Slovenj Gradec. Parkirišče. Eno izmed njih, ob velikem trgovskem centru, najboljši sosed (410 m). Naj ga išče vsak sam. Prijazen jutranji klepet nam je dal dovoljenje, da ostanemo. Mogoče je bilo le dobro jutro, kdo ve.

Ko se pot pravzaprav šele začne...

Ko se pot pravzaprav šele začne...

Če ga bomo imeli tudi mi, odidemo ob Mislinji, jo preko mostu preskočimo in nadaljujemo ob reki do podhoda pod glavno cesto. Na drugi strani gremo mimo table, ki vabi na gozdno učno pot in naprej navzgor po pločniku. Ob poti so že belo rdeče packe – markacije.

Saj ni pravi...

Saj ni pravi!

Če je noč čarovnic blizu, se nasmejemo duhcem, narejenim iz buč na katerem izmed vrtov. Na križišču, kjer cesta proti Kopam zavije desno, gremo naravnost. Še vedno hodimo po asfaltni cesti, dokler nas na robu travnika smerokaz ne odcepi levo navzgor. Uro in pol je obet. Pa je le od nas odvisno, kako hitri bomo.

Korak zastavimo v gozd...

Korak zastavimo v gozd...

Ob robu travnika je stala hiška, podobna čebelnjaku. Seveda je bil odlično izhodišče za klepet o čebelarjenju. Boris je kot živa enciklopedija, koristno mu je prisluhniti. Čez lokalno cesto stopimo naravnost v gozd, pridemo na makadamsko pot in se nasmejemo straniščni školjki v gozdu pod sabo. Le koga je tako tiščalo, da je s seboj prinesel kar stranišče?

Križev pot - 13. postaja

Križev pot - 13. postaja

Ovinek ceste presekamo skozi gozd, jo višje gori prečkamo in na drugi strani stopimo na razgledni travnik. Odpirajo se nam prvi lepi pogledi na Uršljo goro. Znanka nas pozdravlja z druge strani doline. Znova zakorakamo med drevesa, gozdarska dela, ki jih je obetal napis na začetku, so pustila sledi.

Uršlja gora

Uršlja gora

Na košenino se vzpnemo po stopničkah, gremo levo ob robu in mimo hiš do glavne ceste. Markacije nas znova usmerijo v gozd, prečkamo makadamsko pot in nadaljujemo po stezi, dokler znova ne pridemo na makadam. Temu sledimo.

Pogled na raztegnjene grebene

Pogled na raztegnjene grebene

Čeprav se nam zdi, da hodimo že res dolgo, tablica ob poti namigne, da je do koče še 50 minut. Po petih minutah hoje, pri novi tablici izvemo, da smo jih prehodili deset. Nenavadno. Markacije nas usmerijo na gozdno pot, višje gori pa čez travnik in mimo kmetije. Sedaj res ni več daleč.

Ko globje zadihamo...

Ko globlje zadihamo…

Prečkamo cesto in zagrizemo proti koči. Poti se ločijo, pa verjetno pridejo vse prav. Mi smo zavili desno, pa sledeč markacijam kmalu znova levo. Grizli smo kolena, zadnja strmina je bila tista, prava. Ko se na njenem vrhu, ob koči (1102 m, dve uri in četrt hoje), sesedeš na klopco in nekaj sekund loviš dih.

Prihod

Prihod

Potem pa že pogled bega v daljavo. Odpirajo se nam pogledi na Slovenj Gradec in Uršljo goro. S televizijskim stolpom na vrhu, je ni moč spregledati. Ko utrip postane dokaj normalen, nahrbtniki občutno lažji, otroci pa ravno prav razigrani, nam ostane še zadnje dejanje. Vrh. Do njega tablica obeta deset minut.

Pri koči pod Kremžarjevim vrhom

Pri koči pod Kremžarjevim vrhom

Pa zna biti nekaj več. Ker nas že po nekaj korakih, na manjšem sedlu, preseneti nenavadna kapelica. Otroke bolj kot osrednji kipec Antona Martina Slomška, zanimata zvončka. Hrup, ki ga ob navdušenju povzročita, lahko postane neznosen. Mi smo se kar ustrašili, da ne bi ljudje v dolini zagnali panike, ob glasnem pritrkavanju visoko nad grebeni.

Kapelica

Kapelica

Zato je bilo treba odpiskati odhod in se napotiti po travniku navzgor. Ko znova stopimo med drevesa, pot postane prijetna, jesensko listje zašumi pod nogami. Do Kremžarjevega vrha (1164 m; deset minut od koče) je le še nekaj korakov, z roba travnika pod njim se odpira pogled na Košenjak.

Košenjak

Košenjak

In sedaj? Da bi hodili navzdol po isti poti? Pa kaj še. Spustimo se desno, gledano s smeri prihoda, navzdol sledimo markacijam za Kope. Pridemo na lep travnik in gremo nad njim po razglednem robu. Odpre se pogled na zadnji del smučišča na Kopah, Kaštivnik, ob prepoznanju kar zavriskamo.

Pogled v smeri smučišča Kope

Pogled v smeri smučišča Kope

Ko se potopimo v gozd, po nekaj korakih pridemo do razcepa. Levo Kope, desno Šmartno (pri Slovenj Gradcu). Se ve, kam bomo zavili. Nižje se nam na razcepu pridruži pot, ki se proti Šmartnemu spušča izpod Slomškove kapelice. Na levi se še vedno vidi smučišče nad Kaštivskim sedlom, nižje doli pa cerkvica sv. Barbare.

Košenine pod vrhom

Košenine pod vrhom

Gremo desno mimo domačije Lampret in po kolovozu navzdol. Spust ni prestrm, vendar ga lahko listje, ki pokrije kamnito pot, naredi sitnega. Prečkamo križišče makadamskih cest in sledimo markacijam naravnost navzdol. Hodimo po gozdu, gremo mimo korita v katerega teče sveža voda in opazujemo potke, ki se cepijo na obe strani. Le kam peljejo, se vprašamo.

Pod domačijo Lampret

Pod domačijo Lampret

Visoki macesni ponekod prerastejo ostalo drevje in v svoji jesenski rumeni opravi štrlijo visoko v nebo. Znova na travniku, zavijemo levo navzdol. Tam nas začudi tablica. Pod razcepom kaže, da bi morali višje zaviti desno. Morebiti bi tako res hitreje prišli do Slovenj Gradca. Toda kdo bi hitel?

Jesenski macesen

Jesenski macesen

Zato kar nadaljujemo po izbrani poti. Kolovoz je lahko blaten, pa ni sile, saj kmalu pridemo na dobro makadamsko cesto. Zavijemo levo in kaj hitro prikorakamo v ravnino Dvorske vasi. Gremo mimo kapelice naprej do glavne ceste, ki proti Slovenj Gradcu pelje s Kop, zavijemo desno, nato pa že na prvem naslednjem odcepu levo do cerkvice sv. Jurija.

Kapelica v Dvorski vasi

Kapelica v Dvorski vasi

Prav nasproti nje se začenja ali pač končuje, kakor vzamemo, gozdna učna pot Tičnica. Gremo kar po njej, ob gozdnem robu. Naj nas tablica z rumenim napisom GUP, ki kaže nekam levo, ne zmede. Hodimo skozi gozd, čez igrišče. Ko pridemo do razcepa pri novih hiškah, lahko zavijemo po cesti levo navzdol in mimo trgovskih centrov do izhodišča.

Sv. Jurij

Sv. Jurij

Ali pa uberemo smer desno in gremo po učni poti naprej. Na naslednjem travniku se držimo levo in mimo gozdne učilnice pridemo znova do pojasnilne table na spodnjem robu gozda. Tu mimo smo korakali zjutraj, zato že vemo, kako nazaj do izhodišča (tri ure z vrha).

Duglazija

Duglazija

Pot je prijetna in razgledna. Tako ko sopihamo navzgor, kot ob zaviranju navzdol. Jesenski dan pa ravno prav dolg, da nam časa ne zmanjkuje. Če je ob tem še družba odlična, kaj bi si lahko želeli več…

Rožca

Rožca

Uršlja gora

(24.10.2010)

Prirojena volja po življenju nas podzavestno sili, da se mladosti oklepamo z vso silo. Kaj nebi. Ko smo kot ravno dobro vzbrstel poganjek, se nam zdi, da je pred nami neskončnost.

Jutro

Jutro

Če gospa s koso poboža koga v naši bližini, nas sicer malce zmrazi, pa se hitro potolažimo, da je odštevanje zadnjih sekund našega bivanja na tej modri skali sredi vesolja, oddaljeno. Tako zelo, da skoraj podvomimo, da bo kdaj prišlo. A čas teče.

Glejte, prvi sončni žarki...

Glejte, prvi sončni žarki...

Lep pregovor na eni od slovenskih cerkva namigne, da kakor senca mine čas. To učijo ure nas, naši dnevi šteti so, malo še in nas ne bo. Kdaj nastopi tisti trenutek, ko nam začne kljuvati v možganih, da se staramo? Kdaj se najbolj jasno zavemo končnosti?

Uršlja gora

Uršlja gora

Nedvomno takrat, ko gledamo svoje mladiče, kako brstijo, tako kot smo še ravnokar mi sami. Ko si priznamo, da nas noge, katere smo še ravnokar podpirali, da niso klecnile ob prvih korakih, prehitevajo kot za stavo. Mi pa za njimi dihamo tudi na škrge, če je treba. Samo da lovimo korak in si tako dajemo neko lažno zagotovilo, da še nismo povsem za odpis. Tako je to.

Pri cerkvici

Pri cerkvici

Z leti pride tudi neka ležernost. Zakaj bi se prestavljal, če ni treba. Povežeš dva dni, dve poti, pa več src. Izhodišče naj bo torej tudi tokrat v prijazni soseščini Andrejevega doma na Slemenu (46.438173 14.964956; 1086 m). Le da jo mahnemo v drugo smer.

Sončne košenine

Sončne košenine

Po poti se vračamo do sedla in glavne ceste, ki se preko nje prevali na eno ali drugo stran. Iz Štajerske na Koroško ali obratno. Zavijemo levo, pa le za nekaj korakov. Markacije nas kmalu povabijo desno na gozdno pot po kateri pridemo do cerkvice, mimo katere gremo naprej, po makadamski cesti. Hoja je prijetna, če le ne prismrdi mimo preveč štirikolesnikov.

Spust proti Križanu

Spust proti Križanu

»Kaj jim je treba lesti tu gor, smo se spraševali. Ko smo prilezli do razpotja s pomenljivim imenom Ciganija, sta se oba avtobusa gnetla na razcepu, komaj se je dalo priti mimo. Izza vseh grmov in bukev pa so lezli dvonožniki, si zapenjali šlice, pretirano glasno regljali in se smejali. Miru tu ni bilo več.«

Križani v kapelici pri Križanu

Križani v kapelici pri Križanu

Zavijemo desno in nadaljujemo po cesti do travnika z vikendom pod Kotnikovim vrhom. Cesta se začne spuščati. Če imamo družbo, naj le beseda da besedo. Na korake ni treba pretirano paziti, zaiti skoraj ni kam, le cesti sledimo. Ta se unese, strmine ni več. Vsaj do Križana (1040 m, dobra ura hoje), kjer nasproti kapele, mimo prevelike vijolične table, ki razmejuje Matjaževo kraljestvo, zagrizemo po stezi v breg.

Travnik

Travnik

Srce veselo poskoči, zdaj gre zares. Ko pridemo na rob travnika, gremo naravnost navzgor proti kapelici. Mimo nje stopimo na cesto, presekamo ovinek in se nad njim znova prepustimo prijazni stezi. Ki pa nam kmalu da vetra. Vzpon je tak, da kar malo grizeš kolena in ob skoraj brezupnih poskusih hoje v korak z mladičem spredaj dihaš kot dobro zakurjen kotel parne lokomotive.

Čas hrusta delo človeških rok

Čas hrusta delo človeških rok

Zimski poti se nismo prepustili. Pa vendar se zna zgoditi, če je le jesen zadosti pozna, da bomo višje gori že stopili na sneg. Ko se z zadnjimi atomi moči prevalimo na kolovoz, je vprašanje, koliko je še do vrha, prav primerno. Pa ni panike. Umirimo tempo, zavijemo levo in malo višje desno.

Kapelica pod vrhom

Kapelica pod vrhom

Srce nam bo ravno dobilo pravi ritem, ko se bo pred nami pojavila cerkvica, ob njej koča in nad njo televizijski stolp. Da bi sedaj obupali, seveda ni misliti. Ko pot zavije levo, postojmo na razgledišču. Kako lep pogled je na kraje sončne Koroške pod nami!

Koroška

Koroška

Pri koči zajamemo sapo, nato pa stopimo mimo cerkve in pod televizijskim stolpom proti najvišji točki Uršlje gore (1699 m, od Križana ura in deset minut). Križ je na vrhu, ne moremo ga zgrešiti. Ali je prav, da stoji tam gor, ali ne, to je vprašanje za kvantanje ob kozarcu, nekje v dolini, ko vsak lahko z roko udari po mizi. Tu gor pa ni nič važno.

Planinski dom in cerkev sv. Uršule

Planinski dom in cerkev sv. Uršule

Da bi hodili po poti vzpona nazaj, nam verjetno ne diši. Je le lepo videti še kaj novega. Zatorej z vrha nadaljujemo navzdol, tja v smeri Koroške, proti Naravskim ledinam. Če nas je ob vzponu presenetil sneg, imejmo v mislih, da ga bo na tej strani, bolj obrnjeni proti severu, skoraj zagotovo še več. Palice pridejo kar prav.

Televizijski oddajnik

Televizijski oddajnik

Zašli bi težko, le en razcep je, tablice nam jasno povedo, da bo treba levo. Pri izviru se ustavimo, voda je dobra, se splača poskusiti. Sploh, ker jo je ravno za nas tu pustil vodni mož. Spuščamo se po vlaki. Če le ni zaradi gozdnih del in talečega snega preveč blatna, potem raje iščemo najboljše prehode na eni ali drugi strani.

Vrh

Vrh

Prečkamo travnik in kmalu pridemo do razpotja. Ker je do koče le nekaj minut, bi bilo škoda kar teči na drugo stran. Morebiti nam bo bolj odgovarjal spust po cesti naravnost. Hitrejši pa bomo, če sledimo markirani stezi desno navzdol. Obe poti se srečata ravno nad kočo (1072 m, z vrha tri četrt ure).

Pri vodnem možu

Pri vodnem možu

Ko si oddahnemo, gremo po stezi nazaj do razcepa poti. Tu tablica označuje uro in pol do Križana. Pa bomo morali biti res zasanjani, da bomo hodili tako dolgo. Vzponov in spustov je komaj za vzorec, pa tudi odcepov skorajda ni, le ena pot zavije proti Uršlji gori. Nas seveda ne pretenta. Kaj bi se vračali tja, od koder smo ravnokar prišli.

Naravske ledine

Naravske ledine

»Pot nama je hitro minila, bilo pa jo je tudi zgolj za dobre pol ure. Pa še ustavila sva se vmes in prigovarjala kozam na travniku, naj pridejo bliže. Sploh ena je bila zanimiva. Pol bela in pol rjava. Kot bi jo ravno na sredini prerezal. Ajda se je spomnila zgodbice o Miklavžu in dveh osličkih. Sva se ji kar nasmejala.«

Pisana koza in šipek

Pisana koza in šipek

Na stičišču poti pri Križanu smo zašpilili klobaso (z Naravskih ledin tri četrt ure). Čaka nas že znana pot nazaj. Da pa ni pretirano dolgočasna, jo lahko začinimo. Ko se cesta vzpenja proti travniku pod Kotnikovim vrhom, se na levo odcepi vlaka, nad njo so izrazite stene.

Počitek

Počitek

Če gremo ob njih in se desno vzpenjamo, pridemo do manjše jame. Morebiti so jo včasih imeli za nekakšno shrambo, na to kažeta zid na eni strani in zarjaveli tečaj vrat na drugi. V glavi se nam kar pletejo zgodbe… Po makadamski poti se vračamo proti Ciganiji in naprej v smeri izhodišča.

Jama

Jama

Gremo mimo cerkvice in za sedlom proti Andrejevemu domu (od Križana dobra ura hoda). Pustolovščina je za nami. Ko globoko vzdihnemo oster zrak in nam pogled zaplava čez griče okoli svetega Križa, smo prepričani, da jih bo še veliko…

Znova pri cerkvici

Znova pri cerkvici sv. Vida

Smrekovec

(23.11.2010)

V zadnjem trenutku se nam je načrt, ki sem ga pridno gradil zadnjih nekaj dni, sesul kot hiša iz kart. Še posebej tiho gojena misel o tem, da bi med krompirjevimi počitnicami potegnili do vulkanov na jugu Italije. To niti ni bila toliko moja želja. Ajda pa je bila razočarana.

Jutranji pogled proti sv. Križu izpred avtodoma

Jutranji pogled proti sv. Križu izpred avtodoma

Kako jo vsaj malce potolažiti? Hm? Kazala se je le ena možnost. Gremo na Smrekovec. Resda so bili vulkani Smrekovškega pogorja aktivni že pred milijoni let, ko je naše kraje še pokrivalo morje. Zato so tudi bolj brbotali, kot bruhali. A nič zato. Izhodišče nam je bil Andrejev dom na Slemenu (46.438173 14.964956; 1086 m).

Andrejev dom na Slemenu

Andrejev dom na Slemenu

Ob domu je veliko makadamsko parkirišče. Ko parkiramo, z oskrbnikom le recimo kakšno prijazno besedo. Se spodobi. Povrh potem nedvomno ne bo imel nič proti, če bomo kakšen dan njegovi sosedje. Gremo desno mimo koče, pes nam zalaja v slovo.

Odhod

Odhod

Takoj na začetku smo malo v dvomu, ni namreč jasno ali gremo po kolovozu ali levo po stezi. Markacij kar nekako zmanjka. Pa obe poti prideta malo višje znova skupaj, zatorej je vseeno. Markacij je vnaprej dovolj, zato dvomov ni več. Po široki poti je hoja sproščena, časa je dovolj tako za klepet kot tudi razdrtje kakšne šale. Ko pridemo do razcepa, nas tablice povabijo naravnost, levo bi namreč ubrali smer proti Belim vodam.

Pot je prava za klepet...

Pot je prava za klepet...

»Tu se bomo pa vračali, je hitro zorel sklep. Kolovoz se je vzpel proti levi, pod nogami je šumelo jesensko listje. Šli smo mimo zanimive kapelice, za katero smo sprva mislili, da je ostanek zapuščene kmetije. Ob skalah na poti smo ugotavljali, ali jih je nekoč izbruhal vulkan. Bogsigavedi.«

Pri nenavadni kapelici listje šumi pod nogami...

Pri nenavadni kapelici listje šumi pod nogami...

Prečimo pobočja in hodimo mimo mogočnih bukev, ki med smrekami žare v vseh odtenkih jeseni. Pridemo na makadamsko cesto, preskočimo na stezo in po njej stopamo do sedla Kramarica (1124 m; slabi dve uri s Slemena). Tam stoji kapelica, kjer se da zvončkljati in tako Urbi et Orbi oznanjati, da smo tukaj.

Bukev

Bukev

Smerokazi nas usmerijo prav, malo naprej pa na križišču makadamskih cest stopimo na tisto, ki vodi proti Domu na Smrekovcu. Lahko ji sledimo vse do koče ali pa ne dopustimo, da bi nam kakšen avto poprašil pod nos. V tem primeru že čez nekaj deset metrov sledimo markacijam desno v breg, čez Bukov stan vabi tablica.

Čez Bukov stan

Čez Bukov stan

Če je jesen zadosti pozna, bomo na travničku morebiti našli prve flike snega, nato pa bo treba kar hitro krepko zagristi v kolena. Steza se vzpenja strmo, potrebne je nekaj pazljivosti. Prečkamo gozdno vlako in se ji potem, ko preskočimo na stezo, nekaj višje znova pridružimo. Zavijemo levo in sledimo vlaki.

Ledeni dih

Ledeni dih

Ko ta odločno zavije levo, pa pazljivo. Če jeziki preveč zaplešejo, lahko odcep steze levo kaj hitro spregledamo. Trmariti naprej po vlaki bi bilo povsem brez pomena. Prečimo pobočje, pridemo na travnik z lepim razgledom, pa znova v gozdu hodimo po dokaj strmem pobočju do koče (1375 m; s Kramarice dobra ura hoda).

Dom na Smrekovcu

Dom na Smrekovcu

Do Smrekovca ni več daleč, tablica obeta pol ure. Nad kočo se levo vzpnemo čez travnato pobočje, razdrapano od silne moči vode. Markacije nas speljejo na stezo. Jeseni zna biti na tej višini že sneg. Vsaj toliko, da čofota. Pa nič zato. Ko pridemo do smerokaza pod Krumpaško planino, zavijemo desno.

Smrekovško pogorje

Smrekovško pogorje

Če pa se zmotimo ali pa smerokaz kak šaljivec zasuka v nepravo smer, tudi ni hudega. Gremo mimo koče na planini in ko znova pridemo na travnike, kar po njih navzgor do širokega slemena. Vrh je v tem primeru na naši desni strani. Piramida vsekakor označuje, kje je najvišja točka (1577 m; pol ure bo kar zadosti).

Vrh Smrekovca

Vrh Smrekovca

»Razgled pa je bil, kljub oblakom na nebu in nekakšnemu jesenskemu mrču, prav lep. Šoštanja ni bilo možno zgrešiti, veliki dimniki elektrarne, iz katerih se je kadilo, so takoj zbodli v oči. Pa tudi Uršlja gora se nam je smejala. Je že vedela, zakaj.«

Uršlja gora

Uršlja gora

Če ni časa za nadaljnje pohajanje po Smrekovškemu pogorju, se vrnemo do koče, tam pa sledimo tablicam za Šoštanj in Bele vode. Na poti hodimo včasih po kamnitih ploščah, za katere bi lahko prisegli, da jih je nekoč davno izpljunilo, vse vrele, peklensko žrelo.

So to ostanki lave?

So to ostanki lave?

Markacij je zadosti, na križiščih poti se držimo smeri Šoštanj in Grebenšek. Ko se pred nami kaže sv. Križ, pa le potrdi, da smo prav. Gozdovi so v teh dneh takšni, kot bi se nekomu razlile barve. Jesen je res lepa. Nad Zgornjim Brložnikom pridemo na travnike, naberemo nekaj kroglic šipka in se smejemo kravam, ki nas debelo gledajo.

Travniki nad Brložnikom

Travniki nad Brložnikom

Mimo Spodnjega Brložnika pridemo na cesto in zavijemo levo. Mi smo šele nižje ugotovili, da markirana pot ubere bližnjico. Pa nič zato, tudi po cesti se prav pride. Pod Rebršakom zavijemo desno navzgor in se po cesti znova nekoliko vzpnemo. Ko pridemo na travnike, je do znamenja le še nekaj korakov (dobri dve uri z vrha Smrekovca).

Sv. Križ

Sv. Križ

Tu se desno strmo navzgor odcepi cesta proti sv. Križu. Ji kar sledimo. Po prvem ovinku se lahko pustimo zapeljati tabli, ki obeta bližjo pot. Pa je bila tokrat kar malo zaraščena. Bodisi romarji hodijo navzgor po cesti ali pa svoje jeklene konjičke priganjajo strmo v breg.

Cesta na nekdanjo Oslovsko goro

Cesta na nekdanjo Oslovsko goro

Ko pridihamo do vrha (1051 m; dobrih petnajst minut od znamenja), je prostora za igro, razgledovanje ali zgolj sedenje na večernem soncu, zadosti. Celo na izhodišče se vidi. Le pravo mesto je treba najti. Navzdol gremo po isti poti, vse do znamenja, kjer zavijemo desno in se držimo ceste.

Cerkvi na vrhu

Cerkvi na vrhu

Hodimo do Savineka, sv. Andrej v Belih vodah je malo naprej pod nami. Pa se mu ne pustimo zapeljati, zavijemo namreč ostro levo. Po cesti sopihamo mimo vikendov in kmetij, dokler ne pridemo do razcepa. Zavijemo proti…Avstriji. Tako pravi kažipot, vsaj nasmeh nam bo izvabil, če se že ne bomo držali za trebuh.

Šoštanj

Šoštanj

Desno se držimo tudi malo naprej, ko stopamo mimo lovske koče. Sedaj zaiti ni več možno, makadamska pot drži le v eno smer. In prav je tako. »Markacij nismo več videli. Zagrnila nas je tema. Prav počasi. Le polna luna je dajala svečavo tam nekje zadaj. Šli smo se različne igre, uganke so se kar kresale.

Bele vode

Bele vode

Da nam ne bi bilo preveč tesno, sem nad razcepom, ki nam je bil znan že od zjutraj, prižgal baterijo. Spet smo se zaklepetali tako, da nas je šele Ajda opomnila, da bo treba zaviti desno proti koči. Pa saj tudi naravnost ne bi prišli prav daleč od nje.«

Večer

Večer

Dobri dve uri so trudne noge stopale od znamenja pod sv. Križem do koče. Smo pa s tem klobaso res kvalitetno zašpilili. Morebiti bo čas še za postanek za šankom in razgovor z oskrbnikom. Drugače pa v posteljo, jutri je nov dan, obzorje je že cel dan pletlo načrte…

Noč ima svojo moč...

Noč ima svojo moč...

Bavhe

(16.10.2010)

Bavhe so v resnici tri. Ali dve. Kaj pa vem, kako bi točno povedal. Je kar malo zapleteno. Nizka Bavha je bolj prelom v slemenu, težko bi ji sploh rekli vrh. Druga je sedlo. Mala Bavhica ali Bavhca. Le tretja je vrh, pa še ta bolj plečat. Visoka Bavha. Vse tri so zgolj del čudovite ogrlice, ki je razpeta med Korensko sedlo na eni in visoko Kepo na drugi strani.

Izhodišče

Izhodišče

Ker je to mejni greben, so bile včasih predvsem kraljestvo tistih, ki so čuvali, da ne bi kdo, nebodigatreba, tu na skrivaj prišel ali odšel. Danes, ko je vrvohodstvo med dvema državama, vedno bolj tudi narodoma, dostopno vsakomur, pa predstavljajo čudovito prečenje, polno razgledov, doživetij. Začetek in konec vedno odbiramo sami, le nekaj logistike je potrebne.

Most čez Savo

Most čez Savo

Na megleni dan so otroke zadržali v šoli, nekakšno nadomeščanje menda. A za pohajanje in prijeten klepet sta končno zadosti dva. Odločitev v zadnjem trenutku. Pomežiknil sem, da bova zagrizla v bok te verige in jo na kratko raziskala. Da bo drugič, ko nas bo regljalo več, vse bolj domače.

Odcep steze proti Srnjaku

Odcep steze proti Srnjaku

Pot ni zahtevna, ni pa za vsakogar. Markacij namreč ni, prepuščeni smo bolj ali manj sami sebi. Občasno se steze izgube in takrat namig, pogled na zemljevid in dosti občutka, pomagajo iz zagate. Predvsem pa se zavedajmo, da smo, ko svet okoli nas postane nesramno strm, napak. Pojdimo nazaj in poskusimo znova. Trmoglavljenje v svetu prepadnih grap se namreč lahko kaj slabo konča.

Jesen nad Kranjsko Goro

Jesen nad Kranjsko Goro

Če so nam izhodišče parkirišča pod smučiščem Kranjska Gora (N46.486172 E13.778274, 810 m), se napotimo mimo stavbe policije in na levem robu parkirišča, v smeri ceste, ujamemo stezico. Pripelje nas do glavne ceste, katero previdno prečkamo in zlezemo čez varovalno ograjo. V pomoč nam je lesena stopnička na drugi strani.

Na razpotju gremo naravnost

Na razpotju pod planino gremo naravnost

Steza nas pelje naprej do Save in čez most na drugo stran. Zavijemo desno na kolovoz, ki nas pelje ob rečici. Kaj drugega ponosna Sava Dolinka v tem delu res ni. Na križišču, kjer desno vabi novi kamp, levo pa čez Savo lahko skočijo tudi avtomobili, gremo še naprej.

Brlog

Brlog

Pa le nekaj deset metrov, potem zavijemo levo, mimo počitniškega doma. Cesta se začne vzpenjati. Ko je ob levi strani ceste izogibališče za avtomobile, se na desni v breg poda stezica. Sledimo ji in tako presekamo makadamsko kačo. Pot skozi gozd je dobro vidna in ni prenaporna. Ko znova stopimo na cesto, smo le še dober ovinek pod gostiščem Srnjak.

Kočura

Kočura

Na platoju ob njem je lep pogled na del Kranjske gore in smučišča. Če seveda celotna dolina ni pod meglenim, dolgočasno belim pregrinjalom. Le malo naprej od platoja, prav nasproti gostišča, v gozd pelje traktorska vlaka. Kar takoj se razcepi, mi se držimo leve poti, ki je široka, posuta s pisanim jesenskim listjem in hoja po njej je prijetna.

Odcep na poseki

Odcep na poseki

Ko pot zložno zavije v desno, se znova razcepi. Gremo naravnost in že čez minuto ali dve pridemo do manjše planine. Kje navzgor? Recimo, da po desni strani. Malo se še vzpenjamo ob robu travnika, potem pa zavijemo med smreke. Prave poti na tej strani ni, komaj vidna stezica gre po trasi vkopanega električnega kabla.

Hoja skozi gozd

Hoja skozi gozd

Ko pokukamo iz gozda, je nad nami strm travnik, kar krepko zagrizemo v kolena. Pa se svet kmalu položi, pridemo do lovske koče in oddajnika v Brlogu (1272 m; ena ura s Kranjske Gore). S planine se da povzpeti tudi po lažji poti. A o tem več ob povratku. Sledimo kolovozu, ki ga malo višje lahko presekamo po stezici levo.

Odcep komaj vidne stezice pod vrhom

Odcep komaj vidne stezice pod vrhom

Ko pridemo do makadamske ceste, ki s Korenskega sedla pelje proti Železnici, gremo le nekaj korakov desno, potem pa po vlaki navzgor. Včasih je tu tekla prijetna stezica, sedaj pa so gozdarska dela svet postavila na glavo. Vlaki sledimo ob poseki, dokler na levi ne stopimo na stezico. Ta se malo pod kolovozom razcepi.

Iskanje prehodov pod Nizko Bavho

Iskanje prehodov pod Nizko Bavho

Če gremo levo, moramo potem zaviti desno do najvišje točke, kjer se kolovoz prevali na drugo stran. Tu spet najdemo nadaljevanje poti. Nova vlaka se prelevi v stezico, kateri sledimo navzgor. Hoja je prijetna, stezi tudi pozno jeseni ni težko slediti. Znova pridemo na gozdno cesto, jo prečkamo in hodimo po vlaki navzgor.

Vrh Nizke Bavhe

Vrh Nizke Bavhe

Bodimo pozorni. Ko se levo odcepi komaj vidna stezica, ji sledimo. Pa se kmalu izgubi v travah. Gremo navzgor, bolj na levo iščemo prehode med drevjem. Z nekaj sreče bomo našli prave in prišli na vršni greben prav na Nizki Bavhi (1642 m; 45 minut z Brloga). Vrh je dokaj neizrazit, da smo prišli prav, pove mejni kamen št. 138 in tablica na drevesu poleg.

Grpišce

Grpišce

Ker se spodobi še malo višje, zavijemo desno in se vzpenjamo po stezici do Grpišca (1676 m; pet minut z Nizke Bavhe). Ali je to sploh vrh, ali zgolj planina, Grpiška seveda, bi težko rekel. Na nekaterih zemljevidih je označen tako, drugje spet drugače. Pa saj sploh ni važno. Ko sedemo v travo, imejmo druge misli.

Julijci

Julijci

Če se megle razkadijo, se vidi marsikam. Zatorej ni, da bi hitel. Enkrat pa je vseeno treba iti. Vračamo se do Nizke Bavhe in gremo naprej po stezici navzdol. Če srečamo pohodnike, jih le pozdravimo. Po naše. Pa ne glejmo predebelo, če bo odzdrav v sosednjem jeziku.

Avtoportret

Avtoportret

Na sedlu (1531 m; 15 minut z Grpišca) presenetijo avstrijske markacije, ki pa se malo kasneje spet nekam izgube. Na slovenski strani je nekdo naredil kočo, verjetno zgolj vikend. Ali pa hoče oživiti planino, kdo bi vedel? Znova se vzpenjamo, kar ob mejnih kamnih bo najbolje. Pot je strma, telo nam prestavi v višje obrate.

Mala Bavhica

Mala Bavhica

Pa vzpona ni pretirano, že smo na uravnavi, prečimo travnik in postojmo na vrhu (1650 m; 15 minut s sedla). Z vrha se lahko vrnemo na sedlo in od tam iščemo najboljšo pot nazaj. Morebiti nas zanese celo nazaj pod Nizko Bavho in se vračamo po smeri dostopa. Zakaj pa ne?

Visoka Bavha

Visoka Bavha

Lahko pa z Visoke Bavhe lomastimo naravnost v gozd. Prave steze ni, držimo se malo levo in gremo mimo jezerca navzdol. Spuščamo se do poseke, pod katero nas stezica popelje na cesto, katero prečkamo in gremo naravnost navzdol. Hoja med podrtimi drevesni ni ravno prijetna.

Postanek na vrhu

Postanek na vrhu

Pridemo na manjši travnik, držimo se bolj levo in z nekaj sreče v gozdu pod njim najdemo stezico. Ta štrika navzdol, dokler se svet znova ne odpre. Med jesenskimi travami se držimo levo. Pod nami je gozdna cesta, sedaj orientacijskih težav ni več. Zavijemo levo in gremo do makadamske ceste, kjer znova zavijemo levo.

Poseka

Poseka

Ko pridemo do odcepa nad Brlogom, zavijemo navzdol. Na Brlogu na desni strani lovske koče ujamemo stezo, ki zavije v gozd (40 minut z Visoke Bavhe). Spuščamo se mimo kolibe do mesta, kjer nas na drevesu oranžna puščica usmeri levo.

Praprot

Praprot

Znova smo na mali planini, le da smo do nje prišli z druge strani. Jasno nam je, da je ta pot bolj prijetna in manj strma. Po znani vlaki se spuščamo proti Srnjaku. Razgledi na Kranjsko goro in gore nad njo, so bili sedaj že veliko lepši, sonce je popilo jutranjo meglo.

Planina v Brlogu

Planina

Pod gostiščem gremo lahko navzdol po stezi ali pa naokoli po cesti. Kakor želimo. Tako kot se lahko pri mostu čez Savo odločimo, da zavijemo čezenj in se vračamo skozi Kranjsko goro ali pa sledimo poti, ki nam je znana že od prej. Obe poti prideta prav, nam pa je tako ali tako verjetno vseeno (50 minut iz Brloga). Je le prava pustolovščina za nami.

Pogled proti Brlogu

Pogled proti Brlogu

Kreda in Grančišče

(10.10.2010)

Tudi če se obeta lep dan in bi najraje preskočili gore, dostikrat ne gre. Treba je domov, pogledat, kako napreduje viroza. In se odzvati prijaznemu povabilu tašče na sm’n. Nekak vaški praznik, povezan z domačim zavetnikom. Torej nas čaka klasično nedeljsko kosilo.

Izhodišče

Izhodišče

A nič zato. Dan je treba loviti, ko je še mlad. Pa pot mora biti ob vseh načrtih primerno kratka. Izhodišče naj bo Mojstrana, parkirati se da ob cesti nasproti TIC-a (46.461187 13.941679; 646 m). Tu se tudi začno tablice pohodniških poti, njihov opis bomo našli na zemljevidu Kranjske gore. Če hočemo do jezerca Kreda, bomo sledili poti št. 15.

Stenar

Stenar

Pred mostom čez Triglavsko Bistrico zavijemo levo in gremo po ulici, ki teče ob rečici (Kurirska pot). Na koncu naselja stopamo mimo male hidroelektrarne in naprej po makadamski poti. Ko pridemo do mostu čez Bistrico, nadaljujemo naravnost ob vodi po stezi. Sledimo potema 15 in 16 do odcepa, kjer prva pot zavije levo.

Kreda

Kreda

Čaka nas krajši vzpon do jezerca Kreda (približno 720 m; dvajset minut). Tiho leži v kotanji med smrekami. V hladnem jutru osamljen, ostanki kurišča, stopničk in pomola pa kažejo, da zna biti v poletni vročini tu kar živo. Seveda si lahko vzamemo čas. Če ga le imamo zadosti. Misli se nam kaj hitro pletejo, kot pajkova mreža, ki je ulovila bisere rose.

Odsev

Odsev

Ko pa vozni red odpiska odhod, lahko, da ne hodimo povsem po isti poti, pri potoku pred jezerom sledimo tablici, ki po poti št. 16 vodi proti Vratom. Vendar danes ne bo časa za takšne sprehode. Ko znova pridemo do steze ob reki, gremo lahko levo in pri Rosu pridemo na cesto. Toda vrnitev po asfaltni kači nam verjetno ne diši preveč, zato bo bolje zaviti desno. Čez nekaj deset metrov smo znova pri prvem odcepu poti za jezerce.

Pogled z mostu na brzice Triglavske Bistrice

Pogled z mostu na brzice Triglavske Bistrice

Gremo nazaj proti Mojstrani, vendar le do prvega mostička čez Bistrico (petnajst minut). Ker smo na dveh nogah, za nas ne bo preozek, sedaj smo že zavili na pot št. 14. Na drugi strani se držimo med stanovanjskimi bloki desno, ko pridemo do glavne ceste, pa zavijemo levo.

Z glavne ceste takoj zavijemo desno

Z glavne ceste takoj zavijemo desno

Čez nekaj metrov se odcepi na desni strani dobro vidna stezica, kateri seveda sledimo. Grizemo kolena in sopihamo, dokler ni pred nami nekam dvoumna tablica. Levo pot št. 14, desno pa…ali je to markacija ali znak, prepovedano za vsa vozila? Vsekakor koles nimamo, zatorej nas ne bo smel nihče kaznovati.

Desna pot preči pobočja

Desna pot preči pobočja

Desna pot preči pobočje, stezica je tudi posuta z jesenskim listjem dobro vidna. Nad globeljo začne zavijati levo, nato pa se vzpne naravnost po pobočju navzgor, dokler ne pridemo do širokega sedla, kjer zavijemo desno. Spet smo na poti št. 14, sledimo ji do razglednega Grančišča (844 m; dvajset minut).

Mojstrana, Dovje, Dovška baba

Mojstrana, Dovje, Dovška baba

Sonce nas jutranje prijazno oblizne in začutimo njegovo jesensko medlo toploto. Če je že popilo jutranjo roso, lahko svoje ude raztegnemo po travnati preprogi. Drugače pa sedemo na klopco ali vsaj stopimo do roba in previdno pokukamo navzdol. In vse naokoli. Razgledovanja so tu obvezna, balkon nad Mojstrano očesu da veliko videti.

Begunjski vrh in Triglav za njim

Cmir

Vračamo se sprva po isti poti, tam, kjer smo prej prisopihali navzgor na sedlo, pa sedaj nadaljujemo naravnost, dokler ne pridemo do markirane poti. Če nam zmanjkuje časa ali volje za presežke v smeri Slemena, zavijemo navzdol. Pot ni zahtevna, nekaj previdnosti pa je ob vlažnih tleh vseeno potrebne.

Kam pa sedaj?

Kam pa sedaj?

Zdrs se lahko konča z bolečo zadnjico, kolenom ali celo nosom. Vsekakor nič kaj prijetno. Znova na cesti, lahko korakamo po cesti proti Mojstrani, gremo mimo trgovine in čez Bistrico do izhodišča. Če nam asfalt še vedno ne diši, pa se mimo blokov in čez mostiček vrnemo na znano pot, zavijemo levo in se po Kurirski poti vrnemo domov (slabe pol ure).

Grančišče

Grančišče

Šturmovci

(3.10.2010)

Ko danes gledamo naravo, se nam, če le imamo kaj srca, kar zasmili. Človek, menda misleče bitje, z njo dela kot bi bila zgolj njegova last. Spreminja jo, kot se mu zdi najbolj prav, posega vanjo, če se mu to zdi potrebno, jo uniči, zgolj, da dokaže svojo moč.

Parkirišče v Markovcih

Parkirišče v Markovcih

Velikokrat se igramo boga. Smola za živali in rastline, ki so naši mejaši. Zelo verjetno se bo zanje slabo končalo. Ob tem vsakodnevno prirejamo stari rek, da človek obrača, bog pa obrne. Sedaj imamo mi zadnjo besedo. Vsaj tako se nam zdi.

Sv. Marko

Sv. Marko

Da ga lomimo, se zavemo šele, ko nas udarijo razne vremenske ujme ali zlomi nadloga, blizu biblijski apokalipsi. In potem mediji povzemajo takšne ali drugačne znanstvenike, preroke in vrače, ki nam v kratkem obetajo konec sveta. Pa še prav imajo. Dejansko je konec sveta, kot so ga poznali naši predniki, že prišel.

Markovci

Markovci

Brezglavo norenje skozi čas, nam ne prinaša nič dobrega. Drava je bila pred sto in več leti rečica, ki jo je človek ujel med brane elektrarn in jo s tem ogoljufal za iskrivo, poskočno veselje. Tudi pri Ptuju je tako. Po izgradnji akumulacijskega jezera in kanala do elektrarne je veliko rečnih korit ostalo suhih, reka se je spremenila v potok.

Ptujsko jezero

Ptujsko jezero

Od nekdanjega poplavnega gozda je v prvotni funkciji ostalo le nekaj hektarjev loke. To so zaščitili kot krajinski park Šturmovec, po njem pa so pred več kot desetimi leti speljali naravoslovno učno pot. Pa je od nje bore malo ostalo. Dejansko le tabla na njenem začetku.

Drava

Drava

V samem parku nismo našli niti ene markacije, smerokaza ali razlagalne table. Zato je dobro biti na številna radovedna otroška vprašanja, že prej malo pripravljen. O Šturmovcih obstaja kar nekaj zapisov, le pobrskati je treba. Na internetu ali v najbližji knjižnici.

Čez jez pelje cesta

Čez jez pelje cesta

Do izhodišča poti lahko pridemo iz Vidma ali Markovcev. Parkiranje ob ali v krajinskem parku ni zaželeno, poti okoli nasipa imajo zapornice, pa tudi na platojih brane jezu, resda dokaj obledeli listek o človeškem in video nadzoru, ne navduši, da bi se kam stisnili.

Jez pri Markovcih

Jez pri Markovcih

Saj, zakaj pa bi se? Le dober kilometer in pol oziroma pol ure hoje je med velikim parkiriščem v Markovcih in izhodiščem poti. Mi smo že menili, da je to boljša možnost (46.394882 15.933186; 217 m). S parkirišča gremo proti dobro vidni cerkvi sv. Marka, kjer ob pojasnilni tabli o pohodniških možnostih v okolici, zavijemo levo.

Tabla na izhodišču

Tabla na izhodišču

Hodimo skozi vas in se ob razcepu še vedno držimo leve poti, ki nas pripelje na nasip Ptujskega jezera. Sedaj moramo čez kanal in na drugi strani desno čez brano jezu. Po cesti nadaljujemo še pol kilometra do začetka naravoslovne učne poti. Tabla z osnovnimi podatki in skico obeta marsikaj.

Drevesna goba

Drevesna goba

Vidi se res veliko, toda smer bomo morali izbirati kar sami. S policistom, ki je stavkal na začetku poti, smo spregovorili nekaj besed, potem pa že hodili naravnost po makadamski poti. Gremo mimo polja, kjer je letos rahlo kimala že precej suha koruza, jesenski podlesek nam maha v slovo.

Park

Park

Pridemo na travnike, kjer dokaj osamljena drevesa na lepo pokošeni trati delujejo, kot bi jih nekdo nametal sem in tja, kamor je pač padlo. Pravi angleški park. Makadamska pot postane kolovoz, kremenovi prodniki ob sončnih žarkih, ki posvetijo skozi oblake, zažarijo kot najžlahtnejše drago kamenje.

Zaklad

Zaklad

Med stebli koruze in v gostem grmovju včasih kaj zašumi, zasliši se rahel žvižg. Ptice, ki še niso odšle v toplejše kraje, skrivaj opazujejo čudne prišleke. Kolovoz preraste trava, vendar je še vedno dobro vidno, kam moramo usmeriti korak. Približamo se reki, Dravinja hiti na obisk k Dravi, dolga bo še njuna skupna pot.

V gosteh

V gosteh

Prav do brega bo treba nekaj korakov po kakšni ribiški stezici ali kar počez. Ob tem pa le ne lomastimo naokoli kot kakšen medved. Smo tu vendar zgolj gostje. Ko pot zavije levo, gremo čez ožji gozdni pas in pridemo na njivo. Da je letos tam rasla koruza, je bilo tako ali tako jasno.

Dravinja hiti na zmenek

Dravinja hiti na zmenek

Sedaj se lahko podamo v gozd, iščemo najboljše prehode proti sotočju. Če se nam da. Pa, zakaj pa ne. Je zanimivo. Pa tudi žalostno. Ko zagledaš ostanke človeške neumnosti, skrite pod rastjem. Salonitke, vreče v katerih je bilo umetno gnojilo. Fuj in fej.

Na strnišču

Na strnišču

Ko se vrnemo na njivo, zavijemo proti njenemu drugemu koncu, previdno splezamo na lovsko opazovalnico in se ozremo, do koder se vidi. Predvsem pa navzdol, kjer za pasom grmovja leži mrtvica. Potem pa sledimo poti ob robu njiv in gozda, dokler ne pridemo znova na makadamsko cesto, po kateri smo hodili že sem grede. Lahko se vrnemo po njej, ali pa raziskujemo kakšnega od odcepov.

Mrtvica

Mrtvica

Pohajanje nam bo pet do šest kilometrov obrabljalo čevlje. Časa pa bomo potrebovali, kot si sami želimo. Če bomo posedeli v travi, opazovali reko, velike ptice nad njo, malo žabico na listu ali šiško pod drevesom, bo dan kar hitro mineval. Vsaj nekje dve do tri ure, si pa za tak obisk že spodobi vzeti.

Razgledišče

Razgledišče

Vsekakor se vrnemo čez jez, tam pa se poti razcepijo. Lahko gremo po že znani, torej čez kanal in skozi Markovce. Ali pa samo naravnost navzdol v Novo vas. Skoznjo sledimo glavni cesti, pridemo na polja in prečkamo kanal preko mostu. Hodimo do pokopališča, kjer levo zavijemo na parkirišče. Enostavno, ni kaj. In enostavne stvari so ponavadi še posebej zanimive…

Žabica

Žabica

Trdinov vrh

(24.9.2010)

Saj ni, da bi govoril. Vedno, ko misliš, da boš lahko zavriskal od veselja, se najde vejica pelina. Tako, da malo zaskeli in predvsem skali težko pričakovano zadovoljstvo. Če si takrat sam, te hitro obidejo mračne misli. Koliko prijetneje je reči besedo, stopiti v korak, dvigniti glaž…s prijateljem.

Parkirišče nad vasjo Jugorje

Parkirišče nad vasjo Jugorje

Ti kar nekoliko odleže, dan se ti zdi bolj svetel, ljudje prijazni. Verjameš, da bo jutrišnji dan prinesel rešitev. Saj bi nihče ne verjel, toda celo oblaki se umaknejo, nad teboj, povsem v nasprotju z napovedjo, se pojavi jasnina. In kaj bi torej objokoval tisto, kar pač je. Raje stopi na pot…

Nad izhodiščem

Nad izhodiščem

Do vasi Gabrje na Dolenjskem bomo ob vseh tehnoloških čudesih že znali najti. Tudi mi smo, čeprav nas je navigacija, kot kakšen rahlo navihan taksist, vozila po nekam ozkih cestah. Ko smo pripeljali v vas, pa se je namrdnila in povsem odpovedala poslušnost.

Rdeče mušnice

Rdečke

Zato smo šele v tretjem poskusu (ja, itak, v tretje, pa rado, pa tako naprej…) ob obilni pomoči domačinov, tik pod zamišljenim izhodiščem, odpeljali iz vasi, zavili mimo cerkve in pod vasjo Jugorje pripeljali ob koncu asfaltne ceste na dokaj veliko parkirišče (45.779691 15.289427; 517 m). Kaj bi se jezili. Ko smo dobili potrebne napotke od zadihanega povratnika, smo bili prepričani, da smo še bolj prav.

Pot skozi gozd

Pot skozi goščavo

Iz parkirišča gremo nekaj korakov navzdol, do roba travnika na levi strani. Tu se začne jasno viden kolovoz, po katerem zagrizemo v breg, čez nekdanje smučišče. Strmina je kar pravšnja, kar je tudi najbolje. Kaj bi ovinkaril, če ni potrebe. Na vrhu travnika stopimo v gozd, pridemo ponovno na visoke košenine in stezi sledimo, dokler nas ne pripelje do markacij in prvih tablic zlatorogove transverzale ponosa.

Visoke košenine

Visoke košenine

Sedaj ne bo več dvoma, markacijam sledimo do izvira Gospodična in planinskega doma (822 m; 35 minut). Ker je voda menda zdravilna s pomlajevalno močjo, se ve, kje se bomo dlje zadržali. Pa tudi pri domu se, kot smo slišali, zaradi okusnega golaža, splača. Mi ga nismo imeli časa poskusiti, se nam je že mudilo naprej.

Skrivnostna Gospodična

Skrivnostna Gospodična

Sprva gremo po cesti, pa ne prav daleč. Le do tablice, ki usmerja levo v gozd. Prijetna gozdna steza se vzpenja, strmina kar nič ne popusti. Prečkamo cesto in se malo višje ponovno vrnemo nanjo. Pa le za minuto ali dve, potem jo že na desni strani zapustimo. Do vrha je samo še nekaj strmine. Pa je takšna, da kar dobro zagrizemo v kolena.

Planinski dom

Planinski dom

Mimo razgledišča z vpisno knjigo in žigom gremo do cerkvic. Na slovenski strani je sv. Jera v ruševinah, na hrvaški pa cerkvica sv. Ilije vabi z zvončkom. Mimo televizijskega stolpa gremo naprej, Trdinov vrh je na naši desni strani, na vrhu stoji geodetski stolpič (1178 m, 40 minut).

Pogled na vrh s poti

Pogled na vrh s poti

Nadaljujemo po cesti in pod vojašnico stopimo na travnike. Hodimo po dobro vidni stezi, smer proti sv. Miklavžu nam ravno na pravih mestih pokažejo tudi tablice. Mi smo se hvaležno ozirali proti nebu. Dež je ostal nekje na severu, nad nami je bila jasnina. Sonce se je počasi poslavljalo, čas danes ni bil naš gospodar.

Razgledišče pri žigu in vpisni knjigi

Razgledišče pri žigu in vpisni knjigi

Pot je s travnika zavila v gozd in se spuščala, strmina ni bila pretirana. Moča deževja izpred slabega tedna je pred križiščem poti naredila pravo blatno kopel, zato je bil obvoz nujen. Še nekaj korakov skozi gozd in že smo bili na travnikih, posejanih s posameznimi vikendi, klopcami in mizami, pripravljenimi za naslednji nedeljski piknik.

Sv. Jera

Sv. Jera

Za Domom pri Miklavžu (964 m; 35 minut) smo stopili do cerkvice, je bilo vsega nekaj korakov vzpona. Obirali se pa nismo, se je že nočilo. Navzdol smo šli po cesti do krvavega kamna in ob njem za trenutek postali. Zgodbe na tablici skušajo pojasniti, od kod tako nenavadno ime. Seveda so krvave, da gredo človeku kar lasje pokonci.

Na vrhu

Na vrhu

Nam pa so misli že bolj uhajale k vprašanju, kje zaviti v dolino. Ker po cesti, ki gre le preveč naokoli, nismo hoteli, smo se raje odločili za nadaljevanje hoje proti Gospodični. Pri lovski koči pa smo ubrali strm kolovoz navzdol, na travniku prišli do markirane poti, pa na naslednjem razmišljali kam.

Vojašnica

Vojašnica

Tema je pomalicala markacije, zato smo sledili poti na kateri smo bili, nekoliko desno. Ko se je ta obrnila levo, smo šli naprej po stezi in se držali bolj levo. Strmina je bila kar huda, mokra prst je drsela, preskočili smo potoček in bili spet na kolovozu.

Pri Miklavžu smo oddali pisma, polna želja...

Pri Miklavžu smo oddali pisma, polna želja...

Hm, lahko bi mu že zgoraj kar sledili. Pa je bilo tudi tako prav. Nas je pa pripeljal ravno tja, kamor smo želeli. Na ovinek ceste, ki iz Gabrja, pod vasjo Jugorje in mimo našega parkirišča, pripelje do krvavega kamna.

Krvavi kamen

Krvavi kamen

Tablica, ki je ob poti namigovala 16 kilometrov, ni bila prava, do izhodišča je bilo le še tri četrt ure (40 minut od kar smo oddali pismo Miklavžu). Pa se dan še ni zaključil, je sledilo še marsikaj. A to je že snov za druge zgodbe, tam iz začetka…

Pr'jatla

Ko noč se razsvetli...

Ajdna

(12.9.2010)

Preteklost je kot debela knjiga iz katere se učimo za naše dni in hkrati vanjo dopisujemo nauke za potomce. Toda zapisi iz knjige so ob bičanju sil narave in na prepišnem času zgodovine dostikrat zabrisani, celo izgubljeni. Takšna mesta ljudski glas kmalu spet napolni. Spletejo se legende in pred nami zrastejo silni Ajdi, ki so nekoč vladali tem krajem. Predvsem pa jasno zasije obraz čarne lepotice – Ajdovske deklice.

Ajdna in Mala Ajdna

Ajdna in Mala Ajdna

Dejstvo je, da so Ajdi na naših tleh res nekoč živeli, bili so prebivalci rimskega imperija in zato dokaj omikani, krščansko verujoči. Ko pa je v petem in šestem stoletju našega štetja rimski imperij začel razpadati, so med staroselce zasekala kot meč številna divja, barbarska plemena, ki so vdirala in plenila po do tedaj mirnih dolinah.

Odcep poti v vasi Potoki

Odcep poti v vasi Potoki

Goti, Huni, Langobardi in kasneje še nebodigatreba Slovani, so pognali Ajde v beg. Nekateri so povezali cule in pobegnili v tuje kraje, drugi so mir našli na skritih varnih lokacijah, kjer so imeli dogajanje v dolini vedno na očeh. Ajdna je torej kar pravšnja. Visoka vzpetina nad Savsko dolino je bila neosvojljiva trdnjava s prepadnimi stenami in čudovitim razglediščem, ki pa je hkrati ravno pod vrhom ponujala dovolj ravnega prostora za nekaj hišk in cerkvico.

Desno se odcepi steza

Desno se odcepi steza

Kako so se sukale usode zadnjih naseljencev, ne vemo. Pa saj tudi ni važno. Je pa skoraj zagotovo res, da so se zadnji naseljenci pomešali med slovanska plemena, ki so poselila izropane doline. Zato se nekaj njihove krvi pretaka tudi po naših žilah…

Preplet

Preplet

In ko bomo sedeli na tem čudovitem razgledniku, tam ob ostankih preteklosti, si bomo lahko v mislih risali podobe visokoraslih orjakov. Zidovi pred nami bodo oživeli, zaslišali bomo govor, tuj, a vseeno tako domač. Nekje zadaj se bo slišal vrisk otrok, pomešan z blejanjem ovc in prasketanjem ognja. Tedaj se bomo zavedli, da smo…doma.

Steza

Steza

Najhitrejši vzpon na Ajdno je iz vasi Potoki pri Žirovnici. Vas je stisnjena pod pobočje, zato prostora za parkiranje ni prav veliko. Še najbolje bo, da avto pustimo ob glavni cesti, tam tudi avtodom verjetno ne bo nikogar motil (46.413601 14.125952; 555 m). Previdno prečimo cesto in gremo skozi podvoz pod železniško progo ter na drugi strani levo proti vasi.

Potoki

Potoki

Če smo z osebnim avtomobilom, se lahko po ozki asfaltni cesti tudi zapeljemo in pred vasjo na levi strani, tako da nikogar ne motimo, parkiramo (46.415847 14.122166; 585 m). Vzpnemo se do najvišjega mesta vasi, kjer se desno ob potoku Srednik odcepi pot, ki že po metru ali dveh postane mestoma precej raztrgan kolovoz.

Pogled iz visokega razgledišča v smeri Dovške babe

Pogled iz visokega razgledišča v smeri Hruškega vrha, Kleka in Golice

Mimo zadnjih hiš se vzpnemo do velikega golega prostora, namenjenega spravilu lesa. Tu se cepi več strmih traktorskih vlak, mi zavijemo na skrajno desno. Markacij tu še ni. Kar dobro grizemo kolena in nič ne pričakujmo, da bo strmina kmalu popustila. Ko naša pot zavije levo, ji lahko sledimo.

Arheološko najdišče

Arheološko najdišče

Morebiti pa se bo bolj prijazno pustiti zapeljati stezici, ki se odcepi desno. Ta se nekaj višje ponovno sreča z vlako, katero pa samo prečkamo in še naprej sledimo stezi. Ko se svet nekoliko položi, se pred nami ponovno cepijo poti. Držimo se bolj desno, na smreki nas prva tablica usmeri tako, da bo prav.

Cerkev

Cerkev

Markacije so še vedno redke, tablice pa nam na mestih, kjer bi se lahko porodil dvom, pokažejo, kje naprej. Ko nas ena od njih usmeri desno, naredimo še nekaj korakov, potem pa ujamemo stezico. Nad nami se že pokaže strma skalna stena. Zložno se vzpenjamo, dokler ne pridemo na izrazito stezo, kjer zavijemo desno.

Pogled na nahajališče z vrha

Pogled na nahajališče z vrha

Pot naprej ni ravno zahtevna, nekaj previdnosti pa bo potrebno. Pobočja pod nami so strma in vedno bolj prepadna. Ko pridemo na greben, lahko po komaj vidni stezici zavijemo desno do razgledišča. Gornjesavska dolina leži pod nami, Mežaklja nad Jesenicami in veriga Julijcev za njo, obujajo spomine in vabijo.

Gornjesavska dolina

Gornjesavska dolina

Vrnemo se do markirane steze in se po ozkem kamnitem prehodu podamo proti arheološkemu najdišču. Postojimo ob zidovih, pojasnilne table ob vhodu v cerkev nam razkrijejo, kako so potekala arheološka dela in kako je bila naselbina videti nekoč. Vsekakor čas za postanek.

Žirovnica, Moste in seveda...Breg

Žirovnica, Moste in seveda...Breg

Za cerkvijo se lahko napotimo naravnost na vrh (1064 m, uro hoje z izhodišča). Če pa se nam pot zdi prestrma, pobočje prečimo in se nato po grebenu vzpnemo do razglednika. Takšnega bomo le težko našli kje drugje, saj je vrh kot izpostavljen balkon visoko nad Savo. Zato si bo že treba vzeti čas in v miru užiti to podobo raja pod seboj.

Potoški Stol

Potoški Stol

Potem pa se lahko vrnemo po poti prihoda nazaj v dolino, ali pa izlet še malo podaljšamo. Vsaj do Valvasorjevega doma ali celo dlje, tja proti Stolu. Če smo vrtoglavi, se vsekakor spustimo po že znani poti navzdol mimo ostankov zgradb. Ko smo pod stopnicami, ne zavijemo v smeri Potokov, temveč gremo pod steno naokoli do sedla med Ajdnama.

Vrh Ajdne

Vrh Ajdne

Do sem se lahko spustimo tudi direktno z vrha, po dobro zavarovani poti. Vendar pa jeklenice in klini vodijo strmo čez steno, tako da pot ni za vrtoglave, čelada in samovarovalni komplet pa tudi ne bosta nič odveč. Na naši desni strani, za žičnico, je skalni vršiček, Mala Ajdna. Z nje je čudovit pogled na vršno pobočje Ajdne in strmo steno pod vrhom.

Mala Ajdna

Mala Ajdna

Toda sicer kratki vzpon je mestoma zahtevno brezpotje. Še posebej ob misli na prepadne stene pod nami. Zato naj se ga loti le tisti, ki že ima izkušnje s takšnimi podvigi in ni vrtoglav. Komaj vidna stezica gre po levi strani vršička. Čez prvi strmi del gremo naravnost, pomagajo nam udrte stopinje. Nato zavijemo desno na vršni greben.

Začetek strme poti

Začetek strme poti

Naravnost bo malo težje, saj skale med travo ne dajejo ravno zanesljivega oprijema. Levo bo lažje, a bolj izpostavljeno, desno nekoliko težje, a malo manj zračno. Do vrha je le še nekaj metrov (nekaj višinskih metrov manj kot velika sestra; pet minut s sedla). Da je povratek bolj zahteven kot vzpon, verjetno ni treba poudarjati.

Jeklenice pod Ajdno

Jeklenice pod Ajdno

S sedla med Ajdnama se napotimo proti Valvasorjevemu domu. Najprej nas markacije usmerjajo po stezi v smeri visokega grebena Karavank. Ko prikorakamo do kolovoza, zavijemo desno. Po nekaj minutah hoje prečkamo makadamsko cesto in po široki in dobro označeni stezi prisopihamo do Valvasorjevega doma (1181 m; slabo uro hoje z Ajdne).

Pogled na Ajdno z manjše sestre

Pogled na Ajdno z manjše sestre

Naprej ali nazaj, to je sedaj spet povsem naša odločitev. Bomo že sami vedeli, kako bo najbolj prav. Če gremo nazaj, nam je pot že znana. Vračamo se do sedla med Ajdnama, tam zavijemo desno na položno pot, dokler se ne odcepi steza proti Potokom. Po grapi ali stezi – kakor hočemo. Kar prehitro smo spet v vasi (kakšna ura hoje od Valvasorja), do parkirišča bomo pa sedaj že našli…

Valvasorjev dom

Valvasorjev dom

Ankovi slapovi in Jezerska slatina

(11.9.2010)

Stara modrost pravi, da voda pomeni življenje. Tisti, ki se je boril in končno junaško omagal pod težo številnih kozarcev na umazanih tleh vaške gostilne, se s tem sicer ne bi strinjal. Drugače pa bo kar držalo. Dandanes lahko, če že z vodo iz domače pipe nismo zadovoljni, kupimo steklenico ali dve bolj ali manj prozorne tekočine v vsaki trgovini. Izvirsko, mineralno, z okusom, takšnim ali drugačnim. Voda ujeta v nepremagljivo plastično ječo, tiha, ponižana, brez življenja.

Ob Planšarskem jezeru

Ob Planšarskem jezeru

Kako drugačna od poskočne radoživke, ki rešena zemeljske ječe zablesti na soncu in čez kamenje odskaklja navzdol, kamor si sama počasi pregrize pot. Ko jo vidimo, čutimo življenje v njej. In ta živahnost se prelije v nas, ko jo ujamemo v dlani in si omočimo ustnice. Zato si splača vzeti čas in poromati. K vodi. Tam visoko pod gorami.

Življenje

Življenje

Izhodišče naj bo Planšarsko jezero na Jezerskem (46.404126 14.515915; 895 m). Parkirišč je okoli njega kar nekaj, tako da težave ne bi smelo biti. Glede na to, da je hoje že tako komaj za dober sprehod, nima smisla tiščati bližje. Napotimo se po cesti proti cerkvi sv. Andreja in se ob tem ozrimo proti Ravenski Kočni.

Goli vrh in Babe

Goli vrh in Babe

Od tu je na strme kamnite špice eden najlepših pogledov. Ko jih opazujemo, kako v svoji mogočnosti silijo visoko v nebo, se zavemo lastne neznatnosti. Pri cerkvi se lahko, če nas čas preveč ne žuli, ustavimo na pokopališču. Pretresljiv je pogled na nagrobnike, ki objokujejo številne smrti, tudi otroške, v prejšnjih stoletjih. Trenutek za razmislek o smislu in minljivosti.

Anko

Anko

Potem pa gremo navzdol, ob glavni cesti. Ko se desno odcepi kolovoz, mu lahko sledi tudi naš korak. Nad precej zapuščeno domačijo zavijemo levo in pri kmetu Anku desno mimo čudovite kapelice. Do sem pridemo tudi, če gremo po glavni cesti od omenjenega kolovoza še nekaj metrov naprej in zavijemo prav tako desno na makadamsko cesto sledeč tablicama za Ankove slapove in izvir mineralne vode.

Skok čez drugi potok

Skok čez drugi potok

Vzpenjamo se mimo dveh vikendov. Za kolovoz, ki se odcepi levo, se še ne zmenimo, temveč gremo naravnost, čez potok in preko velikega obračališča. Še enkrat bo treba čez potok, nato pa kar strmo navzgor. Ko se kolovoz razcepi, se držimo levo. Krepko grizemo kolena vse do mesta, kjer se levo odcepi stezica in tablica označi, da smo prav. Lahko pa še prej stopimo na nasprotni breg, kjer nad poseko užijemo razgled.

Meglena kučma

Meglena kučma

Stezica proti slapovom je ozka in se ponekod podira, zato nekaj previdnosti ne bo odveč. Bi bilo čisto brez potrebe, da se oddričamo navzdol. Pod seboj zagledamo spodnji slap, širši, visok komaj nekaj metrov. Pravi lepotec pa nas čaka višje. Gornji slap kot tenak curek pada deset metrov globoko (1250 m, štirideset minut hoje).

Gornji slap

Gornji slap

V vročem poletju je lahko odlična osvežitev, zanimiv pa je nedvomno v vsakem letnem času. Da posedimo in opazujemo vodo, ki v večnem kroženju vedno znova prihaja. Čas za misel, hitro in bežečo. Komaj dobro pride, je že ni več. Vračamo se po isti poti do kolovoza in navzdol. Ko drugič prečkamo potok, zavijmo na razdrti kolovoz desno.

Voda...z veliko začetnico!

Voda...z veliko začetnico!

Do Jezerske slatine bomo od slapu našteli za slabih dvajset minut korakov. Če je sušni čas, se zna zgoditi, da iz vrtin ne bo teklo prav nič. Če pa bomo imeli nekaj več sreče, bomo lahko sami presodili, kakšen je okus. Znanstvene analize pred časom niso kazale, da bi bilo v vodi kaj posebnega. Toda eno je sestava, drugo pa okus. In ta je dober.

Jezerska slatina

Jezerska slatina

Zato se nič ne čudimo, če bomo srečali ljudi, ki jo hodijo točit v raznorazne steklenice. Gorenjcem je nedvomno dobra že zato, ker je zastonj. Okusi so različni, zato mora poskusiti vsak sam. Nam je bila tista iz vrtine s kovinskim tulcem boljša, res prava slatina. Mimo Anka se napotimo navzdol, po makadamski cesti vse do asfalta.

Večeri se...

Večeri se...

Tega lahko prečkamo in če je travnik sveže pokošen uberemo bližnjico proti jezeru. Drugače pa gremo desno in pri avtobusni postaji zavijemo na cesto proti jezeru. Kakorkoli že, na parkirišču zašpilimo klobaso. Poplaknili smo jo, pred slabe pol ure, vsekakor z dobro vodo.

Sv. Andrej in Ravenska Kočna

Sv. Andrej in Ravenska Kočna

Peca

(11.9.2010)

Tisti rek, da človek obrača, bog pa obrne, še kako drži. Kolikokrat se nam je načrt prav v zadnjem trenutku povsem spremenil. A po navadi bolj zaradi lastne muhavosti kot česa drugega.

Jakobe

Jakobe

Tokrat pa sta povsem nepomembna zabava in morebiti čisto nepotrebne vragolije na trampolinu imele za posledico nadvse nestrpne minute na urgenci in končno sodbo dežurnega zdravnika ob pogledu na rentgensko sliko. Vse je celo, a tudi zvin zahteva svoj čas. Torej mirovanje in nič gibanja. Ni nam bilo vseeno, a objokovanje nič ne pomaga.

Živček

Živček

Zato smo se, z mislimi tudi vsaj malce doma, v okrnjeni sestavi vseeno držali dogovorjenega načrta. Parkirali smo v Podpeci, pred okrepčevalnico pri Matjažu, tam, kjer se pozimi vsakoletno gradijo kraljevi gradovi (46.496525 14.823097; 900 m). Smo Matjaža takoj pobarali, če je prav in je le prijazno pokimal.

Jutranji razgledi

Jutranji razgledi

Res veliko pomeni, ko je človek dobrodošel in to nam je takoj dal vedeti. Zato smo še toliko raje naslednji dan stopili do njega, malo kramljali in z iskrenim hvala pomahali nasvidenje. Tudi od tu vodi pot navzgor, dve uri je do koče. A nam je Bojan danes prihranil dobro polovico poti z vožnjo do priljubljenega izhodišča, Jakobe imenovanega (46.478444 14.800010; 1370 m).

Dom na Peci

Dom na Peci

Saj bi se verjetno do sem dalo po ponekod raztrganem makadamu tudi z avtodomom. A komur vsaj malo pomeni… Od parkirišča tablica obeta 45 minut do Doma na Peci (1665 m) in res nismo hodili nič več. Sprva kar nekaj časa korakamo po kolovozu, mestoma se nam odpirajo lepi razgledi na Koroška gričevja, še posebej Uršlja gora izstopa.

Sedlo

Sedlo

Ko se pot prevali, nas puščica in jasno vidna stezica usmerita levo, mimo vrtače navzgor. Stezi sledimo do travnika, kjer na njegovem gornjem robu zavijemo desno na dokaj slab kolovoz. Razveseli napis na drevesu, da je do koče le še pet minut in res jo kmalu ugledamo. Ali se bomo kaj ustavili, je čisto naša stvar. Vsaj malo je že prijetno posedeti, toliko, da ujameš sapo.

Grintavci

Grintavci

Potem pa naprej, do vrha je menda še uro in pol, mi smo zložno hodili deset minut manj. Stopimo mimo koče, se malo vzpnemo in že smo na travnatem sedlu. Malo nad njim se moramo odločiti. Desno zavije proti vrhu zahtevna pot. Če hočemo klobasati, bo ta bolj prava. Toda, pozor, naj vas pot ne preseneti, nas je že malo!

Začetek zahtevne poti

Opozorilo, da je pot zahtevna, ni puhlica prenapetega markacista. Vsekakor to ni pot za vrtoglave, čelada in tudi samovarovalni komplet ne bosta nič odveč. Kako drugače, kot smo na takšne poti hodili nekoč. In prav je tako. Pot preči strmine in kmalu zagrize v skalovje. Jeklenice, zajle po domače, postanejo naš sopotnik.

Jeklenice

Jeklenice

Jih je dovolj in dobro so pritrjene. Sprva nedolžni prehodi postanejo zelo zračni. Se pač vzpenjamo. Ker pot pobočje preči, je možnost, da od višje prileti kamen manjša. Vsaj od človeka. Kakšna žival ali ostanek zimske zmrzali ravno tako lahko sprožita nesrečo.

Zračna pot

Zračna pot

Lahko pa se kamen povsem v nasprotju z načeli gravitacije namesto navzdol odkotali prečno. Boleča črnica je dokaz, da je to možno. Ko se pot začne bolj odločno vzpenjati in stopimo med ruševje, je strmina za nami. Kmalu pridemo do travnate uravnave pod vrhom, na razpotju zavijemo levo in v desetih minutah že stojimo na vrhu Kordeževe glave (2125 m).

Noge se ne smejo tresti...

Noge se ne smejo tresti...

S tem, koga je vrh Pece spominjal na glavo nekega Kordeža, se nismo čisto nič ukvarjali. Smo kar obsedeli in ob cepinu z žigom in vpisno knjigo mlatili vsak svoj sendvič. Razgled je čudovit, kot se za takšno markantno goro tudi spodobi. Zato ni, da bi hitel. Obirati se pa tudi nima smisla.

Peca (Kordeževa glava)

Peca (Kordeževa glava)

Navzdol gremo levo ali desno v smeri uravnave, obe poti prideta prav. Na križišču sredi uravnave sedaj zavijemo na nezahtevno pot. Ker tu ni toliko opraviti z lovljenjem ravnotežja, se lahko bolj posvečamo razgledom. In res je kaj videti. Pogled v smeri Uršlje gore in Pohorja je motil le tisti opoldanski mrč.

Na križišču poti pod vrhom

Na križišču poti pod vrhom

Čeprav je pot nezahtevna, vlažna korenina ali skala lahko spodneseta nogo, zato nekaj previdnosti vseeno ne bo odveč. Ko po štiridesetih minutah pridemo na sedlo, zavijemo desno, v smeri pet minut oddaljene Male Pece (1731 m). Na neizrazitem vršičku nad kočo stoji stolpič, ki kaže, kaj vidimo.

Mala Peca

Mala Peca

Da je za nami Peca, nam je tako ali tako jasno, za ostale razglede, pa pride prav. Pot nadaljujemo navzdol, v slabih desetih minutah pridemo do Matjaževe jame (1670 m). To je dejansko umetni rov, nekaj metrov dolg, ki se konča z zarjavelo rešetko, za katero sedi kralj Matjaž in čaka, da se mu brada nevemkolikokrat ovije okoli mize.

Križ, kraž, kralj Matjaž

Križ, kraž, kralj Matjaž

Pa bo še dolgo čakal. Ker brada je še kratka. Pomahamo Matjažu, plodu predstave plezalca in kiparja Marjana Keršiča Belača, in se napotimo navzdol. Čaka nas še pol ure hoje. Kmalu pridemo na znani travnik, zavijemo navzdol na stezico in mimo vrtače pridemo do kolovoza, ki nas pripelje do parkirišča.

Parkirišče na Jakobah

Parkirišče Jakobe

Čaka nas še nekaj guganja po makadamu do Podpece. Pustolovščina je za nami, čas je za oddih, kraj je za kaj takšnega več kot primeren. Lahko posedimo ob jezercu, uživamo na sončku in opazujemo igro kačjih pastirjev. Ali pa drvimo naprej, tja nekam, v dalj. Že sami vemo…

Pri Matjažu

Pri Matjažu