Arhiv kategorij: Planinske poti

Straža

(23.11.2008)

Straža je vsem poznan prijeten hribček točno nad Bledom (480m). Pozimi je tu manjše smučišče, poleti pa letno sankališče. Tam nekje po njem teče trim steza, je pa tudi odlično razgledišče, sploh, ko si Blejci izmislijo izvesti ognjemet.

Ob parkirišču pod Stražo

Od kar so močno obstrigli živo mejo ob poti do pod Straže, tudi za avtodom ne bi smelo biti problema. Izhodišče je parkirišče pri žičnici (N46.363212 E14.106541), kjer je dovolj prostora za parkiranje. Izven sezone verjetno tudi s spanjem ne bo težav. Če le kakšen redar ravno tu ne bo iskal mirnega kotička za dremež.

Pot Fitnes

Na Stražo vodi vrsta poti, najlažji je vzpon po makadamski poti, ki po smučišču teče čisto do pod vrha. Druga možnost je strmo po smučišču navzgor, kar pa vsaj, dokler ni podrto letno sankališče ali če to celo obratuje, vsekakor ni priporočljivo.

Oznaka na skali

Lahko pa gremo pogledat, če ima ta oblati hribček tudi bolj strmo plat. Takoj za zadnjo hišo je tabla, ki nas usmeri na dobro vidno stezico. Tej sledimo do razcepa nekaj minut višje. Levo gre bolj položna pot, primerna za sestop, desno pa strma, imenovana pomenljivo – Fitnes.

Ozki prehod

In res se malce zadihamo, ko nas sicer ustrezno zavarovana pot pripelje pod skale. Vanje je vklesano ime poti. Levo se lahko ozremo za skalo in po opuščenih jeklenicah vidimo, da si je pot včasih več kot zaslužila svoje ime. Danes pa zavijemo desno, skozi ozek prehod med skalama in že smo ob klopcah, ki v primeru dežja, nudijo tudi streho nad glavo.

Na robu smučišča

Le še nekaj korakov je do smučišča, iz gozda pogledamo ravno na vrhu kratke otroške vlečnice. Od tu je najbolje, da gremo proti vrhu po smučišču. Na vrhu dvosedežnice lahko zlezemo na griček s klopco in se ozremo na Bled pod nami.

Bled

Če imamo žogo, je za gričkom dovolj velik in raven travnik, da lahko odigramo tudi nogometno tekmo. Mimo gornje postaje žičnice se odpravimo po potki, ki nas po nekaj metrih pripelje do odcepa poti proti Mlinu. Tu je tudi vrh (646m – do sem pol ure hoje).

Mlino in otok pod Osojnico

Po poti proti Mlinu se lahko spustimo do jezera in se potem ob njem vrnemo do izhodišča. Lahko pa na koncu strmega spusta zavijemo tudi desno in pridemo na zadnji ovinek položnega dela smučišča. Bolj zanimivo pa je slediti stezi levo, saj se nam že po nekaj metrih, pri klopci, odpre lep pogled na gornji del jezera z otokom, Osilnice nad njim, rob Jelovice in Kupljenik.

Spomenik Arnoldu Rikliju

Hodimo ob robu, dokler nas steza ne pripelje do spomenika Arnoldu Rikliju, enemu od najbolj zaslužnih za razvoj Bleda kot zdraviliškega centra. Leta 1855 je ta švicarski hidropat med prvimi spoznal vrednost in prednost podnebnih danosti in ugodnega položaja Bleda za dolgo kopalno sezono. Ustanovil je Naravni zdravilni zavod in pričel uveljavljati svojo metodo zdravljenja.

Pogled proti Grintavcem

Malo za spomenikom je še ena klopca, iz nje pa lep pogled proti Radovljici in na Grintavce v daljavi, tja v smeri proti Kranju, hribček čisto blizu, desno, pa je Dobra gora (od odcepa proti Mlinu slabih deset minut). Iz razgledišča se vrnemo na stezo in ji sledimo nazaj do smučišča. Po njem se spustimo do mesta, kjer desno v gozd zavije dobro vidna steza. Sledimo ji in se ne pustimo zapeljati odcepom na desno stran.

Spet na razcepu poti

Pot preči pobočje in nas pripelje nazaj do odcepa poti »Fitnes«. Od tu je le še nekaj minut do izhodišča.

Mala in Velika Osojnica, Ojstrica

(22.11.2008)

Čeprav kuclji v okolici Bleda od daleč izgledajo prav pohlevno, pa so nekatere steze na vrhove speljane preko prav strmih poti. Izhodišče za omenjene vršičke je pri domu muzealcev, nekje na pol poti med Pristavo (N46.356789 E14.091543) in Zako (N46.361277 E14.081097).

V Zaki

Z avtomobilom je možno parkirati ob makadamski poti, ki se kmalu spremeni v kolovoz in pripelje pod vrh Ojstrice. Avtodom je edino smiselno pustiti na omenjenih točkah, pri čemer je parkirišče v Zaki v letnem času plačljivo. Prespati bi se pozimi verjetno dalo na obeh mestih, poleti pa v Zaki nedvomno samo v kampu, pa tudi ob Pristavi bi se kakšen siten redar lahko vtaknil v vas.

Blejsko jezero

Če parkiramo v Zaki – 480m, se ob jezeru napotimo v smeri Vile Bled. Ko se iz lesene objezerske potke dvignemo nazaj ob cesto, pred sabo na ovinku že zagledamo odcep makadamske poti desno. Ko previdno prečkamo glavno cesto, so pred nami že tablice, ki označujejo pot št. 6. Če hočemo narediti krožno turo, je najbolje korak usmeriti levo od doma muzealcev.

Strma pot na Malo Osojnico

Dobro vidna steza ter občasno malce zabrisane markacije nas kmalu pričnejo v ključih dvigovati proti izraziti steni. Ko pridemo do pod nje, opazimo leseno ograjo. Ob njej se vzpenjamo previdno do strmih železnih stopnic, ki nas dvignejo na prvo odlično razgledišče.

Strme stopnice pripeljejo na rob stene

Stezi sledimo do drugega razgledišča s pojasnilno tablo (691 m). Vendar pozor! Na strmi poti, ob hoji blizu roba stene in okoli razgledišča je potrebna velika previdnost, predvsem kolikor so z nami otroci. Nedolžnost vrha namreč zbledi ob podatku, da se je poleti en turist na tem hribu ubil, eden izmed reševalcev pa hudo poškodoval.

Na visokem razgledišču

Do sem potrebujemo iz Zake pol ure hoje, iz visokega razgledišča je verjetno najlepši pogled na Blejsko jezero. Zato si splača vzeti čas in malo počiti. Potem pa se sprehoditi, sledeč markacijam, do sedla med Osojnicama. Tu nas tablica usmeri na Veliko Osojnico.

Otok

Sledimo markacijam in pazimo, da nas široka steza na uravnavi ne zapelje levo. Markacije nas peljejo po lepi stezi na levi strani hriba. Ko steza zavije desno, pa smo že po nekaj metrih na vrhu – 756 m (iz Male Osojnice pol ure hoje). Tu lahko počijemo, ali pa se sprehodimo levo na razgledišče s klopco.

Na Veliki Osojnici

Nazaj se vračamo po isti poti, lahko pa gremo z vrha tudi po nemarkirani poti sledeč grebenu. Vendar je tu potrebno malo več pazljivosti, predvsem da ne zaidemo v strma in prepadna pobočja nad Zako. Ko se priključimo nazaj na markirano pot, smo kmalu spet na križišču. Tu sedaj zavijemo levo, kot nas napotuje tudi smerokaz.

Sedlo med Osojnicama

Na strmem kolovozu z drobljivim peskom kaj hitro pristanemo na riti, saj zelo drsi. Komaj se pot rahlo zravna, že nas smerokaz usmeri levo. Komaj nekaj korakov je potrebnih in že smo na Ojtrici – 610 m (iz Velike Osojnice do sem je pol ure). Tudi od tu je čudovit pogled na jezero, povrh pa kamp Zaka leži prav pod nami. Toda, previdno. Vrh ni ravno prostoren, za robovi pa so prepadne stene.

Na Ojstrici

Ko se vrnemo nazaj do kažipota, sledimo kolovozu navzdol do ceste in se ob jezeru vrnemo v Zako. Možno pa je proti Zaki zaviti tudi že prej, le da je takšen prehod povezan z nekaj raziskovanja in prebijanja preko včasih kar gostega rastja.

Pogled na jezero iz Ojstrice

Krim

(16.11.2008)

Čeprav ima Krim nedvomno svojo privlačnost v vsakem letnem času, je posebej zanimiv takrat, ko se nad barjem razpotegnejo meglice, ki nad močvirjem depresivno ležijo večji del dneva. Le Krim se po navadi dviga proti soncu, vetrovi, ki pihajo na njem, pa ob pogledu na Alpe v daljavi prevetrijo tako telo kot duha. Izhodišč je več, mi smo se odločili za vzpon iz Jezera, vasice poleg Podpeči.

Parkirišče ob jezeru

Parkirali smo pri Podpeškem jezeru (N 45.969193 E 14.431763), kjer pa je za avtodom dovolj prostora ob cesti nad jezerom le zjutraj, kasneje tam še obrneš težko. Tako bi bilo mesto za spanje in parkiranje boljše iskati pri gasilskem domu (na drugi strani odcepa proti jezeru – N45.971016 E14.434449). Seveda se je potrebno postaviti tako, da v primeru kakšnega požara, gasilci na kraj dogodka ne bodo drveli kar z avtodomom.

Podpeško jezero

Od jezera sta dve možnosti vzpona, ena se začne le malo pred jezerom, druga pa gre mimo gostišča in po makadamski cesti ob desni strani jezera (290 m). Najbolje je seveda po eni gor, po drugi pa dol. Resda sta ločeni le do vasi Planinca, a nič ne de. Mi smo se odločili za levo pot, ki nas je po kratkem vzponu skozi vas odložila na kolovoz.

Pot nad vasjo Jezero

Temu smo sledili kar strmo navzgor. Markacij in označb na križiščih raznih poti je več kot dovolj, tako da nevarnosti, da bi se zgubili, ob nekaj skrbnosti in odprtih očeh, praktično ni. Ko pridemo do prvega razcepa, smo se še vedno držali leve in sledili tablici, ki je obljubljala Ledeno jamo.

Pogled v globoko udornico

Kraške oblike so sicer naše spremljevalke že vso pot, ledena jama, kjer se led zadrži pozno v poletje, pa je sploh posebnost. Od razcepa pod vasjo je do nje le nekaj korakov. Vendar je potrebna previdnost. Steza teče po robu prepadne stene udora nekdanje podzemne jame.

Na dnu jame

Ob spustu nam pomagajo jeklenica ter stopnice. Ko pridemo do konca stopnic, je najbolje obrniti. Stezica pelje sicer proti dnu jame. Vendar je v zgornjem delu spolzka in obstaja nevarnost zdrsa, nižje doli, ko že pridemo v jamo, pa je vsaj v jesenskem času, ko ni več ledu, grušč, ki zahteva še posebno previdnost, saj obstaja nevarnost padca ali celo podora kamenja, kar pa je lahko, sploh če smo sami, zelo nevarno.

Pogled iz dna jame

Ko se iz jame vrnemo do križišča, sledimo tablici za Planinco. Le nekaj metrov naprej sledimo stezi levo in se ne pustimo zapeljati rdeče-belim trikotnim markacijam naravnost. Kmalu pridemo do makadamske poti, kateri sledimo skozi vas do razcepa poti.

Privid?

Tu zavijemo, sledeč tablici z napisom Krim, levo. Hodimo pod cerkvico sv. Tomaža in ob travnikih po sprva precej ravnem kolovozu. Ko pot spet v celoti ponikne v gozd, pa se začnemo počasi vzpenjati. Pot sicer ni zahtevna, vendar pa je v jesenskem času, ko je po tleh veliko listja, spolzka. Markacij je zadosti, izgubiti se ne moremo.

Prebili smo se na sonce...

»Pohodniki ki so se spuščali, so kmalu obetali sonce. In res se je to malo više pričeli prebijati skozi meglo. Sončni žarki so se sprva razpršili med drevjem in ustvarili skrivnostno igro svetlobe in senc. Na jasi pa so nas toplo objeli in dali vedeti, da smo se odločili prav. Celo otroci, ki bi malo prej od utrujenosti skoraj zanetili pravi punt, so oživeli in pritožb ni bilo več.«

Jasa

Prečkamo makadamsko cesto in višje nadaljujemo po kolovozu, ki je, ko se postavi bolj pokonci pod vrhom Lopušnika, nasuta z grobim kamenjem. Hoja po njem ni nič kaj prijetna. Med drevjem se že kaže oddajnik na vrhu, tablica pa obeta še 15 minut hoje. Pa smo po cesti kaj kmalu na ovinku nad katerim stoji križ.

Grintavci nad meglenim morjem

Do koče na vrhu 1107 metrov visokega Krima je sedaj samo še nekaj korakov oz. stopnic. Tablica na izhodišču za dobrih 800 metrov višinske razlike predvideva dve uri in 15 minut. Če odštejemo skoraj pol urno raziskovanje ledene jame ob poti, smo mi hodili dve uri in tri četrt.

Koča na Krimu

Vrh je bil v času rajnke Jugoslavije zaprt, saj ga je z radarjem zasedla vojska. Tudi sedaj je okoli koče poleg treh oddajnikov kar nekaj objektov s tablico, da je dostop prepovedan. Ko se nadihamo in razgledamo, se vrnemo po isti poti. Če je kamenje na poti spolzko, preko njega pa listje, pa le previdno!

Počitek

Ko pridemo v vas Planinca, na križišču pod sv. Tomažem zavijemo levo, do jezera je še okoli pol ure. V vasi zavijemo levo in se držimo makadamske ceste, ki pelje v gozd. »Na križišču smo zavili levo, ugotavljali ali ima hudi pes zadosti kratko in močno verigo ter kdo vse je oblečen v rdeče, ko nas je z bližnjega travnika gledal bik.«

...ne, čisto prava je!

Lisca

(9.11.2008)

Do Jurkloštra se lahko pripeljemo iz Rimskih toplic. Takoj za odcepom se zapeljemo čez most čez Savinjo, se prerinemo čez ozki in menda 3,3 metra visoki podvoz pod Železniško progo. Čaka nas še kakšnih dobrih sto metrov ozke ceste, nato pa do konca ni nobenih posebnosti več.

Nekdanji samostan v Jurkloštru

V Jurkloštru lahko skušamo parkirati takoj po prihodu v kraj, morebiti na ostankih bencinske črpalke ali pa na drugi strani potoka pred kafičem. Precej bolje se je zapeljati še morebiti kilometer dlje do šole in ostankov nekdanjega samostana (N46.094341 E15.344498).

Stari oboki

Tam je prostora za parkiranje več kot dovolj, tudi spati se da brez težav. Če gremo na Lisco, se izpred samostana (367m) odpravimo navzdol do vasi, mimo že omenjene bencinske črpalke.

Je to Petrol?

Če boste hoteli naliti dizel, s seboj obvezno prinesite zadosti debelo cev ter zadostno število slovenskih tolarjev. V zadovoljstvo pa vam bo, da boste gorivo lahko natočili nedvomno daleč najceneje. Ne le v Sloveniji, temveč zanesljivo tudi v Evropi.

Poceeeeeeeeni gorivo...

Sledimo cestni tabli za Lisco, gremo preko mostu čez Gračnico in sledimo cesti ob potoku Lahovnica. Ko pridemo iz vasi se začne precej naluknjan makadam, katerega pa je le za nekaj sto metrov.

Pajčevina

Po kakšnih dveh do treh kilometrih, ko se na levo odcepi druga cesta, tam pa stoji tudi hiška avtobusnega postajališča (N46.084052 E15.305208), zavijemo levo in po nekaj deset metrih na razcepu desno (proti kmetijam Šmid in Petan).

Nad odcepom

Na smreki že zagledamo veliko markacijo in napis Lisca. Od tu potem sledimo markacijam in smerokazom. Pot teče po poteh, kolovozih in travnikih ter mimo več kmetij in vikendov. Markacij je dovolj, tako da se bi le težko zgubili.

Hodimo po razgledni poti

Ko se travniki po kopici vikendov postavijo pokonci, pot pelje mimo še ene kmetije, prečka makadamsko cesto in že smo v gozdu. Če je vlažno je pot kar spolzka, zato previdnost ni odveč. Mimo nekdanje hiše, sedaj predelane v vikend pridemo na razgledne travnike pod vrhom Ješivec, pot se položi.

Oče s hčerkama - dvakrat...

Pri tablici z napisom Lisca 30 minut, zavijemo desno in se vzpenjamo proti cesti. Pred njo je tablica, da je do vrha še 20 minut. Cesto prečkamo in se čez hrib s klopcami in mizo prevalimo spet nanjo. Sledimo ji do ostankov smučišča, pred sabo že vidimo vrh in kupolo meteorološkega radarja (948m).

Meteorološki radar in streha Tončkove koče

Do njiju pridemo po desni poti, leva nas pripelje do Tončkove koče. Navzdol gremo po isti poti. Uradno je do vrha iz Jurkloštra dve uri, mi smo hodili slabe tri ure in pol. Z otroci seveda. Navzdol smo bili bistveno hitreje, za pot smo potrebovali dve uri, pa tudi nismo hiteli.

Božje drevce

Do pod vrha se da pripeljati z avtomobilom, tudi z avtodomom bi se verjetno dalo. Ob smučišču je dovolj prostora za parkiranje in spanje, tako, da je glede tega skrb odveč.

To pa ni Veronika...

Po povratku se lahko sprehodimo ob zidovih nekdanjega samostana. Ogledi so možni za skupine po dogovoru, sicer pa od aprila do oktobra v nedeljo popoldan. Če pa bi kdo želel izvedeti o zgodovini samostana, kjer naj bi bila na samostankem pokopališču pokopana tudi Veronika Deseniška – http://sl.odon.si/zgodovina/

Detajl samostana

Poštarski dom pod Plešivcem

(27.10.2008)

Mi smo si za izhodišče izbrali Slovenj Gradec, parkirali smo pri šolskem centru (N46.505261 E15.077136), saj je od tam po Koroški ulici zelo blizu do Glavnega trga, ki je center mesta. Prijeten večerni sprehod. Iz izhodišča je potrebno ubrati eno izmed ulic (Šercerjeva, Gozdna), ki pripeljejo do Podgorske ulice.

Sv. Radegunda

Na križišču pod Gozdno potjo to prečkamo in gremo čez most čez Suhadolnico ter naprej do Starega trga. Skozi vas gremo do cerkve Sv. Radegunde, nad katero je lepo parkirišče in ravno tako primerno izhodišče (N46.505311 E15.068072).

Dober obet

Nad parkiriščem se na drevesu že opazi markacija in steza, ki nas pod Sv. Pankracijem pelje do Grajske vasi. Tam smo se nasmejali znaku za nevarnost losov na cesti. Še več, na travniku sta se pasla dva koroška losa. Malce bolj debela in pisana, a sigurno povsem avtohtona.

Avtohtoni koroški losi

Skozi vas se je potrebno spustiti do glavne ceste proti Kotljam, jo prečkati in ob njej iti desno. Na robu gozda je na drevju že tablica, ki pove, da smo prav, od tu orientacija ni več pretirano težavna, čeprav zemljevid Pohorja včasih še vedno pride prav.

Srečanje

Po gozdu gremo mimo pojasnilne table o kamnitem mostu in starodavnem kamnolomu ter se, ko stopimo iz gozda, spustimo proti sv. Miklavžu.

Jokava goba

Pozno jeseni se nam lahko zgodi, da pot nekaj minut naprej ni prav prijetna. Še preden smo prišli iz gozda, smo namreč vedeli, kakšen prizor nas čaka. Smrdelo je po gnojnici in res so bila vsa polja in travniki prepojeni z njo. Zatiskali smo si nos in šli čez dvorišče kmetije in mimo žage čez cesto in mimo cerkve.

Sv. Miklavž

Po nekaj metrih je na levi mostiček, preko katerega prečkamo potoček in se po stopnicah vzpnemo v gozd. Steza nas odloži na robu lepega travnika, tam sta klopci ter miza. Počitek z degustacijo dobrot iz nahrbtnika je bil nujen.

Pohodniki

Ko smo starejši odpiskali odhod, smo korak zastavili spet preko travnika in čez rob do ceste, ki nas pripelje in do sv. Roka. Na pokopališču pod cerkvico v vasi Sele je pokopan pisatelj Franc Ksaver Meško, spominska tabla njegovemu službovanju v teh krajih je pritrjena na župnišče malo višje.

Župnišče v vasi Sele

Cesti sledimo mimo Klančnika in Gostenčnika do križišča cest, ki ga nadzorujejo kamere. Cesta naravnost namreč pelje do kamnoloma in izgleda, da nekatere preveč srbijo prsti. Nas kamere ne bodo posnele, potrebno je zaviti desno in se po lepem makadamu vzpenjati, dokler nas smerokaz »pešpot« ne usmeri do Španzla.

Koruza

Tu gremo čez dvorišče kmetije in na drugi strani po kolovozu do širokega travnika. Čezenj se v nekaj minutah vzpnemo do koče (805m), ki je eno od izhodišč za dve uri in pol dolgi pohod do Uršlje Gore.

Poštarski dom pod Plešivcem

Do koče smo iz Slovenj Gradca hodili dobri dve uri in pol, pa tudi za povratek so štoparice pokazale podoben čas. Koča je odprta vse dni, razen ob torkih.

Uršlja gora

Povratek poteka po isti poti, se pa splača na koncu Grajske vasi zaviti do sv. Pankracija. Od tu se do sv. Radegunde v Starem trgu spustimo ob križevem potu, potem pa do izhodišča ni več daleč…

Marijin oltar nad vhodnim stopniščem pri Sv. Pankraciju

Dom na Paškem Kozjaku – Špik

(26.10.2008)

Ko se peljemo iz Velenja proti Slovenj Gradcu, je prvo naselje Paka pri Velenju. Ko že prevozimo tablo za konec naselja, je po nekaj sto metrih na naši levi šola, ob cesti pa tabla Dom na Paškem Kozjaku, 7 km.

Parkirišče pri igrišču

Mi zavijemo desno in takoj spet desno na parkirišče ob igrišču (N 46.385272 E15.160937). Od izhodišča (450m) je potrebno po asfaltni cesti mimo kamnoloma, ko pridemo do prvih hiš, pa se odcepi levo po stopnicah steza in se preko strmega travnika vzpne v gozd.

Stopnice nas popeljejo na travnik

Še enkrat smo prečkali cesto, potem pa se na drugi strani spet pomešali med jesensko listje.

Pot skozi jesenski gozd

Pot se precej strmo vzpenja. Ko smo prišli do naselja, smo spet zastavili korak po cesti in ji sledili do Doma na Paškem Kozjaku. Ko smo še korakali po asfaltu, so se v dolini pod nami zaslišale sirene, malo višje pa so mimo nas pridrveli trije gasilski avtomobili.

Le kje gori?

Presneto, upali smo, da se je samo v planinskem domu zažgal golaž. Gasilci so se res ustavili pred domom, poskakali iz vozil ter … vaja se je lahko začela.

Dom pod Paškim Kozjakom

Seveda smo firbcali kolikor se je le dalo, da le nismo motili dela gasilcev. Ti so si nadeli zaščitne maske, napeljali cevi, splezali na teraso in oskrbovali »poškodovanega« gasilca.

Se je zažgal golaž?

Do Doma na Paškem Kozjaku (960m) je od osnovne šole v Paki dobra ura hoje. Dom je izhodišče za pohode po tem planotastem svetu. Do Basališča, z 1272 metri najvišjega vrha je uro in pol hoje.

Firbci

V domu smo naročili osem čajev, koliko smo jih tudi dobili, plačali pa deset. Ko sem opozoril na to natakarico, sta s kuharico udarili debato, kje je prišlo do napake. Na koncu smo dobili vrnjen denar, pa še tri domače žganjice za pokušino. Le tri? Ja, ženski pač štetje res ne gre od rok. Iz koče smo se odpravili po makadamu, kamor je kazala puščica za Špik in kmalu zavili na stezo levo.

Smerokaz

Tej lahko sledimo ves čas, lahko pa uberemo tudi bližnjico, ki se kot manjša stezica kmalu odcepi levo. Na bližnjici je potrebno malo popaziti na otroke, sicer pa je vsa pot iz Pake do vrha Špika nezahtevna in primerna za vsakogar. Vse poti se združijo pri župnišču in cerkvi sv. Jošta (1063m).

Sv. Jošt

Smiselno je slediti oznaki proti vrhu Špika (1108m), saj do tja ni več daleč. Od doma le približno pol ure. Na vrhu je vpisna knjiga ter bivak radioamaterjev. Menda je tudi razgled lep, žal smo bili mi tam v precej meglenem vremenu, tako da se ni videlo daleč.

Na vrhu Špika

Navzdol se gre po isti poti, markacij je praviloma dovolj, tako da orientacija ni težavna.

Pot navzdol proti kamnolomu

Sv. Ana nad Ribnico

(19.10.2008)

V Ribnici se v bližini izhodišča da parkirati in prespati marsikje. Možno je pri železniški postaji, poleg sta tudi tovarni Inles in Riko. Tik nasproti slednje, torej kakšnih sto metrov po prehodu preko železniške proge je desno ogromno makadamsko parkirišče.

Parkirišče pri Inlesu

Možno bi bilo parkirati in prespati tudi tik pred koncem asfaltne ceste desno, tam parkirajo tudi nekateri pohodniki. Mi smo ponoči pristali na ravnem asfaltnem parkirišču pred Inlesovo maloprodajo. Nihče nas ni niti povohal (45.741712 14.733483). Mimo tovarne Riko gre pot naravnost do konca asfalta, potem pa še kakšnih sto metrov po makadamu. Pojavijo se prve markacije, katerim je potrebno slediti levo v gozd in po stezi proti jamarskemu domu pri Francetovi jami.

Vhod v Francetovo jamo

Ker steza večkrat prečka kolovoze, je potrebno biti pozoren na markacije. Pri jamarskem domu je luknja v katero vodijo železne stopnice do vhoda v jamo. Ta je zaprt z zaklenjenimi vrati, tako da z raziskovanjem podzemlja brez dogovora z jamarji iz Ribnice ne bo nič. Pot se sedaj malo bolj vzpenja in pripelje do kmetije Seljan.

Jesensko listje

Tu je potrebno iti desno in slediti oznakam za Sv. Ano, položna pot. Kje je strma, nam ni uspelo ugotoviti. Malo pod vrhom pridemo na mesto, kjer gre ena pot naravnost, druga pa zavije strmo desno v breg. Zavijemo v breg in v kratkem pridemo do cerkve. Mesto je razgledno, okoli je več klopc. Na zadnji strani cerkve je celo pipa z vodo. Zanimivo predvsem za pasjeljubce. Do sem je približno ura in pol hoje (z otroci seveda).

Pogled na Ribnico izpred cerkve

Na drugi strani cerkve (pri zvoniku) je potrebno slediti poti nekaj metrov navzdol in že je tu koča. Smerokaz nas pove, da je do sten sv. Ane 20 minut hoje. Pot je široka, v jeseni se tu globoko brodi po listju. Na razcepu poti je potrebno slediti oznaki »vrh« levo po ozki stezici.

Jesenski spomin

Na vrhu je zemljemersko znamenje in grožnja s kaznijo, če bi lezel nanj. Ja, kao. Kdo bi še resno jemal predpise iz leta 1978. Vendar pa tudi z vrha znamenja razgleda ni, mogoče se kaj dlje vidi pozimi, ko drevje okoli odvrže vse liste. Sta pa na vrhu vpisna knjiga ter žig.

Na stenah sv. Ane

Nazaj se gre po isti poti, tik pred kočo pa se lahko desno ujame stezica, ki nad skalnim robom pripelje na križišče pod cerkvico. Pri hoji po tem delu je potrebno malo popaziti na otroke, drugače pa je celotna pot nevarna kvečjemu zaradi zlizanih skal pod jesenskim listjem ter kakšne korenine, ki te (namerno seveda) spotakne.

Pot nazaj

Poti se potem sledi mimo kmetije in jamarskega doma nazaj do izhodišča. Navzdol od vrha sten Sv. Ane je slaba ura in pol hoje.

Sv. Ana ter koča

Nanos – Abram

(11.10.2008)

Ko pripelješ v Razdrto je najbolje zaviti za Veliko Ubelsko in parkirati na enem od dveh lepih parkirišče. Spodnje, tik nad cerkvijo ima na sredi uvoza sicer graben, malce visi, se pa precej manj sliši hrup z AC in tudi zjutraj okoli tebe ne ropotajo preveč zgodnji popotniki (45.758944 14.061712). Spati bi se dalo tudi, če bi šel čez most in po makadamu levo do konca, vendar je tudi tam presenetljivo dobro slišati hrup z AC. Sploh iz petka na soboto, ko se furajo še tovornjaki.

Spodnje parkirišče

Torej iz parkinga greš čez AC, zaviješ levo na makadam in po nekaj deset metrih slediš tabli desno čez travnik in v gozd. Ko se poti ločita, je če hočeš zašpiliti klobaso, najbolje zaviti desno po strmi poti. Ta najprej poteka po prijetni stezi po gozdu, v srednjem delu pa je precej izpostavljena, nekaj je jeklenic in klinov. Ko se bolj skalnati del konča in se odprejo čudoviti razgledi na Razdrto in okolico, je potrebna velika previdnost zaradi nevarnosti zdrsa, saj bi bil padec po strmem travnatem pobočju usoden.

Po strmi poti

Celo pot je potrebna tudi previdnost zaradi padajočega kamenja. V soboto je pred prvo jeklenico, na ne prestrmem in gozdnatem pobočju, v fanta v šolski skupini priletel kamen. Zadeva se je končala z razbitim obrazom in poškodovanim kolenom. Na vrhu se lahko ob oddajniku stopi na rob, tam je najlepši razgled, potrebna pa je previdnost, saj je nekje nekaj metrov prepadnih, povsod pa so strma travnata pobočja, na katerih se ni možno ustaviti. Zato se otrok ne sme spustiti iz oči!!!

Razgledni rob ob oddajnikih

Malo pod vrhom je Vojkova koča. Do sem gor je po strmi poti iz Razdrtega okoli dve uri hoje (z otroci seveda). Od koče je najbolje izbrati poti ob robu ali pa se do sv. Jeronima (Hieronima) odpraviti čez Grmado. Malo nad cerkvico pot zavije levo, prvih nekaj minut hoje je izpostavljene, ko pot pride v gozd, pa prijetna steza ni več zahtevna. Za gozdom se ločita dve stezi. Spodnja, manj shojena, pripelje precej naravnost navzdol na konec parkirišča na makadamski poti, kjer se vse začne.

Bodeča Neža

Po njej torej pridemo nazaj do mostu čez AC in Razdrtega. Gornja je sicer bolj shojena, zavije pa malo nelogično bolj v pobočje. Po njej pridemo do razcepa, kjer se odcepi strma pot in potem naprej do Razdrtega. Od koče uro in pol do dve uri.

Pogled proti Nanosu

Iz Nanosa je možno oditi do Abrama. Pot je markirana in del transferzale. Od Vojkove koče se lahko sledi markacijam in hodi malo po cesti, malo izven nje. Lahko pa se gre tudi cel čas po cesti. Lahko pa gremo do sv. Jeronima (glej zgoraj) in potem po makadamski cesti od njega navzdol (kmalu se ena cesta odcepi nazaj desno progi Grmadi, mi gremo naprej) nižje pa pridemo do razcepa s potjo od Vojkove koče, kjer zavijemo desno in se vrnemo kakšnih sto metrov nazaj v smeri koče. Vse tri možnosti se torej stečejo pri lesenem kažipotu, kjer zavijemo v breg pod Laniškim vrhom.

Bogomoljka

Pot se malo vzpenja (tudi steza, ki se sredi pobočje odcepi desno, bo v redu), prevali preko sedla in potem spusti skozi gozd in po kamniti poti do makadamske ceste. Tu je spet leseni kažipot, ki nas usmeri desno in po krajši strmini spet iz ceste levo preko travnika in v gozd. Ko pridemo iz gozda gremo po stezi čez visoke trave in nato ob neki ograji z žico naprej do makadamske poti.

Čudovite jesenske barve

Tam zavijemo desno (leseni kažipot) in gremo po makadamu do Abrama. Skupaj dve uri od Vojkove koče. Na Abramu, če bi kdo gor prilezel z avtodomom (cesta je v delu, ki smo ga prehodili izgledala v redu) je prostora za parkiranje, prenočitev več kot dovolj, čista ravnina pred lovsko kočo… Če kdo dela transvezalo, je žig pri turistični kmetiji levo iz ceste, nasproti lovske koče. Tam imajo v premajhni kletki velikega medveda, okoli pa skačejo kozlički, verjetno večerja.

Medo na Abramu

Povratek poteka po isti poti, le da na križišču poti (pri prvem lesenem kažipotu, gledano iz smeri Vojkove koče), če hočemo priti do Razdrtega, zavijemo po makadamu kakšnih sto metrov nižje in se potem po opisani poti odcepimo proti sv. Jeronimu in po položni poti navzdol.

Sv. Jeronim ali Hieronim

Vse skupaj do Razdrtega uradno tri ure, bi šlo tudi kakšne pol ure manj. Sicer pa je sedajle, ko se je bukev že obarvala in so visoke trave zlate, to čudovit izlet…

Sončni zahod nad Razdrtim

Davovec in Kopa

(5.10.2008)

Lep popoldanski jesenski izlet. Zapelješ se do spodnje postaje žičnice na Krvavec. Tu sta dva možna dostopa do Davovca. Lahko parkiraš pod Lukenskim grabnom (prvi ovinek nad žičnico) in slediš markacijam, pri čemer je potrebno biti previden, da ne zgrešiš odcepa iz makadamske poti levo. Potem slediš markirani poti do prvega vikenda na Davovcu.

Krava na travnikih Davovca

Druga možnost je, da se pelješ naprej in se ustaviš na vrhu klanca, ko se svet zravna. Tu je tudi najboljša možnost za tistega, ki bi prišel z avtodomom, saj je dovolj prostora za parkiranje in dovolj ravno za spanje. Na desni strani ceste zagledaš dva kolovoza, slediš tabli in desnemu, ki te v kakšnih 20 minutah pripelje do omenjenega vikenda.

Jesenska pot

Na tej poti je predvsem poleti potrebna velika previdnost, saj tu dol priletijo spustaši iz Krvavca. Pri vikendu gremo lahko v križišču poti naravnost (če prihajamo od žičnice desno) do korita z vodo in čez električnega pastirja (dokler so še krave) zlezemo na razgledni travnik.

Pot nad Davovcem

Sicer pa sledimo markacijam za Krvavec in čez pet minut po strmi in včasih spolzki poti prilezemo na kolovoz. Tu se ločita poti za Krvavec (desno) in Kokro (levo in nato desno dol), mi pa se mimo znamenja in odcepa za Kokro spustimo kakšnih dvajset metrov in potem na desni strani kolovoza, kjer se začne svet vzpenjati sledimo logičnim prehodom oziroma sledem kolesarjev, ki se spuščajo iz Kope.

Vrh Kope

Na vrhu (ki žal ni razgleden) je velik možic ali piramida. Do vrha in sedla kakšnih petnajst minut. Navzdol se je treba spustiti do omenjenega razpotja na sedlu, kjer se gre lahko nazaj preko Davovca ali pa se sledi kolovozu proti Štefanji vasi (priporočljivo, če je avto na vrhu klanca). Lahko se sledi markacijam do vasi in se do avtomobila vrne po cesti ali pa se sledi kolovozu, ki se stmo levo odcepi malo nad vasjo. Ta varijanta pripelje točno na sedlo.

Pot proti Štefanji vasi

Lahko pa se iz Kope odpravimo tudi na Skutmana in naprej proti Kokri, kar pa zahteva že malo orientacijskih sposobnosti ali vsaj kakšnega ozija in predstavlja tudi določen logistični zalogaj…

Žavcarjev vrh

(31.8.2008)

Dolina Brestrniškega potoka je ozka, zato je mogoče najbolje prespati kar v Brestrnici. Dovolj prostora je ob trgovini na levi strani kraja, kakšnih sto metrov pred mostom čez omenjeni potok (N46.567044 E15.578653). Morebiti je le malo bolj hrupno zaradi bližine ceste proti Dravogradu.

Nad Dravo

Mi smo prespali nad Dravo ob veslaškem centru. Z glavne ceste se (v smeri Dravograda) nasproti trgovine zavije levo proti Dravi. Pred novejšim poslopjem se zavije po makadamski poti levo in na primernem mestu parkira (N46.565726 E15.575657). V Brestrnici je potrebno slediti cesti proti Gaju (mimo trgovine in naprej v dolino Brestrniškega potoka). Ko na levi zagledate tablico z napisom Žavcarjev vrh ura in deset minut je dobro parkirati.

Pot proti Žavcarjevem vrhu

Mi smo kakšen kilometer višje obrnili in parkirali za odcepom (v smeri proti Brestrnici) na levi strani ob glavni cesti (N46.5918833 E15.5556527). Prostora je bilo za en avtodom dovolj. Pot poteka od Spodnjega Rušnika po Šolarjevem grabnu ob potoku navzgor. Pri kmetiji Strnad pot pride iz gozda na travnike, v jesenskem času se tu najde kar nekaj gob.

Maribor

Pot se vzpenja zložno in ni prenaporna. Vedno bolj se odpirajo razgledi na Maribor in okolico ter seveda Pohorje na drugi strani Drave. Pot gre še mimo nekaj kmetij, potem pa te zadnji gozdiček odloži na travniku pred kočo na Žavcarjevem vrhu.

Koča na Žavcarjevem vrhu

Prostora je dovolj tako za posedeti kot tudi za otroško igro. Na zadnji koči v gozd ponikne potka, ki pripelje na pet minut oddaljeni Žavcarjev vrh. Ta je skrit v gozdu, povsem nerazgleden in se nanj splača povzpeti kvečjemu zaradi bližine koče ali pa kakšne gobe, katerih se da tu okoli ob pravem času najti kar nekaj.

Vrh je skrit v gozdu

Navzdol se gre po isti poti, lahko pa seveda tudi kje drugje, vendar je potem potrebno misliti, kako priti nazaj do izhodišča, kjer čaka avtodom.

Dr. Gumpi

Naša potovanja

Arhiv kategorij: Planinske poti

Straža

Mala in Velika Osojnica, Ojstrica

Krim

Lisca

Poštarski dom pod Plešivcem

Dom na Paškem Kozjaku – Špik

Sv. Ana nad Ribnico

Nanos – Abram

Davovec in Kopa

Žavcarjev vrh