(9.8.2009)

Zmeraj so bili ljudje, ki so najraje sedeli za pečjo (od tod zapečkarji) in se niso premaknili celo življenje iz svoje doline. Morebiti se jim ni zdelo potrebno zlesti čez breg, morebiti so bili preleni ali pa jih je bilo enostavno strah.

Po drugi strani so bili vedno ljudje, ki so morali vedeti, kaj je na drugi strani. In če je bil do novega vedenja vmes hrib, so pač zlezli čezenj. Pa smo si rekli, gremo še mi pogledat, kaj je tam za hribom in smo začeli…no ja, jaz sem začel brcati na dvokolesniku.

Ostanek ekipe, se je odločil, da je jutro prezgodnje za hude napore in je rajši zajahal tistih sto in nekaj konjev. Pa ni bilo prezgodaj in tudi napori niso prehudi. Iz Žirov, kjer lahko oddremaš tistih nekaj ur na enem izmed številnih parkirišč (npr. N46.0505084 E14.1100547), je potrebno brcati do Starih Žirov. Tam zavijemo za Idrijo in potem samo še…saj poznate tisto…in sledite glavni cesti…

Vzpon je prav zložen, tako, jutranje svež. Pred nami sta Govejk in Ledinsko razpotje, potem pa po pameti, da ne bo kakšen ovinek preoster. Gre kar strmo navzdol. Da malo shladimo zavore, se vmes malo ustavimo, je lep pogled na Spodnjo Idrijo in vsa tista z grapami bogato posejana pobočja naokoli.

Za Mokraško vasjo pripeljemo po mostu čez Idrijco do glavne ceste, zavijemo desno proti Spodnji Idriji (dobre pol ure iz izhodišča). Peljemo čez kraj, dokler nas na križišču s semaforjem tabla ne usmeri proti Kanomlji. Spodnji, Srednji, Gorenji…

Tako nekako gre najprej skoraj po ravnem, potem pa kar nekam v hrib. Malo že postane vroče, vidijo se le pobočja na levi in desni. Ter seveda Kanomljica, ki teče v objem Idrijci. Na Oblakovem vrhu (721 m; ena ura iz Spodnje Idrije) zavijemo desno proti Šebreljam.

Peljemo mimo prve kmetije, tik nad sedlom, sedaj nam pod gumami škripa makadam. Sopihamo kot razglašena parna lokomotiva, ko po konkretni strmini štepamo ovinke tja nekam proti nebesom. Vsaj zdi se nam, da moramo biti že skoraj tako visoko. Odcepi nas ne zanimajo, ustavimo pa se kaj.

Vsaj, ko opazimo ob poti kamen, ki so ga leta 1931 postavili italijanski gradbinci. Sonce nas obsveti, ko pridemo na razgledne travnike pod Vrhovcem. Razgledi čez dolino so…kaj bi govoril. Je treba videti. Ko po slabi uri nad Oblakovim vrhom ravno dobro predihamo čez 1000 višinskih metrov (saj veste, tisto, ni greha, bla, bla, bla), smo na razpotju.

Naravnost gre cesta proti Idrijskim Krnicam, od tam se lahko spustimo v Spodnjo Kanomljo. Zanimiva možnost, bo treba enkrat poskusiti. Tokrat smo imeli že od začetka v mislih drugo možnost in držali smo se je kot klop. Zavili smo torej levo, proti Šebreljam.

Nekaj spusta po makadamu do Šebreljskega vrha, krajši vzpon do kapelice in potem samo še navzdol. Juhuhu, hvala Bogu, da ne bo treba tu še nazaj. V Šebreljah (petnajst minut iz križišča nad Šebreljskim vrhom) je pod sv. Jurijem potrebno iti naravnost, mimo trgovine do Dolenje vasi, kjer kolovoz na koncu zaselka pelje do sv. Ivana (573 m; slabih deset minut iz Šebrelj).

Se splača. Cerkvica stoji na razglednem pomolu nad visoko steno. Tako je Idrijca pod nami, na gričku na drugi strani je sv. Kocijan, spodaj naselji V Gričih in Reka. In hribi višje gori. Porezen in sosedje. Na cerkvici je freska, pa pozvonimo lahko…tako za srečo. Na levi strani cerkvice v globino, prav tja v sredo sten, vodi steza.

Sprva široka se kmalu zoži, zavarovana pa je tako, da pasti res ni kam. Pa pod noge vseeno glejmo, kakšna kača se lahko zvija proti travi. V manjši jami se divje babe išče zaman, v spodnji, kjer pa so babe že nekdaj dokazano na piščalko igrale, pa so jih zaprli. Tako nepredušno, da se jih ni več bati.

Le še kakšna hladna sapa priveje od njih, skozi redke odprtine v kovinskem zastoru. Ker nas kolesa čakajo na vrhu, se je treba vrniti do vrha. Presneto, koliko bolj strma se nam zdi pot navzgor. Kot bi hodil po drugi (do jame Divje babe je dobrih deset minut, nazaj nedvomno vsaj kakšna več).

Zadihani sedemo na kolo in se od cerkvice odpeljemo nazaj v Šebrelje, tam zavijemo desno za Stopnik in drvimo po cesti navzdol. Ko priletimo na most čez Idrijco (deset minut iz Šebrelj), pa se le spomnimo, zakaj imamo tiste ročke na balanci…ne, ne, prestave, tiste druge…

Počijmo in se ozrimo v reko. Če smo utrujeni in razmišljamo, kaj nam je bilo te poti treba, pomislimo, od kje vse je pritekla voda pod nami in kako dolga pot jo še čaka. Kar naenkrat ne bomo več tako zelo utrujeni. Je pa res, da nas čaka najbolj mukotrpen del poti.

Glavna cesta iz Tolmina proti Idriji in naprej v smeri Logatca je sicer široka, a prometna. Tisto žvižganje mimo ušes pa je seveda vse prej kot prijetno. Zatorej je najbolje pritisniti na pedala, pri Bukovski grapi, tam pod sv. Ivanom narediti kratek postanek (petnajst minut od mostu čez Idrijco), potem pa drveti naprej do Spodnje Idrije (še približno tri četrt ure). Če imamo tukaj privezane svoje konje, je pot končana.

Drugače pa nas čaka še povratek čez Ledinsko Razpotje nazaj do Žirov. Vzpon ni prenaporen. Če seveda za tabo ni že skoraj sedemdeset kilometrov in jih prav dobro čutiš v nogah, rokah in predvsem – riti. Pa vseeno gre, morebitni postanek pa le načrtujmo tako, da se nam ob njem pogled spočije tam nekje v dolini.

Še spust mimo Govejka in ugotavljanje, kako je vsekakor nekaj zadnjih metrov na celi poti najtežjih. Pa čeprav je za nami približno osemdeset kilometrov valovanja. Ali pač ravno zato. Iz Spodnje Idrije bomo tako brcali in počivali čez hrib nazaj skoraj uro ali celo več…