Peč (čez visoki travnik)

(7.3.2010)

Jutranje naletavanje posameznih snežink ponavadi ni ravno dober obet. Toda, če se najde prava družba, je tista kislica od jutra kmalu mimo.

Še nasmejani

Še nasmejani

Še več. Nasmejani obrazi prej ali slej skozi bele ovčice zvabijo radovedno sonce. In ko vidi nas, se mu seveda mora obraz razlesti v nasmeh. Nežno poboža bele grbine, jih posuje z diamanti in nariše sence, ki jih ne bi zmogel noben zemeljski slikar. Še pomežikne, potem pa ponovno potegne pod glavo belo pernato blazino in zadrema.

Sonce na pernati blazini

Sonce na pernati blazini

Pa nič zato. Mi se še vedno smejemo in korak nam je tako lahak. Spet smo v Sovčah. Tisti nekdaj slovenski vasici, kjer si domačini, še bolj pa prišleki, jezik polomijo ob potujčenem imenu – Seltschach. Avtodom pustimo na parkirišču smučišča Tromeja – 3ländereck (N46.452162 E13.713633, 683m) in jo mahnemo desno od krožnička po tekaški progi.

Zavijemo za zgornjo tekaško progo...

Zavijemo za zgornjo tekaško progo...

Na križišču prog gremo naravnost, mimo kmetije navzgor. Krave so še v hlevu, šele ob povratku se jim bomo nasmejali. Po krajšem spustu preko mostiča skočimo čez potok in zavijemo nekaj metrov navzgor do gornje proge. Po njej gremo desno čez travnike, vse dokler ne ugledamo velike skladovnice hlodov.

Travniki nad tekaško progo

Travniki nad tekaško progo

Ti letos označujejo iztek sankaške proge. Po njej stopamo do smernih tablic, tam pa zavijemo desno na povezovalno pot, ki je označena z rdeče-belo-rumenimi markacijami (do sem pol ure). Najprej gremo skozi gozd, po manjšem grabnu, snega spomladi tu hitro zmanjka.

Pred grabnom

Pred grabnom

Zavijemo ob potoku levo in malo višje prečimo Schauschakgraben (ja, jezik ponovno trpi, a kaj se more). Takoj za njim sledi prečka na strmem pobočju, pot je verjetno že poleti precej podrta, pozimi pa še preostanek zasuje sneg. Najbolj siten del celotnega vzpona.

Schauschakgraben

Schauschakgraben

Na srečo smo že po nekaj desetih metrih v lažjem svetu, pričnemo se vzpenjati skozi gozd, če pot ni shojena, je markacij dovolj. Le oči moramo imeti odprte. Pa, saj je to že tako ali tako dobro. Ko pridemo do gozdne ceste, zavijemo desno in hodimo po njej vse do stika s potjo 603.

Cesta pripelja do poti 603

Cesta pripelje do poti 603

Spet bo treba levo, na začetku dokaj strmo v gozd. Vzpenjamo se, sledeč markacijam, poti ni težko slediti. Je pa včasih prehod pod kakšno podrto smreko kar malo adrenalinski. Za tistega, ki ravno leze spodaj. Za druge je njegova telovadba seveda bolj kot karkoli drugega – zabavna.

Sonček

Sonček

Ko pridemo iz gozda, se svet odpre, tablice pa nam pokažejo pot. Še vedno smo na poti 6(03), avstrijski južni dolgi pohodni poti, ki teče od Karnijskih alp, čez Karavanke do Radkersburga (Radgone). Če tu posveti še sonce, je prizor prav čaroben.

Druščina

Druščina

Valovimo po visokih travnikih, sence drevesc rišejo abstraktne vzorce po bleščeči preprogi. Ko nad seboj opazimo kočo, markacije zavijejo v gozd. Če opazimo sledi, ki gredo po cesti naprej, jim lahko sledimo. Te nam bodo namreč skoraj zagotovo pokazale, kdaj je potrebno zaviti nazaj (desno) na pot.

Telovadba

Telovadba

Mi jim nismo najbolj zaupali, zato smo skozi gozd sledili markacijam na vršiček Homič (1301 m) in se na drugi strani malce spustili na široko sedlo. Še nekaj vzpona in spet smo bili na cesti. Pa smo se je dotaknili le na ovinku, nadaljevali smo skozi gozd navzgor.

Valovanje

Valovanje

Smreke so se spet razprle in spustile sončne žarke do nas, na valovih dolge jase, nam je nasproti privijugal znanec. Spomnil se je, da smo se srečali že pred tednom dni. Pomahali smo si in med tem, ko je on vijugal dalje, smo mi upali, da do vrha ni več daleč. Spet je bilo potrebnega nekaj vzpona skozi gozd.

Sence

Sence

Ko je Ajda zagledala, da se svet višje odpre, jo je odneslo kot raketo. Mi smo le malo pod vrhom zavili še desno do nekdanje italijanske vojašnice. Ko sem jo obšel, sem že opazil spomenik na naši strani meje. Kot bi mignil smo bili pri tromejniku (1510 m, slabe tri ure od izteka sankaške proge).

Poti je več, prava le ena...

Poti je več, prava le ena...

Mraz je obliznil prste, ki so snemali pse in pritiskali na sprožilec fotoaparata. Sonce še nima tiste prave pomladanske moči. Še en pogled v dolino, potem pa sta Ajda in Andrej odvijugala po smučišču. S Petrom in Žanom pa smo se spustili v smeri prihoda.

Prihod na vrh

Prihod na vrh

Iskanje prehodov med smrekicami je bilo še najbolj podobno rodeu. Ko smo prišli do ovinka na gozdni poti, smo opazili, da je naš avstrijski znanec odpeljal navzdol v smeri prihoda. Nas ni prepričal. Raje smo sledili cesti desno, prišli do smučišča Stole, ga prečili in se v dolino spuščali po sankaški progi.

Midva

Midva

Na travnikih nad tekaško progo smo ujeli še nekaj lepih zavojev, potem pa po njej nadaljevali do avtodoma (tričetrt ure iz vrha). Toliko je lepega. Lepa družba. Lep dan. Lep smeh. Lep sneg. Lepi zavoji. Lepa zasvojenost. In vedno več nas je…

Navzdol

Navzdol