Preko Mure in nazaj

(31.7.2010)

Ko pomislimo na Prekmurje, nam seveda pridejo pred oči najprej kar nekako dolgočasne Panonske ravnice in Mura, ki lenobno teče med njimi. Ljudje pa seveda prijazni, kaj bi ne bili. In nekako umirjeni, kot je tudi krajina okoli njih.

Kapela v Logarovcih

Kapela v Logarovcih

Pa se mi zdi, da so ljudje tostran in onstran Mure bolj kot ravnicam podobni reki. Od daleč, površno, ležerni. Od blizu pa polni moči, življenja in silnih čustev. Bi kakšen Miško nedvomno prikimal, da bo kar držalo. Za obiskovalca pa vsekakor to niso kraji, kjer bi mu bilo dolgčas. Je preveč za početi.

Boreci

Boreci

Če se že ne odločiš za kakšno zdravilno kuro v enih od term, kot se nekdanjim zdraviliščem danes bolj moderno reče, imaš možnosti za bolj aktiven dopust dovolj. Hoja, takšna ali drugačna, tek in seveda kolesarjenje, ti poženejo kri po telesu. Ob tem je stopnja napora povsem odvisna od nas.

Kolo Babičevega mlina pri Veržeju

Kolo Babičevega mlina pri Veržeju

Lahko si izberemo ceste med neskončnimi polji, ravne kot bi jih nekdo z ravnilom potegnil, ali pa zavijemo na Goričko, kjer se globoko dihanje ob vzponih prav kmalu zamenja z vriskajočim spustom. In tako vedno znova, kot da ne bo konca.

Notranjost mlina

Notranjost mlina

Kje začeti? Je to sploh važno? Kjerkoli je možno, za avtodom je dovolj prostora tako v kampih, kot izven njih. Le tako ga pustimo, da ne bomo nikomur na poti, primerna parkirišča je najti skoraj v vsakem kraju. Mi smo tokrat začeli pri prijateljih v Prlekiji, blizu Gajševskega jezera.

Babičev mlin

Babičev mlin

Od tam smo zavili proti kraju Boreci in komaj smo v Križevcih pripeljali na glavno cesto, že uvijali proti Veržeju. Trije kilometri dokaj prometne ceste nas niso ravno navdušili, ravno tako tudi ne posedovanje kakšnih uporabnih informacij za našo pot v turističnih informacijah.

Mura

Mura

Na koncu vasi smo zavili proti Babičevemu mlinu. Toliko, da se približamo Muri in začutimo njen tok. Mlin na reki se je kar hitro vrtel. Da je reka hitra, se je videlo po sodčku, ki je priplaval po reki in kmalu izginil v daljavi. Mlin si je možno ogledati, moka pa…stvar okusa.

Prekmurje

Prekmurje

Vrnili smo se v vas in zavili levo čez most preko Mure in njenih kanalov. Potem pa v Dokležovju, že v Prekmurju, zavili proti Bakovcem, tam pa proti Murski Soboti. Peljali smo skozi mesto najprej po Bakovski ulici, Gregorčičevi in zavili na Slomškovo, pri hotelu Diana na Slovensko cesto in za mestnim parkom na Lendavsko ulico. Tej smo sledili do nakupovalnih centrov.

Spomenik NOB v Murski Soboti

Spomenik NOB v Murski Soboti

Če se hočemo izogniti prometni cesti, je potrebno na krožišču za bencinsko črpalko zaviti desno proti Noršincem. Pot je tu manj prometna in tako za vožnjo prav prijetna. Za Ivanjci smo prispeli do glavne ceste, zavili proti Bogojini in iskali smer do znamenite Plečnikove cerkve.

Plečnikova cerkev v Bogojini

Plečnikova cerkev v Bogojini

Bila je odprta, zato smo stopili vanjo, za trenutek vdihnili tiho duhovnost, potem pa odškripali nekoliko nazaj mimo pokopališča. Na priporočilo prijateljev smo se po strmi cesti vzpeli na eno od turističnih kmetij. Je bil prava ura in želodčki lačni. Dödoli za tastare, otroci pa seveda klasična izbira.

Dödoli

Dödoli

Škripali smo nazaj proti pokopališču in pod cerkvijo sledili poti proti Goričkemu. Zavoj na glavni cesti levo proti Bukovnici, nato pa klanci skozi gozd pokažejo pravi značaj valovite pokrajine. Nekaj vzpona, ravno toliko, da srce začne bolj srečno biti, nič več.

Goričko

Goričko

V Bukovnici smo sledili oznakam za Bukovniško jezero, se na robu gozda ozrli po Goričkem in nato nekaj minut meditirali ob jezeru. Seveda smo potrebovali energijo za vožnjo naprej. Kje bi jo dobil bolje, kot ob sv. Vidu. Ker pa nam je ni bilo dovolj, smo si jo pri Vidovem studencu natočili še za s sabo.

Bukovniško jezero

Bukovniško jezero

Spustili smo se v vas Dobrovnik, prečkali glavno cesto in nato peljali proti Renkovcem, Gančanom in Beltincem. Kakšna imena! Sicer pa sama ravnina, edini vzpon je predstavljal most čez avtocesto. Prometa pa skoraj nič. Odlično.

Izvir energije

Izvir energije

V Beltincih smo na glavni cesti zavili desno, pa takoj spet levo, peljali mimo gradu in cerkve. Pot proti Ižakovcem je bila uradno zaprta, so jo namreč ravno obnavljali. Pa nam je domačinka namignila, da ni težav. In res jih ni bilo. Makadam ter slalom med lužami tik pred Ižakovci.

Bicikliranje proti Beltincem

Bicikliranje proti Beltincem

V vasi smo na drogu opazili štorkljo v svojem visokem gnezdu, potem pa nadaljevali pot proti otoku ljubezni. Kot ga popularno imenujejo. Ob mlinu se nismo prav dolgo obirali, bolj nas je zanimal brod. Pa smo izvedeli, da sta deževje in ob njem narasla voda tu odložila preveč peska, zato bi med vožnjo čez Muro lahko nasedel. Tudi namigovanje, da smo lahki in bomo trebuhe noter vlekli, nista pomagala. Pa nič.

Nekoč...

Nekoč...

Brcali smo naravnost čez mostiček proti Ižakovcev, a pri nogometnem igrišču zavili na makadamsko pot levo. Tu je potrebno nekaj pazljivosti, navigacija bi rekla, sledite glavni cesti. Ta nas je pripeljala skozi gozd in ob travnikih do mostu čez Muro. Za odcepe pa ne bi dal roke v ogenj… Tu naprej je pot znana.

Cerkev v Beltincih

Cerkev v Beltincih

Pač do izhodišča. Če smo začeli na prleški strani. Kolikor smo drugje, bo potrebno pač ubrati pravo smer. Naša se je ob vožnji proti Logarovcem po osmih urah postankov ob prijaznih ljudeh in skoraj 80 kilometrih ravnic, počasi zaključevala…

Prekmurje, na svidenje...

Prekmurje, na svidenje...