DO SEŽANE – 25.10.2010 – Popoldne bi morali imeti dovolj časa za pripravo vsega potrebnega. Toda dobri nameni se po navadi sfižijo, pripravljenega je itak premalo, štacuna pa pritegne bolj kot mehiška limonada ob sedmih na kanalu A. Tako nas je čas znova basal, scenic, ki je še sanjal o tem, da se dobimo v Ljubljani, je ob našem prihodu na parkirišče pred Tušem v Sežani že trdno spal.

Veter, ki se na srečo ni mogel primerjati z vipavsko burjo, je občasno zatulil okoli vogalov avta in doma. Nekaj časa smo ga poslušali, potem pa je kuštral le še dlako ovac, ki smo jih pred spanjem preštevali v mislih.

PADOVA – 26.10.2010 – Zjutraj smo zastavili tako, kot je bilo že vnaprej odločeno. Torej na izi. Ko sva bila z Bojanom pokonci, sem zapeljal na bencinsko in natočil gorivo, potem pa smo zavili na avtocesto.

Vetra skoraj ni bilo, vsekakor pa vožnje ni motil. Vozila sva počasi pod z rujem posejanim kraškim robom. Mudilo se nam ni. Prilepil sem se za tovornjak in mu za petami sledil mimo Benetk. Ko je Bojan skočil naprej, je ritem postal tako, ležerno živahen. Skozi Padovo je šlo kar hitro, le na krožiščih se je bilo občasno treba narediti malo Italijana.

Saj končno smo prišli zaradi spoznavanja domače folklore, zakaj se je ne bi torej hitro navzeli. Na vhodu na parkirišče je bila višinska omejitev, pa smo kmalu pogruntali, da bo treba vse naokoli. Okoli riti v varžet. Itak. Z druge strani smo zavili na parkirišče na Piazzi Y. Rabin in parkirali na mestih za avtodome (45.395709 11.876545; 10 evrov/24 ur, max. 48 ur, v času obiska je bila oskrbna postaja zaprta).

Pozajtrkovali smo, potem pa nadeli pravi turistični skin. Fotoaparati okoli vratu, majhni nahrbtniki z vsem nepotrebnim na ramenih, gremo v napad. Med odhodom s parkirišča smo najprej opazovali prihode turistov v avtobusih in vrsto črno zapečenih podjetnikov, ki so za drobiž prodajali marele, potem pa plastik fantastik žensko, ki bi zlahka delala reklamo za Michelin, kako se postavlja ob fička.

Ravno ko smo prišli čez cesto in stopili na Prato della Valle, pa je v pravem maratonskem slogu prigalopirala mimo nas. Nepozaben pogled. Šli smo čez park, kjer je v času Rimljanov stalo gledališče. Danes je dejansko otoček, ki ga obdaja voda, nanj pripeljejo štirje mostiči in križajo štiri avenije. Zaljšajo ga kipi, postavljeni ob kanal. Številni papeži in drugi cerkveni pomembneži so tu našli svoje mesto.

Ker je bilo nekaj bojazni, da bi se vreme skisalo, smo se odločili, da dopoldne obidemo slovite Piazze, ki tvorijo center starega dela mesta. Prvi cilj naj bi bile turistične informacije, pa smo se ustavili že pred stavbo univerze. Novopečeni diplomiranci imajo tu namreč kaj hecno navado, da na fasado slovite ustanove nalepijo svojo karikaturo z dolgimi traktati zraven, sami pa se iz sebe res izvirno delajo norca.

Stojijo tam zunaj, obdani s prijatelji in sorodniki, oblečeni, kot bi želeli odnesti prvo nagrado za najbolj izvirno masko. Ob tem seveda nazdravljajo in se zabavajo. Če bi jih videl kakšen profesor, bi se zanesljivo prijel za glavo in uvidel, da je bil nekajletni trud povsem zaman.

V bližini kavarne Pedrocchi smo našli vse potrebne informacije in vrsto prospektov, potem pa po mestnih ulicah naprej krožili do Piazze dei Signori, kjer je na Palazzo del Capitanio, točneje nad njenimi vrati Torre dell’ Orologio, astronomska ura iz leta 1344.

Sam trg je bil v dopoldanskih urah poln kramarjev. Pa nas je bolj kot roba pritegnila zanimiva izvedba tende pri enem izmed krošnjarjev. To bi bilo nekaj za na avtodom. Pot smo nadaljevali do stolnice, ki pa se je že zazibala v opoldansko siesto. Zato smo se ob trgu pred njo ustavili le toliko, da smo kupili beljakove španske vetrce.

Pa niso bili takšni, kot jih poznamo od doma. Bili so ogromni in po nekaj grižljajih smo se strinjali, da bi človek, če bi pojedel celega, zanesljivo dobil sladkorno. Vrnili smo se do Palazzo della Regione, pa še prej na Piazzi delle Erbe kupili nekaj mandarin. Medtem, ko je bil na drugi strani krošnjarski sejem, je bil tukaj zelenjadarski. Pisano, ni kaj.

V palači smo si ogledali le pisane oboke nad vhodnim balkonom, potem pa že zastavili korak v smeri Prato della Valle. Da pa bi kar šli mimo Piazze del Santo in bazilike svetega Antona Padovanskega, seveda ne gre. Sprehodili smo se po mogočni cerkvi, ob grobu svetnika opazovali, kako verniki zamaknjeno na njegov grob pod črnimi angeli polagajo roke, se ozrli v relikviarij in ustavili ob stranskih kapelah.

Utrujeni od dopoldanskega sprehoda, smo se spočili na vrtovih, obdanih s križnimi hodniki in skušali ujeti nekaj tiste duhovnosti, ki naj bi ta kraj prevevala. Da nam je zanesljivo uspelo, smo videli, ko nam je ob enem izmed vrtov z dotikom roke kipa svetnika uspelo vzpostavili vezo med nebesi in zemljo.

Ajda pa je precej bolj zemeljsko zagrabila spečega goloba, ki pa ni bil čisto nič navdušen, da bi postal domači ljubljenček. Zatorej je bil končno, med prhutajočim protestiranjem, spuščen na prostost. Vsekakor smo bili odločeni, da se popoldne znova vrnemo v baziliko, saj je tudi ta uživala siesto.

In zakaj bi je nekaj ne užili tudi sami? Vrnili smo se čez Prato della Valle na parkirišče, pogledovali za plastik fantastik maratonko, ki pa je že odtekla svoj častni krog, nato pa ugotavljali, da so klinkerji na trgu okoli avtobusov skakali z razširjeno ponudbo.

Marele so bile še aktualne, sedaj pa so imeli na rokah tudi nekaj deset ur. Nas niso prepričali, odšli smo domov in po Majinem trudu pomlaskali dobrote. Pri sosedu so siesto vzeli smrtno resno in po kosilu zalegli, zato smo sami odšli do bazilike svete Justine (S. Giustina) v neposredni bližini parkirišča. Ni nam bilo žal.

Dve baziliki, tako blizu skupaj, pa različni kot noč in dan. Pri Justini ni nobenega odvečnega kiča, pa tudi potreben ni. Bazilika namreč prepriča s svojo mogočnostjo. Velik kor je nad oltarjem zaključen s sliko slikarja Veroneseja o mučeništvu sv. Justine.

Posebej zanimiva so tla, kjer srednjeveški mojstri kamnoseštva dajejo lekcijo o 3D učinku. Ustavili smo se ob relikviji in izvedeli, da tu leži okostje sv. Luke. Sicer brez glave in nekaj reber, pa vendarle. Mimo nenavadnega izvira smo prišli do rešetk kovinskega kovčka, v katerem so ostanke domnevnega sv. Luke našli in zanimive kapele.

Čas srečanja z Bojanom se je približeval, zato smo se napotili proti baziliki sv. Antona. Vmes mi je v prodajalni spominkov Maja nazorno pokazala, kako se mi je življenje zasukalo že pred leti, s poroko. Game over. Pri Donatellovem konjeniku Gattamelata smo se s prijatelji uspešno dobili in si znotraj bazilike ogledali multimedijsko predstavo o Antonu Padovanskem.

Ker nas je bilo več kot Italijanov, so slušalke dobili oni. Razlaga je bila v angleščini, sam koncept pa izjemno zanimiv. Slike se projecirajo izmenično na tri stene, pomikaš se iz prostora v prostor. Vredno ogleda, povrh pa na koncu za spomin dobiš še podobico s sliko svetnika.

Znova na trgu pred cerkvijo, smo zavili proti botaničnemu vrtu. Ta je bil zasajen že davnega leta 1545 ob medicinski fakulteti z namenom predstavitve zdravilnih zelišč. Njegovo podobo je oblikoval arhitekt A. Moroni in je tako poseben, da ga je Unesco vpisal v seznam svetovne kulturne dediščine.

V večerni svetlobi je bil sprehod med rastlinami zanimiv, že kar čaroben. Čeprav je pozna jesen iz nekaterih gredic že pregnala zelenje, so drugje plodovi ravno dozorevali. V bazenčkih so cvetele vodne rastline, videli smo palmo, najstarejšo prebivalko vrta.

Okoli osrednjega dela, obdanega z zidom, rasto drevesa, znotraj pa je nižje rastlinje. Ko se je tema gostila, smo si šli pogledat še rastlinjake z mesojedkami in drugimi bolj ali manj eksotičnimi rastlinami. Ugotovili smo, kje se prižgejo luči in tako iz prostorov pregnali temo.

Notranjost je prav nabasana, tako da imaš včasih občutek, da se prebijaš skozi džunglo. Vrnili smo se do Piazze del Santo in se tam dobili s scenici, ki so med tem vneto pisali pozdrave domačim. Skupaj smo šli na večerni sprehod, vmes seveda zaradi nepazljivosti malo nenapovedano zaokrožili po mestu, nato pa mimo dopoldan tako živahne tržnice na Piazza della Erbe, končno prišli do trga pred stolnico.

Tudi vanjo so nas še spustili, pa komaj. Hitro smo si jo ogledali, potem pa je že en Quazimodo hodil okoli in razlagal, da je čas za zaprtje. Petnajst minut prezgodaj. Halo. Naj si uro nastavi. Ker nismo hoteli noči preživeti v molitvi, smo raje res pobrali šila in kopita in se tako znova znašli na prijetno osvetljenih mestnih ulicah.

Še posebej tista z imenom S. Rosa nas je nasmejala. Se že ve, zakaj. Mimo stolpa ob muzeju La Specola in ogroooomne namizne svetilke v izložbi smo se vračali proti Prato della Valle. Avtodoma sta nas pričakala takšna, kot smo ju pustili. Fino. Zvečer so dekleta želela kino, pa jih je Bojan kmalu spustil na trdna tla. Gremo spat, jutri je nov dan!

MESOLA – 27.10.2010 – In res je bil! Po zajtrku sva z Bojanom poravnala parkirnino. Zanimiv sistem. Ko odtipkaš svojo registrsko, ti pokaže sliko tvoje tablice in ceno. Pri čemer je meni pisalo 10 evrov, kot je prav. Bojanu pa 22. Nekam nezadovoljen je bil videti.

Po intervenciji možica iz hiške, so mu ceno znižali. Sistem je njegovega prepoznal kot osebni avto. Svašta. Preboj iz mesta je uspel brez zapletov, ker se je obetal lep dan, pa smo načrt malo zamaknili. Obrnili smo se namreč proti delti reke Pad. Križarili smo po stranskih cestah, skozi dolge drevorede, dokler nismo v kraju Adria zavili na parkirišče lokalnega Lidla.

Oskrbljeni, smo že po nekaj deset metrih spet zavili desno, tokrat na počivališče za avtodome (45.050306 12.069657, brezplačno, vsa oskrba, elektrika). Lepo urejeno, zraven pa še otroška igrišča in izhodišče za potepanja ob reki Pad. Pa se nismo zadržali, nekaj nas je gnalo dalje. Sledili smo tablicam za krajinski park delte reke Pad ali Po po italijansko in tako prikrižarili do Mesole.

Ko smo iskali primerno parkirišče, smo zavili povsem slučajno do nogometnega igrišča in poleg odkrili počivališče (44.923325 12.234536, brezplačno, vsa oskrba, elektrika na zahtevo). Smo takoj parkirali in bili po zajtrku pripravljeni na sprehod do centra kraja. Daleč ni bilo, smer je bila tudi jasna.

Nasproti gradu smo izvedeli marsikaj zanimivega v informacijskem centru in določili traso današnjega izleta ob Padu. Sprva smo res hoteli v Gran Bosco della Mesola (Veliki gozd ob Mesoli), pa je zaprt, chiuso. Iz angloitalijanščine smo uspeli razbrati, da nekaj sekajo. Menda. Tako nam je ostala rezervna možnost – Oasi Bosco di Santa Giustina. Še lepši, nam je zagotovila informatorka. Da vidimo…

Iz stavbe smo stopili s polnimi rokami prospektov in se smejali promocijskim vrečkam. Videti so bile kot male vrečke čipsa, le da smo ugotovili, da so v resnici prazne. Italijani kot Italijani. Prodajajo zrak. Šli smo okoli gradu in opazovali priprave na zabavo za noč čarovnic. Še najbolj pa nas je pritegnil smetar. Je nalagal smeti od strani, kakšna znamenitost!

Vračali smo se mimo cerkve do gradu in v ozki ulici ugotavljali, da ima vsako stanovanje satelitsko anteno in klimo. V gradu so mi pojasnili, da je drugo nadstropje zaradi obnovitvenih del zaprto, v prvem je nekaj takšnega kot poročna dvorana in razstava grbov, le v pritličju naj bi se nekaj videlo o nekdanjem življenju. Takoj so nam na misel prišle prazne vrečke in le zamahnili smo z roko.

Vrnili smo se do avtodomov in pripravili skiroje. Koles nismo imeli s seboj, torej bodo morali ti dvokolesniki zadostovati. Mimo gradu smo se napotili do nasipa, po katerem teče kolesarska pot. Asfaltirana, tako da je primerna tudi za manjša kolesca. Mi smo bili skirojev vajeni, Bojan in Marjana pa sta se z njimi šele dobro spoznavala.

Seveda je bilo dokaj smeha, menjav in poskušanja, če gre s kakšnim drugim hitreje. Vožnja ob reki Po di Goro, enem od kanalov reke Pad, je bila na lep dan prav uživaška. Vsaj v mislih smo že delali načrte, kako bo treba sem priti znova, s kolesi. Ko smo zavili v gozd, smo bili pa razočarani.

Vsaka domača gmajna bi bila bolj zanimiva, smo se pridušali. Postali smo ob kičasti kapelici in skušali iz očitno pokvarjene štirne potegniti vodo. Uspelo nam je privabiti le smeh na usta gledalcev. Nič več. Skozi gozd smo šli do glavne ceste, potem pa je bila večinska odločitev, da gremo nazaj. Demokracija in to, kaj se more…

Utrujene noge in lačni želodčki so sklenili, naravnost proti Mesoli. Ja pa jade. S pravo slalomsko virtuoznostjo junakov belih strmin sva z Bojanom, pa ne Križajem, štrikala po cestah malo sem in malo tja in tako pot vsaj še enkrat podaljšala. Dekletom ni ostalo drugega, kot da nama sledijo.

Je bilo pa vredno, saj so ob enem zadnjih obratov nebo prekrili golobi. Ogromna jata bi z lahkoto odigrala glavno vlogo v filmu Ptiči. Ne glede na žanr. Še vzpon nazaj na nasip in povratek mimo črpalne postaje do Mesole. Kosilo smo imeli narejeno skoraj tako hitro, kot sta punci hitro nad njim začeli vihati nos.

Na koncu sta vseeno pokazali toliko veselja do hrane, da sta si prislužili izlet do bližnje kavarne in nakup sladoleda z igračko. Glede na zanimanje, dejansko obratno. Pa naj imajo otroci veselje. Bojan je javljal, da se pri njih gurmanske specialitete pripravljajo malo dlje, hkrati pa že napovedal siesto.

Zato smo se dogovorili, da mi potegnemo malo dlje in se ob sedmih dobimo tik ob cesti proti Ravenni, pri nekdanjem samostanu Abbazia di Pomposa. Z Majo sva jo obiskala že pred leti, čas je bil, da se znova najavimo v goste (44.833886 12.175496, brezplačno, brez oskrbe, na spodnjem parkingu wc, spanje ni dovoljeno).

Vstopnica omogoča ogled več prostorov. V refektoriju oziroma obednici danes razen ostankov nekaj fresk na zidovih ni več veliko za videti. V muzeju so razstavljeni fragmenti kamnoseških mojstrovin, ki so bile nekoč del cerkve ali samostanskih poslopij, lončevina in nekaj malega železja. Pri večini eksponatov je bil tudi prevod pojasnil v angleščino.

V kapitlju so stene prekrite z antičnimi freskami iz 14. stoletja, nekatere so barvne, druge pa so videti, kot bi ustvarjalcem zmanjkalo barve. Ali pa so hoteli samo doseči večji kontrast, kdo ve. Osrednje mesto seveda zajema križani z angelčki in številnimi objokovalci.

Cerkev je najbolj vredna ogleda in kaže na nekdanji center moči in kulturnega razvoja, duhovna oaza. Freske so čudovite in prekrivajo večino sten pod leseno streho. Če se hočeš poglobiti v detajle, ti vzame kar nekaj časa. Pa tudi, če nisi ravno strokovnjak, te pritegnejo krvavi prizori pekla, ko prav nič sramežljivo kažejo raztelešenje človeka tako duševno kot telesno.

Osrednjo vlogo igra seveda Jezus, upodobljen tako na oltarni apsidi kot na steni pri vratih, razpet med nebesi in peklom. V cerkvi smo bili edini opazovalci, le varnostnica nam je delala družbo. Fotografiranje ni ravno zaželeno, pa smo vseeno uspeli narediti, pod okriljem kašlja, nekaj spominov. Še več je bilo na ta račun smeha. Že vemo, zakaj.

Še sprehod po dvorišču z vodnjakom, potem pa smo se mimo nežno osvetljene cerkve vrnili do avtodoma ravno, ko je pripeljal Bojan. Pot smo, znova skupaj, nadaljevali do Ravenne, tam na predlog navigacije raziskali nekaj ozkih stranskih ulic, potem pa le našli parkirišče, ki smo ga iskali (44.414235 12.188388, brezplačno, vsa oskrba na parkirišču za avtobuse).

Vsa mesta za avtodome so bila polna, tudi drugje jih je stalo že nekaj. Smo vseeno našli dva prostora skupaj, potem pa ob obhodu ugotavljali, da so to v resnici avtodomi stanovalcev. Pod nekaterimi je že krepko pognala trava, druge pa so bolj pozorni lastniki večkrat peljali na sprehod. Zvečer smo nameravali sprva narediti menjavo, otroci k Bojanu, tastari k nam.

Pa se Bojanu ni dalo nikamor, zato smo se končno vsi zbasali k njemu, gledali film o kradljivcu strele, degustirali francosko vino in grickali. Dokler ni gostitelj mrknil in nam tako dal vedeti, da bo čas za spanje. Saj ima prav, smo si rekli in odpujsali domov.

RAVENNA – 28.10.2010 – Petra, ki je prejšnji večer obetal, da morebiti le pripelje do Ravenne, še ni bilo. Zato smo po zajtrku kar sami odrajžali proti centru mesta, točneje v smeri bazilike s. Vitae.

A prvi postanek je bil nujen že ob fontani Ardea Purpurea na robu Piazze della Resistenca. Dobrodošlo pove, kje smo. Ravenna – mesto mozaikov. Sprehod skozi mesto nam je ob klepetu hitro minil. V bližini bazilike smo ugotovili, da prodajajo premeteni Italijani dve kombinirani karti, pri čemer vsaka omogoča vstop v več (različnih) znamenitosti.

Ker je bila prva bolj vezana na muzeje in baziliko malo zunaj mesta, smo se skupaj s scenici odločili za drugo. Mimo lapidarija smo vstopili v baziliko s. Vitae in s tem v svet mozaikov. Bazilika iz šestega stoletja našega štetja je eden od najlepših pomnikov bizantinske umetnosti in je zgrajena v šesterokotni obliki.

Čeprav takoj ob vstopu navduši kupola s freskami, pa je pravi čar v čudovitih mozaikih v prezbiteriju. Jezus odrešitelj v apsidi in sveti Vito ob njem, cesar Justinijan in cesarica Teodora na drugi strani stene apside, Abel in njegova daritev, Jezus in apostoli, nad vsem pa jagnje božje.

Barve v sončni svetlobi kar žarijo, patina let se jim nič ne pozna. Čas za tišino in uživanje. Če ga skupine turistov, ki stalno prihajajo, sploh pustijo. Čeprav so se sedaj že zelo posodobili. Vsakdo ima v ušesu slušalko, vodnik pa le zmerno glasno govori v mikrofon. Nobenega glasnega razlaganja več. Hvala bogu.

V zadnjem delu cerkve je zanimiva krstilnica, vsaj z Bojanom sva domnevala, da je bila to prava funkcija bazenčka. Čez dvorišče smo šli do mavzoleja di Galla Placidia. Na srečo smo prišli ravno, ko je vstopala manjša skupina. S tem smo imeli zagotovljeno vodenje v angleščini, hkrati pa nam ni bilo treba čakati. Zaradi majhnega prostora je namreč vstop omejen in zunaj lahko nastanejo tudi daljše vrste čakajočih.

Galla Placidia je živela v prvi polovici petega stoletja našega štetja in je bila tesno povezana s cesarsko družino. Bila je hčerka cesarja Teodozija prvega, sestra cesarja Flaviusa Honoriusa, žena Konstantina tretjega in mati Valentiniana tretjega. Trije sarkofagi v mavzoleju naj bi tako pripadali ravno članom te družine.

Stene in strop mavzoleja so pokrite z bizantinskimi mozaiki, na katere preseva svetloba sonca skozi okna iz alabastra. Osrednji del nad vhodom je pokrit z mozaikom Jezusa, dobrega pastirja, na drugi strani je prizor mučeništva svetega Lovrenca, osem apostolov ob straneh pa ima pri nogah bele golobice ob fontanah.

Čas za posamezno skupino je odmerjen ravno prav, tako da ga je dovolj za ogled vseh detajlov. Pred mavzolejem smo se ustavili ob veliki zlati bali, moderna umetnost prodira tudi v tradicionalno bizantinsko okolje. Skozi baziliko smo znova prišli na mestno ulico in se po njej napotili proti baziliki di s. Apollinare nuovo.

Še prej pa smo naredili kratek postanek v baptisteriju degli Ariani. Zgrajen je bil poleg bazilike Svetega duha (Spirito Santo) konec petega stoletja, ko je Ravenni vladal got Teodor. Vstop vanj je prost, prvi pogled na prazne stene pa kar malo razočara. Toda ozreti se je treba proti nebesom, saj na stropu razveseli čudovit mozaik Jezusovega krsta v reki Jordan, obdanega z dvanajst apostoli.

Ob tem še ena žgečkljiva podrobnost. Voda ne skrije vedno vsega, kopalk pa še niso poznali… Ko smo stopili iz krstilnice, je mimo nas prikorakal maček, na las podoben Garfieldu. Jah, logično, da je revež iz dežele hitre prehrane pobegnil v domovino pic in lazanje.

Pomahali smo mu in nato naš sprehod po mestnih ulicah nadaljevali proti Piazzi del Popolo, pokukali v cerkev s. Maria del Suffragio, zavili na Piazzo Garibaldi in nato končno zavili proti baziliki di s. Apollinare nuovo. Cerkev je bila zgrajena v šestem stoletju in poimenovana po prvem ravennskem škofu.

Bazilika ima ob straneh 24 bizantinskih stebrov nad katerimi so na obeh straneh mozaiki, nad njimi pa impresiven leseni strop. Osrednje mesto mozaikov zavzema sprevod prerokov in svetnikov, na skrajnih točkah pa so različni prizori. Sveti trije kralji se klanjajo Jezusu, Teodorjeva palača, zadnja večerja, Jezus obdan z angeli, pristanišče v kraju Classe…

Na poti proti stolnici smo se ustavili v Frančiškovi cerkvi in si pogledali kripto pod oltarjem. Tisti, ki jo je želel videti pred nami, jo je s pol evra osvetlil za toliko časa, da smo jo videli vsi. Ostanki mozaikov ležijo pod vodo, nad njimi pa plavajo zlate ribice. Zanimivo.

Komaj smo dobro spet stopili v cerkev, nas je župnik že začel naganjati ven. Čas za čiščenje. Šli smo okoli, mimo vrta s sarkofagi do grobnice pesnika Danteja, pokukali vanjo, nato pa že hiteli do trga pred stolnico. Tam smo bili ob dvanajstih dogovorjeni s Petrom.

In res nas je že čakal, z družino so sedeli pod kipom Marije in martinčkali na jesenskem soncu. Pojasnili smo jim, kako je z vstopnicami, nato pa prepričani, da bodo prišli za nami, stopili v ortodoksno krstilnico (Battistero degli Ortodossi, tudi Neoniano). Spet smo bili v cesarstvu mozaikov.

Krstilnica je bila zgrajena v poznem četrtem oziroma zgodnjem petem stoletju. Osrednji del je seveda znova krst Jezusa (ob čemer je voda še vedno skoraj prozorna), naokoli pa na krst čakajo tudi aspostoli. Dekleti sta se bolj kot z vzdihovanjem ob dih jemajočih prizorih zabavali ob misli, kako bi s kakšnim magnetom nalovili kovančke iz krstilnice. Nič ne bo, sem se jima smejal.

Stolnica je bila zaprta, zato pa smo za njo stopili v Museo Arcivescovile. Tam smo mimo lapidarija prišli do kapele sv. Andreja, ki slavi Jezusa zmagovalca, videli prestol Maximiana, izrezljan iz slonovine, stoletni koledar, cerkveno zakladnico in številne zanimive slike.

Dekletoma sem s prevajanjem skušal razvozlati pomen posameznih izmed njih. Znova na sončni svetlobi smo jo mahnili proti avtodomu. Želodčki so tulili alarm, treba je bilo razmišljati o kosilu. Med tem, ko ga je Maja pripravljala, je Peter, ki smo ga pogrešili, ko ni prišel za nami v krstilnico, sporočil, da jo mahajo proti San Marinu.

Poklical sem ga, če bi šli skupaj, pa sem izvedel, da dejansko že iščejo parkirišče. V redu, pridemo pa vseeno za vami. Po kosilu smo se s puncama in Marjano odpravili pofirbcat na sejem domačih dobrot, ki je zrasel na delu parkirišča, potem pa odkorakali nazaj do stolnice.

Ta je bila sedaj že odprta. Kar nekako neskladna z mestom mozaikov je na prvi pogled delovala nekoliko pusto. Pa na koncu vseeno navdušila z oltarno apsido, s svojimi kupolami, prizori Jezusovega vnebohoda in Marijinega vnebovzetja, kapelami. Nad eno izmed njih so se odpirala nebesa. Zanimivo.

Vrnili smo se do avtodoma, tam izvedeli, da ima Bojan čisto drugačne načrte. Odločil se je za siesto, otrokom pa pred nos položil šolske knjige. Škoda, se bomo videli pa čez kakšen dan, smo pomahali v slovo in odpeljali proti jugu. Navigacija nas je sprva vozila kar lepo, bližje kot smo bili San Marinu, bolj pa je hotela bloditi po nekih stranskih cestah in bližnjicah.

Nekaj časa sem ji sledil, potem pa se na enem od odcepov kmalu obrnil in vrnil na glavno cesto. Spet je obveljalo, da se splača pogledati še na zemljevid. Sledeč navigaciji bi namreč vozil po ozki cesti gor in dol vzporedno z magistralko. Pa jade. Ko smo se že vzpenjali proti San Marinu, smo mimo odcepa za parkirišče P 13 seveda gladko zleteli, pa se malo višje na krožišču obrnili in se šli igrico ponovi vajo.

Tokrat smo le zavili na neugledno cesto, ki pa nas je pripeljala na lepo in ravno parkirišče (43.940814 12.442258, brezplačno, wc na zgornjem parkirišču, oskrbna postaja na parkirišču nižje – ob izvozni cesti – levo). Povrh nas je Peter še čakal. So si po kosilu pač vzeli malo daljšo siesto. Odlično.

Seveda je bilo potem na nas, da pohitimo. Takoj smo bili v klasični vlogi. Jaz kot priganjač zunaj, Maja znotraj, punci pa ležerno nekje vmes. Končno smo bili pripravljeni in mahnili smo jo proti gondoli. Ko smo videli cene, smo ocenili, da so naše noge še zadosti mlade, da bodo zmogle vzpon.

Nismo pa bili prepričani kam. Pot skozi tunel desno se nam je zdela simpatična in smo ji sledili. Sprehajalec s psom nam je sicer malo zmešal orientacijo in razlagal, da bi morali nazaj, toda zakaj le? Saj smo na sprehodu. Prišli smo do glavne ceste, pa nato sledili tablicam za pešpot.

Ko smo prispeli do Frančiškovih vrat (Porta San Francesco) je sonce ravno skočilo spat in pričaralo ognjeno obzorje. Lep pogled je bil. Mesto je tako kot dan, počasi ugašalo. Trgovinice so se zapirale, turistov je bilo vedno manj. Hoja po ulicah je postajala simpatična. Na Piazzi della Liberta se je sonce dokončno poslovilo, postajalo je hladneje.

Zato smo zavili v prodajalno likerjev, ki je bila še odprta in mlaskali ob degustaciji. Zaprmej smo obljubili, da naslednji dan pridemo znova. Mimo cerkve smo šli proti La Rocca o Guaita, prvemu stolpu, in ob tem našli razgledišče, od koder so številne lučke v dolini dajale vedeti, da še ni čas za spanje.

Pri stolpu smo obrnili in se spustili do gondole. Tam smo raziskovali, kje bi se dalo navzdol priti bolj naravnost. Končno smo le odkrili pravo pot. Ko smo na oboku vrat, ki so prepuščala skozi obzidje, opazili še tablico, da pot pelje prav proti parkirišču 13, smo bili pa sploh navdušeni.

V kraju Borgo Maggiore smo prijazno prodajalko ene izmed trgovinic vprašali za pot, potem pa mimo spodnje postaje gondole prišli nazaj do avtodomov. Malo smo še klepetali zunaj, potem pa nas je začelo zebsti in izginili smo vsak v svoj avtodom.

SAN MARINO, SAN LEO – 29.10,2010 – Sonce je komaj dobro obliznilo Borgo Maggiore, ko smo že stopali mimo gondole skozi vas proti poti, ki vodi do San Marina. Odpirali so se nam lepi pogledi na kraje pod nami, čudili pa smo se črnemu mrču na severu. Je to le umazani zrak ali že napoved vremenske motnje?

Prisopihali smo do mestnega obzidja in v mesto vstopili skozi Porta della Rupe. Mimo Palazze Begni in zanimivega vodometa smo se vzpeli do zgornje postaje gondole, saj je od tam lep pogled na spodnji del mesta in pokrajino pod njim. Postali smo ob spomeniku žrtvam bombardiranja leta 1944, nato pa zašli v ozko ulico, ki nas je odložila tik pod Basilico del Santo.

Seveda smo pokukali tudi v cerkev, ki nam je bila prav všeč. Nobene našarjenosti, korintski stebri glavne cerkvene ladje so se zaključili v apsidi nad oltarnim delom, kjer leži žara z ostanki svetega Marina. Stranski ladji imata po tri oltarje, posvečene različnim svetnikom in mučenikom.

V cerkvi bi kar ostali, pa ne zaradi goreče pobožnosti, temveč toplote, tako drugačne od jutranjega mraza zunaj. Notranjost je bila namreč kar pretirano ogrevana. Nobene askeze, nobenega mučeništva vernikov več. Kam gre ta svet? S trga pred cerkvijo smo se napotili navzgor, proti La Rocca o Guaita oziroma prvemu stolpu.

Ustavili smo se pri manjšem vodometu, potem pa odločno napadli prvo trdnjavo. Že pod njo je bil lep pogled na žepno državico in širše, z obzidja pa še toliko lepši. Seveda nam je možak na vhodu, ki je lepo pospravil vstopnino v blagajno, čisto po italijansko pozabil povedati, da je samo danes stolp zaprt.

Takih mini nategov smo bili itak že vajeni. Ko bi vedel, da so bili topovi, na katera so sedla dekleta, usmerjeni ravno vanj… Pogledali smo si še nekdanje zapore in nekaj malega srednjeveškega orožja, pokukali v preprosto cerkvico, nato pa že stopali proti La Cesta o Fratta oziroma drugemu stolpu.

Razstava orožja je bila tu neprimerno bogatejša, videli smo vse od srednjeveških helebard, možnarjev, kremenjač, takšnih in drugačnih mečev in celo ponaredkov orožja, do precej bolj sodobnega orožja iz časov okoli svetovnih vojn. Tu smo se lahko brez ovir potikali po grajskih stolpih in obzidju, pogledi na prvi stolp in mesto s te oddaljene točke so bili morebiti še bolj zanimivi.

Tako zelo, da smo se odločili, da jo mahnemo še do tretjega stolpa, Il Montale imenovanega. Sprehod je bil prijeten, za trenutek smo ušli mestni gneči in nato na stolpu preizkusili svoje moči. Kot Gulliverjem nam ga je uspelo malo premakniti, vsaj zdelo se nam je tako. Nanj se ni dalo, pa saj je bil razgled že izpod njega zadosti zanimiv.

Vrnili smo se do drugega stolpa, kjer sva z Žanom zavila na obzidje in hodila nad tlakovano ulico navzdol. Dekleta so bolj zanimali mački in kramarija nekaj nižje. Te je seveda San Marino poln. To smo še bolj lahko spoznavali, ko smo se spuščali po ozkih ulicah proti Piazzi della Liberta.

In se zabavali, ko je tudi kombi hotel po tej ulici. Branjevke so hitele zvijat tende nad svojimi trgovinicami, saj bi jih sicer odnesel s seboj. Dogodek dopoldneva. Ni nam bilo dolgčas. Otroci so pasli velike oči na raznem orožju, nožih, neprecenljivih japonskih mečih po deset evrov komad, kičastih igračah z znanim poreklom. Tastari pa denarnice držali v žepih, trikrat zaklenjene.

Na trgu svobode smo zavili v že znano prodajalno likerjev. Prodajalec je bil drugi, pa zato nič manj zgovoren. Zavohal je zaslužek in začel rokohitrsko iz škatle vleči razne likerje. Nalival je krepko merico, vsakič znova vsaki družini po poln plastični štamperle. Liquirizia, limonce, Amaro, Amaretto, absintova krema, kostanjev liker.

Ob tem pa regljal v vseh možnih jezikih. Italijanski, angleški, ruski, nekaj slovenskih besed. Ni da ni. Izvedeli smo vse o razlikah med posameznimi likerji in predvsem, zakaj je neprimerno bolje kupiti običajne steklenice in ne bolj ali manj kičaste spominke z razredčeno brozgo.

Peter je zavijal z očmi in spraševal, če se mi še danes premikamo, jaz na pol prazne kozarčke šibal Maji in dopovedoval, da bo dosti. Škoda, ker včeraj ni bilo pripravljenosti na tako obsežno degustacijo. Danes pa moramo res dalje. Ej, ustavi se, smo mu prigovarjali, ko bi on še kar nalival razne zvarke.

Zagrabili smo nakupljeno in pomahali v slovo. Malo nižje smo odkrili običajno trgovino, še vedno firbcali po raznih izložbah z orožjem in drugim kičem in se končno mimo Palazze Begni znova znašli na mirni in tihi sprehajalni poti, ki vodi navzdol proti Borgo Maggiore. Ko smo stopali skozi ulice tega mesteca, je pred manjšo restavracijo stal Ferrari. Dekleti, da vaju slikam.

Seveda sta bili takoj za, naslonili sta se nanj, kot da je fičo. Škljoc in beži. Pa ni nič tulilo, iz restavracije ni pritekel nihče, mirno smo se spustili mimo spodnje postaje gondole do parkirišča. Čas je bil za kosilo, po njem pa odhod proti San Leu. Spust s parkirišča do glavne ceste je tekel po strmi enosmerni cesti pod votlino sv. Marina.

Končno na glavni cesti sem si mislil, le sledimo tablicam za naš cilj. Pa jade. Mene je navigacija kmalu začela šibati levo, ko je že nekam obupala, pa je Peter, ki je vozil spredaj, zavil nekam strmo navzgor. Po postaji sem mu dopovedoval, da ni bilo nobene tablice, a navigacija je kazala, da bo prav. Pa je bila cesta res v redu, normalna dvopasovnica.

Seveda nas je po nekaj sto metrih zašibala desno na bistveno ožjo cesto, prepovedano za tovornjake, sem in tja je bila tudi kakšna luknja, ki pa se ji je zaradi počasne vožnje dalo brez težav ogniti. Šlo je strmo gor, pa spet dol in tako naprej. Kot v perfect stormu. Na srečo nam je na celi poti pripeljal nasproti le en avto.

Na enem izmed klancev se je Petrov avtodom tik pod vrhom ustavil, stal, nato pa ga je ovil oblak dima. Ja, pred strmino je dobro prestaviti v nižjo prestavo. Baci u prvu je nekoč, sicer za pot navzdol, pisalo na Korenskem sedlu. Malo sem zapeljal nazaj in se umaknil na travnik, da je Peter v drugem poskusu uspešno prilezel čez strmino. Jaz pa brez težav za njim.

Ma ja, je bila pa pot neprimerno bolj zanimiva, kot tista ravninska naokoli, smo se pridušali. Končno na širši cesti sva srečala avtodom z oznakami Murske Sobote. Seveda smo veselo mahali, potem pa je že zginil za ovinkom višje. Parkirali smo na velikem parkirišču pod mestom (43.896147 12.350642, brezplačno, wc na spodnjem robu parkirišča), prepoved vožnje za avtodome v staro mestno jedro San Lea je bila jasna.

Smo se pa ob tem znova srečali z domiselnostjo Italijanov. Sredi mesteca postavijo parkirišče za avtodome, dostop pa prepovejo. Pa, saj imamo mlade okončine, bo že šlo. Tako smo vzeli pot pod noge. Da zna biti res kar štala z dostopom, smo videli, ko je pod vrhom klanca mimo nas priletel kombi, ravno pred obokom zabremzal in začel lesti nazaj. Jah, dva se res ne moreta srečati, je preozko.

Mi nismo nič zavirali, za obokom smo zavili desno in zagrizli v breg proti gradu. Ubirali smo bližnjice kot pravi osvajalci in pridrli do vhodnih vrat, kjer pa bi še tako divje barbare ustavila mitnica. Pa so nas slike mučilnih naprav pred vhodom razorožile, odvezali smo mošnjiček in že vstopili v mogočno trdnjavo, ki v osnovi izvira še iz vojn med Goti in Bizantinci.

Kasneje so si jo izmenjavale številne družine, dokler ni postala predvsem strog zapor, kjer so zapornike razvajali s kruhom, vodo in različnimi oblikami akupunkture vse do leta 1916. Z obzidja je bil lep pogled na nežne ravnice naokoli, mestece pod nami in San Marino tam za San Severinom.

Za začetek smo si ogledali stolpa, glavnega in stranskega. V prvem je bilo nekaj helebard in orožja, drugi pa je bil prazen. Nekoliko razočarani, vsaj tastari, otrokom je bilo med lovljenjem tako ali tako vseeno, smo se premaknili do glavnih prostorov gradu.

Tu je bilo pa že nekaj za nas. Prikaz pripomočkov za mučenje, deviških pasov, sramotilnih mask, koga to ne bi pritegnilo. Otroci so zaprmej obljubili, da bodo pridni, ko smo jih zaprli v ječo. Pa so seveda obljubo kmalu prelomili. Kdo bi jim zameril. Mladost je le norost.

Še posebej impresivne mučilne naprave so bile v kleti, kjer je bila že v prvem prostoru kletka za enega človeka in v steno pritrjeni obročki za pritrditev verige. Na stol s špicami si nihče ni upal sesti, tudi na natezalnico nismo nikogar zvezali.

So pa otroci toliko več veselja našli nad napravo, kjer so ujetnike v temnem srednjem veku skušali spremeniti v liliputance. Morebiti so zato azuri še danes bolj majhni. Pogledali smo si zdravniško ordinacijo, ki je s posušenim vesoljčkom bolj spominjala na sobo čarovnikovega vajenca, razstavo strelnega orožja in temačne umetniške fotografije.

Otroci niso poznali utrujenosti, podili so se naokrog kot vrtavke, tudi ko smo bili znova na grajskem dvorišču. Med spustom proti vasi so nam ušli naprej. Nismo jih imeli namena loviti. V vasi smo šli do cerkve Santa Maria Assunta, se spustili pod njo do kipa Marije, zavili do katedrale in po ogledu skočili še do Belvedera.

Tam smo nekaj minut uživali v razgledu, potem pa smo se mimo spomenika padlim v svetovnih vojnah vrnili na mestne ulice. Čez Piazzo Dante smo se vračali proti vratom v mesto, zavili v cerkvico ob Via Montefeltro in firbcali po trgovinah z lokalnimi proizvodi. Siri in salame vseh vrst, vina in spominki, vse pomešano.

Med povratkom do avtodoma smo razmišljali, da je časa za vzpon na Monte San Severino dovolj. Pa so se priprave znova zavlekle, tako da smo proti vršičku stopali že v mraku. Na sedlu smo nadaljevali do prvega križa, zavili desno in do drugega križa na vrhu stopili že v temi. Pa nam ni bilo žal.

Trdnjava nad skalo je bila lepo osvetljena, pogled na drugo stran pa je razkril lučke San Marina. Živa je nabirala bodeče rožice in jih polagala h križu in razcapani zastavi nižje. Nekaj jih je prinesla tudi v avtodom, skupaj z rojem mušic. Smo jih potem preganjali še nekaj dni.

Z vrha smo se spuščali naravnost navzdol, previdno nadaljevali po poti proti pokopališču in naprej parkirišču. Tam so otroci najprej uprizorili nogometno tekmo, potem pa odhiteli v kino. Tastari pa smo obsedeli ob narezku in vinu iz San Marina. Klepetali smo, dokler nas utrujenost in mraz noči le nista pregnala v posteljo.

FERRARA – 30.10.2010 – Jutro me je zbudilo malo prej kot druge. Ko sem pogledal skozi okno, mi je pogled obvisel na Monte San Severinu. Sonce še ni vzšlo, sedaj bi bil pravi čas za vzpon. Kaj hitro sem bil pripravljen, otroci so iz postelj mežikali, da še ni čas za vstajanje. Zatorej sem se na pot odpravil sam.

Med vzponom je sonce že obliznilo vrh, tudi trdnjava je vrh mrke skale nad San Leom žarela. Do križa sem se vzpel mimo zastave, popravil Živine šopke, ki jih je veter skuštral in se na drugi strani spustil do nižjega križa, pustil še tam šopek, potem pa nadaljeval po grebenu. Ko je bila ura že pol devetih, je bil čas za obrat.

Skale v grebenu, kamor je pot verjetno peljala, so bile še predaleč naprej. Na parkirišču so bili že vsi pokonci, kmalu smo bili pripravljeni za odhod in odpeljali smo pod trdnjavo navzdol. Pot proti Ferrari, ki nam jo je zarisala nevigacija, nas je sprva peljala navzdol, pa gor, pa dol, vmes pa po razglednih slemenih.

Ne prav hitro, zato pa s toliko večjim užitkom. Pred nami se je kazalo markantno mesto na vrhu grička. Kdo bi si mislil, da se bomo peljali čisto blizu. Pravi greh bi bil, če se ne bi ustavili. Sogliano al Rubicone. Parkirali smo ob cesti, na makadamskem parkirišču (44.000238 12.295657, nagnjeno parkirišče ob cesti, brez oskrbe) in jo peš mahnili proti centru.

Pod mestom so se poti cepile, levo je tablica obetala počivališče za avtodome. Nas tokrat ni zanimalo, toda mogoče se kdaj še vrnemo. Je dobro vedeti. Skozi mestna vrata smo se vzpenjali do trga, ugotovili, da so informacije zaprte. Pogledali smo v cerkev del Suffragio, nato pa odšli do največje mestne cerkve, San Lorenzo.

Vračali smo se po ozki ulici pisanih mestnih hiš, zavili na glavni trg in bili kar malo razočarani, ker vodomet z metuljčkom ni deloval. Pa toliko bolj presenečeni, ko smo na drugi strani našli brezplačno, lepo in čisto kopalnico, namenjeno tistemu, ki jo rabi. Visoko razviti socialni čut, ni kaj. Smo pa ob iskanju prehoda nazaj na spodnji trg, zašli na dvorišče doma starejših. Malo čudno smo se gledali.

Končno na pravi poti, smo bili kaj hitro znova pri avtodomih. Odpeljali smo se navzdol proti hitri cesti, po njej proti Ravenni in Ferrari. Vmes smo našli Lidl, kupili nekaj nujnih potrebščin, nato pa nadaljevali do koordinat, ki jih je sporočil Bojan. Parkirali smo na brezplačnem parkirišču Ex mof v neposredni bližini PZA-ja (44.834929 11.608597, brezplačno, oskrba na bližnjem PZA).

Tako kot še nekaj deset drugih avtodomov. Po kosilu je bil čas za obisk mesta. Bojan si ga je ogledal že dopoldan, zato smo dobili le nekaj dobrih napotkov in zemljevid, ki nam je začrtal pot. Najprej nas je malo zavedla orientacija in smo zavili proti Padu, pa kmalu ugotovili napako in ubrali pravo smer.

Ulica Via Capo della Volte je bila ravno prava za razigrane otroke. Skoraj nobenega avta, tastari pa smo tudi lahko vzdihovali nad kamnitim tlakom in opečnatimi stenami stavb na obeh straneh. Zavili smo okoli cerkve svetega Pavla, ki pa je zaradi restavriranja zaprta. Smo pa na dvorišču za njo, znotraj križnega hodnika, našli pravi bolšji sejem. Firbcali smo naokoli, otroci so bili navdušeni.

Sprehod smo nadaljevali pod obokom na Piazzo Cattedrale, ob kateri stoji stolnica, ki je povezana z nadškofovsko palačo. Vhodni del podpirata stebra na levih, nad njima je balkonček z Marijo in detetom. Seveda smo šli pogledat tudi notranjost. Ker je posvečena sv. Juriju, ni treba posebej poudarjati, da je cerkev mogočna.

Graditi so jo začeli v 12. stoletju, ko se je mesto začelo širiti na levem bregu reke Pad. Po požaru v 18. stoletju so jo povsem prenovili v baročnem slogu. Čeprav bi to lahko pomenilo maksimalno načičkanost, je osrednja cerkvena ladja daleč od tega. Se pa slogu povsem oddolžijo nekateri stranski oltarji.

Sprehodili smo se po cerkvi do oltarja in apside nad njo, se čudili križanju Jezusa mojstra Niccola Baroncellija, si ogledali oltarje v stranskih ladjah, potem pa že stopali proti Palazzo del Municipio, šli skoznjo in na drugi strani malo naokoli do Piazze Castello.

V gradu smo našli vse potrebne informacije in si ogledali slona iz razstave The Faunal Countdown. Na slonu je številka, ki naj bi prikazovala koliko teh živali še tlači ta bogi svet. Dobrih 560 tisoč. Danes verjetno že kakšen manj. Ko smo izstopali iz gradu na drugi strani, smo na splavu opazili tudi nosoroga. Številni kovčki pod in nad njim so nakazovali, zakaj se ta žival največ ubija. Žalostno.

Med potjo po mestu smo pokukali še v cerkev del Gesu. Zanimiva vsekakor. Pa vendarle za nas, ki nismo izvedeni niti v teoloških, niti bolj pisanih vedah, nič prav posebnega. Pot smo nadaljevali do Palače Diamanti, kjer smo si ogledali dvorišče, potem pa preizkušali svoje fotografske sposobnosti na zunanji fasadi, prekriti s piramidami.

Lovili smo sence in skušali posneti fotografijo, ki bo navdušila. Morebiti nam je celo uspelo. Mimo Palazzo Prosperi-Sacrati smo šli naprej do mestnega pokopališča. Cerkev di San Cristoforo e Certosa je bila že zaprta, zato pa smo se sprehodili med številnimi grobnicami bolj ali manj premožnih meščanov tega mesta.

Nekoč so sooblikovali njegovo podobo, tvorili zgodovino, sedaj pa je od njih ostal zgolj napis na bolj ali manj posrečenem spomeniku. Ljudje, ki so pred prvim novembrom hoteli še malo polepšati grobove so nas kar malo nezaupljivo gledali. Sploh otroke, ki so v radoživosti na ta resen kraj prinesli kar preveč življenja.

Raje smo odšli nazaj na Corso Ercole I D’Este in pot nadaljevali do Porta della Angeli. Nekoč mestna vrata v obzidju, so danes le spomin preteklosti. Obzidje pa priljubljen kraj za trimčkarje. Otroke smo mirili, saj bi kakšnega azura še kap, če bi eden od pubertetnikov švignil mimo njega kot raketa.

Posedeli smo, potem pa se vračali po korzu do parka Massari. Zavili smo skozenj, mimo fontane in znova proti diamantni palači. Na robu botaničnega vrta smo se čudili slonu, presekanemu na pol, seveda iz že omenjene razstave, potem pa ugotovili, da je Nejc izgubil mobitel.

Peter in njegovi so ga odhiteli iskati, mi smo jih najprej čakali pri diamantni palači in lovili nočne sence na piramidah, potem pa ravno hiteli pomagat pri iskanju, ko smo izvedeli, da se je na telefon oglasila Italijanka in gredo že ponj. Prav. Z Žanom smo počakali, da so prišli tudi Peter, Martina in Nejc, potem pa skupaj šli proti gradu Estense.

Zavili smo do Camera di Commercio, kjer je gorila žalostno odštevala svoje primerke, potem pa mimo lepo osvetljenega gradu in stolnice stopali nazaj proti avtodomu. Tokrat smo parkirišče udeli brez težav. Po večerji sem šel po vodo, da je Maja lahko pomila posodo, potem pa smo znova izvedli menjavo.

Otroci, naši dve, Nejc in Žan, pa tudi Neža in Ajda, so v našem avtodomu imeli kino, midva z Majo pa sva pri Petru klepetala, dokler ura ni bila res že tako pozna, da je bil zadnji čas, da otroci skočijo v posteljo. Kmalu smo jim seveda sledili tudi »tastari«.

FERRARA – 31.10.2010 – Zjutraj se je Bojan odločil, da imajo oni Ferrare zadosti in da gredo naprej. Škoda, toda zakaj pa ne. Pomahali smo jim, ko so zapeljali s parkirišča. Mi še nismo imeli namena hiteti naprej, smo želeli bolj podrobno raziskati nekatere kotičke mesta. Zatorej smo se po zajtrku odpravili po poti, ki sledi mestnemu obzidju.

Dan je bil deževen, napoved je bila torej točna. Pa se nismo vznemirjali. Šli smo do cerkvenega muzeja, kateri naj bi bil po podatkih iz vodnička zastonj, oziroma odvisen od donacij. Pa so Italijani pogruntali, da je donacij bolj malo. Verjetno zgolj kakšna stara lira in knof. Zato so uvedli vstopnino. Toliko nas pa muzej spet ni zanimal.

Zato smo odšli proti Piazzi Castello, še prej pa na robu občinske palače začudeno gledali lestvico Padimeter. Če so to oznake višine poplavljanja Pada, uf, 14. novembra 1951 ne bi želel biti tu. V gradu smo na informacijah dobili še manjkajoče kupončke za popust, potem pa kupili vstopnico za grad. V prvih prostorih je bil prikaz izgradnje gradu.

Malo smo že zabavljali čez Italijane, kako drago prodajo prazen zrak, potem pa se je začelo dogajati. Ječa za pomembne zapornike z večkratnim zamreženjem in železnimi vrati, imenovana tudi zapor Don Giulia, precej klavstrofobične podzemne ječe za bolj plebejske arestante, znane po žalostni zgodbi Uga in Parisine, balkon z agrumi in lepim razgledom na trge in palače okoli gradu, številne sobane s čudovito poslikanimi stropi.

Vzpon na levji stolp sicer ni bil na našem repertoarju. Ker pa možakar s ščipalnikom v rokah na vhodu ni zdržal prav dolgo in se je stalno sprehajal sem in tja, smo si rekli tudi prav in se povzpeli do razgledne ploščadi. Najprej Martina z Nejcem, potem pa še jaz s puncama. Mesto in deževne strehe so ležale pod nami.

Čisto drugačen pogled. Znova smo hodili skozi sobane v palači. Pohištva v njih ni, zanimive strope pa si je bilo možno ogledati tako, da si si lomil vrat ali pa bolj elegantno, s pogledom v eno od številnih ogledal. Ogledalo smo izkoristili tudi za našo, prav posebno sliko.

Celo stranišče je bilo čisto v slogu celotnega gradu. Ogled torej obvezen. Ogledali smo si razstavo fotografij krajev, stavb, parkov v Italiji, ki so pod posebno zaščito Unesca in ob tem ugotavljali, katere vse smo si uspeli ogledati tudi že v živo. Nekaj jih je že bilo odkljukanih, še več jih čaka na naš obisk.

Skozi veliko dvorano smo se vrnili na dvorišče gradu. Z otroci sem si v kleti gradu ogledal še razstavo sodobne umetnosti Creative Energy 45 umetnikov iz celega sveta. Zelo različne tehnike, zelo različne slike in nekaj kipov. Nekatere povsem nerazumljive, druge kar nekam domače.

Dekleti sta predvsem zbirali vizitke in druge podatke o posameznih umetnikih. Kaj bosta z njimi, nista znali povedati. Iz gradu smo odšli mimo stolnice, presenečeno lomili italijanščino v razgovoru s firbčnim domačinom. Za stolnico smo našli tigra iz zbirke ogroženih živali. Otroci so zlezli nanj, kot bi ga hoteli zaščititi. Hm, meni je bolj v misli prišla tista »mislim, da sam vidio cicu macu«.

Mimo številnih stojnic na Piazza Trento Triesto smo se vračali proti Porta Paola, tam zavili do avtodomov in po kosilu odpeljali. Prav presenečene nas je navigacija peljala skozi center, mimo gradu Estense. Pa vendarle nobene gneče, čisto brez zastojev smo prišli iz mesta in nato pot nadaljevali po neskončnih drevoredih proti Mesoli. Dokaj močan veter je bil, zato je bila previdnost pri vožnji še kako na mestu.

V Mesoli smo parkirali na počivališču, natočili vodo in odtočili odpadno. Potem pa odšli do gradu, kjer smo spet najprej zavili do informacij. Izvedeli smo, da se poleg stojnic z domačimi izdelki danes ne bo pretirano veliko dogajalo. Tudi prav. Pokukali smo v cerkev, potem pa firbcali med številnimi stojnicami.

Jih je bilo neprimerno več, kot pa firbcev in kupcev. Vina, siri, salame iz bližnje in širše okolice. Celo s Sardinije so nekateri pripeljali svoje izdelke. Poskušali smo odlične sire, oblezli vse stojnice in se nato vračali proti avtodomu. Ker je dogajanje počasi zamiralo, smo se odločili, da se premaknemo bližje domu.

Med pripravami na odhod se je znočilo. Sem bil kar malo slabe volje, saj sem mislil, da Peter ne bo več navdušen nad izletom do bližnjega Torre Abate. Pa ni imel nič proti. Peljali smo do vasice San Giustina in tam našli pravo pot do mostu s hiško na vrhu. Dvomi so se razkadili, nič več nam ni bilo žal, da smo sem prišli v temi.

Most je bil čudovito razsvetljen in je prav odseval na temni podlagi. Parkirali smo ob njem in se sprehodili do vhoda na most. Da se čezenj ne da, so nam pojasnili že na informacijah. Pa nič zato. Je bil že tako trenutek čaroben. Vrnili smo se do avtodoma, odpeljali do magistralke in pomahali Mesoli.

Peljali smo mimo Chioggie in Benetk. Bojan, ki je sprva javljal, da bo potegnil do doma, se je oglašal izpred Tuša v Sežani. Ker pa je Peter rekel, da bo prespal pod Benetkami, sem vseeno sklenil, da mu delam družbo. V kraju San Dona di Piave smo zapeljali najprej do nakupovalnega centra, pa so nas tablice o prepovedi pakiranja za avtodome odgnale.

Peter je imel koordinate parkirišča sredi kraja in sledili smo jim. Parkirišče je bilo mirno, še dva avtodoma sta stala ob robu (45.632384 12.567220, brezplačno, v temi nisem opazil nobene oskrbe). Otroci so spet pristali v kinu, tastari pa smo ob domačem italijanskem siru in drugih dobrotah klepetali in hkrati sklenili, da se zjutraj ne čakamo.

Naše poti bi se tako kmalu ločile, saj smo mi šibali proti Trstu, prijatelji pa proti Gorici. Ko je bila ura pozna, so veke postale težke in čas je bil za spanje.

DOMOV – 1.11.2010 – Menjava ure me je res zbegala. Zato sem se zbudil petnajst do petih, zaspati pa nisem več mogel. Pogledal sem k sosedom, pa so še spali. Vseeno sem jim pomahal in počasi odpeljal s parkirišča. Navigacija me je brez težav peljala do ceste proti Trstu.

Ker je bilo zgodaj, časa pa smo imeli še dovolj, sem se odločil, da ne grem po avtocesti. Vsaj dokler je plačljiva. Gorenc pač. In odločitev ni bila slaba. Cesta je dobra, zjutraj je bila čisto prazna, hitrosti okoli sedemdeset na uro. Razen enega obvoza nič posebnega. Ko se je zdanilo, je sem in tja pripeljal tudi kakšen avto, pa nič posebnega.

Pod krajem Monfalcone ali Tržič po naše, sem zapeljal na avtocesto, zadaj se je začelo nekaj dogajati. Dekleta so se zbudila. V Sežani sem navigiral do parkirišča pri Tušu, scenic je bil še tam. Parkiral sem poleg, pozajtrkovali smo, potem pa je skozi okno pogledal Bojan. Kmalu so bili pripravljeni na odhod, skupaj smo odpeljali proti Ljubljani, klepetali in pot je hitro minila.

Čakal nas je še kos avtoceste do Kranja in nekaj kilometrov do doma. Ko smo parkirali, sem Petru sporočil, da smo srečno prispeli domov. Zaspan odgovor smo dobili iz – San Done di Piave.