(23.11.2010)

V zadnjem trenutku se nam je načrt, ki sem ga pridno gradil zadnjih nekaj dni, sesul kot hiša iz kart. Še posebej tiho gojena misel o tem, da bi med krompirjevimi počitnicami potegnili do vulkanov na jugu Italije. To niti ni bila toliko moja želja. Ajda pa je bila razočarana.

Kako jo vsaj malce potolažiti? Hm? Kazala se je le ena možnost. Gremo na Smrekovec. Resda so bili vulkani Smrekovškega pogorja aktivni že pred milijoni let, ko je naše kraje še pokrivalo morje. Zato so tudi bolj brbotali, kot bruhali. A nič zato. Izhodišče nam je bil Andrejev dom na Slemenu (46.438173 14.964956; 1086 m).

Ob domu je veliko makadamsko parkirišče. Ko parkiramo, z oskrbnikom le recimo kakšno prijazno besedo. Se spodobi. Povrh potem nedvomno ne bo imel nič proti, če bomo kakšen dan njegovi sosedje. Gremo desno mimo koče, pes nam zalaja v slovo.

Takoj na začetku smo malo v dvomu, ni namreč jasno ali gremo po kolovozu ali levo po stezi. Markacij kar nekako zmanjka. Pa obe poti prideta malo višje znova skupaj, zatorej je vseeno. Markacij je vnaprej dovolj, zato dvomov ni več. Po široki poti je hoja sproščena, časa je dovolj tako za klepet kot tudi razdrtje kakšne šale. Ko pridemo do razcepa, nas tablice povabijo naravnost, levo bi namreč ubrali smer proti Belim vodam.

»Tu se bomo pa vračali, je hitro zorel sklep. Kolovoz se je vzpel proti levi, pod nogami je šumelo jesensko listje. Šli smo mimo zanimive kapelice, za katero smo sprva mislili, da je ostanek zapuščene kmetije. Ob skalah na poti smo ugotavljali, ali jih je nekoč izbruhal vulkan. Bogsigavedi.«

Prečimo pobočja in hodimo mimo mogočnih bukev, ki med smrekami žare v vseh odtenkih jeseni. Pridemo na makadamsko cesto, preskočimo na stezo in po njej stopamo do sedla Kramarica (1124 m; slabi dve uri s Slemena). Tam stoji kapelica, kjer se da zvončkljati in tako Urbi et Orbi oznanjati, da smo tukaj.

Smerokazi nas usmerijo prav, malo naprej pa na križišču makadamskih cest stopimo na tisto, ki vodi proti Domu na Smrekovcu. Lahko ji sledimo vse do koče ali pa ne dopustimo, da bi nam kakšen avto poprašil pod nos. V tem primeru že čez nekaj deset metrov sledimo markacijam desno v breg, čez Bukov stan vabi tablica.

Če je jesen zadosti pozna, bomo na travničku morebiti našli prve flike snega, nato pa bo treba kar hitro krepko zagristi v kolena. Steza se vzpenja strmo, potrebne je nekaj pazljivosti. Prečkamo gozdno vlako in se ji potem, ko preskočimo na stezo, nekaj višje znova pridružimo. Zavijemo levo in sledimo vlaki.

Ko ta odločno zavije levo, pa pazljivo. Če jeziki preveč zaplešejo, lahko odcep steze levo kaj hitro spregledamo. Trmariti naprej po vlaki bi bilo povsem brez pomena. Prečimo pobočje, pridemo na travnik z lepim razgledom, pa znova v gozdu hodimo po dokaj strmem pobočju do koče (1375 m; s Kramarice dobra ura hoda).

Do Smrekovca ni več daleč, tablica obeta pol ure. Nad kočo se levo vzpnemo čez travnato pobočje, razdrapano od silne moči vode. Markacije nas speljejo na stezo. Jeseni zna biti na tej višini že sneg. Vsaj toliko, da čofota. Pa nič zato. Ko pridemo do smerokaza pod Krumpaško planino, zavijemo desno.

Če pa se zmotimo ali pa smerokaz kak šaljivec zasuka v nepravo smer, tudi ni hudega. Gremo mimo koče na planini in ko znova pridemo na travnike, kar po njih navzgor do širokega slemena. Vrh je v tem primeru na naši desni strani. Piramida vsekakor označuje, kje je najvišja točka (1577 m; pol ure bo kar zadosti).

»Razgled pa je bil, kljub oblakom na nebu in nekakšnemu jesenskemu mrču, prav lep. Šoštanja ni bilo možno zgrešiti, veliki dimniki elektrarne, iz katerih se je kadilo, so takoj zbodli v oči. Pa tudi Uršlja gora se nam je smejala. Je že vedela, zakaj.«

Če ni časa za nadaljnje pohajanje po Smrekovškemu pogorju, se vrnemo do koče, tam pa sledimo tablicam za Šoštanj in Bele vode. Na poti hodimo včasih po kamnitih ploščah, za katere bi lahko prisegli, da jih je nekoč davno izpljunilo, vse vrele, peklensko žrelo.

Markacij je zadosti, na križiščih poti se držimo smeri Šoštanj in Grebenšek. Ko se pred nami kaže sv. Križ, pa le potrdi, da smo prav. Gozdovi so v teh dneh takšni, kot bi se nekomu razlile barve. Jesen je res lepa. Nad Zgornjim Brložnikom pridemo na travnike, naberemo nekaj kroglic šipka in se smejemo kravam, ki nas debelo gledajo.

Mimo Spodnjega Brložnika pridemo na cesto in zavijemo levo. Mi smo šele nižje ugotovili, da markirana pot ubere bližnjico. Pa nič zato, tudi po cesti se prav pride. Pod Rebršakom zavijemo desno navzgor in se po cesti znova nekoliko vzpnemo. Ko pridemo na travnike, je do znamenja le še nekaj korakov (dobri dve uri z vrha Smrekovca).

Tu se desno strmo navzgor odcepi cesta proti sv. Križu. Ji kar sledimo. Po prvem ovinku se lahko pustimo zapeljati tabli, ki obeta bližjo pot. Pa je bila tokrat kar malo zaraščena. Bodisi romarji hodijo navzgor po cesti ali pa svoje jeklene konjičke priganjajo strmo v breg.

Ko pridihamo do vrha (1051 m; dobrih petnajst minut od znamenja), je prostora za igro, razgledovanje ali zgolj sedenje na večernem soncu, zadosti. Celo na izhodišče se vidi. Le pravo mesto je treba najti. Navzdol gremo po isti poti, vse do znamenja, kjer zavijemo desno in se držimo ceste.

Hodimo do Savineka, sv. Andrej v Belih vodah je malo naprej pod nami. Pa se mu ne pustimo zapeljati, zavijemo namreč ostro levo. Po cesti sopihamo mimo vikendov in kmetij, dokler ne pridemo do razcepa. Zavijemo proti…Avstriji. Tako pravi kažipot, vsaj nasmeh nam bo izvabil, če se že ne bomo držali za trebuh.

Desno se držimo tudi malo naprej, ko stopamo mimo lovske koče. Sedaj zaiti ni več možno, makadamska pot drži le v eno smer. In prav je tako. »Markacij nismo več videli. Zagrnila nas je tema. Prav počasi. Le polna luna je dajala svečavo tam nekje zadaj. Šli smo se različne igre, uganke so se kar kresale.

Da nam ne bi bilo preveč tesno, sem nad razcepom, ki nam je bil znan že od zjutraj, prižgal baterijo. Spet smo se zaklepetali tako, da nas je šele Ajda opomnila, da bo treba zaviti desno proti koči. Pa saj tudi naravnost ne bi prišli prav daleč od nje.«

Dobri dve uri so trudne noge stopale od znamenja pod sv. Križem do koče. Smo pa s tem klobaso res kvalitetno zašpilili. Morebiti bo čas še za postanek za šankom in razgovor z oskrbnikom. Drugače pa v posteljo, jutri je nov dan, obzorje je že cel dan pletlo načrte…