(13.12.2008)
»Hm« je zavzdihnila »Ali si lahko mislite, da je pred vojno tu okoli živelo več kot 800 ljudi. Danes? Mogoče jih je še 50.« Bo že držalo, namignem na poslopje za nami, ki se je zrušilo samo vase. »Veste kaj je bilo to?« skoraj gnevno reče, »Župnišče! Si morete misliti?!« Kot da bi jih še Bog zapustil. Danes ljudje prihajajo le še redko, hiše se prodajajo. Le še kakšen novodobni vikendaš se najde in primeša tuje narečje.
Pred odhodom
»Kranjčan ste, kajneda?« doda njen sosed. »Tamle je še eden, hišo je kupil pred dvemi leti, lepo jo je uredil« Ko namignem proti našemu cilju in malo povprašam za pot, pokaže na nebo. »Ni ravno blizu, kakšne štiri kilometre je do tja. Upam, da vas ne ulovi dež.« Pa ga ni bilo, zdržal je do večera. Šele ko smo se po večerji odpeljali iz Obrova namakat v portoroške bazene, je pričelo rositi.
Sv. Nikolaj v Golcu
Kadarkoli se odločimo za obisk Primorske, to ni le izlet. Je pravo popotovanje v čisto nek drug, po eni strani tako drugačen in po drugi vseeno tako zelo domač svet. Morebiti zaradi nežnih obik gričev, suhih trav, spomladi posejanih z rožami ali seveda ljudi, iz katerih veje neka posebna toplina. Kot bi se polnila s poletnim soncem in le še plemenitila ob udarcih zimske burje.
Cesta proti Zagradu ob odcepu proti Brdu, v dolini Golac
Ja, rože so pa menda res tu čudovite. »Takšne, kot jih ne najdete nikjer več« je zatrdila sogovornica. Letošnje so že zdavnaj odcvetele. A kdo bi si to gnal k srcu. Samo razlog več pač, da pridemo kmalu spet na obisk. Pa vendar je tudi pozimi kaj videti. Ne le razgledov na presenetljivo zasnežene gričke naokoli in mile vasice v dolinah med njimi. Predvsem tudi kraške oblike, ki vedno, ko se pač že slepiš, da si videl vse kar je le možno, še toliko bolj presenetijo.
Golac
V Kozini zavijemo proti Ilirski Bistrici in peljemo do vasi Obrov. V njej na pravem mestu zavijemo desno in se po ozki, a dobri cesti peljemo štiri kilometre do vasi Golac (644 m). Že pred vasjo je na levi veliko parkirišče, no mi smo pri turistični kmetiji sredi vasi zavili desno in parkirali ob cerkvi (N 45.515923 E 14.064363). Prostora je dovolj, tudi če bo kdo hotel tu prespati, mu prijazni domačini sigurno ne bodo delali težav.
Pred vasjo Zagrad
Če pa kdo hoče še malo bliže izhodišču, lahko le malo naprej od omenjene turistične kmetije zavije proti Zagradu. Ko se prebije preko malo ožjega mesta takoj po odcepu, je naprej cesta novo asfaltirana in vzpon brez težav. Parkirati se da le malo nad Golcem pri prvem makadamskem odcepu desno, malo višje ob cesti proti vasici Brdo ali tik pred vrhom klanca proti Zagradu. V samem Zagradu je prostora bore malo, tako da tja ni vredno riniti.
Konji na odcepu poti
Kakorkoli že, Zagrad je izhodišče poti. Sredi vasi sta že močno obledeli puščici. Desna usmerja proti Velikim vratom, leva proti Žabjaku. Mi smo jo mahnili proti slednjemu. Gremo skozi vas in naprej po makadamski poti vse do mesta, kjer je na desni pašnik s konji in obzidanim gnojiščem. Pred pašnikom stezica zavije desno in sedaj ji ni težko slediti. Tudi markacije so bolj pogoste. Pot teče enakomerno pod pobočjem Medvižice in se ne zagrize v breg.
Ostrič se pokaže
Ko pridemo iz gozda, sledimo dosedanji smeri, steza gre celo malo levo od vlake, ki so jo naredili ob sečnji. Ko pridemo na travnike na levi strani vrtač pod Grižo, pa je steza spet bolj jasna in zlahka ji sledimo. Na križišču poti nam tablica namigne, da bo treba zaviti desno in da je do vrha Ostriča (Žabjaka) še 15 minut. Res jih ni prav veliko več, iz Golca pa je potrebno računati na uro in pol hoje. Ko pridemo pod vršno pobočje, zavijemo levo na stezo, ki teče do vrha, ravna, kot bi jo narisal z ravnilom.
Pod vrhom Ostriča
Na vrhu (1054 m) se splača počiti in razgledati, saj je tudi kaj videti. Ostrič je pač travnat, gol vrh in tako čudovit razglednik. Iz vrha se spustimo po bolj ali manj izraziti stezi nekaj deset metrov v smeri Hrvaške oziroma Vodic, potem pa zavijemo desno proti Griži (1078 m). Pod vrhom zavijemo levo in ga bodisi po levi strani vrha obidemo ali pač zlezemo po razbitem kraškem svetu čezenj (iz Ostriča dvajset minut). Če se odločimo za slednjo možnost, markacij ni.
Na vrhu Griže
Zato iščemo najlepše prehode med skalami in se na vrhu obrnemo levo v smeri Medvižice. Ta se vsaj pozimi lepo vidi med golim drevjem. Držimo se bolj levo, dokler ne pridemo do markirane steze in ji sledimo do sedla med Medvižico in Razsušico. Medvižica (1081 m) je skalnat vrh, do vršnih skal peljejo celo markacije, prav do najvišje točke pa je potrebno nekaj plezanja oziroma previdnega prestopanja ali skakanje iz skale na skalo (iz Griža dobrih dvajset minut). Zato le previdno, padec bi bil lahko zelo nevaren.
Medvižica
Je pa tudi ta vrh prvovrsten razglednik, kar bi se težje reklo za najvišji vrh na tem popotovanju, Razsušico (1082 m). Nanjo se vzpnemo po markirani poti iz sedla pod Medvižico (iz sedla deset minut hoje). Na vrhu je betonski steber, pod vrhom pa ostanki enostavnega zavetišča. Od tu je odločitev naša. Markirana pot se sedaj nadaljuje proti Mali Pleševici. Bolj ali manj razločne steze in gozdne vlake pa dajejo upanje tudi na prehod proti dolini. Če si tako krajšamo pot, nekaj smisla za orientacijo ni odveč, saj je izgubljeno tavanje po kraškem brezpotju lahko milorečeno sitno.
Medvižica iz Razsušice
Pot proti Mali Pleševici teče po gozdu, brez večjih spuščanj ali vzponov. Poti ni težko slediti, markacij je dovolj. Če je nekaj časa ne ugledamo, pa le poglejmo naokoli, kje smo napačno zastavili korak. Pod Malo Pleševico prečkamo makadamsko pot, po kateri lahko vrh tudi obidemo. A zakaj? Mala Pleševica (iz Razsušice ura hoje) ne zahteva preveč vzpona, razgled na Veliko Pleševico in gričke proti Slavniku pa tudi ni za odmet. Vrh (953 m) prečkamo in se na drugi strani spuščamo proti Velikim vratom (761 m).
Pogled na Golac iz Male Pleševice
Malo pod vrhom preseneti nekakšen tunel, napis na vhodnih vratih pove, da gre za vodovod. Predaleč brez baterije raje ne hodimo. Midva z Ajdo sva se po nekaj metrih obrnila in si zabičala, da bo baterijska svetilka res morala postati del obvezne opreme. Malo pod zajetjem se steza prelevi v makadamsko pot, ki pripelje do Velikih vrat, točneje na makadamsko cesto, ki iz Golca pelje čez mejo do hrvaških Vodic.
Pogled na Slavnik iz Velike Pleševice
Na drugi strani ceste se lahko čez pašnik s konji vzpnemo na Veliko Pleševico (908 m – od Velikih vrat dvajset minut). Čeprav je po imenu večja, pa je po višini nižja od Male Pleševice. Zato se je ni potrebno ustrašiti. Z vrha je Slavnik na dosegu roke, naše izhodišče na drugi strani pa kar strašljivo daleč. A tako hudo spet ni. Spustimo se nazaj na Velika vrata in sledimo makadamski cesti proti Golcu.
Sama na zadnjem vrhu
Ko pridemo do razpotja gremo lahko naravnost po cesti proti Golcu. Lahko pa sledimo odcepu, ki obeta, da je do Zagrada le kilometer. Če imamo avtodom v Golcu, je najbolje, da čisto do Zagrada ne gremo, temveč po nekaj sto metrih sledimo razcepu ceste levo. Pot nas pripelje v vas Brdo iz katere nas sedaj že asfaltna cesta pripelje na cesto, po kateri smo zjutraj koračili proti Zagradu. Do izhodišča sedaj res ni več daleč.
Ujetnik
Se je popotovanje s tem končalo? Kje pa, komaj se je začelo…
