Polhograjska gora

(28.11.2010)

Verjetno je vsaj za običajnega zemljana, ki skuša ob nenadnem in povsem nerazumljivem preblisku doumeti skrivnost svojega obstoja, eden največjih paradoksov dejstvo, da celoto njegovega bivanja prežema popolno nasprotje med končnostjo bitja in neskončnostjo časa in prostora.

Zmrznjeni cvet

Zmrznjeni cvet

Pomoč pri miselnem preskoku ponujajo različne religije, ki pridigajo o večnem življenju. Bodisi v neki imaginarni obliki ali pa ponovnem rojstvu. V takšni ali drugačni obliki. Ko se naša skala rola po vesolju, v kroženju okoli rdeče pomaranče njena severna polovica pol leta drgeta v mrazu in druga polovica išče senco in hlad.

Fontana

Fontana

Kljub ropotanju klimatskih sprememb letni časi še vedno prihajajo. Celo bolj so izraziti, snega vsekakor v tej pozni jeseni ne manjka. Da pa bi zaradi nekaj belega puhca ostali doma? Le zakaj? Že zgolj sprehod v bližnji gozd, pod z vato obloženimi vejami, ko redki sončni žarki zaiskrijo snežne kristale, je čaroben.

Polhograjska graščina

Polhograjska graščina

Če se vzpnemo nekoliko višje in zaplavamo nad megleno morje, pa bo dan, kljub svoji končnosti, zapisan v večnost z zlatimi črkami. Izhodišče nam je bil Polhov Gradec, kraj, ki je slovenskim dolomitom dal ime. Točneje dvorec ali menda celo grad, kamor je nekoč ves začuden prinesel neznano rožico grof Blagay.

Spomin na prihod kralja Friderika Avgusta drugega

Spomin na prihod kralja Friderika Avgusta drugega

V bližini je nekaj parkirišč. Toda, če se neradi stiskamo, bo več prostora sredi vasi, nekaj komaj omembe vrednih korakov od izhodišča (46.064915 14.314442; slabih 400 metrov je do dvorca; 375 m). Ko mimo vrtnic, ujetih v ledeni objem zime, stopimo pod portalom, zavijemo levo, pa takoj znova desno, proti čebelarskemu domu.

Vzpon skozi gozd

Vzpon skozi gozd

Takoj za prvo hišo steza šine desno navzgor. Gremo mimo spomenika grofu Blagayu in njegovemu volčinu, postavljenemu v spomin prihoda kralja Friderika Avgusta drugega. Prav zaradi tega obiska je kozlovc ali znanstveno Daphne Blagayana dobil tudi ljudsko ime kraljeva roža.

Ledena strmina

Strmina

Pot se začne odločno vzpenjati. Je le treba premagati kar nekaj višinskih metrov. Markacije so bolj za dober občutek, saj nimamo kam zaiti. Jesen je razkrila pogled na dvorec in beli park nad cesto, malo višje pa na sosednjo Grmado. Strmina ne popušča in ne le da grizemo kolena. Nočni hlad je sledi predhodnikov vkoval v trdni led. Zato je treba biti previden, palice so nam v koristno oporo.

Kapelica na sedlu

Kapelica na sedlu

Ko se drevje nad nami razredči, vemo, da prav daleč ne more več biti. Na sedlu zavijemo levo, mimo kapelice. Pot se razcepi, navzgor smo šli po spodnji. Do vrha s cerkvico sv. Lovrenca je le kakšna minuta (824 m; ena ura hoje). Visoki osamelec, nekdanje gradišče, je dober obet za lep pogled.

Polhov Gradec

Polhov Gradec

Najbolje se bo sprva potopiti skozi redko meglico do izhodišča, nato pa zaplavati po gričih naokoli. Nekateri znani in velikokrat obiskani, drugi izziv za nov potep. Ob cerkvici je lesena klopca, za njo ob zidu vpisna knjiga in štampiljka. Da se bomo lahko pohvalili z vzponom. Naslednji dan, vsaj pred seboj.

Otok nad meglenim morjem

Otok nad meglenim morjem je ugledalo oko Ajde

Ko si s prijatelji stisnemo roko, podarimo nasmeh in nazdravimo dnevu, veseli skupnega trenutka na premici minljivosti, vemo, da se je splačalo dvigniti nad meglo. Vrnemo se do sedla, seveda po drugi poti. Zakaj bi pohodili lastno sled, če lahko tu vidimo še kaj novega.

Cerkvica sv. Lovrenca

Cerkvica sv. Lovrenca

Pod sedlom ne zavijemo levo, temveč gremo desno navzdol po cesti. Za spust je neprimerno bolj primerna. Še posebej zato, ker ni pretirano strma. Možnosti, da pademo in se polomimo, je manj. Ob poti so ledene sveče v svojem objemu ugasnile neko upanje, globoki graben, razdrapan do nerazpoznavnosti, kaže vodno moč.

Spust po poti

Spust po poti

Mimo zapore, kjer napis žuga celo kolesarjem, smo prišli do križišča. Nadaljujemo naravnost, v smeri Briše, Praproče, Setnik. Le korak ali dva pred drevesom z oznako, da se spuščamo v 600 metrov vsakdanjosti, so stopinje zavile levo navzdol. Pa smo bili prehitro mimo.

Presevanje

Presevanje

Šele na vrhu izrazitega krajšega vzpona, so se znova levo odcepile stopinje. Smer nam je bila všeč. Hoja po izrazitem slemenu sprva ni bila težavna, sveže sledi v snegu so nam kazale pot. Ko je svet postal bolj strm, je bilo potrebne nekaj previdnosti. Še posebej na nekaj izpostavljenih metrih nad strmino.

Previdno!

Previdno!

Še čez travnik smo kar na podplatih odsmučali, potem pa začofotali proti cesti, na katero se je naša bližnjica iztekla. Do sem bi zagotovo lahko prišli tudi tako, da bi višje gori nadaljevali po kolovozu, potem pa sledeč markacijam zavili na primernem mestu levo. Kakorkoli, sedaj smo čisto prav.

Čez travnik pa smuka po podplatih...

Čez travnik pa smuka po podplatih...

Sledimo kolovozu, gremo mimo hiš in naprej vse do graščine. Če pa imamo avto in dom sredi vasi, lahko že prej, kmalu za prvimi hišami, zavijemo levo proti cerkvi. Bomo presekali ovinek. Znova smo na izhodišču, kako in kam, ne bo več vprašanje (ena ura z vrha).

Bližnjica nas je pripeljala do ceste

Bližnjica nas je pripeljala do ceste

Če bi ostali doma, bi nam bilo žal. Tako pa smo si naredili lep dan. Tisti, ki ostane zapisan v spominu še dolgo. In ki tudi še nekoč, kasneje, privabi nasmešek na ustnice in iskrico v zasanjane oči. Še topel čaj pri prijateljih, potem pa so pod sivimi oblaki začele plesati svoj očarljivi ples prve snežinke.

Grad in grajski park

Grad in grajski park