Jezersko

(11.8.2010)

Jezersko je bil mulcem, ki smo živeli v okolici Kranja, tam nekje pod gorami, poseben cilj. S svojimi dirkalniki, kot smo ljubkovalno rekli raznim kolesom z zavitimi rogovi, večinoma tako ali tako znamke Rog, smo se podajali na to dobrih 25 kilometrov dolgo pot.

Olševek, zadaj Kalški greben, Zvoh in Krvavec

Olševek, zadaj Kalški greben, Zvoh in Krvavec

Ne vem, če smo jo vozili bistveno dlje, kot nam ukrade časa danes. Toda do nje smo nedvomno pristopali z neprimerno večjo mero spoštovanja. Danes popoldanska malica, nekoč pa zgodba za vnuke. Že zlajnana resnica, pa še kako resnična. Svet se spreminja in mi z njim.

Prihod v Kokro, zadaj Zvoh

Prihod v Kokro, zadaj Zvoh

Izhodišče je lahko marsikje. Za zmerne rekreativce, bo Kranj kar primeren. Če smo z avtodomom, nam mesta za parkiranje in spanje na parkiriščih različnih trgovinic okoli Mercator centra na Primskovem, ne bo težko najti (npr. 46.243896 14.379736; 395 m).

Meje so vedno bolj zabrisane (mejna kamna med Kranjsko in Koroško)

Meje so vedno bolj zabrisane

Od tu jo mahnemo levo, proti Britofu. Na koncu ceste, katere nadaljevanje do odseka v Hotemažah je predvsem zaradi pomanjkanja denarja že vrsto let vroč politični kostanj, zavijemo levo in na križišču s semaforji desno. Sedaj praktično ne moremo več zgrešiti. Peljemo skozi vasi Milje, Visoko in v Hotemažah preskočimo ponovno na obvozno cesto.

Sv. Hubert

Sv. Hubert

Odpirajo se lepi pogledi na Grintavce. Če ne želimo narediti postanka v Preddvoru, peljemo mimo Tupalič v dolino Kokre. Ta postane zaprta, na obeh straneh pobočja poraščajo gozdovi, po dolini pa teče reka, ki ji tudi daje ime. Vožnja ni naporna, vzpenjamo se ravno prav, da se utrip malo poveča.

Gostilna Kanonir

Gostilna Kanonir

Nekaj kmetij je v dolini, druge so razsejane po senožetih visoko nad dolino. Cilji iz preteklosti, če je volja in moč v nogah, bo le redkim žal za odcep ali samostojni cilj. O burni zgodovini pričajo tako bunkerji za cesto, kot tudi mejni kamen med deželama Kranjsko in Koroško. Jezerjani so torej…Korošci. Zato morebiti funkcionirajo na malo drugačen način. Ki pa jim ga ne smemo vzeti za slabo. Raznolikost nas krepi.

Klanci proti Zgornjemu Jezerskemu

Klanci proti Zgornjemu Jezerskemu

V zaselku Podlog peljemo mimo znane gostilne Kanonir. Nekoč so popotniki tu obvezno popili kakšen glaž. Danes nas večina zdrvi mimo z neprimerno več konji, kot jih je bilo vpreženih nekoč v kočijo. Zato časa po navadi ni več. A kaj bi to, saj smo že prej rekli tisto modro o času in ljudeh.

Ravenska Kočna

Ravenska Kočna

Med Spodnjim in Zgornjim Jezerskim je nekaj več strmine. Pa ne pretirano. Ravno toliko, da se zadihamo. Da bi odnehali, tik pod ciljem, sigurno ni za pomisliti. Na Zgornjem Jezerskem (880 m) se le ustavimo pred propadlim hotelom Kazino in poglejmo proti Makekovi Kočni. Se splača.

Planšarsko jezero in Babe

Planšarsko jezero in Babe

Potem pa peljimo naprej do Planšarskega jezera (895 m). Gostišče ob njem nekateri kujejo v zvezde, drugi kritizirajo. Naj bo tako ali drugače, postanek ni obvezen. V gostišču. Ob jezeru pač. Na travniku pod Sv. Andrejem se ustavimo in se zazrimo v Ravensko Kočno.

Makekova Kočna

Makekova Kočna

Čez kakšno minuto se spomnimo, da bi bilo dobro zapreti usta. Pogled na zid, ki je še najbolj podoben okamnelemu valu, nedvomno ni kar tako. Kam pa sedaj? Nazaj ali naprej? Čisto naša stvar. Lahko se vrnemo po isti poti (skupaj dobrih 60 kilometrov, približno dve uri in pol brcanja), zadovoljni, da imamo za seboj lepo turo.

Dan se poslavlja

Slovo

Ali pa rinemo naprej. Možnosti je veliko. Toliko, kot je tudi poti, ki se še naprej ločujejo in združujejo. Kot bi se zgledovale po nas, ljudeh…