(27.12.2008)

Tako kot je Porezen v kopnem prav lep izlet na čudovit razglednik med Gorenjsko in Primorsko, je pozimi zanimiv turnim smučarjem. Ne ponuja sicer dolgih dostopov in še daljših spustov tako kot klasiki v Julijcih. Je pa ravno pravšnji, da se predihamo in mogoče v času, ko kam drugam zaradi novega snega ni pretirano varno, izkoristimo dan.

Ko pridemo na pobočja, ki vodijo proti vrhu...

Cesta skozi Davčo je sicer še vedno ozka kot je bila in srečevanje na veliko krajih je pač možno le na sicer številnih izogibališčih. Tudi še ni v celi dolžini asfaltirana, toda kakšnih večjih lukenj skoraj ni. Peljati je potrebno skozi celo dolino, mimo odcepa proti smučišču Cerkno še naprej ob potoku Davča. Parkirišče je potrebno poiskati šele na mestu, kjer je konec asfaltne poti (približno N46.177422 E14.006714).

Bele čipke

Koliko je prostora za parkiranje je praviloma odvisno od snega, za en avtodom pa se ga ponavadi že najde. Pot naprej je normalno zasnežena, dostikrat pa sledi kažejo na priljubljenost tega cilja. In po drugi strani predstavljajo odlično markacijo. Od izhodišča na 980 metrih nadmorske višine pot po nekaj minutah zavije levo in potem desno proti kamnolomu.

Peklensko vreme

Pod nami je soteska potoka Davča, v njej pa Davški slapovi. Na zgornjega opozarja tabla, na levi strani poti. Po spustu prečkamo potok, svet se uravna. Ko bi ga morali prečkati ponovno…tu pa se pojavi dilema. Mi smo do sedaj vedno šli še naprej in potem ujeli smer levo nazaj po traktorski vlaki. Ali pa smo šli toliko daleč, da se od desne priključi pot, še dvakrat prečkali potok in jo mahnili navzgor do travnikov ter po njih vse do grebena pod kočo.

Na vrhu

No, dilemo sva z Borutom razrešila tako, da sva sledila že narejeni smučini in zavila levo. Pot se je vzpenjala po grapi, nato zavila preko nje, tekla po gozdu levo in se vzpela na gozdno cesto. Še ko sva prišla iz gozda, sva le počasi spoznavala, kje točno sploh sva. Delno zaradi čisto nove poti, še bolj zaradi megle in vetra. Prav peklensko vreme je bilo.

Travniki

Na srečo sva svet zadosti poznala, pa tudi že malce zabrisane sledi so kazale pravo smer, ki naju je zanesljivo peljala po grebenu, malo po mulatjeri, potem pa naravnost proti vrhu (1630 m). Tam je bilo časa le za pripravo smuči. Za kaj več ni bilo niti volje, niti potrebe. Hm, kam pa navzdol. Ponavadi se skuša smučati po sledi pristopa, pa nama tokrat ni preveč dišalo. Torej na drugo stran, v smeri Petrovega brda.

Končno pod meglo

Spustimo se po grebenu, mimo koče (Dom A. Žvana – 1590 m) in nato na primernem mestu navzdol. Smer morajo biti travniki pod nami. Če tu prideš gor ni težav, v najslabšem primeru slediš svojim sledem. Drugače pa je zelo priporočljivo, da svet poznamo ali pa vsaj za kažipot vzamemo zanesljive sledi predhodnikov. Nisva bila prvič tukaj, tudi smučala sva že večkrat tu dol.

Cesta, visoko nad Davčo

Zato nama je bilo jasno, da je potrebno še malo naprej po grebenu, ki vodi proti sedlu pod Pohoškim kupom, potem pa navzdol. A koliko? Videlo se ni nič, sledi komaj kaj, pa še te so šle za najin okus predaleč po grebenu. Končno sva se odločila in zavila navzdol. Nekaj travnika, potem goščava in končno spet travnik s sledmi.

Nad osamljenimi kmetijami se kaže modro nebo

Prečila sva bukov gozd in navdušeno opazila, da sva prismučala pod meglo. Celo sonce se je kazalo. Sneg je bil pršič, za vikat in vriskat. Odlično. Še po travniku navzdol, pozdrav s prvimi pohodniki in nato dvakrat preko potoka. Kar tako, na smučeh. Saj je konec koncev tudi sneg voda. Le malo bolj mrzla. Sedaj sva točno videla, kje sva se odcepila.

Iskanje najboljše smučine pod kmetijami

Vendar nisva šla nazaj proti kamnolomu, ubrala sva jo po dobro vidni poti rahlo navzgor. Ko se je pot uravnala in prišla nad kmetijo, sva začela prečiti nad njo desno, kmalu se je pokazala druga kmetija in pod njo parkirišče z avtom. Z malo domišljije do njega ni bilo več kot nekaj zavojev. Za vzpon sva potrebovala dve uri, za spust pol manj. Torej res ravno pravšnje jutranje predihanje.

Parkirišče