(20.3.2011)

Dostikrat se oziramo daleč. Prepričani, da je za obzorjem vse lepše. Toda končno ugotovimo, da je prava lepota čisto blizu. Za prvim vogalom. Ali še bližje. Tako tudi ni treba cel dan gristi kolen, da bi prišli do božajočih travnikov, sončnih žarkov, ki presevajo skozi krošnje, raztresenih skal in prelestnih razgledov.

Pravljična pot

Že vzpon na kucelj, povsem blizu doma, lahko ponudi veliko. Samo gledati moramo tako, kot je treba. Nad Tupaličami je okoli vasi Možjanca več vršičkov. Vsak je lahko samostojen cilj, lahko pa hkrati skočimo na dva ali tri. Se bomo kar sami odločili, po navadi nam pot tako ali tako krojita čas in volja.

Na robu travnika

Če se v te kraje primajemo z avtodomom, najbolje, da parkiramo na začetku Preddvora, v bližini oddaljenega obrata tovarne Jelovica (46.300127 14.428007, 455 m). Od tu jo mahnemo nazaj čez most, previdno prečkamo cesto in zavijemo desno. Vzpnemo se po cesti, ki premaga klanček, potem pa ob tabli za Možjanco znova zavijemo, tokrat levo. Cesta teče mimo hiš, nato skozi gozd, vzpon da dihanju pravo globino.

Storžič, Zaplata in Potoška gora

Kar kmalu pridemo do mesta, kjer se levo odcepi gozdna vlaka, na razširitvi se da za silo tudi parkirati. Gremo navzgor po vlaki, pod vikendom, pot postane prav pravljična. S ščepcem smisla za smeri neba, bomo že ubrali pravo. Oznak pa ne pričakujmo, znajti se bomo morali sami. Kolovoz zavija proti desni, kar bo čisto prav. Ko pridemo do travnika, je vrh nad nami, na desni strani, ob robu gozda, pri lovski opazovalnici.

Na vrhu Vrhe

Če se nam ne da gristi kolen v strmino, lahko po kolovozu nadaljujemo proti Možjanci, morebiti stopimo še do cerkvice sv. Štefana z lepim razgledom in nato po širokem slemenu korakamo do vrha s pomenljivim imenom Vrhe (689 m, dvajset minut s ceste, do tja pa s parkirišča tudi nekaj takšnega). Tam se nam odpirajo pogledi proti Grintovcem.

Na lovski opazovalnici

Če je pomlad, nam na zelenečih travnikih kar srce zaigra ob spominih na snežne radosti, ki jih je sonce tako zgodaj popilo. Pa kaj bi zato. Saj bosta okoli nas še prekmalu znova mraz in beli sneg. Navzdol gremo ob gozdu, strmina je takšna, da se lahko kot otroci zakotalimo po travi in ob tem navdušeno vriskamo. Ali pa takšne norčije samo opazujemo, tako iz daljave, nekako zadržano, preresno.

Generacije

Znova smo na kolovozu, vračamo se v smeri izhodišča. Toda le do čistine, na širokem sedlu, kjer se na drugi strani svet spet vzpne. Poti ni tu nobene, iščemo najboljše prehode med skalami, ki so raztresene po pobočju čisto tako, kot bi jih nekdo namerno postavil. Igrišče velikanov. Da smo na vrhu, bomo že razbrali (682 m, dvajset minut z vrha Vrhe).

Pod drugim vrhom

Če pa ne bomo dojeli, da se višje tu ne da več in da se na vse smeri neba svet samo še spušča, nam bo v pomoč majhen možic. Če ga le ne bo neprevidna roka ali morebiti sila narave, podrla. V tem primeru si vzemimo čas in postavimo novega. Ali zgolj poleg še enega, svojega. Le kamenja bomo kljub številnim skalam ob dostopu, komaj zbrali zadosti.

Mali možic na Vrtičniku

Sicer pa se na Vrtičniku ne bomo pretirano obirali, vrh je poraščen, razgleda zato tudi ne posebnega. Navzdol gremo lahko tam, kjer smo se vzpenjali. Ali pa vrh prečimo v drugi smeri, zavijemo na uravnavi levo in potem iščemo najboljše prehode na strmini, ki se izteče prav na cesti, če dobro namerimo, le korak ali dva od parkirišča ob cesti (deset minut z vrha).

Pogled v smeri doma

Pa je prav, da nad cesto zavijemo levo, saj je prehod sicer kar prestrm, padec na trdi asfalt pa bi bil prav nerodna in čisto nepotrebna reč. Če imamo avto parkiran tam doli, na drugi strani Kokre, pa bomo pravo pot sedaj že znali ubrati, kajneda…

Parkirišče ob cesti na Možjanco