(19.10.2008)

V Ribnici se v bližini izhodišča da parkirati in prespati marsikje. Možno je pri železniški postaji, poleg sta tudi tovarni Inles in Riko. Tik nasproti slednje, torej kakšnih sto metrov po prehodu preko železniške proge je desno ogromno makadamsko parkirišče.

Parkirišče pri Inlesu

Možno bi bilo parkirati in prespati tudi tik pred koncem asfaltne ceste desno, tam parkirajo tudi nekateri pohodniki. Mi smo ponoči pristali na ravnem asfaltnem parkirišču pred Inlesovo maloprodajo. Nihče nas ni niti povohal (45.741712 14.733483). Mimo tovarne Riko gre pot naravnost do konca asfalta, potem pa še kakšnih sto metrov po makadamu. Pojavijo se prve markacije, katerim je potrebno slediti levo v gozd in po stezi proti jamarskemu domu pri Francetovi jami.

Vhod v Francetovo jamo

Ker steza večkrat prečka kolovoze, je potrebno biti pozoren na markacije. Pri jamarskem domu je luknja v katero vodijo železne stopnice do vhoda v jamo. Ta je zaprt z zaklenjenimi vrati, tako da z raziskovanjem podzemlja brez dogovora z jamarji iz Ribnice ne bo nič. Pot se sedaj malo bolj vzpenja in pripelje do kmetije Seljan.

Jesensko listje

Tu je potrebno iti desno in slediti oznakam za Sv. Ano, položna pot. Kje je strma, nam ni uspelo ugotoviti. Malo pod vrhom pridemo na mesto, kjer gre ena pot naravnost, druga pa zavije strmo desno v breg. Zavijemo v breg in v kratkem pridemo do cerkve. Mesto je razgledno, okoli je več klopc. Na zadnji strani cerkve je celo pipa z vodo. Zanimivo predvsem za pasjeljubce. Do sem je približno ura in pol hoje (z otroci seveda).

Pogled na Ribnico izpred cerkve

Na drugi strani cerkve (pri zvoniku) je potrebno slediti poti nekaj metrov navzdol in že je tu koča. Smerokaz nas pove, da je do sten sv. Ane 20 minut hoje. Pot je široka, v jeseni se tu globoko brodi po listju. Na razcepu poti je potrebno slediti oznaki »vrh« levo po ozki stezici.

Jesenski spomin

Na vrhu je zemljemersko znamenje in grožnja s kaznijo, če bi lezel nanj. Ja, kao. Kdo bi še resno jemal predpise iz leta 1978. Vendar pa tudi z vrha znamenja razgleda ni, mogoče se kaj dlje vidi pozimi, ko drevje okoli odvrže vse liste. Sta pa na vrhu vpisna knjiga ter žig.

Na stenah sv. Ane

Nazaj se gre po isti poti, tik pred kočo pa se lahko desno ujame stezica, ki nad skalnim robom pripelje na križišče pod cerkvico. Pri hoji po tem delu je potrebno malo popaziti na otroke, drugače pa je celotna pot nevarna kvečjemu zaradi zlizanih skal pod jesenskim listjem ter kakšne korenine, ki te (namerno seveda) spotakne.

Pot nazaj

Poti se potem sledi mimo kmetije in jamarskega doma nazaj do izhodišča. Navzdol od vrha sten Sv. Ane je slaba ura in pol hoje.

Sv. Ana ter koča