(11.11.2007)

Stari Ljubelj je naravni prehod med Gorenjsko in Koroško. Zakaj »stari«, če je Ljubelj pravo ime sedla? Ker se je ime Ljubelj bolj prijelo za mejni prehod pred tunelom… Do izgradnje tunela je bila to najbližja povezava med Tržičem ter Borovljami. Danes se avtomobili po zaviti in strmi makadamski poti zapodijo le enkrat letno in sicer na vrh 1369 m visokega prelaza sopihajo oldtimerji v okviru Hrastovega memoriala.

Cesta iz Starega Ljubelja je pozimi priljubljeno sankališče, poleti pa nič kaj drugega kot prijeten sprehod. Seveda pa si je izlet možno podaljšati tako, da le malo za mejo zavijemo desno in se po poti pod Rjavo pečjo vzpnemo na Košutico (Babo) nad planino Korošico. Ali pa pač zavijemo…no, o tem pa malo kasneje.

Parkirati se da brez težav poleg mejnega platoja, prostora je dovolj in samo od nas je odvisno, kje se nam bo zdelo najbolj mirno in ravno (N46.432491 E14.260432). Morebiti je najbolje, da zavijemo levo mimo nekdanje mejne kontrole in Duty free shopa ter parkiramo na parkirišču pod žičnico ali takoj za mostičkom desno. Od tu bomo pot najlažje našli tako, da gremo mimo nekdanje mejne kontrole in že bomo videli na robu parkirišča začetek poti in oznako ali je koča odprta ali ne (1058 m).

Bolj pustolovski pa gredo lahko do spodnje postaje žičnice in tam malo pobrskajo v gozdu za začetek relativno dobro vidne steze. Če ji sledimo, nas ravno tako odloži na cesti za Stari Ljubelj, le malo više. Cesti potem sledimo vse do koče in meje tik nad njo (1369 m – od mejnega prehoda približno 45 minut).

Dobro si poglejmo napise na mejnih kamnih, ki označujejo kdaj in kje je bila meja dogovorjena in podpisan sporazum. Potem pa za kočo poiščimo stezo, ki izgine v gozd. Smerokaz za Povno peč (tudi Rovno ali Ravno peč) pri koči, bo kazal, da gremo prav in da nas čaka pol ure hoda. In prav nič več ne bomo hodili.

Poti sledimo po mejnem grebenu, hoja ni pretirano težavna. Ko pridemo do izrazitega vrha, nadaljujemo po poti desno pod njim in se z »zadnje« strani vzpnemo nanj (1503 m). Na vrhu je dovolj prostora, da počijemo, nikakor pa ne za otroško igro. Tu je najbolje in najbolj varno obrniti, v vsakem primeru pa, če so z nami otroci. Nadaljevanje poti ima tako ali tako smisel samo, če nameravamo nadaljevati do Doma na Zelenici in tako zašpiliti klobaso.

Zanimiva ideja, ki pa je brez ustrezne opreme (vsaj tridesetmetrske plezalne vrvi, plezalnih pasov, nekaj vponk, pomožnih vrvic, osmice ali druge priprave za varovanje), izkušenj in znanja o varovanju oziroma samovarovanju ne le drzna, temveč tudi nevarna. Če torej pot nadaljujemo po grebenu Ljubeljščice, je zaradi izpostavljenosti potrebna previdnost, še posebej, ko se pred nami pokaže precej podrt svet in pot zavije za kratek čas na avstrijsko stran.

Ozka, precej neutrjena stezica teče na vrhu drobljivega melišča, ki se kmalu izteče v prepadne podrte stene. Padec ali zdrs bi bila tu skoraj gotovo usodna. Če se prebijemo čez to mesto, nas čaka še nekaj grebenske poti, potem pa pridemo do tablice s precej obledelim napisom »konec varne poti« – iz Povne peči je do sem dobre pol ure hoje.

Nadaljevanje je namreč po drobljivem, skoraj kot nož ostrem grebenu, ki se po vrhu še spušča in je prepaden na obe strani. Torej nikakor za neizkušene, vrtoglave ali celo otroke. Tu nikogar ne bi smelo biti sram iz nahrbtnika povleči vrh in se varovati. Mi smo se obrnili, saj niti dovolj dolge vrvi nismo imeli s seboj. Pot naprej sicer teče po precej razbitem svetu, delno je opremljena z varovali in se konča pri Koči na Zelenici.

Če torej obrnemo, se vrnemo po isti poti, s posebno previdnostjo na razbitem svetu nekaj minut nižje. Naj nas ne zavede potka, ki je nekoč morebiti res peljala tu po grebenu. Ta se je podrl in dokler ne bodo našli druge možnosti, je edini prehod, zelo izpostavljena prečka na avstrijski strani. Potem pa samo naprej, do koče in po cesti nazaj proti Ljubelju.