Slavnik in Grmada

(14.3.2010)

Tisti kuštravi primorski vrh, ki ga vsako pomlad prevetri burja in iz nekaj centimetrov belega pršca naredi nenavadno velike zamete, je seveda Slavnik. Čeprav je vzpona do najvišje točke komaj, da se predihaš, je lahko pravi izziv.

Odhod

Zakaj le bi hodil nanj vedno po najkrajši poti. Ko pa se da, vsaj v eno smer, malo zaplesti zadevo. In tako naokoli priti ravno prav. Izhodišče naj bo Podgorje (507 m), je parkirišče dovolj veliko in mirno, da s prostorom ne bi smelo biti težav (N45.531394 E13.948317).

Brez moči

Pomahamo avtodomu in se odpravimo na cesto, zavijemo desno in po nekaj deset metrih levo v vas. Gremo naravnost navzgor, strma pot bo kar prava za vzpon. Vzpenjamo se skozi gozd, sledimo markacijam in ne ubirajmo bližnjic. Saj zanje ni čisto nobene potrebe.

Kraška pot

Gozd se počasi razredči, sredi suhega travnika so le še posamezni borovci. Ko tudi teh ni več, je pred nami že vršno pobočje z dobro vidnim oddajnikom in kočo, po Tumi poimenovano, ob njem. Pa se ne ustavimo ob koči, do najvišje točke (1028 m, slaba ura hoje) je le nekaj korakov, razgled pa šele od tam tisti, pravi.

Slavnik in Tumova koča

Ko si oddahnemo, so pri koči tablice, ki nam povedo v katero smer bomo morali, če hočemo priti do vasi Prešnica. Naj nas suhi travniki ne zmedejo. Gremo v smeri Grmade, izrazite piramide z nekakšnim stolpičem in anteno na vrhu. Ko se svet pred nami prvič vzpne, imamo dve možnosti. Lahko gremo po desni strani naokoli ali pa kar čez.

Pogled v smeri Plešivic in Razsušice

Slednja možnost bo bolj zanimiva. Saj s tem prečimo vrh z zanimivim imenom – Cigan (988 m, deset minut). Ko se na drugi strani spustimo podenj, smo v enaki dilemi. Grmado namreč lahko obidemo po markirani poti, ki teče po desnem pobočju vršička. Ker pa utrujenost nedvomno ni prevelika, bomo zagotovo zmogli tudi vzpon do vrha (1001 m, slabih deset minut).

Na vrhu Slavnika

Stopimo na izrazit kolovoz, potem pa najbolje, da kar naravnost navzgor. Razgled je čudovit, na to kaže že postavitev opazovalnega stolpa na vrhu. Če se kje nižje doli začne kaditi, se od tu najbolje vidi. Da bi se vračali nazaj nima smisla, gremo naprej navzdol, prav v nasprotno smer od Slavnika, ki se nam smeje tam za hrbtom.

Cigan in Grmada

Med gosto suho travo se stezica komaj vidi, pa nič zato. Tudi če gremo malo sem ali tja, bomo prišli prav. Otrokom pa je pobočje ravno pravšnje za igro. Le kdo bo koga ulovil? Pri prvih skrivenčenih drevesih zavijmo malo bolj desno in že bomo na markirani poti. Točno tisti, ki smo jo na drugi strani Grmade zapustili.

Pod vrhom Grmade

Številka 1 ob markaciji kaže, da smo na slovenski planinski poti. Pot poteka po gozdu in se ves čas prav prijetno spušča, zaiti ne moremo. Lep dan je bil in pravi užitek je bilo pohajkovati po tem kraškem svetu. Markacijam smo sledili navzdol. Kar nekaj pohodnikov nam je prišlo nasproti.

Pogled na Podgorje iz Grmade

Zeleno brinje je kazalo, da bo dobra letina, zvončki ob poti pa, da se hladni dnevi dokončno poslavljajo. Klepetali smo in priganjali Živo, ki se je vedno znova malo zasanjala. Je bil pač tak dan. Ko imamo dobre pol poti do doline za sabo, se nam na desni pokaže potka do le nekaj metrov oddaljenega skalnega razgledišča.

Brinje

Nekaj korakov pa res ni nič. Za lep pogled. Ko se oko napase, se vrnemo na markirano pot in se spuščamo naprej do železniške proge. To previdno prečkamo, potem pa smo že na razpotju. Če nas mika pogledati v vasico Prešnica (490 m, dobra ura hoje iz Grmade), bomo zavili desno.

Smer je jasna

Mi smo skoznjo že pred časom kolesarili, zato smo trudne noge usmerili levo. Kolovoz pod železniško progo pripelje do makadamske poti, ob kateri je na desni strani parkirišče. Poti sledimo slabe štiri kilometre do glavne ceste pred Podgradom. Ravno pri železniškem prehodu pridemo do nje.

Na razgledišču

Skozi vas do avtodoma pa bomo sedaj že znali, saj smo se le nekaj ur prej ravno tu mimo peljali. Do parkirišča bomo iz Prešnice hodili ravno tako dolgo, kot se nam mudi. Nam se ni preveč. Klepeta je bilo za dobro uro. Pa še res zanimiva srečanja so nas čakala. Kaj bi torej človek hitel.

Omrežena Prešnica

Ob cesti so bili konji, ko so se jim otroci približali, so prestrašeno pobegnili, Nejc pa pred njimi. To je bilo smeha. Živa in Nejc sta se kmalu ujela, se kepala in lovila. Tako jima ni bilo več dolgčas in tudi Živa ni zaostajala. Le še na koncu poti je bilo potrebno ob cesti malo počakati. Ko pa se je lep kuža tako prijazno dobrikal.

Srečanje

In ko smo prišli nazaj do avtodoma, so otroci od utrujenosti in vsega hudega nedvomno brez moči popadali po tleh? Ja, pa kaj še…

Utrujeni?

Šavrinija

(13.3.2010)

Je že kdo slišal za deželo Šavrinijo? Je to pokrajina, po kateri so hodili člani bratovščine prstana ali dežela pustolovščin iz kakšne druge fantazijske pripovedi? Dežela pustolovščin nedvomno. Precej bolj kot fantazijska, pa je pokrajina fantastična. In čisto resnična.

Krona

Označuje namreč območje Slovenske in deloma Hrvaške Istre, ki se razprostira od vrat Črnega Kala, med Slavnikom, reko Dragonjo in morjem. Ker je pokrajina gričevnata, ne bomo nič zgrešili, če ji rečemo tudi Šavrinsko gričevje ali enostavno Šavrini. Valovanje tam nekje med morjem in nebom je nedvomno odlično za prevetritev telesa in duha.

Vraževerje

Zato ni važno, kdaj vzamemo pot pod noge. V vsakem trenutku si navdušen. Če pa bi že moral izbirati… Zgodnja pomlad. Ko se pri nas, visoko pod gorami, še ponuja sneg in mraz zgodaj zjutraj zleze v dvomestne številke, je ob morju prijetno toplo. Vse se prebuja in kar čutiš, kako toplota prodira v kosti.

Jutranja toplota

Kam? Ni veliko za razmišljati. Se ustaviš, pretegneš, zapreš oči (samo za trenutek), vdihneš in rečeš…uau. Potem pa pot pod noge. Kajti danes je ta res dolga, dan pa vsekakor prekratek. Mi smo avtodom prislonili ob zid pokopališča v vasici Gažon (243 m).

Parkirišče pri večnem počitku

Do majhnega parkirišča, ravnine je komaj za avtodom ali dva, najbolj enostavno prisopihamo iz Kopra, na vrhu Šmarskega klanca zavijemo desno in se peljemo še nekaj sto metrov naprej (N45.515288 E13.700945). Ko na levi zagledamo kraj večnega počitka, parkirajmo tako, da nikogar ne motimo. Ne precej bolj živih sosedov, ne tistih, ki sem ob takšni ali drugačni priliki spoštljivo prihajajo.

Gažon

Verjetno so tudi naše noge zjutraj še precej mrtve. Zato jih je treba razmigati in sprehod skozi vas mimo cerkvice Sv. Petra in Pavla bo ravno pravšnji. Že nekaj metrov pod pokopališčem, nasproti spomenika drugi noriji, bomo zagledali markacije. Jim zaupajmo, nas bodo vodile še lep čas in to čisto prav.

Diagonala

Ko smo že ogreti, pridemo čez dober kilometer do točke, kjer bomo z avtodomom imeli precej več prostora in tudi miru. Smo na razglednem griču, kjer so domačini našli dovolj ravnine za preganjanje domačih in gostujočih žogobrcarjev (parkirišče ob igrišču – N45.524710 E13.693819 ali še bolje malo naprej na desni strani ceste ob počivališču s pojasnilno tablo – N45.525615 E13.692612).

Vinogradi nad Izolo

Hodimo po ozki asfaltni cesti, na vseh križiščih in odcepih so dobro vidne markacije, le oči moramo imeti odprte in ne bomo zašli. Ko vas Baredi pustimo za seboj, nas čaka dober kilometer makadamske ceste. Pa ni prav prometna, tako da se nam tudi pod nos ne bo preveč kadilo.

Ko pogled zaplava...

Pod klancem, ki pripelje v vas Šared, zavijemo desno in uberemo smer proti Izoli. Previdno prečkamo glavno cesto in se med vinogradi in oljkami spuščamo vse, dokler markacije ne usmerijo na traso Parancane, nekdanje železnice Trst – Poreč, tik za predorom Šalet.

Če kdo ne zmore...

Nikamor se nam ne mudi, zato se sprehodimo skozenj, že takoj na drugi strani se nam bo odprl pogled na Izolo. Lahko bomo celo ugotovili, če je kakšen znanec v Simonovem zalivu, vsem znano parkirišče je dobro vidno.

Srečanje

Potem pa se spet vrnemo do markacij, jim sledimo mimo pokritega počivališča in ravno, ko ugotavljamo, ali bi teh nekaj zadnjih minut do Strunjana prehodili po trasi bivše železnice ali pa se spustili med vinograde, pot zavije desno navzgor v breg.

Predor Šalet

Mimo cerkvice se vzpnemo do križišča pri Dobravi, previdno prečkamo cesto in se ob kampu Belvedere napotimo proti vršičku Ronek. Kot bi hodili po Toskani, je bila naša ugotovitev. Le, domoljubno seveda, vseeno malo lepše. Pot zavija desno in se po kolovozu nad klifom ogne najvišji točki.

V breg bo treba...saj ni res...pa je!

Ko nas odloži na cesti, ji sledimo le kratek čas, potem pa nas markacije nedvoumno usmerijo desno. Hodimo nad klifom, visoko nad zalivom Sv. Križa ali bolj priljubljeno – Mesečevim zalivom. Nekaj previdnosti ni odveč, na kar opozarja že tablica, da tu stopamo na lastno odgovornost.

Prebujenje

Če imamo časa dovolj, se lahko spustimo po stezi tudi do morja. Mi ga glede na smele načrte seveda nismo imeli za odmet, zato smo markacijam sledili do Strunjanskega križa, od tam zavili levo navzdol do cerkve sv. Marije, si na hitro ogledali njeno notranjost, potem pa pozdravili strica Nikota.

Strunjanski križ

Se res že kar predolgo nismo videli. Pa tudi tokrat nismo imeli časa več kot za kratek klepet. Se mu je mudilo, nam pa seveda tudi. Smeli načrti za popoldanske pohode, so tako samo napeljali misel na ponovna snidenja. Čim prej in za več časa. Vrnili smo se do križa in markacijam sledili navzdol nad klifom.

Pri stricu Nikotu

Posamezne barke so kazale, da se tudi morje prebuja, huda burja preteklih dni pa je le še neprijeten spomin. Do zdravilišča v Strunjanu (komaj kakšen meter nad morsko gladino), katerega v tem času ravno obnavljajo, bomo iz izhodišča hodili dobre tri ure.

Morje se prebuja

Mi smo si ukradli čas le za odtis štampiljke, potem pa smo prvemu cilju že mahali v slovo in se ob morski obali usmerili proti solinam. Da bi hodili po isti poti nazaj, nam ni prišlo na misel, raje bomo klobasali naokoli, dokler špila ne bo na svojem mestu.

Piran

Prečkamo kanal preko mostu, se usmerimo desno in ob mislih o nekdaj kar težkem solinarskem življenju hodimo do ceste. Tu se lahko usmerimo desno in se nad Pacugom in skozi Fieso pod klifom podamo do Pirana. Če pa so noge že vsaj malce utrujene, pot še dolga, predvsem pa želodčki neusmiljeno priganjajo, bo bolje slediti levi nogi.

Soline

Za kampom zavijemo desno, sledeč tablam za kolesarsko pot in skozi podhod pod glavno cesto proti Portorožu spet pridemo na traso Parancane. Vzpnemo se do predora Lucan, sicer najdaljšega predora na celi njeni poti in se na drugi strani mimo Avditorija spustimo v Portorož (tri četrt ure).

Tič

Mi smo si tam vzeli nekaj odmora za kosilo. Kalamari na žaru, odličen kruh z olivami in pomfri smo, že po tradiciji, v ribji kantini Lelas Patricija poplaknili z refoškom, potem pa čez cesto stopili do obale. Bežno srečanje s sodelavcem je bilo pravo presenečenje, imitacija karibskega raja, pa kvečjemu razlog za nasmeh.

Predor Lucan

Kako se bomo vrnili na izhodišče, je seveda naša stvar. Sonce je bilo še visoko, nekaj počitka pa je dalo voljo za nadaljevanje. Pred koncem kanala Fazan zavijemo proti glavni cesti, jo prečkamo in gremo po Podvozni cesti do Liminjanske ceste. Zavijemo desno na slednjo in ji sledimo do industrijske cone s trgovskimi centri Tuš in Merkur.

Dober tek!

Sedaj bomo morali zdrobiti prvi manjši orientacijski oreh. Gremo nad centri in le nekaj deset metrov, preden cesta po kateri hodimo na križišču ostro zavije desno, zavijemo levo v breg. Smer naj nam bodo rastlinjaki nad nami. Po nekaj deset metrih vzpona, se proti rastlinjakom odcepi cesta levo. Sledimo ji.

Portorož

Vzpenjamo se po cesti navzgor, sledimo glavni cesti in se držimo bolj desno. Če bomo v dvomu, naj nas ne bo strah vprašati, domačini so prijazni, kot je prijazen svet okoli njih. Smer so vasi Mala Seva, Malija in Šared. Najhujši vzpon se pred Malo Sevo konča, spet nas čaka bolj ali manj valovanje.

Ob morju proti kanalu Fazan

Na glavno cesto zavijemo desno, gremo skozi vas in naprej do vasi Malija (225 m). Resda bi se dalo dolino tudi presekati proti Šaredu, toda kdo bi iskal poti in steze, če je cesta udobna, pa tudi hrbet po katerem hodimo je razgleden kot le kaj. V Maliji zavijemo levo, na glavni cesti gremo spet levo.

Nad industrijsko cono zavijemo proti Maliji

V vasi Šared (252 m), pa je pred nami nov orientacijski vozliček. Pred prvimi hišami zavijemo desno v vas. Že čez nekaj deset metrov se desno ostro nazaj odcepi cesta proti vasi Cetore. Nekaj korakov naprej, pa bo pravi odcep. Če hočemo raziskovati.

Mala Seva in Malija

Če ne, gremo naprej in na drugem odcepu desno mimo nogometnega igrišča, pri cerkvici sv. Jakoba levo in po klancu navzdol nazaj na makadamsko cesto, kjer bomo spet pri jutranjih markacijah zašpilili klobaso. Te poti nazaj čez vas Baredi je za približno dva kilometra več.

Pot proti Mali Sevi

Pa da ne bo kdo mislil, da prva nima pomanjkljivosti. A o njih malo kasneje. Midva z Bojanom, sva že kmalu nad Lucijo potegnila naprej. Da punce ne bi zašle, sva jim s konci opeke, najdenimi za cesto, risala puščice. Pa le do Šareda. Tam sva namignila naj počakajo, da prideva ponje. Jim ni bilo treba dvakrat reči. Je bilo hoje za mlade noge dovolj. Za dva bikca pa še ne.

Oljke in sneg

V Šaredu sva na drugem odcepu (prvi zavije, kot je bilo že rečeno, proti vasi Cetore), zavila desno. Na robu vasi bi lahko zavila levo in prišla do prej omenjene cerkvice sv. Jakoba. Toda kaj, ko nisva vrabca, da bi si lahko privoščila pogled iz zraka. Zato sva korak zastavila bolj desno. Pot se najprej malo spušča, pa spet ravno toliko vzpne.

Šared

Odcepom proti dolini in zaselku na levi ni za verjeti. Ko pa se malo za njim pot razcepi in se nakazuje spust, je potrebno zaviti levo na makadamsko cesto. Ta postaja vedno slabša, ko pridemo mimo samotne kmetije, postane vse skupaj razmajan kolovoz. Ta nas pripelje v dolino. Že ob spustu se razgledamo, tako da bo orientacija lažja.

Zastor

Lepo se vidi cesta, ki od mejnega prehoda Dragonja pelje na preval pod vasjo Šmarje, levo od njega je vas Gažon, pod njo pa vasica Sergaši. V dolini zavijemo levo in uberemo eno izmed poti do Sergašev. Najbolje, da gremo na prvem razcepu, ob večji stavbi, desno.

Kot da bi valovali...

Lahko sledimo poti desno v gozd ali pa, če le ni preveč blatno, korak usmerimo ob vinogradu in se po strmem kolovozu povzpnemo do prve hiše. Tu se začne betonska cesta, ki nas pelje proti centru vasi. Držimo se levo in nad vasjo pridemo na ozko betonsko cesto, po kateri se vzpnemo do vasi Gažon.

Je ta pot res bližja?

Če smo parkirali pri pokopališču, smo čisto prav. Pot nas bo namreč odložila pri spomeniku drugi svetovni vojni (iz Portoroža slabe tri ure kar hitre hoje). Tako, pot je za nami. Dobrih 28 kilometrov uživanja. Kdo bi si tega ne želel? Pa saj ni težko. Kot vedno, je le potrebno zastaviti prvi korak. Potem je vse lažje…

Spet doma...

Peč (čez visoki travnik)

(7.3.2010)

Jutranje naletavanje posameznih snežink ponavadi ni ravno dober obet. Toda, če se najde prava družba, je tista kislica od jutra kmalu mimo.

Še nasmejani

Še več. Nasmejani obrazi prej ali slej skozi bele ovčice zvabijo radovedno sonce. In ko vidi nas, se mu seveda mora obraz razlesti v nasmeh. Nežno poboža bele grbine, jih posuje z diamanti in nariše sence, ki jih ne bi zmogel noben zemeljski slikar. Še pomežikne, potem pa ponovno potegne pod glavo belo pernato blazino in zadrema.

Sonce na pernati blazini

Pa nič zato. Mi se še vedno smejemo in korak nam je tako lahak. Spet smo v Sovčah. Tisti nekdaj slovenski vasici, kjer si domačini, še bolj pa prišleki, jezik polomijo ob potujčenem imenu – Seltschach. Avtodom pustimo na parkirišču smučišča Tromeja – 3ländereck (N46.452162 E13.713633, 683m) in jo mahnemo desno od krožnička po tekaški progi.

Zavijemo za zgornjo tekaško progo...

Na križišču prog gremo naravnost, mimo kmetije navzgor. Krave so še v hlevu, šele ob povratku se jim bomo nasmejali. Po krajšem spustu preko mostiča skočimo čez potok in zavijemo nekaj metrov navzgor do gornje proge. Po njej gremo desno čez travnike, vse dokler ne ugledamo velike skladovnice hlodov.

Travniki nad tekaško progo

Ti letos označujejo iztek sankaške proge. Po njej stopamo do smernih tablic, tam pa zavijemo desno na povezovalno pot, ki je označena z rdeče-belo-rumenimi markacijami (do sem pol ure). Najprej gremo skozi gozd, po manjšem grabnu, snega spomladi tu hitro zmanjka.

Pred grabnom

Zavijemo ob potoku levo in malo višje prečimo Schauschakgraben (ja, jezik ponovno trpi, a kaj se more). Takoj za njim sledi prečka na strmem pobočju, pot je verjetno že poleti precej podrta, pozimi pa še preostanek zasuje sneg. Najbolj siten del celotnega vzpona.

Schauschakgraben

Na srečo smo že po nekaj desetih metrih v lažjem svetu, pričnemo se vzpenjati skozi gozd, če pot ni shojena, je markacij dovolj. Le oči moramo imeti odprte. Pa, saj je to že tako ali tako dobro. Ko pridemo do gozdne ceste, zavijemo desno in hodimo po njej vse do stika s potjo 603.

Cesta pripelje do poti 603

Spet bo treba levo, na začetku dokaj strmo v gozd. Vzpenjamo se, sledeč markacijam, poti ni težko slediti. Je pa včasih prehod pod kakšno podrto smreko kar malo adrenalinski. Za tistega, ki ravno leze spodaj. Za druge je njegova telovadba seveda bolj kot karkoli drugega – zabavna.

Sonček

Ko pridemo iz gozda, se svet odpre, tablice pa nam pokažejo pot. Še vedno smo na poti 6(03), avstrijski južni dolgi pohodni poti, ki teče od Karnijskih alp, čez Karavanke do Radkersburga (Radgone). Če tu posveti še sonce, je prizor prav čaroben.

Druščina

Valovimo po visokih travnikih, sence drevesc rišejo abstraktne vzorce po bleščeči preprogi. Ko nad seboj opazimo kočo, markacije zavijejo v gozd. Če opazimo sledi, ki gredo po cesti naprej, jim lahko sledimo. Te nam bodo namreč skoraj zagotovo pokazale, kdaj je potrebno zaviti nazaj (desno) na pot.

Telovadba

Mi jim nismo najbolj zaupali, zato smo skozi gozd sledili markacijam na vršiček Homič (1301 m) in se na drugi strani malce spustili na široko sedlo. Še nekaj vzpona in spet smo bili na cesti. Pa smo se je dotaknili le na ovinku, nadaljevali smo skozi gozd navzgor.

Valovanje

Smreke so se spet razprle in spustile sončne žarke do nas, na valovih dolge jase, nam je nasproti privijugal znanec. Spomnil se je, da smo se srečali že pred tednom dni. Pomahali smo si in med tem, ko je on vijugal dalje, smo mi upali, da do vrha ni več daleč. Spet je bilo potrebnega nekaj vzpona skozi gozd.

Sence

Ko je Ajda zagledala, da se svet višje odpre, jo je odneslo kot raketo. Mi smo le malo pod vrhom zavili še desno do nekdanje italijanske vojašnice. Ko sem jo obšel, sem že opazil spomenik na naši strani meje. Kot bi mignil smo bili pri tromejniku (1510 m, slabe tri ure od izteka sankaške proge).

Poti je več, prava le ena...

Mraz je obliznil prste, ki so snemali pse in pritiskali na sprožilec fotoaparata. Sonce še nima tiste prave pomladanske moči. Še en pogled v dolino, potem pa sta Ajda in Andrej odvijugala po smučišču. S Petrom in Žanom pa smo se spustili v smeri prihoda.

Prihod na vrh

Iskanje prehodov med smrekicami je bilo še najbolj podobno rodeu. Ko smo prišli do ovinka na gozdni poti, smo opazili, da je naš avstrijski znanec odpeljal navzdol v smeri prihoda. Nas ni prepričal. Raje smo sledili cesti desno, prišli do smučišča Stole, ga prečili in se v dolino spuščali po sankaški progi.

Midva

Na travnikih nad tekaško progo smo ujeli še nekaj lepih zavojev, potem pa po njej nadaljevali do avtodoma (tričetrt ure iz vrha). Toliko je lepega. Lepa družba. Lep dan. Lep smeh. Lep sneg. Lepi zavoji. Lepa zasvojenost. In vedno več nas je…

Navzdol

Peč iz Sovč

(28.2.2010)

Včasih je čisto vseeno, če so nebo zagrnili oblaki. Sonček, ki ga imaš s seboj, ponavadi sveti in greje še bolj močno kot nebeška svečava. Toplota pri srcu, ko tvoja kri s teboj deli dolgoletno veselje. Nedvomno dan, ki ni za pozabo. Po nedolžni belini sva vlekla novo sled. Prvi koraki.

Prvič

Izbran je bil lahek cilj. Ravno pravi za prvič. A kaj, ko se tako hitro kaj zaplete. Ne usodno. Bolj tako, da se kaj naučiš in da ni dolgčas. Tudi midva z Ajdo sva pot proti Peči začinila. Nad krožničkom, otroško žičnico nad Sovčami, sva se podala desno po kolovozu v gozd.

Sovče (Seltschach)

Nisva bila prva, sled je kazala na predhodnike. Že po nekaj minutah pa sva ugotovila, da so bili obeti prazni, pot se je končala, sled pa zavila malo po svoje. To ne bo za naju. V najino smer je možnost nadaljevanja medlo nakazovala nekakšna steza, greva torej po njej.

Dobrač

Menjale so se stezice, kolovozi, vlake, celo čez dva grabna je bilo potrebno. Nič pretežkega, nič nevarnega. A ravno pravšnje za uk. Tako se stopi, odpne okovje, potegne smučino, ponovno vstane. In preplaši srno. Na poseki, posajeni z mladimi smrečicami, sva imela raziskovanja dovolj.

Goljufiva sled

Spustila sva se navzdol in čez nekaj deset metrov prišla do izteka sankaške proge. Do te točke nad vasjo Sovče pridemo lažje, če sledimo tekaški progi. Avtodom pustimo na parkirišču smučišča Tromeja – 3ländereck (N46.452162 E13.713633, 683m) in jo mahnemo desno od krožnička.

Raziskovanje

Gornji krak (levi) tekaške proge pelje mimo višje omenjenega izhodišča, spodnji pa zahteva nekaj pozornosti, da pravočasno zavijemo navzgor. Najbolje, da na robu gozda, nekaj minut od parkirišča, zavijemo levo na gornjo progo in gremo po njej desno do izteka sankaške proge.

Ob izteku sankaške proge

Po tekaški progi bomo hodili dobre pol ure, če pa se gremo raziskovalce, se čas hitro raztegne. Kot čigumi. Da smo prav, sprva da vedeti tabla za prepoved vožnje, na drugi strani poti pa prepoved nabiranja gob. Takšnih skušnjav tokrat nedvomno ni, gremo torej dalje.

Pozimi tudi skušnjav ni...

Malo višje so tablice, ki označujejo smeri planinskih poti, 692 bo prava. Dve uri in četrt je zapisano do tromeje (Dreiländereck). Po robu sankaške proge je potrebno hoditi previdno. Pa ponavadi kakšne pretirane gneče ni, pa tudi južen sneg povzroči kvečjemu negodovanje sankačev zaradi počasne vožnje.

Sankaška proga

Po progi ne hodimo dolgo. Ko markacije kažejo, da letna pot zavije levo, ji sledimo. Hoja po kolovozu ni posebej težavna, toda le, dokler ga ne zmanjka. Točno tako. Pred globokim grabnom jo je konec. Na srečo je cesta s progo le nekaj višje. Prehod je malo siten, a gre.

Prvi odcep

Spet hodimo po sankaški progi, vse dokler markacije ne gredo malo po svoje. Zakaj pa ne? Veliko bolj prvinsko, kot po poteptani progi, je hoditi po gozdu. Ptičje petje daje vedeti, da se pomlad že počasi prebuja. Spet pridemo na progo in jo čez nekaj minut na levi zapustimo.

Sledeč markacijam

Kvačkanje skozi gozd je lahko sitno, če so sledi predhodnikov poledenele. Toda končno je tudi to le del učenja. Zato pa so starejši in bolj izkušeni. Da prenašajo svoje izkušnje na mlajše. In jim seveda kljub utrujenosti pomagajo premostiti vsa zahtevna mesta.

Samotna pot

Spet pridemo na sankaško progo (presneto, ponavlja se kot mehiška limonada) in ji mimo vlečnice Stole in proge ob njej sledimo do velikega travnika na desni strani. Od tu gremo lahko naprej po sankaški progi do roba smučišča. Tam zavijemo desno in jo mahnemo proti vrhu.

Le ptice nama delajo družbo

Lahko pa zavijemo navzgor po travniku, najbolje bolj na desni strani, mimo koče. Vsekakor pridemo do roba smučišča, od koder do vrha Peči (1508 m) ni več daleč. Smerokaz sta nam visoka oddajnika, kmalu pa tudi eden od mejnikov, ki kaže na prijateljstvo med tremi narodi.

Na drugem bregu je smučišče

Hoje od izteka sankaške proge je za kakšni dve uri, midva sva seveda potrebovala nekaj več. Saj končno, zakaj pa bi hitela? Če si s tistimi, ki jih imaš najraje, čas tako ali tako ni pomemben. Na vrhu se seveda splača malo posedeti in pogledati naokoli. Se vidi kar v tri države in to več kot odlično.

Po travniku mimo koče

Kje je kaj, bomo vedeli, vprašali ali pogledali v zemljevid. Če smo bolj razigrani, v nogah pa je še dovolj moči, lahko tudi tečemo okoli (tro)mejnega kamna in tako v nekaj sekundah prestopimo kar tri meje. Ko pa se utrip umiri, bo potrebno smuči razmigati po pobočju navzdol.

Zadnji metri pod smučiščem

Lahko uvijamo v smeri prihoda. Ali gremo pač po smučišču. Ta možnost je bila tokrat, seveda boljša. Kaj bi utrujene noge, na daljših smučeh kot običajno, mučil s spustom po ozki sankaški progi, skozi gozd in potem še po tekaški progi. Spustiti se je potrebno po progi v smeri Drailänderhutte.

Sonček

Vozimo mimo spodnje postaje sidra in manjše koče na desni strani. Le malo naprej se levo odcepi ožja proga, kateri precej položno sledimo do smučišča. Po njem pa potem, vriskajoč ali pa tudi ne, odsmučamo v dolino. Za nama je bil dan, kot ga še ni bilo.

Tromejnik

Jakob

(31.1.2010)

Je številka 14840 velika? Nedvomno precej večja od številke 1. Pa je tudi bolj pomembna? Nikakor. Kajti hudič se skriva v podrobnostih. Če nam namreč posamezni dan spolzi med prsti, ves trud, razburjenje, smeh in solze preostalih dni na enkrat niso pomembni.

Prvi koraki

Kajti ta dan je bil edinstven. Odvijal se je samo enkrat in imeli smo samo eno šanso, da ga izkoristimo v polnosti. Če nam je možnost spolzela med prsti, se tega ne da več popraviti. Konec, ende, finito. Zatorej se ne bojmo zagrabiti bika za roge in zaživeti svoje sanje.

Košenine nad Ločnico

Precej verjetno je, da si bomo na ta način priigrali asa, s katerim bomo marsikateri dan v prihodnje res živeli. Turna smuka je lahko tak as. Smuči drsijo skozi pršič, smreke so takšne, kot bi jih s cukrom posul, slišiš samo utrip svojega srca. Najlepši zvok. Ker veš da si.

Jakob

Ob tem ni pustiti vnemar, da se vedno pot začne s prvim korakom. Stara modrost, toda, kdo bi si mislil, aktualna tudi še danes. Pa le pazimo, da nas navdušenje ne zanese. Ker če bo prvi korak prevelik, bo trpel predvsem naš nos. Na katerega se bomo zvrnili. Zmernost je pač pravi recept.

Krožna pot

Jakob v Polhograjskih Dolomitih je kar prava izbira. Če je le snega zadosti. Izhodišče je pri gostilni Legastja (N46.107680 E14.349909; 438m). Če smo z avtom, ga bomo načeloma že kam stisnili. Z avtodomom pa bo večja težava.

Travniki pod vrhom

Najbolje, da vprašamo pri gostilni, samo tam je res zadosti veliko in ravno parkirišče. Nasproti gostilne gremo mimo večje hiše in po kolovozu navzgor. Ali pa jo mahnemo kakšnih sto metrov naprej v smeri Topol in se zapodimo levo na travnike.

Zadnji metri

Gremo navzgor in desno mimo kmetije. Sledimo markacijam v smeri letne poti. Takoj za kmetijo pot zavije levo, naš cilj se že vidi. Ko pridemo do ceste, zavijemo levo. Pred naslednjo kmetijo na levi lahko opazimo oznako za Jakob in krožno pot.

Rog in Brezovica pri Medvodah

Najbolje, da gremo levo in se vzpenjamo skozi gozd, mimo zajetja in naprej po letni poti. Ko spet pridemo do travnika, gremo naravnost do ceste, od tam pa potem proti vrhu. Levo, desno ali naravnost. Naša izbira, vse poti pripeljejo na vrh.

Tošč

Midva sva šla levo do prvega naslednjega travnika, po njem navzgor in nato daleč levo, vse do travnikov, po katerih pripelje pot iz Medvod. Tu je potrebno zaviti desno, do vrha in cerkve sv. Jakoba je le še nekaj minut (806m, dobra ura hoje).

Užitek

Navzdol se spustimo nasproti vhoda v cerkev, se držimo malo desno skozi redek gozd in potem uvijamo po travniku navzdol do ceste. Sedaj smo spet na svojih sledeh in po njih peljemo nazaj do izhodišča (dvajset minut iz vrha).

Pršič

Nič zapletenega, torej…ali pač. Zasvojenost je huda reč. Sploh zasvojenost z življenjem. Kolikor nam ga pač še ostane.

Ognjene hladno

Pod Malim vrhom

(24.1.2020)

Sankaška proga izpod Malega vrha nad Jezerskim je ena od poslastic, ki je ob obisku tega gorskega bisera ne smemo pustiti vnemar. Od nas pa je odvisno, ali se bomo na začetek spusta pustili popeljati ali pa bomo vzeli pot pod noge in se tja odpravili kar peš.

Izhodišče

Da je bila nam slednja možnost bližja, ni potrebno poudarjati. Ne le zaradi gorenjske duše, temveč predvsem miru, ki ga užiješ že ob vzponu. In tiste prijetne utrujenosti, ki ti da vedeti, da si vsekakor storil nekaj dobrega zase. Ob tem pa je že na začetku treba posebej poudariti eno pravilo.

Upoštevajmo omejitev!

Ko se na progi izvaja organizirano sankanje, je proga za vsako soliranje zaprta in tega se vsekakor držimo. Vedno lahko pri organizatorjih preverimo, kdaj se lahko sami varno vzpnemo po progi in izvedemo spust (Raj Jezersko-sankanje).

Bivše smučišče

Pravilo pa je, da je med vikendi proga odprta vsak dan do 10. ure dopoldan. Torej bo potrebno zgodnje vstajanje. Parkiramo lahko na Jezerskem pred bivšim hotelom Kazina (N46.393494 E14.500138). Od tam je do začetka proge kakšnih deset minut hoje.

Na vrhu smučišča pridemo na progo...

Zjutraj ali pač pozno zvečer, ko se organizirano sankanje že zaključi, pa se lahko tja tudi zapeljemo. Do manjšega parkirišča (950 m; N46.385684 E14.504448) pelje ozka cesta, v zadnjem delu je klanec lahko zasnežen ali poledenel, zato previdno.

Odcep letne poti na Veliki vrh

Proga je v letnem času gozdna cesta, ki pelje pod Malim vrhom do pod Povšnarjeve planine.Po podatkih na navedeni internetni strani je proga dolga tri kilometre, naklon je 10 %. Do začetka spusta gremo lahko ves čas po sami progi, toda veliko bolje bo, če takoj nad parkiriščem zavijemo desno na veliko poseko. To je bilo nekoč smučišče. Pa je propadlo.

Vzpon po progi

Vzpenjamo se navzgor, skoraj zagotovo bomo lahko sledili predhodnikom. Ko višje gori pridemo ponovno na progo, zavijemo desno in hodimo po progi. Seveda z zadosti veliko mero previdnosti, da nas ne povozi kdo, ki mogoče že vriska proti dolini.

Cerkev sv. Ožbolta na Zgornjem Jezerskem

Gremo mimo odcepa markirane poti na Veliki vrh (dejansko vršiček v grebenu Kočne) do začetka spusta. Ta se nahaja pod Malim vrhom (približno 1200 m, približno 40 minut). Plato v lepem vremenu nudi lep razgled, zato bo kar pravo mesto, da si oddahnemo in se pripravimo za spust.

Na platoju

Navzdol pa…pač glede na sposobnosti in znanje (deset do petnajst minut). Gre za naravno progo, zato nas od dreves in strmih pobočij loči le nekaj napluženega snega. Torej tako kot vedno…šibamo (tudi) z glavo in ne pretiravajmo.

Spust

Če smo dovolj zgodnji, nas bo na cilju navdušenje kar pognalo spet v breg. Zakaj pa ne. Saj pravi rek…enkrat ni nobenkrat.

Na cilju

Goli vrh

(23.1.2010)

Če bi prebrali samo ime, bi se nam v misli lahko prikradlo marsikaj. Vsaj razburljivega in vročega. A je vročine v teh mesecih tam gori bolj malo. Žal ali na srečo. Odvisno, kakšne ambicije imamo. Je pa ta goli vršiček vsekakor oboževan. Boža ga sonce, kuštra veter, gladijo meglice. In sem in tja zmoti samotni pohodnik.

Noč ima svojo moč

Samo za trenutek. Kot da bi ga ne želel predolgo vznemirjati. Pa ga družba nič ne moti. In tudi golote se nič ne sramuje. Še manj jo skriva. Ko stojimo pri tisti lužici, ki se ji reče Planšarsko jezero, in se ozremo proti Ravenski Kočni, ga bomo zagledali. Ne moremo, da ne bi. Ga pa res občasno kot sramežljivo dekle skrijejo oblački. Torej golota? Seveda!

Pot in čarobna lučka

Če smo z avtodomom, parkiramo prav pri Planšarskem jezeru (897 m; N46.404058 E14.516230). Tam je prostora načeloma zadosti. A vseeno se postavimo tako, da drugim ne bomo v napoto in nadlego. Iz parkirišča za gostiščem krenemo ob jezeru in naprej proti Ravenski Kočni. Po cesti ali kar tekaški progi.

Golota se jutranje sramežljivo skriva

Ko zavijeta levo in se začneta vzpenjati, je na levi strani ceste nekaj pokončnih dreves in štrcelj hrasta. Težko jih bomo zgrešili, so pa odličen kažipot. Tu zavijemo iz ceste desno v gozd. Že spomladi bo to kolovoz, sedaj ga pokriva snežna odeja. Pa pravi smeri vseeno ni težko slediti.

Prihod na Jenkovo planino

Ko pridemo na velik travnik pod kmetijo Ancelj (967 m; N46.394565 E14.528069), se držimo sledi predhodnikov. Če jih ni, gremo po travniku ob gozdu, dokler ne pridemo do ceste, ki pelje do spodnje postaje tovornih žičnic na Ledine in Češko kočo. Do sem še hitreje pridemo od omenjene kmetije.

Naša golota

Vendar, pozor! Cesta do kmetije je ozka, zadnji klanec dokaj strm, predvsem pa je težava s parkiranjem. Če bomo rinili do sem z avtodomom, se že prej pri gospodarju pozanimajmo, če bo na dvorišču zadosti prostora za parkiranje. Drugje pač ne bo šlo, pa tudi naprej se v zimskih mesecih ne da.

Megleno morje

Omenjena cesta gre po koncu travnika čez grapo, zavije desno in se vzpne. Ko se svet spet uravna, gremo levo, sledeč markacijam za naš cilj. Pot se vzpenja skozi gozd, preči kolovoz in spet izgine v gozdu. Ko znova pridemo do (drugega) kolovoza, smo na poseki. Do sem pridemo lahko tudi po (skoraj obvezni) smeri spusta.

Stari

Pri tablicah na cesti proti žičnicam gremo še kakšno minuto naravnost do manjšega travnika. Tam moramo na levi najti izrazit graben, ki teče le malo levo od ostankov velikega plazu izpred nekaj let. Graben nas pripelje na kolovoz, kateremu levo sledimo do poseke in priključka markirane poti.

Sonce je obliznilo Storžič in Triglav

No, ja. Poseka. Vsaj pred nekaj leti je bila. Danes je pobočje že krepko poraščeno. Do golote bo tako treba še malo naprej. Kolovozu sledimo naprej v smeri Jenkove planine. Ko zavije desno, gremo lahko naravnost in sledimo markacijam.

Grintavec, Dolška škrbina in Jezerska Kočna

Lahko pa se mu pustimo zapeljati še nekaj deset metrov do travnika z manjšo lično brunarico. Tu moramo zaviti levo in prečiti pobočja proti planini. Če smo prvič in ni nobenih sledi, pazimo, da ne rinemo previsoko, tja pod Babe. Ime je primerno, golote bo tudi zadosti, samo pozimi si bomo na njej polomili zobe. Zatorej le po pameti.

Jenkova planina

Jenkovo planino prečimo levo, v smeri našega cilja. Ko pridemo do gozda, se držimo desno in sledimo nekakšnemu useku med drevjem, dokler se svet na desno ne odpre. Prečimo, dokler ne pridemo na travnike. Po njih se vzpenjamo navzgor, dokler ne pridemo do grebena. Vrh je levo.

Male roke

Čeprav nas pogled na oddaljeno špičko preseneti, ugotovimo, da ni tako daleč (1788 m; od Anceljna dve uri in pol, od parkirišča pri jezeru kakšnih četrt ure več). Na vrhu nas golota ne bo tako prevzela, kot predvsem megleno morje nad katero se dviga, pa bolj ali manj strme špičke vse naokoli.

Travniki pod vrhom

Bo treba priti poleti, ko se lahko uležeš v toplo poletno travo in ure uživaš pripet visoko pod nebo. Tokrat vetrič zmrazi. Bo treba migati. Spust poteka po smeri pristopa, tu ni kaj govoriti. Torej po travnikih, levo skozi usek in na planino, po najboljših prehodih do poseke.

Goli vrh

Potem po kolovozu do grabna in po njem do ceste proti žičnicam. Nič posebno zapletenega (do Anceljna tričetrt ure, do jezera še četrt ure več). Razmere pa? Včasih boljše, včasih slabše. Da le ne škripa preveč pod smučmi, saj ni, da bi človek motil gozdni mir. In se na koncu smuka prestrašeno oziral, ali je od mase sploh kaj ostalo.

Nad megleno morje se dviga Zeleni vrh, nad Jezerskim vrhom pa Pristovški Storžič, zadaj Obir

A tako pač je. Snega na teh pobočjih ne utrdijo ropotajoče pošasti na gosenicah, temveč le nežno pogladi neka nevidna roka. In zato je spust tudi nekaj čisto posebnega. Enkratnega in neponovljivega.

Smuka

V. Javornik (Ženiklovec)

(10.1.2010)

Ko se nekaj dni hrbet krivi pod težo novega snega, ki ga je potrebno odmetati vse naokoli hiše, po ulici in seveda tudi z avtodoma, se je potrebno malo pretegniti. In kje bi se bilo bolje, če ne na snegu? Tudi če je vreme še malo kislo in meglice ovijajo vrhove, nič ne moti.

Ura je rana

Zavoji po nedotaknjeni belini imajo kljub temu poseben čar, zatorej je treba zjutraj pohiteti. Toda skrb je kmalu tu. Toliko novega snega, nevarnost snežnih plazov je povečana. Izbira mora biti takšna, da tudi ob nekaj deset centimetrih nove snežne odeje, nevarnosti (skoraj) ni. Ženiklovec (Veliki Javornik) bo kar pravšnji.

Poseka pod planino

Peljemo se do Tržiča, zavijemo za Lom in naprej vozimo proti vasem Grahovše in Slaparska vas (818 m). Za slednjo se asfalt konča. Torej vemo, kako in kaj. Parkirišč je nekaj, morebiti bomo ustrezno mesto našli že v Grahovšah, pod kamnolomom (N46.366418 E14.351759), tam so večkrat parkirani osebni avtomobili.

Planina Javornik

Lahko pa imamo bolj terenske ambicije. Ali pa smo tokrat z osebnim avtomobilom. Če je tako, se na koncu vasi levo odcepi naša pot. Naravnost bi prišli do Doma pod Storžičem. Lesen kozolec s smerokazi, razjasni vse dvome. Cesta se vzpenja čez travnike, strmina se še malo poveča, ko zapeljemo v gozd.

Bajte rastejo kot gobe po dežju

Ko bolj odločno zavije desno, nas čaka še zadnji klanec in že se peljemo mimo kmetije Gabrc na naši desni. Pa ne pridemo daleč. Le malo višje je namreč zapornica. Mimo se ne da, spodaj tudi ne, čeznjo bomo s štirimi gumami pod pazduho težko skočili. Torej bo potrebno pobrskati po žepih, zapornico namreč odpira kovanec za en evro. Točneje dva. Zapornica se namreč tudi dol grede odpira samo s tem čudežnim kosom kovine.

Vzpon proti vrhu

Do kam se bomo peljali naprej, je sedaj odvisno povsem od nas. Lahko avtomobil pustimo takoj za zapornico, če gremo nekaj sto metrov dalje, kjer je na desni parkirišče bo že bolje, saj se cesta od tam (položno, a vendarle) vzpenja. Ko čez približno dva kilometra zavije levo, peljemo še dobrih sto metrov in smo v Gaberčevem Rovtu (N46.372381 E14.391292; 1288 m). Tu se ponavadi da desno parkirati.

Padli

Riniti naprej do sedla Dol nima smisla, saj bo potem smuke bolj malo. Razen, če imamo veselje in se na vrh vzpnemo večkrat. Vršno pobočje je pač najlepše za smuko. V Rovtu gremo navzgor do mesta, kjer cesta zavije levo. Tam jo mahnemo naravnost. Tokrat je bilo spluženo samo parkirišče ovinek višje. Je bilo torej treba s smučmi malo nazaj.

Kontra

Pa nič zato. Steza je speljana po gozdu, težko bomo naleteli, da ne bi bila shojena. Če pa že, nam bodo markacije v pomoč. Pot po nekaj minutah zavije desno in nekaj višje levo. Ko pridemo do oblega grabna, lahko že iščemo prečko proti desni. Prisopihamo na poseko, zavijemo ostro desno in ji sledimo.

Ja kaj pa je to?

Vzpenjamo se preko planine Javornik (1535 m), kjer, kot smo ugotavljali, hiše rastejo kot gobe po dežju. Cilj je sedaj prav pred nami. Dobro ga vidimo, če seveda ni preveč megleno in ne vidimo…nič. Celo potem, bi z nekaj smisla ne smeli imeti težav z iskanjem prave smeri.

A je kdo not padu?

Široko travnato pobočje je dovolj dober kažipot in pripelje prav na vrh (1715 m, ena ura). Če megle ni, imamo tam kaj za videti. Na levi je Košuta, pred nami Grintavci s Košuto in na desni Storžič. Če se obrnemo, pogled zaplava preko planine Javornik v daljavo, proti Julijskim Alpam s Triglavom na sredini.

Na vrhu

Oddihamo se, potem pa navzdol. Toda…kam? Vsekakor se je potrebno spustiti do planine. Najlažje bo, če jo prečimo in se po poseki spustimo do Dola. Vzpnemo se po cesti kakšnih sto metrov, mimo koče na levi, in se po cesti spustimo proti izhodišču. Če je snega dovolj, bo tudi spust po cesti zanimiv, drugače pa zna pod smučmi škripati.

Megleno pobočje

Mi smo šli tokrat po malo bolj strmi varianti. Nad planino smo zavili levo, prečili cesto, ki pelje proti Javorniškemu prevalu in se po kakšnih sto metrih usmerili levo v gozd. Potrebno je zlesti čez žičnato ograjo in se mimo podrtega drevesa spustiti naravnost navzdol.

Prvi zavoji v pršiču

Med drevjem veliko možnosti za zavijanje ni, iskati je torej treba najbolj smučljivo možnost. Ko se na desni pokaže odprti svet, bomo seveda zavili tja. In čisto prav bo. Odprto pobočje je posajeno z mladimi smrekicami, zato bo šlo najbolj brez težav čisto na desni strani.

Ograja prekine smučino

Pod pobočjem gremo skozi odprtino v leseni ograji in na širokem travniku desno, dokler ne pridemo do ceste (dvajset minut iz vrha). Od tam pa tja, kjer nas čaka štirikolesnik. Čeprav nas je avto tokrat čakal višje, sva si z Urošem, ob Borutovem blagohotnem soglasju, dovolila oddričati po cesti proti zapornici.

Pocukrani stražarji

Ko se cesta zravna, bodimo pozorni na rdečo tablico na levi strani. Če nas dom čaka v Slaparski vasi, zavijemo navzdol in iščemo najboljše prehode po travnikih. Ko se ti zaprejo, pa iščemo kolovoz, ki desno pripelje na travnike nad vasjo. Nekaj smisla za orientacijo je že potrebnega, tudi smeri predhodnikov ne škodijo.

Pripravite evro, prosim...

Midva z Urošem, sva se odpeljala le do zapornice, tam počakala, dokler nismo malo kasneje skupaj dostojno nazdravili prvim sneženim dnem novega leta.

Brez besed

Pot treh cerkva

(3.1.2010)

Po dežju menda vedno posije sonce. Vsaj do sedaj je bilo še tako. In tudi tokrat se je po nekaj deževnih dneh prebudil dan, ko je treba zajeti sapo in zlesti nekam, kjer se kaj vidi. Saj ni treba visoko. Včasih je dovolj, da stopiš na stol. Drugič moraš pač višje.

Travnik

Mi smo šli tokrat nekam vmes. Na dobro razgledišče. Kaj dobro, odlično. Eno? Kar tri. Izhodišče je Laško (228 m), parkirati se še vedno da najbolje na parkirišču pri termah (N 46.1579177 E 15.2319747). Gremo po parkirišču proti hotelom, prečkamo cesto pri prehodu za pešce in poniknemo skozi le nekaj metrov oddaljeni podhod pod železniško progo.

Poljub pod belo omelo

Zavijemo levo in takoj spet desno na cesto, ki se požene kar strmo v breg. Cesti sledimo vse do konca, gremo mimo zadnje hiše na travnik. Vzpenjamo se levo po kolovozu do gozda, od tu nas proti prvemu cilju usmerjajo na drevje narisane puščice in stilizirane oznake cerkve.

Sv. Mihael

Ko se nad nami že bočita dva visoka zvonika, lahko uberemo bližnjico naravnost navzgor ali pa sledimo stezi do hiš in se po cesti mimo kipa angela vzpnemo do cerkve sv. Mihaela (442 m, pol ure). Oko takoj ujame razgibane kuclje naokoli. Razgled na Laško in Hum nad njim pa ni edino, kar je za videti.

Angel

Skozi ključavnico lahko pokukamo v cerkev. Še prej pa si oglejmo vrata, že ta so nadvse zanimiva. In malo nižje kapelico istega svetnika. Če pozvonite na zvonček, to menda prinaša srečo. Ali izpolni željo. Ali nekaj takšnega. Vsekakor pa se ga sliši. Spustimo se po cesti navzdol.

Ponižni pogled

Ko pridemo do glavne ceste, zavijemo desno. Gremo mimo zanimivega znamenja in še bolj zanimive »pušce«, torej kamnitega nabiralnika za prostovoljne prispevke. Cesta nas pripelje v vas Kuretno. Gremo skozi vas, dokler na levi ne zagledamo cerkev sv. Katarine (405 m, dvajset minut iz Šmihela).

Zvonček želja

Mimo zbirke nečesa, kar se je včasih imenovalo avto, imamo le nekaj korakov do našega drugega cilja. Če hočemo videti, kako izgleda od znotraj, pa bomo spet morali biti ponižni in se pobožno skloniti do…ključavnice. Se žal le tam vidi, kar je pač za videti. Vrata so trdno zaklenjena.

Znamenje in pušca

Previdnost je mati modrosti, pravi stari pregovor. In res ni za dopustiti, da bi katerega od svetnikov, angela ali bognedaj kar samega Boga, Cefizelj pobasal pod pazduho. Za cerkvijo je klopca, zato je posedeti vedno možno. In ob tem razmišljati o bolj ali manj pobožnih stvareh. Nam do tega ni bilo, smo jo kar hitro mahnili nazaj.

Sv. Katarina

Gremo po isti poti. Ko pridemo mimo odcepa za sv. Mihaela, pa bo potrebne malce več pozornosti. Čez dobrih sto metrov se desno odcepi cesta. Če se nam ne mudi navzdol v Laško, ji kar sledimo. Takoj se spet razcepi, od treh krakov izberemo spodnjega, najbolj levega, pripeljal nas bo v vas Strmca.

Ponovno snidenje

Na razpotju pred vasjo zavijemo levo in gremo levo ob kmetiji proti travniku. Mimo tablice, da imajo prijaznega psa s slabimi živci. Res bo nekaj na tem. Po obronku travnika pridemo na stezo, ki preide v kolovoz. Z roba se nam odpira čudovit razgled na Hum in Laško pod njim. Pravi orlovski pogled.

Šmihel

Cerkvico zagledamo desno, kolovoz pa se prične spuščati. Pa nič strahu, mu kar sledimo, pripeljal nas bo prav. Cerkvica sv. Krištofa (318 m, pol ure od Katarine) izgleda precej skromno, v notranjost pa se spet da pokukati predvsem – skozi ključavnico.

Hum in Laško

Resda pa so tudi okna dokaj prosojna in dovolj nizka, da se skoznje kaj vidi. Nazaj gremo do hiše pod klancem (Strmca 47), kjer zavijemo na dobro vidno stezico desno. Prečimo travnik in se skozi gozd spustimo do hiše nad Laškim. Zavijemo desno na makadamsko cesto, ki nas pripelje mimo podjetij Komunala in Elektro Laško do ceste.

Sv. Krištof

Zavijemo levo in gremo do prehoda čez železniško progo, od tam pa naravnost do glavne ceste in križišča pred mostom čez Savinjo. Semafor in zebra omogočata varen prehod, zavijemo levo in se vrnemo do parkirišča (dvajset minut od Krištofa).

Spet doma...

Krog je s tem sklenjen, posvetne in pobožne skomine odpravljene, sonce pa še vedno sije…

Malič in Šmohor

(1.1.2010)

Dih jeseni je le še bledeč spomin. Kljub milim temperaturam in deževnim dnem, zima ne pusti, da bi se predolgo zadrževal v naših mislih. Čas je bil, a ni ga več. Končno, le zakaj bi jokali za njim. Saj imajo tudi blede poteze dni ob začetku novega leta svoj čar. Le odkriti ga je treba.

Ujeto sonce

Če smo dovolj odprti za lepoto, jo znamo najti tudi v meglicah, ki se vlečejo skozi gozd, dežju, ki nam spolzi po laseh in blatnem odtisu, ki smo ga naredili na razmočenih tleh. Le ven je treba, tja pod gole veje krošnje mogočne lipe, na preprogo razmočenega gnijočega listja, loveč blede sončne žarke. Izhodišče naj bo tokrat Laško (229 m).

Markacije se začno ob gasilskem domu

Nihče nas ne bo preganjal ob zelenčku na parkirišču pri termah (N 46.1579177 E 15.2319747). Korak zastavimo po parkirišču do prehoda za pešce, prečkamo glavno cesto in po pločniku ob njej hodimo v smeri Celja. Pred potokom Rečica podhodimo železniško progo, po nekaj deset metrih pa vodo prečkamo preko mostiča.

Pot nad Laškim

Gremo levo in ko pridemo do glavne ceste, na desni zagledamo gasilski dom. Takoj za njim ugledamo prve markacije, ki kažejo smer Šmohor in verno jim sledimo. Nič si ne pomišljajmo, tudi ko se nam zdi, da nas tablica hoče zapeljati k eni od hiš. Pot pelje mimo nje.

Malič se skriva v meglicah

Iz vasi se izvijemo na travnik, pot krajši čas pelje skozi gozd, potem pa nas kolovoz odloži na asfaltni cesti. Pa ne topotamo po njej prav dolgo. Mimo manjše kmetije, kjer si pod napuščem lahko najdemo zavetišče pred nenapovedanim nalivom, spet zavijemo v gozd. Še eno uro, obeta tablica.

Vedrenje

Kolovratimo naprej, gremo mimo naslednje kmetije in za njo izginemo v samoto zimskega gozda. Markacij je dovolj, križišč pa ne, tako da tudi zaiti ne moremo. Ko nas pot spet odloži na asfaltni cesti, jo kmalu na desni strani zapustimo. Sedaj pa malo previdneje.

Odlična družba...

Ko po razhojenem svetu pridemo do izrazite skale na levi strani, na njej opazimo zabrisan napis Malič in puščico, ki napotuje desno. Takoj za skalo vidimo, kam bo treba. Ozka stezica teče po strmem pobočju in nas odloži na grebenu. Če hočemo na Malič, bi potrebno zaviti desno. Imamo pa dve možnosti.

Odcep poti proti Maliču

Lahko gremo po stezici, ki valovi gor in dol in je mestoma tudi malo izpostavljena. Pobočja na desni so strma. Če nam ne diši preveč, gremo lahko tudi po makadamski cesti. Ali pa si za vzpon izberemo stezo, za povratek pa cesto. Mi smo že naredili tako.

Obris

Gremo mimo razglednega vzletišča za jadralne padalce z žalostnim obeležjem in veliko tablo z napisom Malič. Pa to še ni vrh. Od tu najbolje, da sledimo stezi, ki nas po grebenu v nekaj minutah pripelje do oddajnika na vrhu Maliča (936 m, dve uri in pol hoje). Tam sta tudi klopca in miza, če so noge trudne in želodec kruli.

Grebenska pot

Malo naprej od oddajnika je dovolj prostora celo za igro, če imamo čas in otroci voljo. Vpisna knjiga je bolj zaradi varnosti kot naše hvale, zato se le vpišimo. Potem pa navzdol. Kot rečeno, smo šli po stezici do vzletišča, od tam naprej pa po cesti. Je korak bolj zanesljiv, pa tudi pogovor nekako lažje steče.

Malič

Ko pribremzamo do mesta, kjer smo prišli na greben, pot nadaljujemo naravnost. Lahko še naprej po cesti ali pa se prepustimo stezici, ki teče skozi gozd. Tudi tu bosta obe možnosti dobre in prideta prav. Cesta se spusti na asfaltno, nekaj deset metrov višje pa jo, tik pod kočo na Šmohorju, zapustimo in se vzpnemo do planinske postojanke (781 m, pol ure iz Maliča).

Vzletišče

Pred njo so igrala, zato bo pravo mesto za počitek. Mi pa si lahko privoščimo…karkoli želimo. Le čaj je bolj…voden. Pa tudi domače arcnije, namenjene njegovemu sladkanju, prej preverimo. Kajti skisane substance njegovega okusa čisto nič ne popravijo. Preverjeno. Gremo nazaj? Zakaj le!

Koča na Šmohorju

Komaj štiristo metrov naprej se nam obetajo lipe, drevesa leta 2008. Torej nekakšne misice. Seveda gre za lepoto v drevesnem smislu. Zato nikar ne mislimo, da bomo tam ob cerkvi sv. Mohorja (787 m, dobrih pet minut) ugledali vitka drevesa, polna mladosti. Gre za prave starine, katerim je čas odtisnil pečat, jih razklal in razbrazdal.

Vremena se jasnijo

Človeku dajo misliti… In kako do teh posebnežev? Od koče jo mahnemo čez travnik, zavijemo na makadamsko pot in po nekaj deset metrih zagledamo cerkev. Do nje bomo pa potem že znali priti. Nazaj tudi ne bo težko. Vrnemo se do koče, razlogov za postanek ni več.

Sv. Mohor in lipe

Ko pridemo do asfaltne ceste, lahko topotamo po njej, dokler se levo ne priključi in kmalu spet odcepi že znana steza. Ali pa zavijemo po znani makadamski poti in sledimo stezi za Laško. Kakor komu drago, od koče bomo do našega doma potrebovali dobro uro.

Sv. Mihael in Laško

Spust je po poti, kjer smo se vzpenjali, zato skrivnosti ni več. Pa vseeno se nam sedaj prej odpre kakšen pogled na dolino. Smo obrnjeni v pravo smer. Dan je izpolnjen. Leto pa…to bomo pa še videli.

Večeri se...

Dr. Gumpi

Naša potovanja

Slavnik in Grmada

Šavrinija

Peč (čez visoki travnik)

Peč iz Sovč

Jakob

Pod Malim vrhom

Goli vrh

V. Javornik (Ženiklovec)

Pot treh cerkva

Malič in Šmohor