Krim

(16.11.2008)

Čeprav ima Krim nedvomno svojo privlačnost v vsakem letnem času, je posebej zanimiv takrat, ko se nad barjem razpotegnejo meglice, ki nad močvirjem depresivno ležijo večji del dneva. Le Krim se po navadi dviga proti soncu, vetrovi, ki pihajo na njem, pa ob pogledu na Alpe v daljavi prevetrijo tako telo kot duha. Izhodišč je več, mi smo se odločili za vzpon iz Jezera, vasice poleg Podpeči.

Parkirišče ob jezeru

Parkirišče ob jezeru

Parkirali smo pri Podpeškem jezeru (N 45.969193 E 14.431763), kjer pa je za avtodom dovolj prostora ob cesti nad jezerom le zjutraj, kasneje tam še obrneš težko. Tako bi bilo mesto za spanje in parkiranje boljše iskati pri gasilskem domu (na drugi strani odcepa proti jezeru – N45.971016 E14.434449). Seveda se je potrebno postaviti tako, da v primeru kakšnega požara, gasilci na kraj dogodka ne bodo drveli kar z avtodomom.

Podpeško jezero

Podpeško jezero

Od jezera sta dve možnosti vzpona, ena se začne le malo pred jezerom, druga pa gre mimo gostišča in po makadamski cesti ob desni strani jezera (290 m). Najbolje je seveda po eni gor, po drugi pa dol. Resda sta ločeni le do vasi Planinca, a nič ne de. Mi smo se odločili za levo pot, ki nas je po kratkem vzponu skozi vas odložila na kolovoz.

Pot nad vasjo Jezero

Pot nad vasjo Jezero

Temu smo sledili kar strmo navzgor. Markacij in označb na križiščih raznih poti je več kot dovolj, tako da nevarnosti, da bi se zgubili, ob nekaj skrbnosti in odprtih očeh, praktično ni. Ko pridemo do prvega razcepa, smo se še vedno držali leve in sledili tablici, ki je obljubljala Ledeno jamo.

Pogled v globoko udornico

Pogled v globoko udornico

Kraške oblike so sicer naše spremljevalke že vso pot, ledena jama, kjer se led zadrži pozno v poletje, pa je sploh posebnost. Od razcepa pod vasjo je do nje le nekaj korakov. Vendar je potrebna previdnost. Steza teče po robu prepadne stene udora nekdanje podzemne jame.

Na dnu jame

Na dnu jame

Ob spustu nam pomagajo jeklenica ter stopnice. Ko pridemo do konca stopnic, je najbolje obrniti. Stezica pelje sicer proti dnu jame. Vendar je v zgornjem delu spolzka in obstaja nevarnost zdrsa, nižje doli, ko že pridemo v jamo, pa je vsaj v jesenskem času, ko ni več ledu, grušč, ki zahteva še posebno previdnost, saj obstaja nevarnost padca ali celo podora kamenja, kar pa je lahko, sploh če smo sami, zelo nevarno.

Pogled iz dna jame

Pogled iz dna jame

Ko se iz jame vrnemo do križišča, sledimo tablici za Planinco. Le nekaj metrov naprej sledimo stezi levo in se ne pustimo zapeljati rdeče-belim trikotnim markacijam naravnost. Kmalu pridemo do makadamske poti, kateri sledimo skozi vas do razcepa poti.

Privid?

Privid?

Tu zavijemo, sledeč tablici z napisom Krim, levo. Hodimo pod cerkvico sv. Tomaža in ob travnikih po sprva precej ravnem kolovozu. Ko pot spet v celoti ponikne v gozd, pa se začnemo počasi vzpenjati. Pot sicer ni zahtevna, vendar pa je v jesenskem času, ko je po tleh veliko listja, spolzka. Markacij je zadosti, izgubiti se ne moremo.

Prebili smo se na sonce...

Prebili smo se na sonce...

»Pohodniki ki so se spuščali, so kmalu obetali sonce. In res se je to malo više pričeli prebijati skozi meglo. Sončni žarki so se sprva razpršili med drevjem in ustvarili skrivnostno igro svetlobe in senc. Na jasi pa so nas toplo objeli in dali vedeti, da smo se odločili prav. Celo otroci, ki bi malo prej od utrujenosti skoraj zanetili pravi punt, so oživeli in pritožb ni bilo več.«

Jasa

Jasa

Prečkamo makadamsko cesto in višje nadaljujemo po kolovozu, ki je, ko se postavi bolj pokonci pod vrhom Lopušnika, nasuta z grobim kamenjem. Hoja po njem ni nič kaj prijetna. Med drevjem se že kaže oddajnik na vrhu, tablica pa obeta še 15 minut hoje. Pa smo po cesti kaj kmalu na ovinku nad katerim stoji križ.

Grintavci nad meglenim morjem

Grintavci nad meglenim morjem

Do koče na vrhu 1107 metrov visokega Krima je sedaj samo še nekaj korakov oz. stopnic. Tablica na izhodišču za dobrih 800 metrov višinske razlike predvideva dve uri in 15 minut. Če odštejemo skoraj pol urno raziskovanje ledene jame ob poti, smo mi hodili dve uri in tri četrt.

Koča na Krimu

Koča na Krimu

Vrh je bil v času rajnke Jugoslavije zaprt, saj ga je z radarjem zasedla vojska. Tudi sedaj je okoli koče poleg treh oddajnikov kar nekaj objektov s tablico, da je dostop prepovedan. Ko se nadihamo in razgledamo, se vrnemo po isti poti. Če je kamenje na poti spolzko, preko njega pa listje, pa le previdno!

Počitek

Počitek

Ko pridemo v vas Planinca, na križišču pod sv. Tomažem zavijemo levo, do jezera je še okoli pol ure. V vasi zavijemo levo in se držimo makadamske ceste, ki pelje v gozd. »Na križišču smo zavili levo, ugotavljali ali ima hudi pes zadosti kratko in močno verigo ter kdo vse je oblečen v rdeče, ko nas je z bližnjega travnika gledal bik.«

...ne, čisto prava je!

...ne, čisto prava je!