(20.3.2011)

Kamniti zidovi nekdanjega stolpa komaj odsevajo blišč preteklosti. Pod oboki so pogled v dolino uprli strumni vitezi, grajske opravljivke so skoznje usmerjale svoje ostre poglede in črpale snov za spletke in intrige. Tudi danes še lahko slišimo polglasno mrmranje, prinese ga veter, ko zavije okoli vogalov. Strehe že zdavnaj ni več. Grad je s svojo strateško lego nekoč dajal graščakom varnost in zavetje. Toda časi se spreminjajo in danes se podivjanih osvajalcev ni bati.

Izhodišče bomo našli zlahka. Ko zapustimo avtocesto, se usmerimo ob železni cesti in najdemo svoje mesto ob železniški postaji na makadamskem parkirišču (45.958187 14.741214, 360 m). Hoje do 506 metrov visokega hriba, nad katerim plapola že od daleč vidna slovenska zastava, je za slabe pol ure. Toda ob upoštevanju nasvetov tistih, ki se na te reči spoznajo, je za naše zdravje tudi to bolje kot nič.

Pa tudi vedno so ti časi nekam čudni. Če hočemo podirati rekorde, se bomo na vrhu čudili svoji hitrosti. Če ob poti povohamo cvet, opazujemo zanimivega žužka ali se zgolj prepustimo nekim prijetnim mislim, bo čas mineval kot za stavo. In končno, zakaj pa ne? Pot najti, res ni težko. S parkirišča zavijemo levo, na prvem križišču desno, skočimo čez potok Višnjica in na prvem ovinku uberemo ozko asfaltno pot proti sami Višnji Gori.

Sedaj so naš vodič že markacije, sledimo jim in pripeljale nas bodo ravno prav. Ko se vzpenjamo v središče Višnje gore, nas preseneti na zlato verigo pripeti polž iste žlahtnosti, simbol kraja. Mimo cerkve sv. Ane jo mahamo v smeri Starega gradu. Ta je jasno viden pred nami, na vrhu ostankov plapola zastava.

Malo za Valvasorjevim vodnjakom sledimo markacijam do pojasnilne table. Na njej izvemo marsikaj o gradu Weichselburg in plemenitih Višnjegorskih. Tu je tudi začetek gozdne učne poti, tu poteka Jurčičeva pot. Če so naše ambicije večje in imamo čas, jo res lahko ubiramo do Polževega ali celo Muljave.

Nam je danes visoka obletnica zapovedovala hiter skok do ostalin preteklosti in nato beg proti domu. Pa tudi dekleti nista bili kar nič pri volji za kakšen korak več. Pridejo tudi takšni dnevi, puberteta, pa to. Saj je nenavadno, kako nam s starostjo peša spomin in bledijo podobe naše mladosti. Ravno takrat, ko bi bilo najbolj pomembno, da so nam živo pred očmi. In bi tako naše lumparije lahko primerjali z nedolžnimi šalami podmladka.

Pot je lepa, ob korakih pa se pletejo kaj nenavadne misli. Komaj dobro zajamemo sapo, že so pred nami ruševine. V grad vstopimo zlahka, ne pričakajo nas trdno zapahnjena hrastova vrata, ploha puščic, vrelo olje in stasiti vitezi z bridkimi sabljami in ostimi meči. Nekaj razgleda se v zgodnji pomladi da ujeti, poleti nam verjetno zelenje naokoli daje senco.

Grad počasi grizejo ostri zobje časa, vedno manj ga je. Pazljivo, da kakšen okrušek ne dobimo na glavo! Bi bilo kaj boleče. Če smo pravi, najdemo še kakšen zaklad, potem pa jo uberemo nazaj navzdol. Noge nam bodo ravno zaplesale v veselem ritmu neprestrmega kolovoza, ko jih bomo že pretegovali po glavni višjegorski ulici.

In se nato mimo polža, še vedno varno priklenjenega, vračali nazaj proti izhodišču. Kratek skok? Morebiti. Vsekakor pa zanimiv izlet in nov kamenček v mozaik lepote tega dneva. Zadosten razlog torej, da vzamemo pot pod noge.