(23.1.2010)

Če bi prebrali samo ime, bi se nam v misli lahko prikradlo marsikaj. Vsaj razburljivega in vročega. A je vročine v teh mesecih tam gori bolj malo. Žal ali na srečo. Odvisno, kakšne ambicije imamo. Je pa ta goli vršiček vsekakor oboževan. Boža ga sonce, kuštra veter, gladijo meglice. In sem in tja zmoti samotni pohodnik.

Samo za trenutek. Kot da bi ga ne želel predolgo vznemirjati. Pa ga družba nič ne moti. In tudi golote se nič ne sramuje. Še manj jo skriva. Ko stojimo pri tisti lužici, ki se ji reče Planšarsko jezero, in se ozremo proti Ravenski Kočni, ga bomo zagledali. Ne moremo, da ne bi. Ga pa res občasno kot sramežljivo dekle skrijejo oblački. Torej golota? Seveda!

Če smo z avtodomom, parkiramo prav pri Planšarskem jezeru (897 m; N46.404058 E14.516230). Tam je prostora načeloma zadosti. A vseeno se postavimo tako, da drugim ne bomo v napoto in nadlego. Iz parkirišča za gostiščem krenemo ob jezeru in naprej proti Ravenski Kočni. Po cesti ali kar tekaški progi.

Ko zavijeta levo in se začneta vzpenjati, je na levi strani ceste nekaj pokončnih dreves in štrcelj hrasta. Težko jih bomo zgrešili, so pa odličen kažipot. Tu zavijemo iz ceste desno v gozd. Že spomladi bo to kolovoz, sedaj ga pokriva snežna odeja. Pa pravi smeri vseeno ni težko slediti.

Ko pridemo na velik travnik pod kmetijo Ancelj (967 m; N46.394565 E14.528069), se držimo sledi predhodnikov. Če jih ni, gremo po travniku ob gozdu, dokler ne pridemo do ceste, ki pelje do spodnje postaje tovornih žičnic na Ledine in Češko kočo. Do sem še hitreje pridemo od omenjene kmetije.

Vendar, pozor! Cesta do kmetije je ozka, zadnji klanec dokaj strm, predvsem pa je težava s parkiranjem. Če bomo rinili do sem z avtodomom, se že prej pri gospodarju pozanimajmo, če bo na dvorišču zadosti prostora za parkiranje. Drugje pač ne bo šlo, pa tudi naprej se v zimskih mesecih ne da.

Omenjena cesta gre po koncu travnika čez grapo, zavije desno in se vzpne. Ko se svet spet uravna, gremo levo, sledeč markacijam za naš cilj. Pot se vzpenja skozi gozd, preči kolovoz in spet izgine v gozdu. Ko znova pridemo do (drugega) kolovoza, smo na poseki. Do sem pridemo lahko tudi po (skoraj obvezni) smeri spusta.

Pri tablicah na cesti proti žičnicam gremo še kakšno minuto naravnost do manjšega travnika. Tam moramo na levi najti izrazit graben, ki teče le malo levo od ostankov velikega plazu izpred nekaj let. Graben nas pripelje na kolovoz, kateremu levo sledimo do poseke in priključka markirane poti.

No, ja. Poseka. Vsaj pred nekaj leti je bila. Danes je pobočje že krepko poraščeno. Do golote bo tako treba še malo naprej. Kolovozu sledimo naprej v smeri Jenkove planine. Ko zavije desno, gremo lahko naravnost in sledimo markacijam.

Lahko pa se mu pustimo zapeljati še nekaj deset metrov do travnika z manjšo lično brunarico. Tu moramo zaviti levo in prečiti pobočja proti planini. Če smo prvič in ni nobenih sledi, pazimo, da ne rinemo previsoko, tja pod Babe. Ime je primerno, golote bo tudi zadosti, samo pozimi si bomo na njej polomili zobe. Zatorej le po pameti.

Jenkovo planino prečimo levo, v smeri našega cilja. Ko pridemo do gozda, se držimo desno in sledimo nekakšnemu useku med drevjem, dokler se svet na desno ne odpre. Prečimo, dokler ne pridemo na travnike. Po njih se vzpenjamo navzgor, dokler ne pridemo do grebena. Vrh je levo.

Čeprav nas pogled na oddaljeno špičko preseneti, ugotovimo, da ni tako daleč (1788 m; od Anceljna dve uri in pol, od parkirišča pri jezeru kakšnih četrt ure več). Na vrhu nas golota ne bo tako prevzela, kot predvsem megleno morje nad katero se dviga, pa bolj ali manj strme špičke vse naokoli.

Bo treba priti poleti, ko se lahko uležeš v toplo poletno travo in ure uživaš pripet visoko pod nebo. Tokrat vetrič zmrazi. Bo treba migati. Spust poteka po smeri pristopa, tu ni kaj govoriti. Torej po travnikih, levo skozi usek in na planino, po najboljših prehodih do poseke.

Potem po kolovozu do grabna in po njem do ceste proti žičnicam. Nič posebno zapletenega (do Anceljna tričetrt ure, do jezera še četrt ure več). Razmere pa? Včasih boljše, včasih slabše. Da le ne škripa preveč pod smučmi, saj ni, da bi človek motil gozdni mir. In se na koncu smuka prestrašeno oziral, ali je od mase sploh kaj ostalo.

A tako pač je. Snega na teh pobočjih ne utrdijo ropotajoče pošasti na gosenicah, temveč le nežno pogladi neka nevidna roka. In zato je spust tudi nekaj čisto posebnega. Enkratnega in neponovljivega.