(1.2.2009)

Turni smuk z Vitranca? Seveda je možen. Od kar so ugasnile sanje Kranjskogorcev o smukaški progi in so končno tudi ugotovili, da proga izpod vrha Vitranca ne ustreza nobenim varnostnim standardom. In dokler je muzejski primerek enosedežnice zasut pod metri snega.

Izhodišče je Kranjska gora (810 m). Kje se da parkirati in spati, je v zadnjem času stvar zmede s tablami in bolj ali manj dobre volje redarjev in varnostnikov. Še najbolj zanesljivo bo mir pri parkiranju in spanju na velikem parkirišču za policijo (N46.486736 E13.777517). Od tam bo treba peš do roba smučišča. Potem pa po njem navzgor, kar naravnost.

Seveda le, če smučišče še ne obratuje, drugače je bolje smučino vleči ob smučišču. Kolikor gre. Prečimo sidro Preseka 2 in se držimo desne, pod štirisedežnico Vitranc 1. Ko se nam na levi odpre strmo smučišče lahko zagrizemo v breg ali pa gremo v smeri Podkorena in po nekaj deset metrih zavijemo levo nazaj po bolj položnem smučišču.

Potem pa nad zgornjo postajo štirisedežnice Vitranc 1 spet strmo navzgor in desno do vrha štirisedežnice Podkoren. Tu najdemo najboljše mesto za prehod preko strmine. Ponavadi ne bo težav, saj ne bomo prvi in bomo tako lahko sledili že začrtani sledi. Pa tudi sicer se bi izgubili kaj težko.

Gremo pač po nekdanjem smučišču, sled lahko včasih zavije kakšen meter v gozd ob robu, drugače pa navzgor, pa potem desno in po strmini vse do vršnega slemena. Zadnji del bo treba iskati pot med smrekami. Ali pač sledimo progi levo.

Tu se, če je le kaj vremena, spustimo nekaj metrov nižje, do vzletišča za zmaje. Tiste letalne, ne tiste, ki smo jih morebiti pustili v dolini. Odpre se nam čudovit pogled na Kranjsko goro in Gornjesavsko dolino. Potem pa v vsakem primeru desno, do zgornje postaje enosedežnice. Okoli dve uri bomo sopihali do te, 1578 m visoke točke, do vrha je še pol ure več.

Če imamo zadosti lahko odsmučamo navzdol. Po nekdanji progi ali pa kar pod žičnico. Lahko pa, iščoč kotičkov, kjer le tišina šepeta, smučino vrežemo v svež sneg proti vrhu Vitranca. Od enosedežnice sledimo slemenu le še malo po ravnem, nato nas čaka nekaj spusta. Pa ne preveč, samo toliko, da je ob povratku vzpon siten.

Svet se kmalu spet prične počasi vzpenjati, slemenu sledimo vse do vrha (1636 m). Ga ne moremo zgrešiti. Obroblja ga nekaj osamelcev, katerim je čas že zdavnaj izpil kri življenja. Med smrekami se odpira pogled na Ciprnik, (če je kaj vemena, seveda) sleme pa se prične spuščati. Ne naprej, nazaj bo treba. Po isti poti do žičnice in potem navzdol.

Vriskajoč v pršiču, daleč od hrupa in množic. Te srečamo šele nekje nižje in se pohlevno, skrivajoč ravnokar pridobljeno bogastvo, odplazimo v elegantnih zavojih proti dolini. In že delamo načrte, da bo sem gor spet treba priti. Takrat, ko bomo celo pot prehodili v tišini, brez drdranja modernih naprav za goljufanje strmine.

(31.1.2009)

Peč (Tromeja) oziroma Ofen (Dreiländereck) oziroma Monte Forno bi bila dejansko precej nezanimiva za turne smučarje, če ne bi v zgornjem, bolj strmem delu poseka omogočala zanimivo, ravno prav strmo vijuganje.

Izhodišče je lahko vas Rateče (865 m), sploh če je cesta, ki pelje proti Peči, zasnežena. Lahko pa si za izhodišče izbereš tudi mejo. Čeprav pri Kompas shopu (nekdanji Duty free) piše, da je parkirišče le za stranke, je verjetnost, da bo kdo grdo gledal tam parkirani avtodom majhna (N46.4972809 E13.7039977). Pa saj, če kupiš zwei eier überraschung si tudi stranka, kajneda.

Smuči je možno nadeti takoj na robu parkirišča, v smeri Italije. Od tam jo mahnemo navzgor kar naravnost, mimo lesene kolibe in potem počasi bolj desno. Ujeti je namreč potrebno cesto, najkasneje pred zadnjimi hiškami. Od tam naprej je cesta tudi pozimi zasnežena, saj se po njej ljudje radi sankajo.

Cesti sledimo do mesta, kjer zavije desno proti planinskemu domu. Mi gremo levo in ob tablah zavijemo v gozd. Po nekaj minutah hoje (če pred nami ni sledi, so nam lahko smerokaz kar letne markacije), pridemo do poseke. Sedaj se lahko vzpenjamo po njej, precej lažje in bolj elegantno pa je slediti letni poti.

Ta gre deloma po gozdu, občasno pa pokuka tudi na poseko. Ravno toliko, da je možno vreči pogled proti Tamarju in goram v okolici. Seveda, če nismo potopljeni v oblačno morje. Potem so razgledi omejeni, a vseeno zanimivi. V svoji posebnosti. Ko pridihamo do televizijskega oddajnika in hiške poleg, smo že skoraj na vrhu (do sem dve uri, 1508 m).

Le še mimo znamenja treh narodov stopimo do vrha nad končno postajo sidra. Do sem namreč pripeljejo tudi žičniške naprave smučišča Dreiländereck. Potem pa navzdol. Bolj ali manj po smeri pristopa, le smuka v gornjem delu poteka po poseki. Če seveda sneg ni pomrznjen. Potem je včasih bolje iskati pršič na gozdnih čistinah.

Na vsak način je smuka za vriskat. Saj pač vlečeš čisto svojo sled. Edinstveno. Ko se čez gozdni del pod poseko spet prebijemo do ceste, ni druge, kot da ji sledimo. Lahko povsem do Rateč. Še boljše pa je, če opazujemo desno stran ceste. Ko jo namreč prečka električna napeljava, zavijemo desno in smučamo pod električnim vodnikom najprej bolj strmo navzdol (na dnu strmine pobočje preseka žičnata ograja, zato pozor, da smuči ne zaidejo podnjo), nato pa prečimo pobočja dokler pod seboj ne zagledamo ceste.

Na primernem mestu zavijemo nanjo in ji sledimo do prvih hiš. Takoj za njimi zavijemo desno in po pobočjih vijugamo navzdol do izhodišča (v ne najboljših razmerah tri četrt ure).

Bolj hecno razumevanje turno smučarske terminologije

Ker se bo turno smučarska sezona v kratkem spet pričela, je zadnji čas, da svoj lonček pristavimo tudi tisti, ki se s turnim smučanjem ukvarjamo bolj teoretično. Moj prispevek k razvoju turno smučarske znanosti pričenjam s hipotezo, da je z množičnim navalom zelencev na bele strmine prišlo do vdora vrste nestrokovnih izrazov v turno smučarsko terminologijo.

Nekateri od teh izrazov so se celo »prijeli« in pričeli nekritično uporabljati, spet drugi so s prvimi zvončki odšli v večno pomlad. Ker menim, da je potrebno reči bobu bob ali kot pravimo v planinstvu klinu klin, sem se odločil za znanstveno analizo uporabljanih izrazov, ki bodo verjetno služili tudi mlajšim rodovom v nadaljnjo blagohotno uporabo.

Slovar seveda ni zaključena celota in verjamem, da bo kdo z veseljem še kaj dodal, poleg tega tokrat zaradi omejenega prostora obravnavamo le troje zanimivih področij – opremo, smučarske sloge ter vrste snega. Morebiti se bo nekoč nekdo s podobnim pristopom lotil tudi drugih področij planinske (in gorniške, da ne bo zamere) znanosti.

Slovar je razdeljen tako, da je razumljiv vsakemu laiku in ne potrebuje dodatnih pojasnil. Vsebuje le izraze, katerih pomen se je izkristaliziral v dolgih letih uporabe.

OPREMA:

SMUČI – Po mnenju nekaterih celo najpomembnejši del opreme turnega smučarja. Dvoje lesenih dilc, za lažje premagovanje skal na poti, spredaj zakrivljenih navzgor. Na zgornjem delu se jih bolj ali manj uspešno drži okovje. Spodaj imajo raznobarvno maso, katere namen ni povsem jasen.

Najverjetneje je namenjen zaščiti smuči pri transportu od tovarne do prodajalne. Vsekakor si vsak pravi turni smučar dokaj uspešno prizadeva, da bi se nadležnosti na spodnji strani čimprej znebil. Podobno je tudi z robniki smuči, ki so jako nevarni za floro in favno na poti turnega smučarja. Zato jih je treba čim preje otopiti ali po možnosti celo odtrgati. Nekateri se po strmini spuščajo tudi z doma malce obdelanim plohom, ki ga slovesno imenujejo bord ali še ne povsem odraslimi smučmi – bigfutkami.

TURNO OKOVJE – Zanimive naprave na smučeh, ki smučarju ponavadi ob najmanj primernih trenutkih demonstrirajo svojo samozaščitno naravo: izmet navzgor, levo ali desno, ob slabi pritrditvi pa so možne tudi druge kombinacije. Okovje je kompaktno, a vseeno polno drobnih detajlov, ki po vratolomnih prekopicevanjih nudijo poseben užitek (imenovan tudi puzzle efekt) ob njihovem iskanju daleč naokoli in ponovnem – ponavadi neuspešnem – sestavljanju.

TURNI ČEVLJI (da malce jezimo lektorje – PANCERJI!) – so dvoživke od katerih se pričakuje, da bodo povsod uživale. Na spodnji strani se jih ponavadi drži bolj ali manj obrabljen podplat, ki naj bi omogočal (ne)varno hojo. Potrebno je poudariti, da iz do sedaj še ne povsem raziskanega vzroka, na notranji strani puščajo na koži smučarja posledice, ki jim pravimo tudi žulji.

PALICE – Potrebna opora ob smučanju. Izvedbe so različne. Izredno primerne in tudi cenovno ugodne so leskove veje, včasih si lahko pomagamo tudi z različnimi krepelci, ki jih najdemo ob poti. Opozorimo pa naj, da njihova trdnost ni vedno v skladu z vsemi narodnimi in mednarodnimi standardi. Poleg omenjenega lahko sem in tja najdemo tudi razne kovinske izvedbe. Te so zelo primerne če nas ujame nevihta, saj močno privlačijo strelo in jih lahko uporabimo za strelovod.

Vedno bolj pogoste so tudi raztegljive palice. So zelo praktične. Če izgubimo en del, lahko preostala dva dela še vedno raztegnemo na primerno dolžino. Iz bogatih izkušenj uporabnikov naj povzamemo, da je k tem palicam nujna tudi dodatna oprema – lepilni trak in več vrvi. Tako nam včasih uspe palico zvezati in zlepiti skupaj, da omogoča dejansko uporabo.

PSI – Dvoje podivjanih živali, ki se medsebojno spoprimejo in jih v mrzlih jutrih lahko ločimo brez večjih poškodb le s pomočjo krpanovsko močnega znanca. Ko jih pravilno namestimo na smuči postanejo praviloma izjemno krotki in se ne zagrizejo v nič več. Včasih pobegnejo in se moramo vračati ponje.

ŽOLNA ALI PIPS – Zelo pomembna turno smučarska priprava, namenjena uničevanju mrčesa. Omenimo naj, da je žolna seveda bolj ekološko neoporečna, pips pa nedvomno bolj učinkovit za lokalno uporabo (npr. pod pazduho). Nekateri navajajo tudi njen pomen pri reševanju izpod plazov, vendar ta funkcija še ni zadosti raziskana.

NAHRBTNIK (spet kost za lektorje ali bogobvaruj celo za kakšen klin – RUKZAK) – samomučilna naprava, ki jo, odvisno od sadomazohističnih teženj posameznika, ta bolj ali manj napolni z vrsto ponavadi povsem nepotrebnih zadevščin. Se pa včasih med vso šaro najde tudi kakšna koristna zadeva – npr. hrana (ne smejo manjkati ribice v konzervi in domača klobasa) ter pijača (tu je stvar že bolj prepuščena domišljiji, kakšno primerno grelno sredstvo pa je pač obvezno).

Ob tem naj le opozorimo, da nekateri že omenjene grelne pripomočke rahlo napačno označujejo tudi kot prvo pomoč. Ta sicer res lahko vsebuje tudi alkohol, a v malce bolj čisti in tako žal ne preveč pitni obliki.

CEPIN IN DEREZE – Dvoje zelo nevarnih pripomočkov z vrsto ostrih izrastkov. Čakamo še na navodilo Ministrstva za notranje zadeve glede njune uvrstitve med hladno orožje po Zakonu o orožju. Razmišlja se celo, da bi vsak imetnik moral opraviti izpit iz poznavanja orožja, zdravniški pregled s posebnim potrdilom psihiatra itd.

Pripomočka sta še posebej nevarna za samopoškodbe ali vsaj razparanje (po možnosti tujih) kvalitetnih hlač. Slednja zadeva se glede na poznane primere zna končati v primeru udeležbe nasprotnih spolov zelo neprimerno – ne v bolnici ali pred sodnikom, temveč kar pred matičarjem. To še dodatno kaže na izjemno nevarnost priprav in nujnost, da se uporaba strogo omeji in spravi pod ustrezen nadzor.

MODNI DODATKI – Naj mi bo oproščeno, toda zaradi popolnosti podane informacije naj navedemo natolcevanja, da so za množičen razmah tovrstnih zadev krivi nesrečniki, ki se na izhodiščih ponosno postavijo poleg zloščenega lepotca z oznako LJ na registrski tablici.

Mi tem zlohotnim obtoževanjem (javno seveda) ne moremo slediti. Modni dodatki so predvsem oprema, ki je tako nova, da niti v tovarnah še ne vedo, da jo delajo. Mednje pa uvrščamo tudi predmete, katerih uporabnost še ni povsem raziskana, nas pa odločen nastop njihovih lastnikov prepričuje, da so neobhodno potrebni.

FOTOAPARAT – Nujni del opreme. Z njim beležimo bolj ali manj uspešne smučarske poskuse sotrpinov. Lahko nam služi tudi kot sredstvo za zbiranje dokaznega materiala za uveljavljanje odškodninske odgovornosti od pravega povzročitelja strmih in bolj ali manj zasneženih pobočij.

Čeprav naj opozorimo, da učinkovitega načina privedbe toženca na sodišče do sedaj še niso našli. Osebnega odhoda k njemu pa, vsaj predčasno, seveda ne priporočamo…

SMUČARSKI SLOGI:

SMUČARIJA – Danes že povsem izumrl slog turnega smučanja.

Ker pa naj naš slovarček zajame tudi nekaj zgodovinskih izrazov, ga vseeno omenjamo. Pomenil je smučanje po snegu, beli snovi, ki je omogočala idealno drsenje smuči. Smuka se je pričela na vrhu hriba in končala pri prevoznem sredstvu (v času, ko je bila smučarija še možna, so bile to predvsem različne živalske vprege, kolesa za bolj premožne in kasneje prvi parni vlaki).

KOMBINACIJA – Včasih predvsem pozno pomladanska, dandanašnji dan pa včasih kar celosezonska panoga. Pri njej navdušenci kombinirajo dva ali celo več slogov (npr. vijuganje po krpah snega, preskakovanje kamenja in skal, drsanje po ledu, plezanje po borovcih – skrotovju, hitrostno zaustavljanje na travi itd.)

ŠODERACIJA – Zelo izpiljen in priljubljen slog. V osnovi je pomenil vožnjo preko manjših ali večjih kopnih odstavkov. Nekateri pa so slog tako izpilili, da se snegu, ki se bognedaj pojavi na njihovi poti, bolj ali manj uspešno izogibajo.

AKROBATSKI SKOKI – Zelo atraktivna dejavnost, še posebej priljubljena pri turno smučarskih fotografih. Udeleženci izvajajo bolj ali manj zahtevne akrobatske figure od prevalov, preskokov, ti. špage. Najbolj izkušeni izzivajo usodo tudi s skoki preko naravnih ovir ali celo z skoki v globino (podvrsta skokov v daljavo). Ker pa je za postavitev rekorda nujno preživetje tekmovalca (v bolj ali manj celi obliki) je že od povojnega časa nedosegljiv dosežek doskok v Slovensko grapo v Steni.

ALPINISTIČNO SMUČANJE – Kaskadersko spuščanje po strmih odstavkih sten, grap, prepadov. Posebej izzivalno je hitrostno alpinistično smučanje, kjer posamezniki skušajo čim hitreje priti v dolino. Posledice so včasih tudi močno boleče.

PROSTI SLOG – Odvija se po skrotovju, kjer smučar izvaja skoke, prevale, premete in podmete. Gibi so včasih podobni plezanju v steni, včasih plezanju po drevju, največkrat pa spominjajo na gibe, zamahe in poskoke, kot jih je izvajal pračlovek, ki se je spuščal z drevesa na trdno zemljo.

Slog je med smučarji vedno bolj priljubljen, naravovarstveniki pa se s tem (kot ponavadi) ne morejo sprijazniti. Opozarjajo na posledice, ki jih človek kot del narave ob takšni dejavnosti utrpi. Gre za razne praske, zbode, ubode, zlome in prelome.

VRSTE SNEGA:

PRŠIČ – Lahek, posebej priljubljen sneg za smučanje. Resnica je včasih tudi drugačna. Nekateri namreč s količino namestitve na smučarska pobočja pretiravajo. Vožnja skozi zamete pršiča pa je težavna in včasih tudi nevarna (lahko se izgubiš v pršiču, srečaš lačnega Tirolskega jetija). Nekateri omenjajo tudi možnost, da se nenadejano znajdeš v hitrem prevoznem sredstvu za dolino, imenovanem tudi plaz.

LED – Trdna snov, zelo obremenjujoča za robnike smuči, zato smučanje po njej odsvetujemo. Tudi padci so ponavadi bobneči in boleči. Manjša področja se dajo za smuko primerno obdelati s pomočjo električnega kaloriferja ali kakšne druge grelne naprave.

VODA – Označujemo ga tudi juga, odjuga, packarija, gnilec, d***. Smučanje po tovrstnem snegu ima že značilnosti smučanja na vodi in zato zahteva posebno tehniko. Posebej pomembno je, da je smučar oblečen v neoprensko obleko in opremljen s kvalitetnim rešilnim jopičem.

Tudi reševalec iz vode ob progi spusta ni nepotreben varnostni element. Ob tem naj opozorimo, da morajo biti priprave za spuste po pobočjih, opremljenih s takšno podlago, glede na dolžino in moč motorja registrirane pri Upravi Republike Slovenije za pomorstvo.

In kaj naj povemo za zaključek. Turnosmučarska znanost se mora razvijati in bogatiti. Zatorej so vsakršni dodatni prispevki velecenjenih mož z akademsko izobrazbo s področja turnega smučanja jako dobrodošli. Vsem pa prav lep, že skoraj pozabljeni pozdrav: Smuk!

(Planinski vestnik, marec 2003)

(11.1.2009)

Med Korenskim sedlom in Pečjo ali kar Tromejo (ker pač na njej mejijo Slovenija, Italija in Avstrija) je le en izrazit mejni kucelj. Kakšen bolj zveneč naziv si zaradi svoje, relativno skromne višine (1552 m), niti ne zasluži. Vendar pa je višinska razlika iz izhodišča v vasi Sovče – Seltschach (683 m) nad Arnoldsteinom kar impresivnih 850 višinskih metrov.

Izhodišče je lahko kar parkirišče pod smučiščem, kjer parkirajmo takoj pod klančkom desno, saj tam zagotovo ne bomo imeli težav niti s spanjem (N46.452162 E13.713633). Zjutraj pa je na pot potrebno kar zgodaj, če se hočemo navzdol spustiti po smučišču in ujeti še kakšna rebrca. Toda pozor. Svetleči pano nad blagajnami opozarja, da je hoja po smučišču izven obratovalnega časa prepovedana.

Torej bodimo tako zgodnji (pred sedmo uro), da nas kakšen žičničar ne bo potegnil za ušesa ali pa se (kar je še bolje) smučišču čim bolj izognimo. To se da storiti tako, da gremo mimo vhoda na trosedežnico in levo pod njo. Najkasneje tam si nataknemo smuči in gremo pod sedežnico do mesta, kjer klanec postane kar strm. Zavijemo levo v gozd in prečimo po bregu do roba poti.

Tu ujamemo markacije in jim sledimo do razcepa poti. Zavijemo po gornji desno in ne levo, kamor vabi smerokaz za Pöckau. Pot nekaj časa še pelje v isti smeri, potem pa zavije desno in nas pripelje do smučišča. Tu ni druge možnosti, kot po krajši strmini ob njem, potem pa pod leseno hiško spet levo po izrazitem kolovozu v gozd.

Kmalu spet srečamo markacije in poti sledimo dokler nas mimo podrte smreke ne pripelje na smučišče. Čaka nas kar konkretna in sitna strmina ob robu smučišča. Ko pridemo do umetnega jezerca, pa ni več druge možnosti, kot po robu smučišča navzgor. Vedno bolj se nam odpirajo razgledi v dolino in predvsem na Dobrač, ki se na nasprotni strani doline kopa v soncu.

Ko pridemo na Sovško planino in je pred nami sidro, ki pelje prav pod vrh Petelinjeka, zavijemo levo in prečimo pobočje, dokler ne pridemo spet do smučišča. Po njem se vzpnemo do vrha sidra in mimo hiške za žičničarja še nekaj metrov do vrha Petelinjeka (na njem stoji mejna tabla). Za vzpon potrebujemo približno dve uri, za spust po smučišču pa deset do petnajst minut.

Z vrha se nam med drevjem in nenavadnimi zimskimi oblikami odpirajo pogledi v dolino. Navzdol lahko čaramo delno po smučišču in delno po gozdu ali pa se pač prepustimo nevoženim rebrcem in odvijugamo v dolino. Ma, tudi turni smučarji smo samo ljudje in včasih tudi to prav paše…

(28.12.2008)

Škofjeloško hribovje ima presenetljivo veliko zanimivih turnih smukov. In nekateri sploh niso od muh. Tudi Ratitovec je tura, ki ni pretežka za začetnika in po drugi strani prav uživaška za izkušenega turnega smučarja. Čeprav tudi slednjega lahko čaka kakšno presenečenje. Včasih tudi ne preveč prijetno.

Če nimamo volje, da bi smuče nataknili že v Železnikih, je kar pravšnje izhodišče Prtovč (1011 m), vasica na vrhu razgibanih travnikov, obešena pod strma pobočja Ratitovca. Do nje ni težko priti, cesta se v Železnikih odcepi levo, le malo za Mercatorjem in bazenom. Cestna tabla nam prepreči, da bi odcep zgrešili, če pa ga že, pri cerkvi le obrnimo.

Strmina je že, toda tudi za avtodom ne prehuda. Tako z vzponom ne bi smeli imeti težav, če le cesta ni zasnežena ali poledenela. Parkirišč je zvečer in zgodaj zjutraj dovolj, potem pa se kar hitro zapolnijo (N46.227915 E14.113057). Zato tudi tu velja lep pregovor – rana ura, zlata ura.

Najbolj ravna so mesta nad cerkvijo, tam bomo nedvomno brez težav lahko tudi prespali. Zjutraj gremo do vasi in skozi njo sledimo markacijam za Ratitovec čez Razor.

Nad hišami se začne pot strmo vzpenjati, če ni dosti snega tu dostikrat iz snega gleda kamenje. Ko se strmina malo unese, pot zavije levo in na krajši uravnavi desno. Te smeri se potem kar držimo, najprej ob rahlem vzponu, nato po dolgi prečki. Gremo mimo odcepa za lovsko kočo in ko se svet odpre, smo že pod Razorjem.

Desno so strma in kamnita pobočja Kosmatega vrha, mi pa sledimo letni poti in se čez strmino vzpnemo do ravnice Razor. Če snega ni preveč, tu ven gleda pojasnilna tabla. Pri njej se ozremo levo in zavijemo v strmo pobočje. Ko je gozda konec nas čaka še krajša strmina, potem pa se svet položi.

Pot nam sedaj kažejo tudi zimske markacije, ki so še kako dobrodošle v megli. Čeprav je res, da bomo le težko tu hodili prvi. Ratitovec je pač priljubljen cilj tudi pozimi. Tako turnih smučarjev, kot še bolj pohodnikov. Tako slučajnih, kot tudi tistih, ki se gor hodijo »pofočkat«.

Do koče gremo skoraj po ravnem, pri njej pa zavijemo desno navzgor in sledimo slemenu nekaj minut do vrha (1667 m) – od Prtovča uro in pol hoje. Da smo res tam, nam tudi v bolj kislem vremenu pokaže ovalni stolpič.

Glede smuke pa imamo dve možnosti. Lahko smučamo nazaj na ravnico in takoj pod steno zavijemo po strmini pod njo proti Razorju. Druga možnost pa je, da se z vrha spustimo na drugo stran in odvijugamo po odprtem pobočju navzdol.

Pazimo, da ne smučamo preveč desno, kjer je stena in ne preveč levo. Ko pridemo do gozda, se še malo spustimo, potem pa počasi težimo proti desni. Priti moramo namreč na Vratca – sedlo med Gladkim in Kosmatim vrhom. Predvsem bodimo pozorni na pobočje pred nami, včasih tu zna presenetiti celo kakšna luknja.

Iz sedla se po kar konkretni strmini spustimo v Razor in po poti navzdol. Tu je možno zaviti proti lovski koči in iskati najboljše prehode proti vasi Podlonk, lahko pa tudi še naprej proti Železnikom. Če pa želimo priti do Prtovča, sledimo poti. Na koncu prečke, ko se začne pot rahlo spuščati med smrekicami, ji lahko sledimo še naprej, ali pa zavijemo levo navzdol in se potem držimo bolj desno.

Ko pridemo do travnikov, odvijugamo po njih do makadamske ceste in se po njej vrnemo do Prtovča (z vrha tričetrt ure, če pa malce zaideš in zlomiš smučo, računaj kar na eno uro).

(27.12.2008)

Tako kot je Porezen v kopnem prav lep izlet na čudovit razglednik med Gorenjsko in Primorsko, je pozimi zanimiv turnim smučarjem. Ne ponuja sicer dolgih dostopov in še daljših spustov tako kot klasiki v Julijcih. Je pa ravno pravšnji, da se predihamo in mogoče v času, ko kam drugam zaradi novega snega ni pretirano varno, izkoristimo dan.

Cesta skozi Davčo je sicer še vedno ozka kot je bila in srečevanje na veliko krajih je pač možno le na sicer številnih izogibališčih. Tudi še ni v celi dolžini asfaltirana, toda kakšnih večjih lukenj skoraj ni. Peljati je potrebno skozi celo dolino, mimo odcepa proti smučišču Cerkno še naprej ob potoku Davča. Parkirišče je potrebno poiskati šele na mestu, kjer je konec asfaltne poti (približno N46.177422 E14.006714).

Koliko je prostora za parkiranje je praviloma odvisno od snega, za en avtodom pa se ga ponavadi že najde. Pot naprej je normalno zasnežena, dostikrat pa sledi kažejo na priljubljenost tega cilja. In po drugi strani predstavljajo odlično markacijo. Od izhodišča na 980 metrih nadmorske višine pot po nekaj minutah zavije levo in potem desno proti kamnolomu.

Pod nami je soteska potoka Davča, v njej pa Davški slapovi. Na zgornjega opozarja tabla, na levi strani poti. Po spustu prečkamo potok, svet se uravna. Ko bi ga morali prečkati ponovno…tu pa se pojavi dilema. Mi smo do sedaj vedno šli še naprej in potem ujeli smer levo nazaj po traktorski vlaki. Ali pa smo šli toliko daleč, da se od desne priključi pot, še dvakrat prečkali potok in jo mahnili navzgor do travnikov ter po njih vse do grebena pod kočo.

No, dilemo sva z Borutom razrešila tako, da sva sledila že narejeni smučini in zavila levo. Pot se je vzpenjala po grapi, nato zavila preko nje, tekla po gozdu levo in se vzpela na gozdno cesto. Še ko sva prišla iz gozda, sva le počasi spoznavala, kje točno sploh sva. Delno zaradi čisto nove poti, še bolj zaradi megle in vetra. Prav peklensko vreme je bilo.

Na srečo sva svet zadosti poznala, pa tudi že malce zabrisane sledi so kazale pravo smer, ki naju je zanesljivo peljala po grebenu, malo po mulatjeri, potem pa naravnost proti vrhu (1630 m). Tam je bilo časa le za pripravo smuči. Za kaj več ni bilo niti volje, niti potrebe. Hm, kam pa navzdol. Ponavadi se skuša smučati po sledi pristopa, pa nama tokrat ni preveč dišalo. Torej na drugo stran, v smeri Petrovega brda.

Spustimo se po grebenu, mimo koče (Dom A. Žvana – 1590 m) in nato na primernem mestu navzdol. Smer morajo biti travniki pod nami. Če tu prideš gor ni težav, v najslabšem primeru slediš svojim sledem. Drugače pa je zelo priporočljivo, da svet poznamo ali pa vsaj za kažipot vzamemo zanesljive sledi predhodnikov. Nisva bila prvič tukaj, tudi smučala sva že večkrat tu dol.

Zato nama je bilo jasno, da je potrebno še malo naprej po grebenu, ki vodi proti sedlu pod Pohoškim kupom, potem pa navzdol. A koliko? Videlo se ni nič, sledi komaj kaj, pa še te so šle za najin okus predaleč po grebenu. Končno sva se odločila in zavila navzdol. Nekaj travnika, potem goščava in končno spet travnik s sledmi.

Prečila sva bukov gozd in navdušeno opazila, da sva prismučala pod meglo. Celo sonce se je kazalo. Sneg je bil pršič, za vikat in vriskat. Odlično. Še po travniku navzdol, pozdrav s prvimi pohodniki in nato dvakrat preko potoka. Kar tako, na smučeh. Saj je konec koncev tudi sneg voda. Le malo bolj mrzla. Sedaj sva točno videla, kje sva se odcepila.

Vendar nisva šla nazaj proti kamnolomu, ubrala sva jo po dobro vidni poti rahlo navzgor. Ko se je pot uravnala in prišla nad kmetijo, sva začela prečiti nad njo desno, kmalu se je pokazala druga kmetija in pod njo parkirišče z avtom. Z malo domišljije do njega ni bilo več kot nekaj zavojev. Za vzpon sva potrebovala dve uri, za spust pol manj. Torej res ravno pravšnje jutranje predihanje.