(21.3.2011)

Smo kakršni smo, resda pa nam ni nikdar čisto vse prav. Tudi pri letnih časih imamo po navadi veliko za povedati. Zima je tako včasih premrzla, snega je preveč, od kidanja nas boli hrbet. Spet drugič je pretoplo, zelen Božič že ni tisti pravi, prehladna obolenja menda pri dokaj visokih temperaturah praktično eksplodirajo.

Jutro

Kot imamo vsako leto čez belo botro marsikaj za povedati, se končno od nje kar radi poslovimo. Toplota zgodnje pomladanskega sonca namreč prav prijetno pregreje kosti, na vsakem koraku čutimo, kako se rojeva novo življenje, zdi se nam, da se vsi okoli nas smehljajo. Nekaj je v zraku…

Prebujanje

Ko sneg zgine s košenin in poganjajo prvi pomladanski cvetovi, je bele zaplate v nižjih krajih možno najti le še na kakšnem smučišču. Dokler tudi žičničarji ne obupajo in priznajo, da so premagani. Ustavijo naprave in naravi prepustijo svojo pot. Pomladna toplota počasi začne grizljati prej dokaj kompaktno snežno odejo.

Sezona je zaključena

Če hočemo na ostankih narediti še nekaj zavojev, moramo pohiteti. In biti zgodnji. Saj drugače niti ne znamo, zakaj bi bilo tokrat drugače. Ni lepšega, kot prve srčne utripe novega dne ujeti še v čisti temi. Potem pa tam nekje za obzorjem opaziti prve znake svetlobe, opazovati prelivanje barv ob rojevanju in dočakati pravo eksplozijo barv.

Razlite barve

Smuči so preskakovale vesele zavoje prejšnjega dne, noč jih je utrdila in jim odložila minljivost. Pridušala sva se, da ne bi bilo nič napak, če bi progo pripravili za pomlad. A potem verjetno ne bi bila več tista, prava. In res je bil le kratki preblisk. Nato sva zopet zadihala globlje in ubirala navzgor čisto samosvojo sled.

Sonce je vstalo

Ko je nevidni slikar začel tam v daljavi s svojim čopičem nanašati vedno svetlejše barve na nebesno platno, sva bila že visoko. Koča je bila pod nama, sneg je bil tu zglajen, topli žarki so ga že dneve božali in poravnali gube. Kar smejalo se nama je ob misli na spust. Veselje naju je zajelo, kaj ne bi. Sem in tja je pridihal do naju lahen vetrič, pozdravil je naju, pozdravil je dan, pozdravil je ves svet.

Dolina še spi

Snega ni bilo prav do vrha. Pri zgornji postaji vlečnice sva snela smuči in odkorakala še nekaj korakov do najvišje točke. Zgolj toliko, da sva bila. Kaj več nama tako ni bilo pomembno. Sicer pa časa ni bilo na pretek. Vsakodnevne obveznosti, tako nepomembne, pa vseeno nujne, so zahtevale vrnitev.

Čarovnici se čas izteka

Čeprav bi najraje sedela tam na robu in vpijala življenje, sva zgolj hitro pospravila opremo, pripravila smuči in naju in se odgnala proti dolini. Prva danes, mogoče zadnja. Smuči so rezale sled v snežno odejo, sproščenost in svoboda. Nisva se pustila omejevati.

Stari vrh

Ko sva švignila mimo koče, so se že poznale ostaline zavojev dneva prej. Ni bilo več tiste sproščenosti, smuči so poskakovale, ropotale, midva sva šklepetala skupaj z njimi. Smuka je postala rodeo. Sreča vsaj, da je bilo snega še zadosti. Le tam nižje, je bila cesta že kopna. So pohiteli in smučišče takoj, ko se je žičnica ustavila, pregriznili.

Vriskanje

Nisva se vznemirjala, oster zavoj, korak ali dva po smučem neprijaznem svetu, potem pa spet vriskanje med drsenjem proti dolini. Že sva bila pri avtomobilu, hitela proti domu, službi. Jutro je odhajalo, dan je zaspano mežikal…

Pure Gold...