(17.7.2010)

Krka je reka, kateri bi vsaj v spodnjem toku, težko pripisali kakšen pravi adrenalin. Toda zanimivo je, da sem edino prasko na čolnu dobil na Ljubljanici in da smo bili na poletno ležerni Krki bistveno bližje neprostovoljnemu kopanju, kot na brzicah in jezovih kakšne divje lepotice. Videz torej vara in zato je tudi Krko treba jemati z zadostno mero spoštovanja.

Seveda se Krka na svojih dobrih 90-ih kilometrih poti spreminja, zatorej bo doživetje ob urah sobivanja lahko zelo različno od mesta, kjer naredimo prve zamahe z veslom, pa do tja, kjer trudni čoln spet prislonimo k bregu. Čeprav še vedno velja, da je Novo mesto s svojimi raznimi odplakami Krki kaj slab boter, se stanje izboljšuje do te mere, da je nad in kmalu pod mestom voda menda že kolikor toliko primerna za čofotanje.

Kombinatorika logistike se je nenavadno obrnila, ko se nam je pridružil Boris. Vendar pa je predvideno mesto začetka spusta pri Tuševem supermarketu zaradi del na Šmihelskem mostu odpadlo. Še več. Poizvedovanje pri možeh postave je imelo za posledico prebijanje skozi center mesta in »rahlo« prekoračitev dovoljene teže na Kandijskem mostu.

Pa je most zdržal, živčki pa tudi. Predvsem moji, ko sem bil le sopotnik. Pripombe Maje, da bi mi na sosednjem sedežu kotel že razneslo, pa je seveda čisto iz druge zgodbe. Do reke smo končno privijugali nad Novim mestom in se odločili, da gremo še malo naprej. Bolje rečeno nazaj. Torej ob toku navzgor.

Za izhodišče smo izbrali počivališče za cesto nad vasjo Srebrniče (45.792177 15.121918). Prostora je dovolj. Za parkiranje. Da bi spal takoj za cesto, pa verjetno nikomur ne diši. Zato bo bolje poiskati kakšen miren kotiček. Če nas ni povsem nerazumno strah ponočnega dogajanja, je v bližini zanimivo pokopališče (45.792309 15.138064).

Na izhodišču dostop do Krke ni težaven. Za ribiče. Pa tudi s čolnom ni kaj posebnega. Le o čistosti se vprašaš, ko tik ob robu plava crknjena riba. Bljak. Če se ozremo proti toku, vidimo jez pri vasi Loke. Pred nami je najbolj miren kos poti, reka je počasna, brez zamahov z vesli bi obstali na mestu. Če je dan vroč, bo sence bolj malo. Zato lahko osveži le hladna pijača iz nahrbtnika ali nenaden napad divjih piratov.

Veslamo mimo zaselka Groblje in nato vse naokoli gozda na desnem bregu, nasproti Cegelnice, ki je od reke zahteval za premočena čela kar predolg okljuk. Končno po petih kilometrih in pol zapeljemo pod Šmihelskim mostom. Tu spodaj nas dela na cesti ne ganejo, senca mostu pa prija. Veslamo naprej.

Ob reki je sem in tja tudi kakšna raca, malo za Kandijskim mostom pa tudi labod. Pravi? Ja pa jade. Plastična kreatura pluta, privezana ob breg. So pa zato precej bolj žive goske na drugi strani. Prav firbčno pridejo pogledat, kakšne čudne ribe se spuščajo po reki. Novo mesto je nad nami, pogled nanj z rečne gladine je čisto samosvoj. Zatorej se ne splača hiteti. In reka nas k hitenju res ne sili.

Toda za ovinkom se začne zabava. Prvi jez na našem delu vodne poti je tisti, ki je poskrbel, da do sedaj v naše žile ni špricnila niti kapljica adrenalina. Pod jezom so skale in razna navlaka, ki jo je prinesla voda, zatorej poglejmo, kje bo prehod najlažji. Mi smo se držali bolj desne strani in težave nam je povzročal le nizek vodostaj.

Čez ta jez smo se še zapeljali, pri vseh ostalih pa je bilo potrebno vsaj malo poriniti. Ker tu nismo bili prvič, smo vedeli, da se ob nekoliko višji vodi, čez jezove pelje tudi brez tovrstne rekreacije. Peljemo pod lesenim mostom za pešce proti drugemu jezu. Tudi tu smo izbrali bolj desno stran, potem pa vodo čebrali proti Ločenskemu mostu.

Zabavali smo se z opazovanjem koz ob poti in ob tem razpravljali, da bi bile odlične za večerjo. So pred našimi grozljivimi nakanami zbežale v hrib. Saj so imele prav, kaj pa se ve, če ne bi kdo od teh piratov res skočil na obalo. Naslednji jez pod Mačkovcem pa je pokazal zobe.

Tudi tam, kjer je bil verjetno nekdaj mlin, smo se odločili za desno stran. Par, ki se je hladil pod jezom, se je potem, ko smo ugotovili, da kanal povsem na desni ne bo vozen, raje umaknil. Vzeli smo nekaj zaleta in seveda že takoj na začetku obtičali. Ko sva čoln z Majo porinila naprej, pa sem uspel nazaj v čoln skočiti le sam.

Brez prvega veslača, se je čoln pod jezom zabil v skalno steno. V vodo je odletel sodček in ena otroška japonka, kar sem ročno pobral, potem pa z dekletoma odveslal nazaj do jezu po Majo. Nekaj burne diskusije o napakah krmarja in posadke je seveda bilo, a konec dober, vse dobro. Jez pri Lešnici bi bil ob višjem vodostaju enostaven. Pa tudi sedaj ni bilo težav, le naše klobase je bilo treba malo poriniti čez.

Smo pa zato vedno bolj pogrešali obilje vode nad Novim mestom. Nekje so bile takšne plitvine, da smo kar malo vlekli trebuh noter, da bi šlo. In je. Sicer pa smo bili iskanja vodnatih prehodov navajeni že iz Kolpe. Veslali smo pod mostom pri kraju Otočec, nato pa ob množici kopalcev na desnem bregu, za plitvinami nad gradom, raje ubrali bolj levo smer.

Še zadnji spust čez jez, zavesljaji mimo parkirišča, seveda poreden obrat pod lesenim mostom, kjer je prepovedano čolnarjenje in pristanek ob opazovanju beline prešerne neveste na eni strani in smrdeče kanalizacijske cevi na drugi. Štirinajst kilometrov dolžinske mere smo se z Dolenjsko lepotico družili štiri ure. Lahko bi bili hitrejši, lahko tudi ne. Mi smo šli ravno prav. Tako, kot nam je najbolj ugajalo. Saj tako je tudi najbolje.