(18.2.2009)

Avtodom je odličen pripomoček za odkrivanje lepega daleč naokoli. Toda navdušenje nad daljnimi kraji nas lahko odtegne bližnjim kotičkom, tistim, takoj za vogalom. Ki pa so še kako sijoči. Pa čeprav za njihov obisk ni vredno avtodoma niti premakniti iz domačega dvorišča. Sv. Lovrenc nad Bašljem je že takšen. Pa tudi, če smo od malo dlje, je vreden obiska. Sploh, če korak potegnemo proti Kališču ali celo do Storžiča.

Vaškar in Gamsov raj v ozadju

Le s parkiranjem, vsaj zadosti blizu, bi znali imeti nekaj težav. Do izhodišča je potrebno peljati skozi Bašelj in naprej do zaselka Laško. Tam lahko zavijemo desno do gostišča Gamsov raj (nekdaj dom Rade Končar) ali pa levo do kmeta Vaškarja (675 m). Seveda pa se bo za parkiranje in morebiti celo spanje na obeh mestih potrebno dogovoriti z lastnikom. Nad Vaškarjem smo sicer ponavadi parkirali pred opuščenim peskokopom. Pa je sedaj tam gradbišče, zato tudi tu brez dogovora ne bo šlo.

Možnost parkiranja na prvem ovinku nad Vaškarjem

Lahko pa, da ima naš avtodom bolj terenske ambicije. Ko poslušam pripovedi o prebijanju do in iz grških plaž, sem o tem skoraj prepričan. V tem primeru se lahko mimo Vaškarja poženemo po makadamu navzgor. Pot je včasih boljša, včasih slabša, vsekakor pa kar strma. Že na prvem ovinku bomo lahko našli nekaj dokaj ravnega mesta za gajbico (N 46.323452 E 14.393257).

Odcep poti nad prvim ovinkom

Vsekakor pa lahko parkiramo tudi kje malo dlje, npr. v Preddvoru in potem pribicikliramo bližje. Če nam je cilj le Lovrenc, se bomo itak komaj pretegnili. Pač v vsakem primeru gremo mimo Vaškarja in po makadamu navzgor. Za prvim ovinkom ujamemo na levi stezico, nanjo nas usmeri tudi smerokaz.

Pozimi je pot dostikrat zasnežena in spolzka

Vzpenjamo se zložno, zaiti ni možno. Strma pobočja pa vseeno zahtevajo nekaj previdnosti, če je pot spolzka še toliko bolj. Ko prispemo na kolovoz pred seboj zagledamo kočo. Mimo nje prisopihamo na travnik. Tu se nam odpro najlepši pogledi na ravnino pod nami, polja, travniki in naselja tvorijo zanimiv vzorec.

Travnika in polja s sladkornim poprhom

Mimo znamenja in klopce je treba, da pridemo do cerkvice sv. Lovrenca (892 m, iz prvega ovinka komaj dvajset minut hoje). Lahko sedemo ob njej ali pa na klopco nad njo. Tam je počitek še lepši, saj se tudi pogled spočije. Cerkev je bila zgrajena že davnega leta 1142 leta. Turki so jo požgali, kasneje pa je bila ponovno postavljena in večkrat prizidana.

Na travnikih pod cerkvico sv. Lovrenca

V letih 1682 in 1688 je bila obnovljena, leta 1897 pa je Bog malce nerodno ciljal in jo je zadel s strelo. Zgoreli zvonik so obnovili leta 1933, zadnje temeljito lepotičenje pa je cerkev doletelo 1994. leta. To se ji pozna še danes. Za cerkvijo jo mahnimo naravnost navzgor v gozd in po nekaj metrih na slemenu zavijmo desno.

Sv. Lovrenc

V ravno vrsto zloženi kamni, sedaj že zasuti in komaj vidni, dajejo občutek, da hodimo po ostankih nekakšnega zidu. V minuti ali dveh dosežemo vrh hriba (918 m, deset minut od cerkvice). Sedaj imamo dve možnosti. Lahko se iz vrha spustimo malo levo od smeri, kjer leži cerkvica. Hitro ujamemo stezico, ki od cerkve pelje proti sedlu na zadnji strani hriba.

Vrh Lovrenca

Lahko pa se iz vrha spustimo kar naravnost navzdol, torej točno v nasprotno smer od lege cerkvice. Slednja možnost je bolj strma, pa vseeno ne čisto brez sledi predhodnikov. Sedlo je križišče poti, do njega pa od nedavno pripelje tudi gozdna cesta. Če nas mika Gradišče, bi od tu lahko iskali stezico, ki vodi po pobočju.

Spomenik tragični usodi dveh partizanov

Vendar bo, če nočemo zaiti previsoko pod Storžič, morebiti še najbolje, da jo mahnemo kar po novi cesti. Tako bomo na skorajšnjem ovinku lahko pretreseni ob tragični usodi iz druge svetovne vojne. Mimo spomenika lahko pridemo na stezo, ki nas pelje proti izhodišču. Pa se ji ne pustimo zapeljati. Ko nas nova cesta odloži na makadamski poti, ki od Vaškarja pelje pod Storžič, ji sledimo.

Na vrhu Gradišča

Cesta najprej zavije desno, malo višje pa ostro levo. Pridemo do useka med dvema gričkoma. Na desnem opazimo nekakšen vikend. Do njega vodi enostavna žičnica in za nas precej bolj zanimiva stezica. Skali za hiško sta vrh Gradišča, tudi Pustinjak imenovanega (873 m, pol ure iz vrha Lovrenca).

Lovrenc iz Gradišča

Smo tik nad sotesko Belice, toda globino in vodo bolj slutimo kot vidimo. Prepadne stene pa vseeno zahtevajo previdnost, otrok pa sploh ne spustimo iz oči. Iz Gradišča se po cesti in nato stezi lahko odpravimo dalje do partizanske bolnišnice Košuta, lahko tudi še naprej do Kališča ali celo proti Storžiču.

Pogled v Bašeljsko grapo pod Storžičem

Mi smo tu postali ujetniki časa, zato smo po poledeneli cesti oddrsali nazaj, tja proti Preddvoru. Gledat, če je atu ostalo še kaj piškotov…

Smerokaz za piškote?

(25.1.2009)

Človek je vedno nekako v dilemi, ko se odloča med hojo na kakšen kucelj in brezdelnim ležanjem v toplem bazenu. Oboje je prijetno in bolj ali manj koristno. In če smo avtodomarji ljudje, ki naj bi življenje zajemali z veliko žlico, zakaj ne bi tega naredili tudi ob takšni dilemi. En dan pregrevanja teles ob sveže zasneženi okolici in drugi dan prav prijeten, ne pretirano naporen sprehod na bližnji hribček. Odlična ideja. Zakaj pa ne?

Izhodišče so terme Snovik

Izhodišče za Sv. Miklavža je Snovik v Tuhinjski dolini. Parkirišče ob samih termah ali pač na drugi strani ceste, sta primerna za parkiranje in tudi mirno spanje (N46.2269119 E14.7042316). Prav pred mostičkom, ki čez potok zavije do term (470 m) je tablica, ki obeta dva cilja. Do sv. Miklavža naj bi bila ura in pol, do Prevale še dve uri več. Pot je dobro markirana in ji zlahka sledimo.

Pri kapelici v vasi Snovik zavijemo desno

Sprva po cesti do vasi Snovik, tam pa desno na kolovoz, ki pripelje na travnik nad vasjo. Če smo v dvomu, kam naprej, poglejmo naokoli, markacij je res zadosti. Zavijemo pač malo levo in nato ujamemo kolovoz, kateremu sledimo najprej po gozdu, nato pa bolj odprtem svetu proti vasi Hruševka.

Pot proti Hruševki

Odpre se nam že razgled na naš cilj, ki je naravnost pred nami. Iz gozda na vrhu izrazitega hriba štrli le zvonik. A brez strahu, vrh je zelo razgleden. Zimska pot, ko je snega bolj ali manj le še za vzorec je prav rada blatna. In na nekaterih mestih tudi zmrznjena. Zato previdno!

Hruševka

Ko se spustimo v Hruševko, nas na cesti preseneti, da markacij zmanjka. Pa nič strahu, zavijemo po cesti navzdol in že po nekaj metrih jih spet zagledamo. Zavijemo med hišami levo in se najprej malo spustimo, potem pa po cesti stopamo dokler nas smerokaz, malo pred kmetijo, ne usmeri desno.

Strma pot pod vrhom

Stezi sledimo proti Gradišču v Tuhinju, vendar še pred njim zavijemo levo in kmalu na desni opazimo stopničke in stezo. Kar strmo postane pobočje, če je sneg ali celo led na poti, torej še posebej previdno. Stezi ni težko slediti, le vrha kar noče in noče biti. Ko otroci že kar malo obupujejo, se svet le začne odpirati.

Mimo "skreta" na vrh

In ko tudi mi res že kar dobro sopihamo, nas pot pripelje do – cerkve? Jok, do skreta. Mimo stranišča in pipe z deževnico pa res pridemo do mežnarije in malo višje cerkve z ločenim zvonikom (749 m). Lahko imamo poti dosti, ali pa se vzpnemo še nekaj metrov višje do oddajnika.

Sv. Miklavž

Tam bo res najvišja točka, po zemljevidu 770 metrov visoko. In do sem rabimo uro in pol? Pa kaj še… Ob povsem zmerni hoji, smo za pot porabili uro in četrt. Da bi šli dalje nam ni dišalo. Toploto, ki smo jo akumulirali prejšnji dan, je odpihnil kar močan in mrzel veter. Še nekaj snežink je prinesel.

Ko oko poboža griče v daljavi

Počitek in malica. Ter pogled naokoli. Pobožal je gričevnato pokrajino. Tudi na tako turoben dan je bilo kaj videti! Potem pa nazaj. Po isti poti, le dve bližnjici čez travnik smo ubrali. Morebiti sta ravno ti skrajšali pot iz obljubljene ure in petnajst minut na slabo uro…

Bližnjica preko travnika

(29.12.2008)

Jakob je hribček, ki ga lahko vzamemo kot refren za vsakodnevno popevanje ali pa le kot začetek dolge balade. Pač odvisno koliko smo pri volji in koliko dneva nam letni čas odmeri. Prijeten je v vsakem letnem času, poti nanj pa je več in se od izhodišča ločujejo in srečujejo, kot človeške usode. Prav zares. Včasih so polne cvetja, še večkrat pa blatne in spolzke.

Blizu izhodišča je jezero Črnava

Pozimi je potrebna še posebna previdnost, saj številni podplati sneg kaj hitro zgladijo v pravo drsalnico. Zato je sicer enostaven vzpon lahko pravi podvig, ki je brez palic ali celo enostavnih derez – kremžarjev, obsojen na neuspeh ali celo boleče posledice. Torej vsekakor – brez podcenjevanja.

Grad Hrib ob jezeru

Do izhodišča se pripeljemo iz Kranja po cesti proti Jezerskemu. Ko zavijemo čez Kokro, lahko že takoj na levi pred obratom tovarne Jelovica parkiramo (N46.300228 E14.427954). Ravno mesto ima to pomankljivost, da je tik ob kar prometni cesti. Zato prav veliko miru ne bo. Možno bi bilo parkirati tudi malo naprej na desni strani, kjer pa je trenutno skoraj bolj kot parkirišče – gradbišče. Seveda se lahko zapeljemo tudi višje, torej takoj za mostom (dejansko sta dva) čez Kokro desno in po ozki cesti navzgor.

Grb na steni gradu Hrib

Ko pridemo do križišča, lahko zavijemo levo proti hotelu Bor, kjer je veliko, ravno, asfaltno parkirišče (N46.302419 E14.428096). Malce moti le tabla, da je parkirišče namenjeno gostom hotela. Ni ravno verjetno, povsem pa možnosti kakšnega malo manj prijetnega obiska ne moremo izključiti. Lahko pa se na omenjenem križišču zapeljemo naravnost in pred domom starejših zavijemo levo. Takoj za ovinkom je možno parkirati (N46.305620 E14,432130).

Začetek poti proti senčnici Josipine Turnograjske

Če le ni prepolno, se da najti tudi dokaj ravno mesto. Predvsem pa tu najverjetneje prav veliko hrupa ponoči ne bo, pa še nikomur ne bomo napoti. Višina izhodišča je 520 metrov nad morjem. Med vhodom v dom starejših ter kontejnerjem na robu parkirišča opazimo tablico, ki nas usmeri proti senčnici Josipine Turnograjske – prve slovenske pesnice.

Senčnica Josipine Turnograjske

Sledimo ji v ključih po prijetni stezici nad gradom Turn, enim izmed štirih Preddvorskih gradov. Poleg gradu Turn stoji  še eden v središču Preddvora, drugi – grad Hrib, tik ob jezeru Črnava, slednji pa je Pusti ali Novi grad, o tem pa več malo kasneje. Na senčnici si lahko preberemo verjetno najbolj znan verz Josipine in nekaj o njenem življenju. Potem pa se iz grička spustimo na drugo stran, prečkamo makadamsko cesto in sledimo markirani poti proti Jakobu.

Pozimi so steze na Jakoba zglajene in spolzke

Kmalu pridemo ponovno na makadamsko pot in ji na križišču sledimo levo. Ko se svet nekoliko zravna, pa že lahko pričnemo oprezati za markirano potjo, ki preseka cesto. Od tu je poti več, mi smo jo tokrat mahnili naravnost navzgor, prečkali še enkrat makadamsko pot in se potem kar strmo vzpenjali v smeri vrha. Pot sprva teče v tej smeri, potem pa zavije ostro desno in ponovno levo.

Znamenje ob poti

Sedaj smo ob znamenju na križišču poti. Najbolje, da gremo po spodnji poti, ki nas v nekaj minutah pripelje do Francijeve koče na razglednem mestu. Starejša koča je pred leti pogorela, sedaj pa na njenem mestu stoji nova. Do sem lahko računamo približno uro hoda, ob spolzki poti pa ravno toliko tudi za pot navzdol.

Francijeva koča

Od Francijeve koče je le kakšna minuta hoda do Iskrške koče ob cerkvici na vrhu Jakoba (960 metrov). Obe koči sta ob ponedeljkih zaprti, sicer pa praviloma odprti za vse žejne in lačne. Cerkvica je ponavadi zaprta, včasih je bilo v njenem preddverju možno pozvoniti, vendar vrvi ni več.

Iskrška koča in cerkvica sv. Jakoba na vrhu

Sedaj je pred nami dilema. Koliko se nam da prepevati. Možnosti je veliko, vse so v eni smeri, tako da jih lahko obiramo sproti ali pa na primernem mestu zavijemo navzdol. Lahko pa se seveda odločimo tudi, da bo za en dan kar dosti, sploh če smo z otroci na poti. V tem primeru se mimo cerkvice usmerimo navzdol.

Možnosti je veliko, če je le volja...

Če je cesta kopna, lahko sestopamo kar po njej. Od ceste se odcepi pot proti Potoški gori, malo nižje levo steza, ki vodi navzdol, še nižje pa prečkamo stezo, po kateri smo se vzpenjali proti vrhu.  Čeprav je najlepši razgled seveda iz vrha, pa se nam tudi med spustom občasno odpre pogled na Preddvor  in ravnice proti Kranju.

Pogled proti Preddvoru in Beli

Ko se najhujša strmina unese, se na mestu, ko cesta zavije levo in se malo razširi napotimo kar po grabnu navzdol do mesta, kjer se odcepi steza za Pusti (Novi) grad. Lahko pa cesti sledimo do mesta, kjer jo prečka markirana pot in se napotimo po njej desno navzdol. Tudi ta steza nas bo pripeljala le malo pod odcep omenjene steze.

Pusti (Novi) grad

Na Pusti grad se splača povzpeti, prebrati na pojasnilni tabli kdaj in zakaj so ga zgradili ter kaj mu je namenilo žalosten konec. Na tabli tudi razberemo, kaj je bilo nekoč v še danes dobro vidnih ostankih prostorov. In se za trenutek prelevimo v graščake ali kar žabe…saj veste, tiste, začarane…

Grad leži pod pobočji Jakoba

Ob hoji po gradu pa previdno. Opozorila o nevarnih in krušljivih zidovih niso tam za šalo. Iz gradu se vrnemo po isti poti in nadaljujemo do Podaka (Podagar), kjer stoji okrepčevalnica Mimi. Mimo nje gremo po cesti nazaj do izhodišča, čaka nas le še nekaj minut hoje. Seveda pa si dan lahko podaljšamo z obiskom jezera Črnave in sprehodom po Preddvoru. Ne bo nam žal…

Le kdo je tukaj hodil?

(23.11.2008)

Straža je vsem poznan prijeten hribček točno nad Bledom (480m). Pozimi je tu manjše smučišče, poleti pa letno sankališče. Tam nekje po njem teče trim steza, je pa tudi odlično razgledišče, sploh, ko si Blejci izmislijo izvesti ognjemet.

Ob parkirišču pod Stražo

Od kar so močno obstrigli živo mejo ob poti do pod Straže, tudi za avtodom ne bi smelo biti problema. Izhodišče je parkirišče pri žičnici (N46.363212 E14.106541), kjer je dovolj prostora za parkiranje. Izven sezone verjetno tudi s spanjem ne bo težav. Če le kakšen redar ravno tu ne bo iskal mirnega kotička za dremež.

Pot Fitnes

Na Stražo vodi vrsta poti, najlažji je vzpon po makadamski poti, ki po smučišču teče čisto do pod vrha. Druga možnost je strmo po smučišču navzgor, kar pa vsaj, dokler ni podrto letno sankališče ali če to celo obratuje, vsekakor ni priporočljivo.

Oznaka na skali

Lahko pa gremo pogledat, če ima ta oblati hribček tudi bolj strmo plat. Takoj za zadnjo hišo je tabla, ki nas usmeri na dobro vidno stezico. Tej sledimo do razcepa nekaj minut višje. Levo gre bolj položna pot, primerna za sestop, desno pa strma, imenovana pomenljivo – Fitnes.

Ozki prehod

In res se malce zadihamo, ko nas sicer ustrezno zavarovana pot pripelje pod skale. Vanje je vklesano ime poti. Levo se lahko ozremo za skalo in po opuščenih jeklenicah vidimo, da si je pot včasih več kot zaslužila svoje ime. Danes pa zavijemo desno, skozi ozek prehod med skalama in že smo ob klopcah, ki v primeru dežja, nudijo tudi streho nad glavo.

Na robu smučišča

Le še nekaj korakov je do smučišča, iz gozda pogledamo ravno na vrhu kratke otroške vlečnice. Od tu je najbolje, da gremo proti vrhu po smučišču. Na vrhu dvosedežnice lahko zlezemo na griček s klopco in se ozremo na Bled pod nami.

Bled

Če imamo žogo, je za gričkom dovolj velik in raven travnik, da lahko odigramo tudi nogometno tekmo. Mimo gornje postaje žičnice se odpravimo po potki, ki nas po nekaj metrih pripelje do odcepa poti proti Mlinu. Tu je tudi vrh (646m – do sem pol ure hoje).

Mlino in otok pod Osojnico

Po poti proti Mlinu se lahko spustimo do jezera in se potem ob njem vrnemo do izhodišča. Lahko pa na koncu strmega spusta zavijemo tudi desno in pridemo na zadnji ovinek položnega dela smučišča. Bolj zanimivo pa je slediti stezi levo, saj se nam že po nekaj metrih, pri klopci, odpre lep pogled na gornji del jezera z otokom, Osilnice nad njim, rob Jelovice in Kupljenik.

Spomenik Arnoldu Rikliju

Hodimo ob robu, dokler nas steza ne pripelje do spomenika Arnoldu Rikliju, enemu od najbolj zaslužnih za razvoj Bleda kot zdraviliškega centra. Leta 1855 je ta švicarski hidropat med prvimi spoznal vrednost in prednost podnebnih danosti in ugodnega položaja Bleda za dolgo kopalno sezono. Ustanovil je Naravni zdravilni zavod in pričel uveljavljati svojo metodo zdravljenja.

Pogled proti Grintavcem

Malo za spomenikom je še ena klopca, iz nje pa lep pogled proti Radovljici in na Grintavce v daljavi, tja v smeri proti Kranju, hribček čisto blizu, desno, pa je Dobra gora (od odcepa proti Mlinu slabih deset minut). Iz razgledišča se vrnemo na stezo in ji sledimo nazaj do smučišča. Po njem se spustimo do mesta, kjer desno v gozd zavije dobro vidna steza. Sledimo ji in se ne pustimo zapeljati odcepom na desno stran.

Spet na razcepu poti

Pot preči pobočje in nas pripelje nazaj do odcepa poti »Fitnes«. Od tu je le še nekaj minut do izhodišča.

(22.11.2008)

Čeprav kuclji v okolici Bleda od daleč izgledajo prav pohlevno, pa so nekatere steze na vrhove speljane preko prav strmih poti. Izhodišče za omenjene vršičke je pri domu muzealcev, nekje na pol poti med Pristavo (N46.356789 E14.091543) in Zako (N46.361277 E14.081097).

V Zaki

Z avtomobilom je možno parkirati ob makadamski poti, ki se kmalu spremeni v kolovoz in pripelje pod vrh Ojstrice. Avtodom je edino smiselno pustiti na omenjenih točkah, pri čemer je parkirišče v Zaki v letnem času plačljivo. Prespati bi se pozimi verjetno dalo na obeh mestih, poleti pa v Zaki nedvomno samo v kampu, pa tudi ob Pristavi bi se kakšen siten redar lahko vtaknil v vas.

Blejsko jezero

Če parkiramo v Zaki – 480m, se ob jezeru napotimo v smeri Vile Bled. Ko se iz lesene objezerske potke dvignemo nazaj ob cesto, pred sabo na ovinku že zagledamo odcep makadamske poti desno. Ko previdno prečkamo glavno cesto, so pred nami že tablice, ki označujejo pot št. 6. Če hočemo narediti krožno turo, je najbolje korak usmeriti levo od doma muzealcev.

Strma pot na Malo Osojnico

Dobro vidna steza ter občasno malce zabrisane markacije nas kmalu pričnejo v ključih dvigovati proti izraziti steni. Ko pridemo do pod nje, opazimo leseno ograjo. Ob njej se vzpenjamo previdno do strmih železnih stopnic, ki nas dvignejo na prvo odlično razgledišče.

Strme stopnice pripeljejo na rob stene

Stezi sledimo do drugega razgledišča s pojasnilno tablo (691 m). Vendar pozor! Na strmi poti, ob hoji blizu roba stene in okoli razgledišča je potrebna velika previdnost, predvsem kolikor so z nami otroci. Nedolžnost vrha namreč zbledi ob podatku, da se je poleti en turist na tem hribu ubil, eden izmed reševalcev pa hudo poškodoval.

Na visokem razgledišču

Do sem potrebujemo iz Zake pol ure hoje, iz visokega razgledišča je verjetno najlepši pogled na Blejsko jezero. Zato si splača vzeti čas in malo počiti. Potem pa se sprehoditi, sledeč markacijam, do sedla med Osojnicama. Tu nas tablica usmeri na Veliko Osojnico.

Otok

Sledimo markacijam in pazimo, da nas široka steza na uravnavi ne zapelje levo. Markacije nas peljejo po lepi stezi na levi strani hriba. Ko steza zavije desno, pa smo že po nekaj metrih na vrhu – 756 m (iz Male Osojnice pol ure hoje). Tu lahko počijemo, ali pa se sprehodimo levo na razgledišče s klopco.

Na Veliki Osojnici

Nazaj se vračamo po isti poti, lahko pa gremo z vrha tudi po nemarkirani poti sledeč grebenu. Vendar je tu potrebno malo več pazljivosti, predvsem da ne zaidemo v strma in prepadna pobočja nad Zako. Ko se priključimo nazaj na markirano pot, smo kmalu spet na križišču. Tu sedaj zavijemo levo, kot nas napotuje tudi smerokaz.

Sedlo med Osojnicama

Na strmem kolovozu z drobljivim peskom kaj hitro pristanemo na riti, saj zelo drsi. Komaj se pot rahlo zravna, že nas smerokaz usmeri levo. Komaj nekaj korakov je potrebnih in že smo na Ojtrici – 610 m (iz Velike Osojnice do sem je pol ure). Tudi od tu je čudovit pogled na jezero, povrh pa kamp Zaka leži prav pod nami. Toda, previdno. Vrh ni ravno prostoren, za robovi pa so prepadne stene.

Na Ojstrici

Ko se vrnemo nazaj do kažipota, sledimo kolovozu navzdol do ceste in se ob jezeru vrnemo v Zako. Možno pa je proti Zaki zaviti tudi že prej, le da je takšen prehod povezan z nekaj raziskovanja in prebijanja preko včasih kar gostega rastja.

Pogled na jezero iz Ojstrice

(5.10.2008)

Lep popoldanski jesenski izlet. Zapelješ se do spodnje postaje žičnice na Krvavec. Tu sta dva možna dostopa do Davovca. Lahko parkiraš pod Lukenskim grabnom (prvi ovinek nad žičnico) in slediš markacijam, pri čemer je potrebno biti previden, da ne zgrešiš odcepa iz makadamske poti levo. Potem slediš markirani poti do prvega vikenda na Davovcu.

Krava na travnikih Davovca

Druga možnost je, da se pelješ naprej in se ustaviš na vrhu klanca, ko se svet zravna. Tu je tudi najboljša možnost za tistega, ki bi prišel z avtodomom, saj je dovolj prostora za parkiranje in dovolj ravno za spanje. Na desni strani ceste zagledaš dva kolovoza, slediš tabli in desnemu, ki te v kakšnih 20 minutah pripelje do omenjenega vikenda.

Jesenska pot

Na tej poti je predvsem poleti potrebna velika previdnost, saj tu dol priletijo spustaši iz Krvavca. Pri vikendu gremo lahko v križišču poti naravnost (če prihajamo od žičnice desno) do korita z vodo in čez električnega pastirja (dokler so še krave) zlezemo na razgledni travnik.

Pot nad Davovcem

Sicer pa sledimo markacijam za Krvavec in čez pet minut po strmi in včasih spolzki poti prilezemo na kolovoz. Tu se ločita poti za Krvavec (desno) in Kokro (levo in nato desno dol), mi pa se mimo znamenja in odcepa za Kokro spustimo kakšnih dvajset metrov in potem na desni strani kolovoza, kjer se začne svet vzpenjati sledimo logičnim prehodom oziroma sledem kolesarjev, ki se spuščajo iz Kope.

Vrh Kope

Na vrhu (ki žal ni razgleden) je velik možic ali piramida. Do vrha in sedla kakšnih petnajst minut. Navzdol se je treba spustiti do omenjenega razpotja na sedlu, kjer se gre lahko nazaj preko Davovca ali pa se sledi kolovozu proti Štefanji vasi (priporočljivo, če je avto na vrhu klanca). Lahko se sledi markacijam do vasi in se do avtomobila vrne po cesti ali pa se sledi kolovozu, ki se stmo levo odcepi malo nad vasjo. Ta varijanta pripelje točno na sedlo.

Pot proti Štefanji vasi

Lahko pa se iz Kope odpravimo tudi na Skutmana in naprej proti Kokri, kar pa zahteva že malo orientacijskih sposobnosti ali vsaj kakšnega ozija in predstavlja tudi določen logistični zalogaj…

(19.7.2008)

Izhodišče za ta izlet so Žiri. Tam je možno parkirati marsikje, najbolj mirno je menda pod skakalnicami. Mi smo prišli pozno zvečer, bolje rečeno ponoči. Zato smo parkirali na parkirišču desno od ceste, nekaj deset metrov pred trgovino Alpine (iz smeri Poljan).

Križišče, ob katerem smo (desno) parkirali

Da mesto ni bilo najbolje izbrano se je pokazalo zjutraj, ko nas je prebudilo ropotanje okoli avtodoma. Znašli smo se sredi kramarskega sejma, ki se enkrat mesečno godi ravno tukaj (N46.0505084 E14.1100547). Izhodišče za omenjeno pot se nahaja na levi strani glavne ceste (gledano v smeri Idrije), le nekaj deset metrov od mostu čez Račevo. Začetek ni najbolje označen, pa z malo smisla za orientacijo prave poti ni težko najti.

Ko se svet pred Goropekami odpre...

Malo za policijsko postajo se levo odcepi ulica, kateri sledimo do konca in gremo nato po kolovozu naprej. Če smo vseeno v dvomu, lahko povprašamo katerega izmed prijaznih domačinov, rad nam bo razložil kje in kako. Ali bo tudi res povedal prav, pa je že drugo vprašanje… Kmalu se pojavijo markacije, ki so sicer bolj redke, poti in bližnjic na Goropeški grič pa je kar preveč. Pot se strmo vzpenja, tako da je potrebno kar zagristi v kolena.

Vas Goropeke

Pred vasjo Goropeke pot pride na travnike in razgledno ramo. Odpre se lep pogled na Žiri. Pri klopci se pofočkajo tisti, ki tukaj lovijo letni rekord vzponov. Mimo velike lesne delavnice, prevelike za ta kraj ter cerkve pridemo skozi vas. Sedaj že vidimo pred seboj planinski dom. Ali se bomo pri njem ustavili ali ne, je stvar odločitve. Lahko tu izlet tudi zaključimo, kajti do Svetih treh kraljev je še kar nekaj poti.

Velerilec

Mimo doma gremo po stezi čez Leše do ceste in po njej v vas Opale. Sledimo oznakam ter markacijam in se vzpenjamo po razvlečenih košeninah, v gozdu se lahko (pač glede na letni čas) najde tudi nekaj lisičk in borovnic. Ko desno zagledamo zvonik cerkve sv. Treh kraljev, je pred nami še kar dolga pot. Saj poznate tisto – »ata Štrumf, ali je še daleč…«.

Žiri

Pot gre namreč precej naokoli, poleg tega zna biti poleti hoja po cesti precej vroča in utrujajoča. Čez vas z imenom Vrh svetih treh kraljev pridemo do planinske koče, od katere je še dobrih pet minut do razglednega vrha s cerkvico.

Sv. Trije kralji

V soboto se zna zgoditi, tako kot se je nam, da je cerkev zaradi priprav na poroko odprta, možno pa je prisluhniti tudi pevskemu zboru, ki se ogreva za dogodek na višini. Vrh je prostran in otroci lahko mirno tekajo naokoli, pojasnilni stebriček dešifrira razgled.

Notranjost cerkve

Nazaj se gre po isti poti. Mi po dolgem počitku na vrhu tudi navzdol nismo hiteli, čeprav smo zaradi tega zamudili tradicionalne oslovske dirke v Opalah. Bomo imeli vsaj razlog, da se naslednje leto vrnemo. Sicer pa se hitenje ob razgledih, ki se odpirajo v grape in rebra nad njimi, niti ne splača.

Dešifrator pogleda

V koči pod vrhom ob našem obisku sladoleda nismo dobili, smo pa kupili nekaj pijače, ki je bila prav smešno poceni. Tudi po poti navzdol nismo omagali, razne besedne igre in razgovor, so nam krajšali čas. Ko nas je pot odložila v Žireh, smo na parkirišču zadovoljni ugotovili, da nam avtodoma kramarji niso prodali, pa tudi s seboj ga niso vzeli.

(6.7.2008)

Kje parkirati v Kranjski gori, ni potrebno razlagati. Kdor želi narediti slabi dve uri dolg izlet jo lahko mahne čez Kranjsko goro. V Turistično informacijskem centru je možno kupiti karto Kranjske gore, ki ima vrisane pohodne ter kolesarske poti, kar nam močno olajša raziskovanje teh krajev.

Na "zaprti" poti

Naša pot pa vodi proti hotelu Lek, ob katerem je zanimivo igrišče za otroke ter naprej proti Jasni. Ko se desno odcepi markirana pot, ji sledimo. Nad Pišnico se odcepi desno markirana steza proti Mali Pišnici. Poleg je oznaka, da je pot nevarna ter zato zaprta. Pa brez strahu.

Mala Pišnica

Nad spodnjim delom doline Male Pišnice štrikamo navzgor, občasno se odpirajo razgledi navzdol. Le malo za tistim, ko prečkamo nekakšno sedelce, se poti ločita. Levo je le nekaj metrov do razgledišča, kjer pot preide v dolgo prečko po pobočjih nad Malo Pišnico. Od tu dalje je pot precej podrta in zato nevarna.

Jasna

Pot št. 20 pa zavije desno, kar kaže tudi tablica. Sedaj ni več križišč, pot ni težka, čeprav je mestoma izpostavljena in je na otroke potrebno popaziti. Odpirajo se razgledi na Jasno in Kranjsko goro. Če bi se tukaj odpravil kakšen samohodec, naj omenim, da tik pred meliščem zavije levo navzgor jasno vidna lovska pot, ki menda pripelje na Vitranca.

Pot št. 20

Pot nas odloži na smučišču tik nad zgornjo postajo Vitranca ena. Od tu je možno zaviti levo navzgor in se mimo zgornje postaje sedežnice Podkoren ob enosedežnici Vitranc 2 vzpeti proti vrhu Vitranca in naprej na Ciprnik. A to je že druga zgodba.

Če zmorejo ovce...

Ker so otroci utrujeni, je pot navzdol seveda potrebno skrajšati. Pa tudi nagrado za pridno hojo si nedvomno zaslužijo. In Besna Pehta bo ravno pravšnja, da ubije dve muhi na en mah.

Besna Pehta in Ajda

(11.11.2007)

Stari Ljubelj je naravni prehod med Gorenjsko in Koroško. Zakaj »stari«, če je Ljubelj pravo ime sedla? Ker se je ime Ljubelj bolj prijelo za mejni prehod pred tunelom… Do izgradnje tunela je bila to najbližja povezava med Tržičem ter Borovljami. Danes se avtomobili po zaviti in strmi makadamski poti zapodijo le enkrat letno in sicer na vrh 1369 m visokega prelaza sopihajo oldtimerji v okviru Hrastovega memoriala.

Pogled skozi jesenske macesne

Cesta iz Starega Ljubelja je pozimi priljubljeno sankališče, poleti pa nič kaj drugega kot prijeten sprehod. Seveda pa si je izlet možno podaljšati tako, da le malo za mejo zavijemo desno in se po poti pod Rjavo pečjo vzpnemo na Košutico (Babo) nad planino Korošico. Ali pa pač zavijemo…no, o tem pa malo kasneje.

Parkirati na Ljubelju ni problem

Parkirati se da brez težav poleg mejnega platoja, prostora je dovolj in samo od nas je odvisno, kje se nam bo zdelo najbolj mirno in ravno (N46.432491 E14.260432). Morebiti je najbolje, da zavijemo levo mimo nekdanje mejne kontrole in Duty free shopa ter parkiramo na parkirišču pod žičnico ali takoj za mostičkom desno. Od tu bomo pot najlažje našli tako, da gremo mimo nekdanje mejne kontrole in že bomo videli na robu parkirišča začetek poti in oznako ali je koča odprta ali ne (1058 m).

Ozka potka nad tunelom

Bolj pustolovski pa gredo lahko do spodnje postaje žičnice in tam malo pobrskajo v gozdu za začetek relativno dobro vidne steze. Če ji sledimo, nas ravno tako odloži na cesti za Stari Ljubelj, le malo više. Cesti potem sledimo vse do koče in meje tik nad njo (1369 m – od mejnega prehoda približno 45 minut).

Pot proti Staremu Ljubelju

Dobro si poglejmo napise na mejnih kamnih, ki označujejo kdaj in kje je bila meja dogovorjena in podpisan sporazum. Potem pa za kočo poiščimo stezo, ki izgine v gozd. Smerokaz za Povno peč (tudi Rovno ali Ravno peč) pri koči, bo kazal, da gremo prav in da nas čaka pol ure hoda. In prav nič več ne bomo hodili.

"Stari" Ljubelj

Poti sledimo po mejnem grebenu, hoja ni pretirano težavna. Ko pridemo do izrazitega vrha, nadaljujemo po poti desno pod njim in se z »zadnje« strani vzpnemo nanj (1503 m). Na vrhu je dovolj prostora, da počijemo, nikakor pa ne za otroško igro. Tu je najbolje in najbolj varno obrniti, v vsakem primeru pa, če so z nami otroci. Nadaljevanje poti ima tako ali tako smisel samo, če nameravamo nadaljevati do Doma na Zelenici in tako zašpiliti klobaso.

Povna peč

Zanimiva ideja, ki pa je brez ustrezne opreme (vsaj tridesetmetrske plezalne vrvi, plezalnih pasov, nekaj vponk, pomožnih vrvic, osmice ali druge priprave za varovanje), izkušenj in znanja o varovanju oziroma samovarovanju ne le drzna, temveč tudi nevarna. Če torej pot nadaljujemo po grebenu Ljubeljščice, je zaradi izpostavljenosti potrebna previdnost, še posebej, ko se pred nami pokaže precej podrt svet in pot zavije za kratek čas na avstrijsko stran.

Pot postane zelo zahtevna

Ozka, precej neutrjena stezica teče na vrhu drobljivega melišča, ki se kmalu izteče v prepadne podrte stene. Padec ali zdrs bi bila tu skoraj gotovo usodna. Če se prebijemo čez to mesto, nas čaka še nekaj grebenske poti, potem pa pridemo do tablice s precej obledelim napisom »konec varne poti« – iz Povne peči je do sem dobre pol ure hoje.

Konec varne poti

Nadaljevanje je namreč po drobljivem, skoraj kot nož ostrem grebenu, ki se po vrhu še spušča in je prepaden na obe strani. Torej nikakor za neizkušene, vrtoglave ali celo otroke. Tu nikogar ne bi smelo biti sram iz nahrbtnika povleči vrh in se varovati. Mi smo se obrnili, saj niti dovolj dolge vrvi nismo imeli s seboj. Pot naprej sicer teče po precej razbitem svetu, delno je opremljena z varovali in se konča pri Koči na Zelenici.

Greben proti Staremu Ljubelju, Košutici in Velikemu vrhu nad Hajneževim sedlom

Če torej obrnemo, se vrnemo po isti poti, s posebno previdnostjo na razbitem svetu nekaj minut nižje. Naj nas ne zavede potka, ki je nekoč morebiti res peljala tu po grebenu. Ta se je podrl in dokler ne bodo našli druge možnosti, je edini prehod, zelo izpostavljena prečka na avstrijski strani. Potem pa samo naprej, do koče in po cesti nazaj proti Ljubelju.

Koča na Starem Ljubelju

(30.9.2007)

Parkirati se na Jezerskem (897m) da marsikje. Najbolj priljubljen kraj je seveda pri Planšarskem jezeru. Mi smo raje parkirali kar pred Kazino, saj je to najboljše izhodišče (N46.393399 E14.500166). Če prideš pozno zvečer, tudi prometa po cesti ni več veliko.

Pred Kazino

Izpred Kazine je potrebno čez cesto, mimo cerkve in čez dvorišče župnišča. Tam se že začne markirana steza, kateri potem sledimo vse do vrha. Pot gre po gozdu, mimo dveh šup in spet v gozd.

Pri cerkvi so se meglice že razkadile

Pobočja ob poti so zelo gobonosna, tako da se splača malo pogledati naokoli. Ko se strmina položi, pot zavije desno in se počasi vzpenja do ceste nad Murnovim. Nekaj minut je potrebno po cesti, potem pa pot spet zavije v breg. Skozi gozd se vzpenja proti zapuščeni planini na meji z Avstrijo.

Jurček

Nad planino je strmina kar huda, sploh če so tla razmočena, je potrebna previdnost. Mokre korenine namreč kar močno drsijo, obstaja tudi nevarnost padajočega kamenja. Ko pot preide na greben, je potrebna še posebna previdnost, saj je pot vsaj na eno, občasno pa kar na obe strani, prepadna.

Virnikov Grintavec

Občasno pa tudi zelo zanimiva, saj lahko najdeš storžek, travico ali pa zagledaš skalo, ki ima obliko delfina. Vrh (1654m) je izjemno razgleden, nad Jezerskim so Grintavci, v smeri Kranja je Storžič, pred njim Stegovnik, Bukovnik, Ruš, Kozji vrh, sami stari znanci.

Grintavci

Na drugo stran, nad mejnih prehodom je Pristovški Storžič, nad Dolgo njivo in drugimi planinami pa se razteza Košuta. Čeprav palčki nič več ne hodijo, sem na vrhu moral skriti dobroto, da sta jo punci našli. To jima je bilo tako všeč, da sta potem še sami ena drugi skrivali različne stvari, Živa pa je zgradila tudi pravega Trolčka.

Pogled iz bližnjega vršička

Z vrha je možno oditi še malo naprej, na sosednji griček, od koder se odpre lep razgled na sam vrh. Iz Jezerskega do vrha je z otroki s počitki in raziskovanjem okolice okoli tri ure hoje. Ko smo ob sestopu spet prišli na cesto nad Murnovim, sta punci v lužah našli pupke, Živa pa je lastnoročno ujela žabo.

Rdeča mušnica

Pot navzdol je ista, lahko pa na neizrazitem sedelcu nad šupama zavijemo po dobro vidni stezi naravnost po grebenu. Sprva široka pot postane pod veliko skalo stezica, malo je potrebno celo splezati in že smo na Olipovem robu (1124m). Lep razgleden kraj, na vrhu je tudi klopca.

Olipov rob

Če je lep dan, si ga lahko popestrimo še s sprehodom do Planšarskega jezera ali pa do pod Makekove kočne. Tudi sprehod do Slatine je zanimiv, če teče, pa ugotovimo, da je voda prav dobra.