Vremščica

(13.5.2007)

Vremščica je vrh na Primorskem, praviloma dostopna v vseh letnih časih. Spomladi so njena pobočja pravi rožni vrt, polna sladkega korena, potonik in drugih cvetic. Poleti zna biti na njenih vršnih pobočjih kar prevroče in komaj čakaš povratek v hladni gozd.

Divja potonika

Divja potonika

Jesenske trate pa že ujamejo prve sunke burje, ki pravo moč velikokrat pokaže pozimi in prestavlja vse kar ni dobro priraščeno. Izhodišče so nam bile Senožeče (558 m), kjer se da parkirati in tudi prespati na parkirišču sredi vasi (N45.721185 E14.039229).

Parkirišče v Senožečah

Parkirišče v Senožečah

Ko iz parkirišča previdno prečkamo glavno cesto, nas na drugi strani za roko primejo smerokazi in markacije ter vodijo skozi staro jedro primorske vasi. Ko hiše ostanejo za nami, sledimo makadamski poti in stezi, ki nas zapelje v gozd. Komaj čakamo, da že malo zadihani čez Kurja polja po cvetočih travnikih pridemo pod vršiček Slatno (914 m).

Cvetoči travniki nad gozdom

Cvetoči travniki nad gozdom

Markacijam lahko sledimo po levi strani kuclja, se spet ohladimo v gozdu in pridemo do ceste v Virbašnjem dolu. Cesta do sem pripelje iznad Gabrč, odcep zapeljuje ob stari cesti proti morju. Sedaj iščemo pot, ki nas skozi gozd pripelje do travnikov spet šele tik pod vrhom Velike Vremščice, tudi gore sv. Urbana imenovane (1027 m).

Proti vrhu

Proti Mali Vremščici

Ob izdatnem duhanju pomladanskih rožic, do sem računajmo kar dve uri in pol hoje ali še več. Z vrha so seveda čudoviti pogledi vse naokoli. Če nismo ravno domači v teh krajih, nam pri razvozlanju zapeljivih gričov nekaj pomagajo oznake na vrhu, seveda pa tudi dober zemljevid ni v napoto.

Velika Vremščica

Velika Vremščica

Vzeli smo si čas, nikamor se nam ni mudilo. Sedeli smo v travi, iskali palčke ter uživali v razgledu. Ajda ni bila najboljše volje in je zamrmrala, da palčkov tako ali tako sploh ni. Živa ji je takoj odbrusila nazaj da sploh ni važno ali palčki so ali ne, važno, da so sladkarije.”

Na vrhu

Na vrhu

Če smo ljubitelj rož, pa le pustimo, da nas že ko tam pod Slatno nad Kurjimi polji pridemo iz gozda, zapeljejo cvetoči travniki. Malo po svoje jim sledimo čez hrib. Markacije spet najdemo pri stanu, ki je danes bolj gostilnica pod Čemparjevim vrhom (892 m).

Navadni zlati koren pod Slatno, v ozadju Vremščica

Navadni zlati koren pod Slatno, v ozadju Vremščica

Pot od tu je bolj odprta, travnikom, prepletenim s potmi, sledimo po markirani poti ali pa kar naravnost proti Mali Vremščici ali Bukovem vrhu (932 m), kjer malo bolj levo ugledamo najvišji vrh. Možnosti je torej dovolj. Najboljšo pa ubodemo, če gremo po eni poti gor in po drugi dol ter tako zašpilimo klobaso. Iz Virbašnjega dola se vrnemo tako ali tako po isti poti, zgubiti se praktično ni možno.

Hrošček

Hrošček

Da bodo rože ostale čudovite lepotice samo, če jih ne primemo v dlan in nasilno ugrabimo, pa tako ni treba posebej opozarjati. Ko pridemo nazaj v Senožeče, si le vzemimo čas za občudovanje primorskih hiš, vodnjaka sredi vasi, ostankov gradu, dvorca Snosetsch in cerkve sv. Jerneja.

Ostanki dvorca

Ostanki dvorca