(24.10.2010)

Prirojena volja po življenju nas podzavestno sili, da se mladosti oklepamo z vso silo. Kaj nebi. Ko smo kot ravno dobro vzbrstel poganjek, se nam zdi, da je pred nami neskončnost.

Če gospa s koso poboža koga v naši bližini, nas sicer malce zmrazi, pa se hitro potolažimo, da je odštevanje zadnjih sekund našega bivanja na tej modri skali sredi vesolja, oddaljeno. Tako zelo, da skoraj podvomimo, da bo kdaj prišlo. A čas teče.

Lep pregovor na eni od slovenskih cerkva namigne, da kakor senca mine čas. To učijo ure nas, naši dnevi šteti so, malo še in nas ne bo. Kdaj nastopi tisti trenutek, ko nam začne kljuvati v možganih, da se staramo? Kdaj se najbolj jasno zavemo končnosti?

Nedvomno takrat, ko gledamo svoje mladiče, kako brstijo, tako kot smo še ravnokar mi sami. Ko si priznamo, da nas noge, katere smo še ravnokar podpirali, da niso klecnile ob prvih korakih, prehitevajo kot za stavo. Mi pa za njimi dihamo tudi na škrge, če je treba. Samo da lovimo korak in si tako dajemo neko lažno zagotovilo, da še nismo povsem za odpis. Tako je to.

Z leti pride tudi neka ležernost. Zakaj bi se prestavljal, če ni treba. Povežeš dva dni, dve poti, pa več src. Izhodišče naj bo torej tudi tokrat v prijazni soseščini Andrejevega doma na Slemenu (46.438173 14.964956; 1086 m). Le da jo mahnemo v drugo smer.

Po poti se vračamo do sedla in glavne ceste, ki se preko nje prevali na eno ali drugo stran. Iz Štajerske na Koroško ali obratno. Zavijemo levo, pa le za nekaj korakov. Markacije nas kmalu povabijo desno na gozdno pot po kateri pridemo do cerkvice, mimo katere gremo naprej, po makadamski cesti. Hoja je prijetna, če le ne prismrdi mimo preveč štirikolesnikov.

»Kaj jim je treba lesti tu gor, smo se spraševali. Ko smo prilezli do razpotja s pomenljivim imenom Ciganija, sta se oba avtobusa gnetla na razcepu, komaj se je dalo priti mimo. Izza vseh grmov in bukev pa so lezli dvonožniki, si zapenjali šlice, pretirano glasno regljali in se smejali. Miru tu ni bilo več.«

Zavijemo desno in nadaljujemo po cesti do travnika z vikendom pod Kotnikovim vrhom. Cesta se začne spuščati. Če imamo družbo, naj le beseda da besedo. Na korake ni treba pretirano paziti, zaiti skoraj ni kam, le cesti sledimo. Ta se unese, strmine ni več. Vsaj do Križana (1040 m, dobra ura hoje), kjer nasproti kapele, mimo prevelike vijolične table, ki razmejuje Matjaževo kraljestvo, zagrizemo po stezi v breg.

Srce veselo poskoči, zdaj gre zares. Ko pridemo na rob travnika, gremo naravnost navzgor proti kapelici. Mimo nje stopimo na cesto, presekamo ovinek in se nad njim znova prepustimo prijazni stezi. Ki pa nam kmalu da vetra. Vzpon je tak, da kar malo grizeš kolena in ob skoraj brezupnih poskusih hoje v korak z mladičem spredaj dihaš kot dobro zakurjen kotel parne lokomotive.

Zimski poti se nismo prepustili. Pa vendar se zna zgoditi, če je le jesen zadosti pozna, da bomo višje gori že stopili na sneg. Ko se z zadnjimi atomi moči prevalimo na kolovoz, je vprašanje, koliko je še do vrha, prav primerno. Pa ni panike. Umirimo tempo, zavijemo levo in malo višje desno.

Srce nam bo ravno dobilo pravi ritem, ko se bo pred nami pojavila cerkvica, ob njej koča in nad njo televizijski stolp. Da bi sedaj obupali, seveda ni misliti. Ko pot zavije levo, postojmo na razgledišču. Kako lep pogled je na kraje sončne Koroške pod nami!

Pri koči zajamemo sapo, nato pa stopimo mimo cerkve in pod televizijskim stolpom proti najvišji točki Uršlje gore (1699 m, od Križana ura in deset minut). Križ je na vrhu, ne moremo ga zgrešiti. Ali je prav, da stoji tam gor, ali ne, to je vprašanje za kvantanje ob kozarcu, nekje v dolini, ko vsak lahko z roko udari po mizi. Tu gor pa ni nič važno.

Da bi hodili po poti vzpona nazaj, nam verjetno ne diši. Je le lepo videti še kaj novega. Zatorej z vrha nadaljujemo navzdol, tja v smeri Koroške, proti Naravskim ledinam. Če nas je ob vzponu presenetil sneg, imejmo v mislih, da ga bo na tej strani, bolj obrnjeni proti severu, skoraj zagotovo še več. Palice pridejo kar prav.

Zašli bi težko, le en razcep je, tablice nam jasno povedo, da bo treba levo. Pri izviru se ustavimo, voda je dobra, se splača poskusiti. Sploh, ker jo je ravno za nas tu pustil vodni mož. Spuščamo se po vlaki. Če le ni zaradi gozdnih del in talečega snega preveč blatna, potem raje iščemo najboljše prehode na eni ali drugi strani.

Prečkamo travnik in kmalu pridemo do razpotja. Ker je do koče le nekaj minut, bi bilo škoda kar teči na drugo stran. Morebiti nam bo bolj odgovarjal spust po cesti naravnost. Hitrejši pa bomo, če sledimo markirani stezi desno navzdol. Obe poti se srečata ravno nad kočo (1072 m, z vrha tri četrt ure).

Ko si oddahnemo, gremo po stezi nazaj do razcepa poti. Tu tablica označuje uro in pol do Križana. Pa bomo morali biti res zasanjani, da bomo hodili tako dolgo. Vzponov in spustov je komaj za vzorec, pa tudi odcepov skorajda ni, le ena pot zavije proti Uršlji gori. Nas seveda ne pretenta. Kaj bi se vračali tja, od koder smo ravnokar prišli.

»Pot nama je hitro minila, bilo pa jo je tudi zgolj za dobre pol ure. Pa še ustavila sva se vmes in prigovarjala kozam na travniku, naj pridejo bliže. Sploh ena je bila zanimiva. Pol bela in pol rjava. Kot bi jo ravno na sredini prerezal. Ajda se je spomnila zgodbice o Miklavžu in dveh osličkih. Sva se ji kar nasmejala.«

Na stičišču poti pri Križanu smo zašpilili klobaso (z Naravskih ledin tri četrt ure). Čaka nas že znana pot nazaj. Da pa ni pretirano dolgočasna, jo lahko začinimo. Ko se cesta vzpenja proti travniku pod Kotnikovim vrhom, se na levo odcepi vlaka, nad njo so izrazite stene.

Če gremo ob njih in se desno vzpenjamo, pridemo do manjše jame. Morebiti so jo včasih imeli za nekakšno shrambo, na to kažeta zid na eni strani in zarjaveli tečaj vrat na drugi. V glavi se nam kar pletejo zgodbe… Po makadamski poti se vračamo proti Ciganiji in naprej v smeri izhodišča.

Gremo mimo cerkvice in za sedlom proti Andrejevemu domu (od Križana dobra ura hoda). Pustolovščina je za nami. Ko globoko vzdihnemo oster zrak in nam pogled zaplava čez griče okoli svetega Križa, smo prepričani, da jih bo še veliko…