ODHOD PROTI ITALIJI – 23.10.2009 – Ne vem, katera neizmerno pametna buča si je izmislila, da morajo otroci aprilski šolski dan prinašati notri ravno pred jesenskimi počitnicami. Toda tako je bilo in ni nam preostalo drugega, kot da se sprijaznimo, da bo odhod na že tako skrajšane krompirjeve počitnice, spet pozen. Urni kazalci so že lezli čez deveto, ko smo končno odrinili od doma.

Odločitev, da bomo prespali kar v Sloveniji, je bila sprejeta tako hitro kot tista, da ne preizkušamo moči burje v Vipavski dolini. Dolgočasno avtocestno pot smo zaključili v Sežani. Ker parkirišča, katerega nam je svetoval Free, niti slučajno nismo ugledali, smo parkirali ob samotni cesti pod železniško progo, povsem v centru mesta. Nič ni motilo nočnega miru, tako, da je tudi naju z Majo kmalu zmanjkalo.

GARDALAND – 24.10.2009 – Zjutraj sem vstal še preden bi budilka lahko opravila svoje nehvaležno poslanstvo. Saj ne vem ali me je pokonci vrgla neka notranja ura ali prvi vlak, ki je pridrdral mimo.

V vsakem primeru smo ob šestih že peljali proti meji, pred njo še natočili gorivo, nato pa naslednjih tristo kilometrov zdolgočaseno zrli v avtocesto. Ko smo pri Peschieri del Garda končno zapeljali spet na navadno asfaltno kačo, do Gardalanda ni bilo več daleč. Table in navigacija so nam uspešno kazale pot.

Na parkirišču pred parkom (N 45.4534115 E 10.7162833, pet evrov, parkirišče, brez oskrbe, prenočiti ni možno) nas je čakalo presenečenje, saj je bilo tam nekaj forumašev. Na hitro smo se pozdravili. Udi nam je svetoval, kje lahko brez težav prespimo, nato pa je ura že odbijala odprtje zabaviščnega parka.

Z Živo sva pohitela naprej in izvedela, kje dobimo karte, ko sta prišli še Maja in Ajda, pa so nas spustili v park. Prvič smo bili tukaj, zato si nismo bili čisto na jasnem, kam sedaj? Najprej smo jo mahnili na Transgardaland Express, tako, za prvi vtis. Pa ni bil prav nič adrenalinski, gremo naprej!

Vodne atrakcije smo pustili za zvečer, se načakali na Mamutu, v letečem krožniku uživali ob pogledu na park in jezero in izgubili dih med prostim padom. Šli smo na časovno potovanje, se čudili, da so že v času Ramzesa poznali laserske pištole, se spustili po Coloradu, bili v kinu in na predstavi, povsem prilagojeni noči čarovnic. Ni bilo presenečenje, da se je nastop začel s Trillerjem Michaela Jacksona. Zombiji pač.

Ko smo polizali sladoled, smo se z gusarji spustili po skrivnostni vodni poti in se z vlakcem odpeljali nad bolj adrenalinskim delom parka. Šli smo na otroški vlakec Ortobruco tour, punci jahanja konjičkov na vrtiljaku nista smeli spustiti, potem pa je Majo in Ajdo Top spin vrtel naokoli. Obe prešejkani sta bili navdušeni, Živa pa malo manj.

Nekaj centimetrov ji še manjka do dovoljene višine in smo jo pač razočarali, da je varnost na prvem mestu. Tudi obljuba, da bo do spomladi zagotovo še kaj zrasla, je ni čisto potolažila. Vlakec Magic Mountain nas je navdušil, pravi klasični roller-coaster. Lupingi, obrati, ni da ni. Predstava na ledu je bila ravno tako namenjena Halloweenu, vožnja s čolni po Tungi pa je pokazala, da je Gardaland že precej star park.

Ofucana krzna živali, opice brez roke, oskubljena perjad in zbledele barve kažejo, da je ta atrakcija doživela že boljše čase. Živa je imela zabave zadosti in z Majo sta odšli v avtodom kuhat večerjo. Midva z Ajdo pa še ne. Malce okoli riti sva odšla do Atlantide in se s čolnom zapeljala mimo videnja makaronarjev, kako je bilo nekoč videti to izgubljeno kraljestvo.

Na Jungle Rapids sva se spustila po brzicah in ostala bolj ali manj suha, nato pa za konec počakala še na Mamuta. Ob zahajajočem dnevu sva se še enkrat odvrtela naokoli. Potem pa mimo mahajočih kostkov in čarovnic odšla na večerjo. Po njej se nam ni nikamor mudilo, iz parkinga nas je spravil šele en Luigi, ki se je v odsevnem jopiču na skuterju vozil okoli in pred vsakim od avtodomov potrobil.

Dobro, dobro, saj že gremo. Prečkali smo glavno cesto in zapeljali na parkirišče, ki ga je priporočil Udi (N 45.4535433 E 10.7037367, brezplačno, brez oskrbe). In ga tam tudi našli, z ostalo družbo. Zadnje čase prav prijetno preseneča. Otroci so tako imeli družbo. Še dolgo v noč so se s svetilkami podili po parkirišču in se šli razne igre. Končno so omagali in odšli v avtodome gledat risanke.

Malo pomešano, pač glede na to, komu je bil kakšen film bolj všeč. Kot Kolosej z množico dvoran. Tastari smo se med tem zdravili pred avtodomi z raznimi arcnijami in obilico smeha.

GARDALAND – 25.10.2009 – Zjutraj sem odšel raziskovat obalo proti Peschieri. Predvsem me je zanimalo, če se do mesta da priti ob obali. Obeti so bili dobri, pri marini pa sem obrnil.

Izlet bo še malo počakal, danes nas je čakal še en dan zabavišča. Udi jo je že zgodaj zjutraj podurhal, Leone pa malo pred nami. Njega pač ni pritegnila Umbria, bolj Romeo in Julia. Ob obetih, da se ob jezeru mogoče še kaj srečamo, smo si pomahali, potem pa smo se tudi mi premaknili na parkirišče Gardalanda.

Parkirali smo poleg 572-ke iz Jesenic, se pozdravili, potem pa odpeketali v park. Za danes smo imeli že bolj izdelan načrt in tako smo se takoj zapodili pod veliko drevo s hiško na vrhu, se tam kao obračali na glavo v čarobni hiši, potem pa ugotavljali, da je del parka še zaprt. Smo hitro prilagodili načrt in odšli na Jungle Rapids. Brzice so nas malo prešejkale, zmočile pa praktično nič. Še toliko bolje.

Šli smo do gneče, ki je čakala, da se odpre še preostanek parka in nato pohiteli do Čarobne gore. Dvakrat nas je vlakec vrtel in obračal, potem pa se je že povečala gneča. Danes je bilo v parku pač precej več ljudi, kot dan poprej. Punci sta šli sami na konjičke Superbaby, z Majo pa še na vrtiljaka Peter Pan in Kaffeetassen.

Jaz sem raje užival na soncu. Ogledali smo si preostali predstavi v kinu in med njima skočili na gusarske ladjice, potem pa sta punci, ko smo šli mimo šotora s predstavo na ledu, hoteli še enkrat videti umetnije drsalcev. Tudi prav. Ofucana Tunga me je navdušila toliko kot dan prej, otroški del okoli Albera di Prazzemola pa je bil itak bolj za majhne.

Vlakec, vrtiljak in vzpon na drevo, so bili vseeno obvezni. S puncama sem se zavrtel na velikem carouselu Giostra Cavalli. Čista klasika, vsekakor vredna obiska. Nato pa le od spodaj opazoval, ko so se punce zavrtele na Ikarusu. Vrtenje mojemu želodcu ne prija najbolje. Puncam pa toliko bolje, zato je bilo potrebno ponoviti vajo.

Pri Atlantidi je bila dolga čakalna vrsta, na Mamuta bi morali čakati skoraj uro. Zato smo šli raje še enkrat na Jungle Rapids, kjer gneča ni bila tako velika. Punce so se šle še enkrat zavrtet na Ikarusa, pogledali smo si sprevod duhov. Tak pravi, s svečo in krsto z mrličem. Pa vseeno bolj zabavno kot grozljivo.

Vrsta na Atlantidi ni bila več tako dolga, zato smo počakali. V prvi vrsti čolna je na nas kar konkretno špricnilo. Ob obeh spustih po klančini. Ko se je vožnja zaključila, smo mislili, da je zabave za danes konec. Ker pa se je na naš čoln vkrcala zadnja skupinica obiskovalcev, prostora pa je bilo še dovolj, smo skočili v čoln nazaj. Nobeden ni rekel nič, gremo torej še enkrat.

Tokrat nismo bili v prvi vrsti in ni nič špricalo, zaradi česar je bila Živa kar malo razočarana. Na podhodu pred koruzno uro in mahajočimi čarovnicami, se je spet povečala gneča. Ob ograji tik pred izhodom smo se zabavali z raznimi „grozljivimi“ kreaturami, ki so uganjale norčije in sem in tja kakšnega obiskovalca tudi zagrabile.

A le za kratek čas, vse skupaj je bila pač le zabava. V avtodomu smo počakali, da se je gneča na izvozu iz parka zmanjšala, sosedu svetovali, kje se da prespati, nato pa skupaj z njim odpeljali na parkirišče. Še malo smo poklepetali, nato pa nas je zmanjkalo. Ja, so kar naporni ti zabaviščni parki.

PESCHIERA, SIRMIONE – 26.10.2009 – Zjutraj je bilo vstajanje takšno kot ponavadi. Jaz najprej, potem pa…mencam, dokler pokonci ne vržem tudi druge. Nikoli ni zadosti zgodaj in nikoli zadosti hitro. To bi Maja vedela najbolje povedati. Povrh je prepad med nama ustvarila tudi medčasovna razlika.

Jaz sem še vedno pač preračunaval na staro (poletno) uro in se mi je zdelo vse grozno pozno. Maja mi je dopovedovala, da so sedaj pač novi časi in da moram upoštevati izključno novo. Kompromis je po zajtrku in vseh pre(ne)potrebnih pripravah pač prinesel odhod okoli pol devetih. Po kateri uri? Ma, ne bi sedaj o tem…

S skiroji smo se odpeljali po cesti proti jezeru, čez Proprieta privata (zemljišče sedaj zaprtega hotela) prišli do jezera in že poganjali skirce proti Peschieri. Jaz sem tu hodil že včeraj, zato mi je bila pot znana. Vsaj do marine. Od tam do mesta, pa ni več daleč. Še nekaj sto metrov do mostu, čezenj in že smo stali pred mestnimi vrati Porte Verona.

Mogočne so, včasih bi se jih nedvomno ustrašil vsak zavojevalec. Danes pa…ma, kdo ve. Takoj za mestnimi vrati smo zavili levo na dvorišče artilerijske kasarne. Danes so znotraj upravne zgradbe in tudi nekaj policistov, kot je kazal skuterček s ponosnim napisom Polizia pred vrati.

Vzpeli smo se na obzidje in previdno korakali po rosni travi, potem pa vrnili na glavno cesto in sledili planu poti, kot si ga je začrtala Maja. Zakaj pa ne. Pred stavbo iz Habsburških časov, na zunaj v precej ubogem stanju, smo zagledali zanimiv napis. To ni last občine, temveč države, ki je dolžna skrbeti za svojo lastnino. V treh jezikih. Naj se ve, kdo je odgovoren za slabo podobo mesta. Zanimivo in vredno posnemanja, ni kaj.

Čez most smo prišli v drugi del mesta, še vedno znotraj trdnjave. Šli smo po ozki ulici in se ustavili ob trgovinici z domačimi žganjicami. Potem pa skozi vrata Porta Brescia izstopili iz utrjenega dela mesta. Na drugi strani mostu nas je pričakala tržnica, kjer se je dalo dobiti vse, od sadja, rib, oblačil, modnih dodatkov, kiča. Ni da ni.

Nas ni zagrabila nakupovalna mrzlica. Zato smo stopili le do prodajalca sadja in si iz velike košare z napisom »vse po en evro za kilogram« nabrali domačih hrušk, mandarin, kivijev in jabolk. Garantirano domače in seveda povsem bio. Kot nam je zatrdil prijazni prodajalec. Presneto. V takih trenutkih, te pa Italija prepriča. S svojim iskrivim temperamentom.

Pa čeprav še vedno precej na severu. Uf, skoraj (že) ljubezen. Oko smo vrgli še na top nad vodo, nato pa čez most in skozi Porte Brescia stopali nazaj v utrjeni del mesta. Zavili smo desno, mimo vojašnice 30. maja, in na levi uzrli cerkvico. Stopili smo vanjo, nekaj drobnih misli se nam je utrnilo v poduhovljeni notranjosti.

Potem pa smo se mimo ostankov rimskih izkopanin napotili po ozkih mestnih ulicah. Spet Majina ideja in čisto nič napačna. Čez mogočni most na drugem koncu mesta, smo se vračali proti Porti Verona. Skiroje smo poganjali po znani poti mimo marine nazaj proti avtodomu. Presenetil nas je sosed, ki je bil še vedno tam. Pojasnil je, da so šli na sprehod v drugo smer.

Poslovili smo se in se odpeljali proti Sirmioneju. Malo pred njim, smo si šli pogledat že večkrat opisano in pohvaljeno postajališče nekaj kilometrov pred mestom. Vendar nas s ceno 18 evrov za en dan ni prepričal. Potem že raje parkiramo čisto pred mestom, smo si rekli in odvižali do znanega postajališča le nekaj minut pred gradom Rocca Scaligera (N 45,486935  E 10,610577, od 6,6 evra za uro do 21 evrov za cel dan, vsa oskrba).

Parkirali smo, nekaj malega na hitro pojedli, pomahali Silverju, potem pa odšli proti vhodu v stari del mesta. Pa sem pohitel nazaj, saj mi je kapnilo, da bi s Silverjem lahko naredila zanimivo kupčijo. Tako sva zamenjala kartici, on je bil pač že tik pred odhodom in je plačal za dve uri, jaz pa za cel dan.

Seveda nam je to omogočilo, da smo na parkirišču ostali nekaj ur dlje. Zapletena računica, verjetno dosegljiva samo miselnim vijugam kakšne Vegove glave. Ali pač gorenjskega Gumpija. Super, Silver, pivo seveda bo… Punce sem dohitel pred vhodom v grad.

Skupaj smo zmajevali z glavo in nič nam ni bilo jasno, zakaj se vsi vhoda ogibajo kot hudič križa. Ko sem stopil bliže, mi je bilo pa takoj jasno. Lunedi. Ponedeljek. Zaprto. Jah, kaj se more. Smo pač odšli po mestnih ulicah, se ustavili ob znaku, ki je nazorno povedal, kaj je treba narediti. In Maja je seveda takoj dobila poljub.

V cerkvi Santa Maria Maggiore smo zmotili domačinke, ki so jo ravno vneto čistile, potem pa se mimo obiralcev oliv spustili na pot ob jezeru. Sledili smo ji proti pomolu, pred katerim v jezero teče voda, polna žvepla. Tako je tudi videti in predvsem vonjati. Presneto, ker je tekla čez počeno cev, nam ni bilo jasno ali v jezero odteka kanalizacija ali pač termalna voda.

Bazenčki pod močno vročo vodo so kazali na drugo možnost, pa tudi stavba s črpališčem term nad njimi. Mi se ji nismo pustili. Vzpeli smo se na vrh nad klifom, kjer stojijo ostanki Grotte di Catullo, razvaline rimskega kopališča, raztresenega na hribu med starimi olivami. Pojasnilna tabla pred vhodom z lepim zračnim posnetkom nam je odkrila marsikaj.

Napis na vhodu pa pač to, kar bi že morali vedeti. V ponedeljek zaprto. Tudi prav, si bomo pa kopališče naredili sami. Spustili smo se nazaj do jezera, šli pod klifom in skakajoč po velikih kamnih povsem na koncu rta nad seboj ugledali ostanke kopališča. Masivna zadeva, celo marsikatere današnje terme so precej manjše.

Vračali smo se nazaj proti pomolu, kjer nas je čakala Maja. Kot mačka se je prijetno grela na toplem soncu. In poročala, da voda tu sploh ni pretirano topla. Ja, pa kaj še… Ji nismo verjeli. Kopalk sicer nismo imeli s seboj, a saj nas nihče ne pozna. Otroci so tako lahko brez, ata pa imajo pač spodnje hlače, ki so takšne kot kopalke. Tiste retro.

In res ni bila voda čisto nič pretirano hladna. Zaplavali smo, uvijali med velikimi oblimi kamnitimi bloki in včasih posedeli na njih, do popka v vodi in z nogami bingljajočimi nekam v globino. Sploh se nam ni preveč mudilo ven. Čofotanje je bilo fajn, pa še sonce nas je prijetno grelo.

Ko smo končno prilezli ven, nas je posušilo sonce, potem smo se oblekli, zabavali nekaj racakov (ali pač oni nas) in se ob obali in skozi mesto napotili proti parkirišču. Pred gradom je bil obvezen sladoled. Okusov so v slaščičarni imeli toliko, da si jih verjetno niti sami ne zapomnijo. Izbrali smo navadne kornete, picolo variante.

Res je bila cena evro in pol, toda tudi kepice, ki jih je prodajalka nagrmadila na mini kornetke, so bile res konkretne. Na parkirišču smo še izpraznili stranišče, plačali parkirnino, nato pa odrinili proti severu. Ura je bila že kar pozna. Želja, da bi strme severozahodne obale prevozili še za dneva, nas je priganjala. Kratek postanek v Lidlu za obnovo zalog, potem pa postankov ni bilo več.

Vasice so izginjale za nami, Desenzano, S. Felice, Salo, Gardone Riviera, Gargnano. Vsaka po svoje zanimiva, bo seveda potrebno še priti. Saj končno niti ni tako zelo daleč. Ko smo prišli do tunelov, je bila pot sprva kar malo scary. Prvi tuneli so namreč nenavadno visoki in ozki.

Tako imaš stalno občutek, da boš ob normalni vožnji doživel bližnje srečanje med alkovnom in na določenih mestih že kar močno podrajsanim obokom tunela. Pa se je vse srečno izšlo, včasih sem iz varnostnih razlogov raje peljal malo bolj proti sredi ceste, v novejših galerijah, pa tudi za to ni bilo potrebe. Med tuneli se nam je odpiral pogled na jezero, ki se je počasi poslavljalo od dneva. Čarobno.

Na nasprotnem bregu so se začele prižigati luči, kar je vsemu dajalo še poseben čar. Ko je bilo tunelov končno konec, smo že pristali v Rivi del Garda. Tu ne bo težav, sem si mislil. Ja, pa jade. Koordinate, ki naj bi nas pripeljale na počivališče za avtodome, so nas sicer usmerile v ulico, kjer bi se ob cesti dalo parkirati, če ne bi bilo vse polno.

O pravem počivališču ali celo kakšni oskrbni postaji, pa ne duha, ne sluha. Z Majo sva kaj hitro obupala, vnesla nove koordinate, tokrat v Torboleju. Uf, spet je šlo nekam čudno, ozka ulica, na edinem ozkem križišču ni bilo možnosti za obračanje. Na koncu ceste naravnost stoji hotel, je ugotovila Maja, torej sem, upajoč na najboljše, zavil levo.

Veliko parkirišče in nad njim še eno, tik poleg kampa. Mogoče je bil tudi to razlog, da je bila pred parkiriščem nekam neprijazna tabla. Prepovedano za avtodome. Vseeno smo parkirali, Maja je pripravljala večerjo, jaz pa sem odšel malo pogledat naokoli. Našel sem pravo počivališče, toda cena 30 evrov za 24 ur, se mi je zdela prehuda.

Ugotovil pa sem, da javna parkirišča tu niso plačljiva od devetih zvečer do devetih zjutraj, nobenih sovražnih tabel. Po večerji sta naju punci kar malo presenetili z odločitvijo, da gresta spat. Dan ju je pač utrudil, ni kaj. In sta res kaj hitro zaspali. Midva z Majo sva še malo pospravila stvari, nato pa odpeljala. Ugotovila sva, da je na spodnjem parkingu že en polintegrirec.

Ma, tabla pa vseeno ostaja, pa tudi vrata, ki ti jih lahko hitro kakšen jeznoriti Italijan zapre in zaklene. Odpeljala sva se skozi Torbole proti koordinatam, ki jih je na forumu pripel Dave (N 45.862004 E 10.875945, podnevi plačljiv, tabla s prepovedjo nočnega parkiranja). Zanimivo mesto, tudi en vanček je bil tam.

Toda pred vhodom je bila ob hišici tabla z za Gardo dokaj zmerno tarifo za parkiranje od osme do dvajsete ure in poleg velikim znakom in napisom, da je parkiranje ponoči prepovedano. Ma, klinc gleda te prepovedi, gremo na mesto, ki sem ga odkril ob mojem raziskovanju. Zapeljali smo se nazaj skoraj do vhoda na pregrešno drago počivališče, toda namesto naravnost smo tik pred njim sledili tabli za plažo in zavili levo proti jezeru.

Tam je možno parkirati v dokaj samotni, a osvetljeni ulici med dvema kampoma in le malo nad jezerom (N 45.8713768 E 10.8721014, parkirišče, od devetih zjutraj do devetih zvečer 1,3 evra na uro). Ponoči zastonj. Za nas Gorenjce torej več kot primerno.

RIVA DEL GARDA, MONTE BRIONI, ARCO – 27.10.2009 – Zjutraj smo odšli na obalo opazovat jezero in gore nad Rivo. Čudovit prizor. Vreme je bilo še vedno lepo, le veter je malo pihal.

Kar je nas morebiti motilo, je bilo za surfarje pravi blagoslov. Takoj se jih je nekaj spravilo na vodno gladino, nekateri so leteli kot rakete, drugi pa komaj lovili ravnotežje. Po zajtrku smo se odpeljali nazaj v Rivo in bili še kako presenečeni, ko smo počivališče našli takoj in brez težav (N 45.8796647 E 10.8590788, pol evra na uro, popolna oskrba).

Kaj se je včeraj mešalo navigaciji, nam ni bilo jasno. Parkirali smo, plačali parkirnino in izvlekli skiroje. Ko sem voznika tovornjaka s sladoledom, ki je postanek izkoristil za skok v stranišče, pobaral o eni izmed zanimivosti v bližini, je bil odgovor nekaj polomljene angleščine. Skočil sem v avtodom po vodniček, morebiti pa zadevo napačno naglašam, sem si mislil.

Toda ko sem prišel ven, me je vprašal, če sem Slovenec in kazal na registrsko tablico. Ja, sem, pa kaj. On pa je bil seveda…Hrvat. Skoro zemljo. Takoj sva bila vse zmenjena. Do centra naj bi bilo približno tri kilometre, za nas torej malenkost. Najprej smo šli ob glavni cesti, nato pa zavili na kolesarsko pot, ki prav hecno vijuga, malo proč od jezerske obale.

Prečkali smo manjši mostič in se mimo trajekta napotili po jezerski promenadi – Lungolago e spiaggia odpeljali proti centru. Šli smo skozi Porta san Michele in nato med iskanjem informacij prekrižarili mestno jedro, pokukali v cerkev Chiesa dell’Inviolata in bili nad notranjostjo navdušeni.

Med vračanjem proti obali, smo na trgu pred cerkvijo Chiesa di Santa Maria Assunta firbcali med osamljenimi prodajalci na nekakšni tržnici in v cerkvi ugotovili, da ne dosega lepote prej videne. Ko smo drugič preizkusili znanje tujih jezikov pri prodajalcih časopisov, smo končno našli informacije.

Seveda smo bile točno tam, kjer smo se prej peljali v mesto. Jah, kdor nima… Gospa na informacijah je najprej povsem po Italijansko pojasnila, da zna angleško „a little“, toda potem ni razočarala. Izvedel sem marsikaj koristnega, predvsem pa dobili odličen vodnik po Gardi in Trentinu.

Že ob poti nazaj sem malo kukal vanj in ugotovil, da so opisane tudi sprehajalne poti. Načrt, da bi obiskali v dopoldanskem času še Cascato del Varone, skoraj sto metrov visok slap, nekaj kilometrov nad Gardo ali pač kar mestece Arco so izvodenele ob pogledu na sliko in opis poti na Monte Brioni. Hribi, to je nekaj za nas.

Podaljšali smo parkirnino, se preobuli in se odpravili. Začetka poti ni bilo težko najti, ob tunelu je treba iti po stopnicah, jo mahniti mimo nekakšne vile, potem pa le slediti stezi. Markacij sicer ni, odcepov pa tudi skoraj ne. Pot pa je…čudovita. Pod to se lahko podpišem. Ena lepših, kar sem jih do sedaj prehodil.

Poteka namreč po robu strme stene, visoko nad vasjo Torbole, na katero se stalno odpira razgled. Jezero in hribi nad njim so kot na dlani, višje kot si, vedno bolj se odpira tudi pogled na Rivo. Ob poti pa ruj v vseh barvah, oljke s črnimi olivami, mladi hrast. Kontrasti, kot smo jih vajeni pri nas na krasu.

Pot je skoraj ves čas dokaj primerno zavarovana, vseeno pa nekaj previdnosti ni odveč, še posebej, če so poleg otroci. Vsemu zanimivemu se je pridružila še vrsta ostankov nekdanjih bojnih položajev neke davne armade. Avstro-Ogrski vojaki so jih gradili med leti 1860 in prvo svetovno vojno. Tisoče ton betona, ki sedaj le čaka, da ga bo pohrustal zob časa.

In ta si že brusi zobe. Iznad nekdanjih artilerijskih baterij se je odpiral lep pogled naokoli. V njih pa se ni dalo, saj so vsi vhodi zaprti z rešetkami. Na zgornjem platoju smo počili, pomalicali in se martinčkali. Potem pa odšli proti vrhu. Najprej smo šli mimo križa in bili skoraj prepričani, da se na sam vrh zaradi oddajnikov ne da. Pa nam je uspelo, stezica nas je pripeljala do tja.

Kamniti križ, bogsigavedi od kdaj, je stisnjen med sodobne telekomunikacijske pripomočke. Nas je bolj kot to zanimal razgled. Od tu se je odlično videl Arco. Z značilnim gradom nad strmo steno ga pač ne moreš zgrešiti. Takrat je v nas že začela rasti neka ideja…nenavadna, a zato še toliko bolj privlačna.

Navzdol smo se odpravili na drugo stran hriba, pot je bila vedno bolj strma. Ko smo prišli mimo nekdanjega rova, pa je bila skoraj bolj kot pot, le še strma drča. Končno nas je vendarle brez težav odložila na široko pot. Zavili smo levo in šli nekaj časa skoraj naravnost, potem pa le še navzdol. Ko se je odcepila steza, po kateri smo se tudi vzpeli na hrib, smo ji sledili.

Le z Ajdo sva šla ob spodnji artilerijski vojašnici malo po svoje. In tako odkrila, da je nek velikan odtrgal rešetke iz spodnjega vhoda v baterijo. Pokukal sem vanjo in ugotovil, da strme stopnice peljejo v notranjost. Ki pa je bila povsem temna, zato sem ostal kar spodaj. Vrnil sem se na pot in z Ajdo sva pohitela navzdol.

Ravno pri tunelu sva ujela Majo in Živo. Odšli smo v bližnjo picerijo, naročili pice in jih potem ob ugotavljanju, kam jo bomo mahnili naprej, pomlaskali. Resda smo od Italijanov pričakovali vsaj okus petih zvezdic. Tako slastne niso bile, tako slabe pa spet ne, da bi se zmrdovali. Sklep, ki je že nekaj časa počasi rasel v nas, je sedaj dočakal svojo potrditev.

Še nekaj računanja, poizvedovanja in demokratičnega odločanja je bilo potrebnega, da smo se končno odločili, da naše že kar dobro izdelane načrte, strgamo in vržemo v koš ter gremo najprej v Arco, nato v Trento in naprej nad Bolzanom proti Lienzu in čez Avstrijo domov. Torej odhod.

Odpeljali smo se v Arco, ki je od Rive oddaljen le dobre štiri kilometre. Spraševali smo se, če bomo našli kakšno parkirišče brez prepovedi za avtodome. Potem pa presenečenje. Po goli sreči smo zavili na parkirišče, ki je imelo tudi počivališče za avtodome (N 45.9222682 E 10.8906732, prve štiri ure vsaka po en evro, potem po pol evra na uro, cel dan deset, brez oskrbe).

Prostora več kot dovolj. Odlično . Plačali smo za tri ure in pohiteli čez staro mestno jedro, ki je le nekaj minut proč od parkirišča. Najprej smo stopili v malo cerkvico Chiessa di San Giuseppe takoj na drugi strani križišča, nato pa po ozkih mestnih ulicah stopali proti ogromni cerkvi Collegiata di Santa Maria Assunta.

Trgovinice so bile v veliki meri napolnjene z alpinistično opremo. V eni izmed njih je bila cela stena polna vponk in kompletov. Arco je pač svetovni center plezanja in na trgu pred cerkvijo ura odbija čas do svetovnega prvenstva, ki bo tu leta 2011. Mi smo sledili uličici, ki se vzpenja proti gradu. Kot bi mignil smo bili nad hišami, mimo obiralcev oliv smo se napotili med oljkami navzgor.

Nič se nismo obirali, saj je tabla na začetku poti namignila, da je grad v oktobru odprt le do štirih popoldne, eno uro prej pa naj bi že nehali spuščati v najbolj zanimiv del. Pa so Italijani na našo srečo svetlobna leta od nemške natančnosti. Tako so nas ob pol štirih še brez težav spustili v grad, kupone za popust vrnili in vseeno zaračunali znižano ceno, za otroke pa zastonj, čeprav je cenik govoril drugače.

Je pa po drugi strani res, da je edino prodajalka kart obvladala nekaj polomljene nemščine. Pa kaj bi to, njen danke in moj prego, sta ravno prav sedla skupaj. Sprehodili smo se mimo velikega stolpa in si pogledali ostane fresk v edini malo bolj ohranjeni stavbi.

Dvorne dame in vitezi se igrajo različne igre, je pojasnila zloženka, ki smo jo dobili na vhodu. Različne igre. Hm, seveda… I tata bi, sine… Vzpenjali smo se proti gornjemu stolpu (La Torre Renghera). Vmes smo si zanimivosti o gradu brali iz pojasnjevalnih tabel. Za stolpom smo opazili plezalca na sosednji steni, ki sta se spuščala ob vrvi.

Malo nižje, ob stolpu La Torre di Guarda verso Laghel, kjer je obzidje zavilo nazaj proti velikemu stolpu, se jih je videlo še bolje. Prvovrstna atrakcija. Kje je bil v tem malem stolpu opisani kamin, nam ni uspelo ugotoviti. Mimo lesene hiške, ki jo je Maja takoj razglasila za hišo Sneguljčice, smo se vrnili do blagajne.

Z Ajdo sva se šla še enkrat slikat k velikemu stolpu, pogledala sva v zapor, nato pa smo že stopali skozi oljčni nasad nazaj proti mestu. Čudili smo se nenavadnim pisanim plodovom neznanega drevesa in skoraj še bolj ogromnemu cvetu agave. Oljke so bile v glavnem že otresene, mesto pa še vedno tik pod nami.

Po ozkih mestnih ulicah smo se napotili proti cerkvi Collegiata di Santa Maria Assunta, pokukali vanjo in se obrnili okoli svoje osi. Na trgu pred cerkvijo je namreč kar nekaj zanimivih stavb. Palazzo Giuliani o del Palazzo Nuovo je rekonstrukcija stavbe, ki je bila kot dom grofov iz Arca omenjena že leta 1462, v Palazzo di Piazza o del Muncipio je družina Arco bivala do srede 19. stoletja, potem pa je stavba pripadla javnosti.

Ravno nasproti nje pa je Fontana del Mose. V hiši Palazzo Marchetti o di San Pietro je danes kafetarija, Conti d’Arco, kjer se je Maji zahotelo pravega italijanskega cappuccina. Menda je bil dober, tudi ledeni čaj ni bil slab. Malo zadaj smo uzrli še cerkev Chiesa di Sant’Anna. Pa nismo šli raziskovat njene notranjosti.

Sprehodili smo se po parku, si ogledovali zanimive kipe in še bolj zanimiva drevesa. Punci sta skočili na igrala, ki pa so bila bolj za majhne. Kar je Živi en italijanski froc tudi hitel dopovedovati. Seveda ga ni razumela nič. Pa se tudi ni sekirala, tako ali tako je bil čas, da gremo proti avtodomu, saj se ob šestih zapirajo tudi trgovinice.

Malo smo kolebali med limoncelom in vinom iz bregov Garde in se odločili za dve steklenici slednjega. Ob tem pa debelo gledali, kakšne testenine, omake in olja z okusom, ustvarjajo in predvsem tudi kako drago jih prodajajo. Nam pač tokrat ne. V avtodomu smo bili hitro pripravljeni za odhod, največ časa je vzela priprava televizije. Da bi punci spodbujala k gledanju okolice nama tokrat ni prišlo niti na misel.

Zunaj je bila že temna noč. Ko smo peljali proti Trentu, sva z Majo le slutila obrise gora, ki zaokrožajo dolino, jezerce pod nami je bilo obdano z lučkami, tudi gradovi so bili osvetljeni. V Trentu smo peljali proti koordinatam počivališča in že takoj za mostom čez reko Fiume Adige ob cesti opazili parkiran avtodom in oznako, da je dovoljeno za tri avtodome.

Toda mi gremo seveda na pravo počivališče, le kaj si misli Nemec, da se nasmoli takole ob hrupno cesto. Seveda računica brez krčmarja. Ne le, da je bilo vseh pet mest za avtodome na velikem parkirišču že polnih (N 46.0655555 E 11.1144447, zastonj, brez oskrbe), tam parkirani avtodomarji tudi niso kazali nobenega interesa, da bi se umaknili prišleku iz daljne Slovenije.

Da bi parkiral kje drugje, pa tudi ni bilo za misliti. Sicer veliko parkirišče je bilo krcato polno in kar nekaj spretnosti je bilo potrebne, da sem zlezel nazaj na cesto. Hja, v sili še hudič muhe žre, smo si rekli, in parkirali pred nemški avtodom ob cesto (N 46.0683236 E 11.1150046, zastonj, brez oskrbe). Zasedli smo zadnji parking, kar je spoznal verjetno tudi Italijan, ki je šel za mano poskušat srečo na veliko parkirišče in se nato vrnil do naju z Nemcem.

Tisti „tretji“ parking je bil namreč označen z znakom za invalide. Lokalni prostitutki, ki sta prej na mestu za invalide čakali na stranke, sta se ob našem prihodu umaknili in raje paradirali na poti ob reki. Čeprav sta na obraz nanesli celoletno proizvodnjo kozmetike sumljive kvalitete manjše kitajske tovarne, sta bili še vedno lepi kot…oslovska rit.

Ma, Italijani imajo res čuden okus, a pač, sto ljudi…sto čudi. Mi smo naredili večerjo, še malo tekmovali v hitrosti reševanja sudokuja, nato pa popadali v posteljo. Hrup nas ni več motil, ko sem se proti jutru zbudil, pa je bilo zunaj presenetljivo tiho, celo ptice se je slišalo. Seveda pa to ni trajalo prav dolgo.

TRENTO, BELLUNO – 28.10.2009 – Ko se je začel običajni delovni dan, se je hrup na cesti povečal. Na srečo smo bolj zgodni tipi, tako da nas to ni preveč motilo.

Pozajtrkovali smo in se pripravili, nato pa sledeč tablicam odšli proti centru starega dela mesta. Vodniček nam je že namignil, katere so največje znamenitosti, torej ne bo težav. Mimo stolpa Torre Vanga in zaradi obnavljanja zaprte cerkve Santa Maria Maggiore smo prišli na Piazza Duomo.

Tam stojita katedrala di san Vigilio in pa stavba Tridentino v kateri so v srednjem veku bivali nadškofje, danes pa je tam muzej Diocesano. Obstali smo sredi trga in občudovali katedralo, se napotili okoli nje in našli spomenik svetemu Vigiliju, zavetniku Trenta. Malo naprej pa ugledali na katedrali tudi slovite prepletene stebre.

V katedrali je bila ravno maša, zato smo si jo ogledali bolj na hitro. Predvsem stopnice, ki se na vsaki strani vzpenjajo nekam pod strop, so nenavadne. Spet na svežem zraku, smo odšli po ulici Via Belenzani. Na obeh straneh stojijo vile, ena bolj zanimiva od druge.

Pomembnejše, kot so Palazzo Calepini, Palazzo Quetta Alberti-Colici, Palazzo Thun, Palazzo Geremia imajo na pojasnilni tabli poleg imena navedeno tudi kratko zgodovino. Na kratko smo se ustavili v turističnih informacijah, nato pa po Via Roma odšli do gradu del Buonconsiglio.

V njem je sedaj muzej, vendar so se punce odločile, da jih nekaj domače umetnosti in gostujoča razstava iz Torina ne zanimajo. Sicer pa imajo prav. Bo treba še priti in vzeti Trento card, ki jo dobiš za drobiž, vanjo pa je vključenih vrsta muzejev. Predvsem pa bo potrebno imeti več časa za to zanimivo mesto.

Ko smo se po mestnih ulicah starega dela mesta vračali proti avtodomu, se razmišljal, da mora biti gondola proti vasi Sardagna kar draga. Dokler nisem na ceniku zagledal, da je karta za družino (70 minut) samo 1,80 evra. Seveda smo počakali na naslednjo vožnjo, vmes klepetali z avtodomarjema iz Nemčije.

Iz razgledne ploščadi ob gornji postaji je čudovit razgled na mesto Trento in okolico, malo nižje pa smo iz ceste uzrli tudi vas Sardagno, pod hribom Corno. Posedeli smo na klopci in martinčkali na soncu, potem pa odšli nazaj proti gornji postaji gondole. Še zadnji pogled v globino, ki pa punci ni toliko pritegnil kot ograja, ki sta jo uporabili za tobogan. Zabavno, ni kaj.

Ko se je gondola premaknila, smo kar malo cviknili. Zadeva je bila zgrajena pred častitljivimi petdesetimi leti in če k temu prištejemo še prislovično italijansko kvaliteto…no ja, srečno smo se pripeljali nazaj na izhodišče. Ob avtodomu smo se poslovili od nemškega para in odpeljali proti Bellunu.

Cesta je bila prav dobra, deloma tudi štiripasovnica. Dobrih trideset kilometrov pred Bellunom sem bil sicer nekam zamišljen in tako zgrešil odcep. Ni mi preostalo drugega, kot da grem naprej do naslednjega. Tam sem ugotovil, da se cesta od tu naprej sicer vije skozi vasi, da pa je do Belluna celo kilometer ali dva krajša.

Tudi prav. Ko smo peljali proti centru, sem zagledal smerokaz za parkirišče za avtodome. Toda kaj, ko že na naslednjem razcepu ni bilo več jasno kam. Sem pač sledil navigaciji in upal na najboljše. Blizu centra bi se sicer dalo parkirati, pa se na prvem parkirišču nismo ustavljali, drugi je bil pred policijsko postajo, parkirna mesta pa premajhna.

Na avtobusni postaji smo končno počakali, toda parkiranje je bilo dovoljeno le trideset minut. Odšel sem do tipa, ki čuva garderobne bokse in ugotovil, da nekaj besed italijanščine dela čudeže. Vse sva se zmenila. Pojasnil mi je, kje je parkirišče za avtodome in kako pridem do tja.

Kolega, ki je prišel mimo in celo obvladal nekaj angleških besed, je to potrdil. Tu ven, desno, pa na prvem krožišču levo po hribu dol. Kul. Toda na krožišču je bil ob pravem izvozu znak, prepovedana vožnja v eno smer, dovoljeno za stanovalce. Kaj sedaj. Maja je bila jasna. Ma, če je rekel tu dol, pač gremo. Da draga, saj imaš prav, avtobusarji seveda vedo kje se da in kje ne. In je lepo šlo.

Dokler se sredi klanca stvari niso začele zapletati. Ograjico z enakim znakom sem gladko obvozil, rdeč semafor pred deli na cesti pa me je ustavil. Malo smo čakali, potem pa mi je kapnilo, da ta semafor sploh ne preklaplja, temveč na tej strani sveti samo rdečo. Nekaj avtomobilov je pripeljalo nasproti, eden se je celo ustavil in mi dopovedoval, da bom moral obrniti. Ja itak, to kravo sredi klanca. Nou vej.

Maja je odšla do ovinka in ko je mimo pripeljal še avtobus, je že mahala. Sem jo takoj užgal navzdol. Prazno, super. Rešeni smo! Ja, pa jade. Cesta levo je peljala nekam ven iz mesta, cesta desno, točno proti parkirišču, je bila zaprta, pred mano pa most, en pas in na vsaki strani znaka, prepovedano za vsa vozila v to smer. Maja, ki je prisopihala za mano, je dahnila, a boš kar peljal. Itak.

Kot mister Bean sem se nabil na volan, gas in gremo. Na vrhu sem si oddahnil, saj je bil most prazen. Na drugi strani je sicer en avto čakal zeleno luč pred križiščem. Ko sem pripeljal mimo, nas je voznik gledal kot Sneguljčico in sedem palčkov. Upam, da so mu oči že zlezle nazaj v jamice in popustil krč čeljusti. Ma, klinc gleda, če smo v Italiji, vozimo kot Italijani.

Ponovno čez most, kar malo čudno sem se počutil, ko sem spet peljal v dovoljeno smer, in že smo bili na parkirišču. Na vhodu ti avtomat izvrže žeton, katerega po plačilu parkirnine ob izhodu ponovno vržeš v avtomat. Parkirali smo na mestu za avtodome (N 46.1373924 E 12.2141093, 0,80 centa na uro, ponoči zastonj, na zunanji strani ograje je popolna oskrbna postaja) in se odpravili v mesto.

Tekoče stopnice te iz parkirišča pripeljejo naravnost na Piazza Duomo. Tam stoji katedrala, ki pa je bila na naše presenečenje zaprta. Videti je, da si morajo tudi svetniki vzeti opoldanski počitek. Ob trgu stojita Municipio, danes je to mestna hiša in pa Palazzo dei Rettori, kjer je sedež prefekture. Sredi trga je fontana di San Joata, ena izmed več fontan, po katerih je mesto znano.

Sprehodili smo se po zanimivih mestnih uličicah proti Piazzi dei Martiri in se mimo spomenika odporu, skulpturo je izdelal Augusto Murer, ter gledališča, skozi Porta Dojona vračali do trga Piazze del Mercato, na katerem stoji Fontana di San Lucano. Ko smo našo pot tako zaokrožili nazaj do Piazze Duomo, sem tam prestregel policista. Znal je le en jezik. Se ve kateri.

Pa sva se vseeno sporazumela. Prijazno je šel z mano do cerkve, poskusil odpreti vrata, pregledal vse listke, pritrjene na njih in potem pač milo pogledal »skuzi«. Ja, ni kaj. Če policist ne pride noter, kje bo potem navaden Gumpi. Vrnili smo se na parkirišče, naredili kosilo, spraznil sem kaseto, nato pa sva z Ajdo odšla še enkrat navzgor. Tokrat je bila cerkev odprta in sprehodila sva se po njej.

Ob vrnitvi sva se ustavila še na turističnih informacijah, plačala parkirnino (ker še ni bilo dve uri, mi je avtomat deset centov vrnil) in šibala do avtodoma. Deset minut za izhod. Maja pa ravno v zaključni fazi pomivanja posode. Malo sem počakal, potem pa počasi zapeljal ven, do oskrbne postaje.

Tam sem izpraznil še odpadno vodo, Maja pa je ob pomoči otrok pripravila vse za odhod. Punci sta kmalu odplavali v nenavadni svet gospodarja prstanov, midva pa sva vijugala proti Cortini, pod njo zavila na prelaz Mauria in se od tam mimo Forne di Sopra spuščala proti Tolmezzu. Cesta je kar vijugasta in ozka, sploh ponoči je potrebno včasih konkretno motati, ko ti nasproti stalno vozijo avtomobili, tovornjaki in avtobusi.

Od Tolmezza pa ni več panike, leteli smo proti Trbižu in že smo bili v Sloveniji. Natočili smo gorivo in pot brez zastojev nadaljevali do doma.