(19.7.2008)

Izhodišče za ta izlet so Žiri. Tam je možno parkirati marsikje, najbolj mirno je menda pod skakalnicami. Mi smo prišli pozno zvečer, bolje rečeno ponoči. Zato smo parkirali na parkirišču desno od ceste, nekaj deset metrov pred trgovino Alpine (iz smeri Poljan).

Križišče, ob katerem smo (desno) parkirali

Da mesto ni bilo najbolje izbrano se je pokazalo zjutraj, ko nas je prebudilo ropotanje okoli avtodoma. Znašli smo se sredi kramarskega sejma, ki se enkrat mesečno godi ravno tukaj (N46.0505084 E14.1100547). Izhodišče za omenjeno pot se nahaja na levi strani glavne ceste (gledano v smeri Idrije), le nekaj deset metrov od mostu čez Račevo. Začetek ni najbolje označen, pa z malo smisla za orientacijo prave poti ni težko najti.

Ko se svet pred Goropekami odpre...

Malo za policijsko postajo se levo odcepi ulica, kateri sledimo do konca in gremo nato po kolovozu naprej. Če smo vseeno v dvomu, lahko povprašamo katerega izmed prijaznih domačinov, rad nam bo razložil kje in kako. Ali bo tudi res povedal prav, pa je že drugo vprašanje… Kmalu se pojavijo markacije, ki so sicer bolj redke, poti in bližnjic na Goropeški grič pa je kar preveč. Pot se strmo vzpenja, tako da je potrebno kar zagristi v kolena.

Vas Goropeke

Pred vasjo Goropeke pot pride na travnike in razgledno ramo. Odpre se lep pogled na Žiri. Pri klopci se pofočkajo tisti, ki tukaj lovijo letni rekord vzponov. Mimo velike lesne delavnice, prevelike za ta kraj ter cerkve pridemo skozi vas. Sedaj že vidimo pred seboj planinski dom. Ali se bomo pri njem ustavili ali ne, je stvar odločitve. Lahko tu izlet tudi zaključimo, kajti do Svetih treh kraljev je še kar nekaj poti.

Velerilec

Mimo doma gremo po stezi čez Leše do ceste in po njej v vas Opale. Sledimo oznakam ter markacijam in se vzpenjamo po razvlečenih košeninah, v gozdu se lahko (pač glede na letni čas) najde tudi nekaj lisičk in borovnic. Ko desno zagledamo zvonik cerkve sv. Treh kraljev, je pred nami še kar dolga pot. Saj poznate tisto – »ata Štrumf, ali je še daleč…«.

Žiri

Pot gre namreč precej naokoli, poleg tega zna biti poleti hoja po cesti precej vroča in utrujajoča. Čez vas z imenom Vrh svetih treh kraljev pridemo do planinske koče, od katere je še dobrih pet minut do razglednega vrha s cerkvico.

Sv. Trije kralji

V soboto se zna zgoditi, tako kot se je nam, da je cerkev zaradi priprav na poroko odprta, možno pa je prisluhniti tudi pevskemu zboru, ki se ogreva za dogodek na višini. Vrh je prostran in otroci lahko mirno tekajo naokoli, pojasnilni stebriček dešifrira razgled.

Notranjost cerkve

Nazaj se gre po isti poti. Mi po dolgem počitku na vrhu tudi navzdol nismo hiteli, čeprav smo zaradi tega zamudili tradicionalne oslovske dirke v Opalah. Bomo imeli vsaj razlog, da se naslednje leto vrnemo. Sicer pa se hitenje ob razgledih, ki se odpirajo v grape in rebra nad njimi, niti ne splača.

Dešifrator pogleda

V koči pod vrhom ob našem obisku sladoleda nismo dobili, smo pa kupili nekaj pijače, ki je bila prav smešno poceni. Tudi po poti navzdol nismo omagali, razne besedne igre in razgovor, so nam krajšali čas. Ko nas je pot odložila v Žireh, smo na parkirišču zadovoljni ugotovili, da nam avtodoma kramarji niso prodali, pa tudi s seboj ga niso vzeli.

(6.7.2008)

Kje parkirati v Kranjski gori, ni potrebno razlagati. Kdor želi narediti slabi dve uri dolg izlet jo lahko mahne čez Kranjsko goro. V Turistično informacijskem centru je možno kupiti karto Kranjske gore, ki ima vrisane pohodne ter kolesarske poti, kar nam močno olajša raziskovanje teh krajev.

Na "zaprti" poti

Naša pot pa vodi proti hotelu Lek, ob katerem je zanimivo igrišče za otroke ter naprej proti Jasni. Ko se desno odcepi markirana pot, ji sledimo. Nad Pišnico se odcepi desno markirana steza proti Mali Pišnici. Poleg je oznaka, da je pot nevarna ter zato zaprta. Pa brez strahu.

Mala Pišnica

Nad spodnjim delom doline Male Pišnice štrikamo navzgor, občasno se odpirajo razgledi navzdol. Le malo za tistim, ko prečkamo nekakšno sedelce, se poti ločita. Levo je le nekaj metrov do razgledišča, kjer pot preide v dolgo prečko po pobočjih nad Malo Pišnico. Od tu dalje je pot precej podrta in zato nevarna.

Jasna

Pot št. 20 pa zavije desno, kar kaže tudi tablica. Sedaj ni več križišč, pot ni težka, čeprav je mestoma izpostavljena in je na otroke potrebno popaziti. Odpirajo se razgledi na Jasno in Kranjsko goro. Če bi se tukaj odpravil kakšen samohodec, naj omenim, da tik pred meliščem zavije levo navzgor jasno vidna lovska pot, ki menda pripelje na Vitranca.

Pot št. 20

Pot nas odloži na smučišču tik nad zgornjo postajo Vitranca ena. Od tu je možno zaviti levo navzgor in se mimo zgornje postaje sedežnice Podkoren ob enosedežnici Vitranc 2 vzpeti proti vrhu Vitranca in naprej na Ciprnik. A to je že druga zgodba.

Če zmorejo ovce...

Ker so otroci utrujeni, je pot navzdol seveda potrebno skrajšati. Pa tudi nagrado za pridno hojo si nedvomno zaslužijo. In Besna Pehta bo ravno pravšnja, da ubije dve muhi na en mah.

Besna Pehta in Ajda

(11.11.2007)

Stari Ljubelj je naravni prehod med Gorenjsko in Koroško. Zakaj »stari«, če je Ljubelj pravo ime sedla? Ker se je ime Ljubelj bolj prijelo za mejni prehod pred tunelom… Do izgradnje tunela je bila to najbližja povezava med Tržičem ter Borovljami. Danes se avtomobili po zaviti in strmi makadamski poti zapodijo le enkrat letno in sicer na vrh 1369 m visokega prelaza sopihajo oldtimerji v okviru Hrastovega memoriala.

Pogled skozi jesenske macesne

Cesta iz Starega Ljubelja je pozimi priljubljeno sankališče, poleti pa nič kaj drugega kot prijeten sprehod. Seveda pa si je izlet možno podaljšati tako, da le malo za mejo zavijemo desno in se po poti pod Rjavo pečjo vzpnemo na Košutico (Babo) nad planino Korošico. Ali pa pač zavijemo…no, o tem pa malo kasneje.

Parkirati na Ljubelju ni problem

Parkirati se da brez težav poleg mejnega platoja, prostora je dovolj in samo od nas je odvisno, kje se nam bo zdelo najbolj mirno in ravno (N46.432491 E14.260432). Morebiti je najbolje, da zavijemo levo mimo nekdanje mejne kontrole in Duty free shopa ter parkiramo na parkirišču pod žičnico ali takoj za mostičkom desno. Od tu bomo pot najlažje našli tako, da gremo mimo nekdanje mejne kontrole in že bomo videli na robu parkirišča začetek poti in oznako ali je koča odprta ali ne (1058 m).

Ozka potka nad tunelom

Bolj pustolovski pa gredo lahko do spodnje postaje žičnice in tam malo pobrskajo v gozdu za začetek relativno dobro vidne steze. Če ji sledimo, nas ravno tako odloži na cesti za Stari Ljubelj, le malo više. Cesti potem sledimo vse do koče in meje tik nad njo (1369 m – od mejnega prehoda približno 45 minut).

Pot proti Staremu Ljubelju

Dobro si poglejmo napise na mejnih kamnih, ki označujejo kdaj in kje je bila meja dogovorjena in podpisan sporazum. Potem pa za kočo poiščimo stezo, ki izgine v gozd. Smerokaz za Povno peč (tudi Rovno ali Ravno peč) pri koči, bo kazal, da gremo prav in da nas čaka pol ure hoda. In prav nič več ne bomo hodili.

"Stari" Ljubelj

Poti sledimo po mejnem grebenu, hoja ni pretirano težavna. Ko pridemo do izrazitega vrha, nadaljujemo po poti desno pod njim in se z »zadnje« strani vzpnemo nanj (1503 m). Na vrhu je dovolj prostora, da počijemo, nikakor pa ne za otroško igro. Tu je najbolje in najbolj varno obrniti, v vsakem primeru pa, če so z nami otroci. Nadaljevanje poti ima tako ali tako smisel samo, če nameravamo nadaljevati do Doma na Zelenici in tako zašpiliti klobaso.

Povna peč

Zanimiva ideja, ki pa je brez ustrezne opreme (vsaj tridesetmetrske plezalne vrvi, plezalnih pasov, nekaj vponk, pomožnih vrvic, osmice ali druge priprave za varovanje), izkušenj in znanja o varovanju oziroma samovarovanju ne le drzna, temveč tudi nevarna. Če torej pot nadaljujemo po grebenu Ljubeljščice, je zaradi izpostavljenosti potrebna previdnost, še posebej, ko se pred nami pokaže precej podrt svet in pot zavije za kratek čas na avstrijsko stran.

Pot postane zelo zahtevna

Ozka, precej neutrjena stezica teče na vrhu drobljivega melišča, ki se kmalu izteče v prepadne podrte stene. Padec ali zdrs bi bila tu skoraj gotovo usodna. Če se prebijemo čez to mesto, nas čaka še nekaj grebenske poti, potem pa pridemo do tablice s precej obledelim napisom »konec varne poti« – iz Povne peči je do sem dobre pol ure hoje.

Konec varne poti

Nadaljevanje je namreč po drobljivem, skoraj kot nož ostrem grebenu, ki se po vrhu še spušča in je prepaden na obe strani. Torej nikakor za neizkušene, vrtoglave ali celo otroke. Tu nikogar ne bi smelo biti sram iz nahrbtnika povleči vrh in se varovati. Mi smo se obrnili, saj niti dovolj dolge vrvi nismo imeli s seboj. Pot naprej sicer teče po precej razbitem svetu, delno je opremljena z varovali in se konča pri Koči na Zelenici.

Greben proti Staremu Ljubelju, Košutici in Velikemu vrhu nad Hajneževim sedlom

Če torej obrnemo, se vrnemo po isti poti, s posebno previdnostjo na razbitem svetu nekaj minut nižje. Naj nas ne zavede potka, ki je nekoč morebiti res peljala tu po grebenu. Ta se je podrl in dokler ne bodo našli druge možnosti, je edini prehod, zelo izpostavljena prečka na avstrijski strani. Potem pa samo naprej, do koče in po cesti nazaj proti Ljubelju.

Koča na Starem Ljubelju

(30.9.2007)

Parkirati se na Jezerskem (897m) da marsikje. Najbolj priljubljen kraj je seveda pri Planšarskem jezeru. Mi smo raje parkirali kar pred Kazino, saj je to najboljše izhodišče (N46.393399 E14.500166). Če prideš pozno zvečer, tudi prometa po cesti ni več veliko.

Pred Kazino

Izpred Kazine je potrebno čez cesto, mimo cerkve in čez dvorišče župnišča. Tam se že začne markirana steza, kateri potem sledimo vse do vrha. Pot gre po gozdu, mimo dveh šup in spet v gozd.

Pri cerkvi so se meglice že razkadile

Pobočja ob poti so zelo gobonosna, tako da se splača malo pogledati naokoli. Ko se strmina položi, pot zavije desno in se počasi vzpenja do ceste nad Murnovim. Nekaj minut je potrebno po cesti, potem pa pot spet zavije v breg. Skozi gozd se vzpenja proti zapuščeni planini na meji z Avstrijo.

Jurček

Nad planino je strmina kar huda, sploh če so tla razmočena, je potrebna previdnost. Mokre korenine namreč kar močno drsijo, obstaja tudi nevarnost padajočega kamenja. Ko pot preide na greben, je potrebna še posebna previdnost, saj je pot vsaj na eno, občasno pa kar na obe strani, prepadna.

Virnikov Grintavec

Občasno pa tudi zelo zanimiva, saj lahko najdeš storžek, travico ali pa zagledaš skalo, ki ima obliko delfina. Vrh (1654m) je izjemno razgleden, nad Jezerskim so Grintavci, v smeri Kranja je Storžič, pred njim Stegovnik, Bukovnik, Ruš, Kozji vrh, sami stari znanci.

Grintavci

Na drugo stran, nad mejnih prehodom je Pristovški Storžič, nad Dolgo njivo in drugimi planinami pa se razteza Košuta. Čeprav palčki nič več ne hodijo, sem na vrhu moral skriti dobroto, da sta jo punci našli. To jima je bilo tako všeč, da sta potem še sami ena drugi skrivali različne stvari, Živa pa je zgradila tudi pravega Trolčka.

Pogled iz bližnjega vršička

Z vrha je možno oditi še malo naprej, na sosednji griček, od koder se odpre lep razgled na sam vrh. Iz Jezerskega do vrha je z otroki s počitki in raziskovanjem okolice okoli tri ure hoje. Ko smo ob sestopu spet prišli na cesto nad Murnovim, sta punci v lužah našli pupke, Živa pa je lastnoročno ujela žabo.

Rdeča mušnica

Pot navzdol je ista, lahko pa na neizrazitem sedelcu nad šupama zavijemo po dobro vidni stezi naravnost po grebenu. Sprva široka pot postane pod veliko skalo stezica, malo je potrebno celo splezati in že smo na Olipovem robu (1124m). Lep razgleden kraj, na vrhu je tudi klopca.

Olipov rob

Če je lep dan, si ga lahko popestrimo še s sprehodom do Planšarskega jezera ali pa do pod Makekove kočne. Tudi sprehod do Slatine je zanimiv, če teče, pa ugotovimo, da je voda prav dobra.

(29.7.2007)

Iz parkirišča pod smučiščem v Kranjski gori je potrebno zakorakati po smučišču mimo spodnje postaje žičnice Vitranc 1.

Vzpon po smučišču ob Besni Pehti

Smučišču se sledi ob Besni Pehti do zgornje postaje, potem pa je potrebno kar krepko zagristi v kolena proti zgornji postaji štirisedežnice Podkoren. Nad sedežnico je potrebno zlesti čez strm rob na ostanke nekdanjega smučišča izpod vrha Vitranca. Tu se že vidi steza, katera počasi ponikne v gozd in se vzpenja v ključih proti koči in zgornji postaji sedežnice Vitranc 2. Previdnost vsekakor v tem delu ni odveč, saj so pobočja po katerih se vzpenjamo, strma.

Vrh Vitranca

Mimo zgornje postaje enosedežnice nas markacije in tablica z napisom Ciprnik popeljejo proti vrhu Vitranca. Pot je sedaj relativno lahka, le na enem delu se približa robu strmega pobočja nad Podkorenom. Vrh Vitranca je dokaj prostran, okvirjajo ga osamelci, vidi se že proti Ciprniku. Seveda je možno tukaj tudi obrniti, čeprav je res, da nas najlepši razgledi čakajo na vrhu Ciprnika.

Ciprnik

Do Vitranca je iz Kranjske gore slabi dve uri hoje. Pot se v nadaljevanju spusti na sedelce, potem pa po gozdu prične vzpenjati proti Ciprniku. Ko stopimo iz gozda, pot postane bolj zahtevna in potrebno je popaziti na otroke. Zadnji del pod vrhom, ko se pot vzpenja navpično, pa je strm, obstaja nevarnost zdrsa in padajočega kamenja. Zato je potrebna vsaj z otroki velika previdnost.

Pogled proti Podkorenu

Vrh je ob lepem vremenu zelo razgleden. Vršaci nad Krnico in Vršičem so na dosegu roke, lepo se vidi Jasno, Vitranc in prehojeno pot. Še posebej lep pa je pogled na skakalnice v Planici, ki nam ležijo pod nogami, na Rateče in tromejo ter Podkoren in Korensko sedlo.

Metuljček

Ciprnik je tudi vrh, ki si ga bomo mi zapomnili po tem, da sta nam tu punci dali prvič jasno vedeti, da palčkov ni. Vseeno nista imeli nič proti, ko sta odkrili čokolado. Pri spustu je na strmem delu pod vrhom potrebno biti vsaj tako previden kot pri vzponu, če ne še bolj. Tudi otroci naj tu malo potrpijo, za igro in brezskrbno skakanje naokoli, bo še dosti časa in možnosti nižje. Spet gremo čez vrh Vitranca, kjer se je zanimivo ozreti nazaj, kje smo bili.

Tam gooooor smo bili...

Mimo žičnice in koče se potem spustimo na vzletišče za zmaje, kjer Kranjska gora dejansko leži pod nami.

Kranjska gora iz visokega razgledišča

Ko pridemo do serpentin pod žičnico Vitranc 2, je spet potrebno nekaj previdnosti, potem pa smo že na smučiščih. Nazaj do parkirišča, pa je itak potrebno odbrzeti z Besno Pehto…

Besna Pehta

(1.10.2006)

Viševnik je vrh nad Pokljuko, zelo obiskan tako poleti kot pozimi. Načeloma ni nevaren in je vzpon tudi z otroci precej enostaven. Vendar pa slabi vremenski pogoji lahko vzpon naredijo zelo zahteven, celo nevaren.

Viševnik iznad Zlatih vod

Tudi strme travnike nad Konjščico ter prepadna pobočja na vrhu moramo imeti v mislih. Ne smemo pozabiti, da je Viševnik pač gora v visokogorju. Izhodišče je Rudno polje (1347 m), daleč najbolje je parkirati na parkirišču nasproti vojašnice (N46.346444 E13.924485). Tam je relativno dokaj verjetno, da vas tudi ponoči ne bo nihče motil.

Parkirišče na Rudnem polju

Čeprav je res, da je na malem stebričku Triglavskega narodnega parka pred samim Rudnim poljem zapisana »prepoved« spanja v vozilu. Vsaka vožnja na bitalonski štadion ali višje do žičnic pa se ob obisku nadzornika Triglavskega narodnega parka, sploh če mora še prehlajen v službo, zaplete in konča z obvestilom o prekršku. O tovrstnih dogodkih dveh forumašev, je bilo pač že dovolj povedanega pred dvemi leti na forumu.

Začetek poti

Iz Rudnega polja jo mahnemo po makadamski poti proti žičnicam ter po smučišču ob spodnji in naprej ob gornji žičnici. Na vrhu druge vlečnice je steza čisto lepo vidna in sledimo ji proti Zlatim vodam – uravnavi pod Viševnikom. Vzpnemo se pod Plesišče in naprej po širokem hrbtu med ruševjem do vršnih pobočij.

Po smučišču ob gornji vlečnici

Po travnikih nadaljujemo do grebena, kateremu sledimo do vrha Viševnika (2050 m). Iz Rudnega polja nam bo vzpon vzel okoli dve uri, spust nekaj manj. Pot pod grebenom in sploh vzpon zadnjih nekaj metrov do vrha sta bolj zahtevna, zato previdnost (tudi ob spustu!) ni odveč.

Viševnik izpod Plesišča

Ravno tako je potrebno popaziti na otroke na vrhu, saj prostora ni prav veliko, pobočja pa so na vse strani bodisi prepadna, bodisi se strme trate končajo nekaj sto metrov nižje nad visokimi skalnimi skoki. Je pa vrh izjemno razgleden. Naj bo za pokušino zapis iz popotnega dnevnika: »Triglav se je sramežljivo pokrival z meglicami, sicer pa je bilo jasno in užitek je bil opazovati gore naokoli in o njih razlagati prijateljem. Punce so presenetili palčki, navdušenju ni bilo konca.«

Po grebenu proti vrhu

Iz vrha se je najlažje vrniti po isti poti nazaj, če imamo časa in moči dovolj, pa je možnosti seveda toliko kot vrhov okoli nas. Najlažje zašpilimo klobaso tako, da se po ozkem grebenu spustimo na Srenjski preval (1959 m), zavijemo levo na Jezerca in se nad planino Korošica vrnemo na Rudno polje.

Prva na vrhu

Možno se je spustiti tudi na planino in naprej na parkirišče pod njo ter se na Rudno polje vrniti po cesti. Iz Srenjskega prevala se je možno vzpeti po brezpotju tudi na Mali Draški vrh (2132 m). Ali pa pot nadaljevati iz Jezerc do Studorskega prevala (1892 m) in se vzpeti bodisi na Ablanco (2004 m – mestoma podrto) ali po širokih pobočjih na Veliki Draški vrh (2243 m).

Veliki Draški vrh, greben proti Srenjskemu prevalu in pobočja Malega Draškega vrha ter Triglav v ozadju

Tudi ta vzpona sta v zadnjem delu, ko se ločita od poleti oblegane poti proti Vodnikovemu domu, brezpotje. Za družine z otroci je od omenjenih brezpotij primerna kvečjemu pot na najvišjega. Pa še to le za tiste, ki pot že sicer poznajo, saj obupano iskanje poti s prestrašenimi otroci in dostikrat še precej bolj prestrašenimi otroci ni ravno zabavno.

Uživajoč v razgledu

Zato je v dvomu precej bolje na Srenjskem prevalu zaviti desno in slediti markirani poti do Blejske koče na Lipanci – 1630 m (na Srenskemu prevalu zavijemo desno), ki leži v amfiteatru kucljev nad dolino Krmo, na katere se je možno tudi povzpeti (Mrežce – 1965 m, Lipanski vrh – 1975 m, Brda – 2008 m, Debela peč – 2014 m).

Spust iz Viševnika proti Zlatim vodam

Seveda pa vsa zadnja potepanja zahtevajo vsaj lep in dolg poletni dan ali celo dva. Pač odvisno od želja, časi pa se z dolžino poti seveda sorazmerno daljšajo. Vsem ljubiteljem turnega smučanja pa ni potrebno posebej poudarjati, da so vsi ti vrhovi relativno lahki in hitro dostopni vrhovi z odlično smuko v dobrih razmerah. To pa je dejansko že povsem druga zgodba…

Tudi pozna jesen je v hribih lepa...

(6.8.2006)

Zjutraj nas je zbudilo topotanje po strehi. Dež je bil in prepričani smo bili, da s hribolazenjem ne bo nič. Pa je dež ponehal in po zajtrku smo se odpravili v hrib.«

Soriška planina

Nad Soriško planino se dviga vrsta vršičkov, ki so lahko dostopni in zanimivi zaradi številnih bunkerjev in kavern Rupnikove linije zanimiva tudi za otroke. Le na dobro baterijsko svetilko nikar ne pozabimo. Izhodišče je Soriška planina (1280 m), kjer je dovolj veliko parkirišče, da pustimo svoj avtodom in tudi v miru prespimo.

Ta ovčka se pusti pobožati...

Lahko se vzpnemo na posamezne vrhove ali pa kar vse skupaj povežemo v eno daljše prečenje, ki pa zaradi precej enake višine ni niti prenaporno, niti nam ne bo vzelo preveč časa. Če spustimo Šavnik bomo potrebovali tri, sicer štiri ure hoje, z otroci morebiti uro dlje.

Pomenljiv napis na steni kasarne

Če pa se bomo ustavljali v ostankih Rupnikove linije ali pa obtičali v borovnicah… Če gledamo iz Soriške planine si vrhovi sledijo takole – Dravh tudi Drauh ali Travh – 1547 m), Lajnar (1549 m), Slatnik (1609 m), Možic (1603 m) in malo zadaj v smeri proti Kobli, Šavnik (1574 m). Iz parkirišča jo mahnemo do Litostrojske koče, desno ob smučišču. Tam so že prve markacije in steza, kateri sledimo v smeri Slatnika, izrazitega vrha, desno od smučarsko bolj zanimivega Lajnarja.

Kasarna

Pod pobočjem se vzpenjamo kar strmo do sedelca na robu velike vrtače. Tu pot zavije desno in nas v nekaj minutah pripelje do nekdanje kasarne. Ta je sedaj bolj ali manj zatočišče za ovce. Od kasarne gre pot levo in ko pridemo do druge poti desno. Prevalimo se navzdol na sedelce in gremo po mulatjeri naravnost.

Pogled na križišče poti in Možica

Možic je naravnost pred nami (iz Soriške planine približno ura hoda). Na vrhu je prostora dovolj, zanimivo se je spustiti malo pod vrh, kjer je dobro vidna odprtina v bunker.

Kugla na vrhu možica

Strme stopnice nas pripeljejo v kovinsko kuglo na vrhu, iz nje lahko prestrašimo druge pohodnike. Nazaj gremo do omenjenega sedelca po isti poti. Pred njim se desno odcepi pot proti Šavniku, vrhu, ki nam nudi lep pogled na Koblo in Bohinjski konec.

Pogled izpod Možica na Šavnik (skrajno levo), Rudnico nad Bohinjskim jezerom ter Julijce

Pot gre sprva po gozdu, preskoči planino, na kateri se poleti pasejo konji ter se mimo gozdiča vzpne proti travnatemu vrhu (iz Možica slaba ura hoda). V gozdu so velikokrat ovce, ki znajo sprožiti tudi kakšen kamen, zato je potrebna previdnost. Iz Šavnika se vrnemo po isti poti do sedla pod Možicem, se vzpnemo nad kasarno in sedaj sledimo poti naravnost.

Na vrhu Šavnika

»Z vrha je bil lep razgled na bohinjski kot, jezero, Julijske Alpe, Koblo in Črno prst. Vpisali smo se v knjigo in naredili nekaj slik. Potem pa se pričeli previdno spuščati. Na planini so konji prišli povsem do nas. Pobožali smo jih, Gaja pa se je boječe umaknila. Vzpon nazaj do mulatjere se nam je kar malo vlekel. Živo je mamica del poti nesla, Ajdo pa je vlekla Gaja.«

Kobla in Črna prst iz vrha Šavnika

Vsi grički naokoli so naluknjani, dejansko cel sklop bunkerjev. Ali bomo katero raziskali, je pač samo naša odločitev. Ko steza zavije proti dobro vidnemu vrhu Slatnika (iz Šavnika slaba ura hoda), ji sledimo.

Konji pod Šavnikom

»Do Slatnika nismo imeli več daleč. Tudi na njem palčki niso pozabili na nas. Nekje med ostanke prve svetovne vojne so skrili svoje presenečenje. Na sedlu med Slatnikom in Lajnarjem so bile borovnice. Seveda smo se jim pustili zapeljati. Malo smo jih jedli, malo nabirali.«

Kapelica

Iz vrha se po širokem slemenu spustimo po dobri stezi na sedlo pod Lajnarjem. Tu je že potrebna previdnost, saj so pobočja na primorski strani zelo strma. Ob zdrsu po suhih travah bi samo čudež lahko še rešil drsečega. Nad sedlom in pod njim so borovnice. Če tako ujamemo pravi trenutek (tam nekje v začetku avgusta, odvisno od leta) se lahko čudovito posladkamo.

Prihod na vrh Slatnika

Vzpon na Lajnar (iz Slatnika s postankom v borovnicah vsaj ena ura, sicer pol manj) je enostaven, veliko več previdnosti pa je potrebne, če se odločimo spustiti do v pobočje izkopane kasarne pod vrhom na primorski strani. Iz te kasarne se tudi lahko povzpnemo do druge železne kugle na naši poti, ki leži na vrhu Lajnarja. Sedaj nam preostane le še en vrh in če smo zmogli vse do sem, tudi vzpon na Dravh ne bo pretežaven (dobre pol ure).

Lajnar in Dravh iz Slatnika

Po smučišču se spustimo na sedlo med vrhovoma in na drugi strani po stezici, ali pač kjerkoli po travnatem pobočju, nadaljujemo do vrha. Za spust do Soriške planine (dobre pol ure) se lahko spustimo nazaj na sedlo pod Lajnarjem in sledimo smučišču ali pa ovinek pač nekje, po lastni presoji, presekamo. Tudi pod Dravhom so obsežna pobočja poraščena z borovnicami. Dober tek…