(6.8.2006)

Zjutraj nas je zbudilo topotanje po strehi. Dež je bil in prepričani smo bili, da s hribolazenjem ne bo nič. Pa je dež ponehal in po zajtrku smo se odpravili v hrib.«

Soriška planina

Nad Soriško planino se dviga vrsta vršičkov, ki so lahko dostopni in zanimivi zaradi številnih bunkerjev in kavern Rupnikove linije zanimiva tudi za otroke. Le na dobro baterijsko svetilko nikar ne pozabimo. Izhodišče je Soriška planina (1280 m), kjer je dovolj veliko parkirišče, da pustimo svoj avtodom in tudi v miru prespimo.

Ta ovčka se pusti pobožati...

Lahko se vzpnemo na posamezne vrhove ali pa kar vse skupaj povežemo v eno daljše prečenje, ki pa zaradi precej enake višine ni niti prenaporno, niti nam ne bo vzelo preveč časa. Če spustimo Šavnik bomo potrebovali tri, sicer štiri ure hoje, z otroci morebiti uro dlje.

Pomenljiv napis na steni kasarne

Če pa se bomo ustavljali v ostankih Rupnikove linije ali pa obtičali v borovnicah… Če gledamo iz Soriške planine si vrhovi sledijo takole – Dravh tudi Drauh ali Travh – 1547 m), Lajnar (1549 m), Slatnik (1609 m), Možic (1603 m) in malo zadaj v smeri proti Kobli, Šavnik (1574 m). Iz parkirišča jo mahnemo do Litostrojske koče, desno ob smučišču. Tam so že prve markacije in steza, kateri sledimo v smeri Slatnika, izrazitega vrha, desno od smučarsko bolj zanimivega Lajnarja.

Kasarna

Pod pobočjem se vzpenjamo kar strmo do sedelca na robu velike vrtače. Tu pot zavije desno in nas v nekaj minutah pripelje do nekdanje kasarne. Ta je sedaj bolj ali manj zatočišče za ovce. Od kasarne gre pot levo in ko pridemo do druge poti desno. Prevalimo se navzdol na sedelce in gremo po mulatjeri naravnost.

Pogled na križišče poti in Možica

Možic je naravnost pred nami (iz Soriške planine približno ura hoda). Na vrhu je prostora dovolj, zanimivo se je spustiti malo pod vrh, kjer je dobro vidna odprtina v bunker.

Kugla na vrhu možica

Strme stopnice nas pripeljejo v kovinsko kuglo na vrhu, iz nje lahko prestrašimo druge pohodnike. Nazaj gremo do omenjenega sedelca po isti poti. Pred njim se desno odcepi pot proti Šavniku, vrhu, ki nam nudi lep pogled na Koblo in Bohinjski konec.

Pogled izpod Možica na Šavnik (skrajno levo), Rudnico nad Bohinjskim jezerom ter Julijce

Pot gre sprva po gozdu, preskoči planino, na kateri se poleti pasejo konji ter se mimo gozdiča vzpne proti travnatemu vrhu (iz Možica slaba ura hoda). V gozdu so velikokrat ovce, ki znajo sprožiti tudi kakšen kamen, zato je potrebna previdnost. Iz Šavnika se vrnemo po isti poti do sedla pod Možicem, se vzpnemo nad kasarno in sedaj sledimo poti naravnost.

Na vrhu Šavnika

»Z vrha je bil lep razgled na bohinjski kot, jezero, Julijske Alpe, Koblo in Črno prst. Vpisali smo se v knjigo in naredili nekaj slik. Potem pa se pričeli previdno spuščati. Na planini so konji prišli povsem do nas. Pobožali smo jih, Gaja pa se je boječe umaknila. Vzpon nazaj do mulatjere se nam je kar malo vlekel. Živo je mamica del poti nesla, Ajdo pa je vlekla Gaja.«

Kobla in Črna prst iz vrha Šavnika

Vsi grički naokoli so naluknjani, dejansko cel sklop bunkerjev. Ali bomo katero raziskali, je pač samo naša odločitev. Ko steza zavije proti dobro vidnemu vrhu Slatnika (iz Šavnika slaba ura hoda), ji sledimo.

Konji pod Šavnikom

»Do Slatnika nismo imeli več daleč. Tudi na njem palčki niso pozabili na nas. Nekje med ostanke prve svetovne vojne so skrili svoje presenečenje. Na sedlu med Slatnikom in Lajnarjem so bile borovnice. Seveda smo se jim pustili zapeljati. Malo smo jih jedli, malo nabirali.«

Kapelica

Iz vrha se po širokem slemenu spustimo po dobri stezi na sedlo pod Lajnarjem. Tu je že potrebna previdnost, saj so pobočja na primorski strani zelo strma. Ob zdrsu po suhih travah bi samo čudež lahko še rešil drsečega. Nad sedlom in pod njim so borovnice. Če tako ujamemo pravi trenutek (tam nekje v začetku avgusta, odvisno od leta) se lahko čudovito posladkamo.

Prihod na vrh Slatnika

Vzpon na Lajnar (iz Slatnika s postankom v borovnicah vsaj ena ura, sicer pol manj) je enostaven, veliko več previdnosti pa je potrebne, če se odločimo spustiti do v pobočje izkopane kasarne pod vrhom na primorski strani. Iz te kasarne se tudi lahko povzpnemo do druge železne kugle na naši poti, ki leži na vrhu Lajnarja. Sedaj nam preostane le še en vrh in če smo zmogli vse do sem, tudi vzpon na Dravh ne bo pretežaven (dobre pol ure).

Lajnar in Dravh iz Slatnika

Po smučišču se spustimo na sedlo med vrhovoma in na drugi strani po stezici, ali pač kjerkoli po travnatem pobočju, nadaljujemo do vrha. Za spust do Soriške planine (dobre pol ure) se lahko spustimo nazaj na sedlo pod Lajnarjem in sledimo smučišču ali pa ovinek pač nekje, po lastni presoji, presekamo. Tudi pod Dravhom so obsežna pobočja poraščena z borovnicami. Dober tek…