(7.11.2009)

Počasi se je megla kadila iz jesenskega gozda. Bela koprena je le nežno prepuščala eksplozijo barv listja, ki še ni odpadlo. Obljuba pogleda je zamrla nekje v nerazpoznavnosti. Toda skrivnostnost jo je povsem enakovredno nadomestila. Da je jutro, se ni dalo vedeti. Le neka notranja ura je povsem točno bila.

Kapljica, ki je zdrsela izpod vedno redkejših las je kapnila na pot. Minljivo znamenje nekega bivanja. Še zadnji korak je negotovo poiskal stopinjo na skali. Oko se je ozrlo naokoli. Ni bilo dosti videti, belina ga je povsem objemala. Toda vedel je, da je prav. In ona je bila z njim.

Hum je vršiček nad Laškim (229 m), ne ravno visok, ne pretirano zahteven. Vseeno pa je v vršnem delu strm in presenetljivo kamnit. Zato previdnost ni odveč, da pot ni od muh, pa kaže tudi nekaj jeklenic. Parkirati bo najbolje pri zdravilišču, morebiti bolj proti koncu, kjer je tudi zelenček (N 46.1579177 E15.2319747).

Ali bomo naš prihod obešali na veliki zvon, ali pa povsem tiho ostali tam nekje, je seveda odvisno predvsem od nas. Iz parkirišča gremo ob Savinji v smeri mostu, ki pripelje v mesto. Ulice naj nas vodijo bolj proti levi, cerkev naj bo kažipot. Mimo nje stopimo do hiš na nasprotni strani, Aškerčev trg je to.

Prav nič skrivnosten ni prehod med hišama številka šest in sedem, stopnice nas dvignejo nad mestne hiše in odložijo na Poti na grad. Sledimo ji levo, dokler pred zadnjimi hišami ne zavijemo desno v breg in se povzpnemo do parkirišča pred gradom.

Na levi ugledamo tablo, ki nam pove nekaj osnovnih podatkov o hribu, potem pa gremo po stezi proti našemu cilju. Ko pridemo do razpotja, gresta dve stezi navzgor. Za katero se odločimo, je čisto vseeno, obe pripeljeta malo višje spet skupaj. Vzpenjamo se mimo odličnega razgledišča s pomenljivim imenom Prižnica in razgledišča na Stari Farovž.

Tabla jo označuje kot prepadno udornino. Pa je res le to? Če smo bili dovolj pozorni in smo prebrali pojasnilno tablo na začetku steze do konca, bomo vedeli, od kod nenavadno ime. Črni lovec, deklica, zaklad, čakanje. Ko nas televizija še ni poneumljala z raznimi filmi in nadaljevankami iz prekooceana, je bila domača produkcija dosti bolj aktivna.

Pravljice, pripovedke, basni. Še sreča, da se vse niso izgubile. Svet po katerem stopamo, postaja bolj strm, nesigurnemu koraku pomagajo na nerodnih mestih jeklenice. Le tako, za pomoč. Ko si mlad, bi takšno mesto kar preskočil. Ko pa pridejo leta, njihova teža terja bolj premišljen korak in tudi opora ni odveč.

Gremo mimo križa, ki so ga začuda postavili pod vrh. Nič narobe, saj v hribe tako ali tako razna znamenja pripadnosti temu ali onemu, verjetno res ne sodijo. na vrh še toliko manj. Ta (583 m, petdeset minut od izhodišča) je le malo naprej, skalnat in menda razgleden. Če seveda megle ne zakrivajo vsega naokoli.

A kaj se more, tudi tak dan ni za odmet. Stolpič, ki skuša v miniaturi posnemati večjega brata iz troglave gore, skriva vpisno knjigo in štampiljko, ki je doživela že boljše čase. Pa še napis, tak kovinski, napol strelovod, je tam. Za tiste, ki le rinejo v breg kot teleta brez glave. Da vedo, kam so sploh prišli.

Bolj zanimiv je krog, ki pove, kaj se vidi. Še posebej, ko se nič ne vidi in tako lahko razbereš, kaj zamujaš. A kaj bi to, naj bo pač razlog za ponoven vzpon. Nekoč… Navzdol je treba po isti poti, previdnost, sploh, če je tla namočila takšna ali drugačna moča, je potrebna. Listje skriva pod seboj korenine, te pa drsijo tako kot najboljši tobogan.

Na razcepu se ne pustimo zapeljati znani poti. Blaževa skala se sliši zanimivo. Obet razgledišča nas popelje do klopce, kjer smo spet na razpotju. Naravnost gre zelo ozka stezica proti Staremu Farovžu in vodi vse do ceste. Druga, širša in bolj zaupanja vredna, pa se spušča bolj naravnost navzdol.

Pripelje do Blaževe skale, zavarovane z ograjo vse naokoli, tako da nevarnosti padca, če se le ne nagibamo preveč preko, ni. Zdravilišče z novimi bazeni je prav pod nami, razgled torej čudovit. In kako zapeljivo vabijo pisani bazeni… Hedonistično razvajanje v njih in savnah poleg, človeku kar da polet.

Spustimo se navzdol, studenec obljublja tabla, pa po pravici ne vem, kje bi bil. Ob Savinji je treba zaviti desno in že smo pri mostu za pešce, ki po prehodu med Thermano in hotelom pripelje na parkirišča (pol ure iz vrha). Zavijemo levo in pohitimo do avtodoma, po pripomočke, za celodnevno razvajanje. Saj si ga človek zasluži, kaj ne…

(18.10.2009)

Nekaj hedonističnega uživanja vedno dobro dene. Toda po celodnevnem razvajanju v toplih bazenih, je potrebna streznitev. Če tudi nočno deževje ni zadosti, se je najbolje zjutraj podati v hladni in megleni objem pisane jeseni.

Prav nič velik zemljevid Podčetrtka z vrisanimi pohodnimi in kolesarskimi potmi, je vseeno več kot zadosti nazoren. Torej ni pretiranega strahu, da bi se zašlo. Le še pot si je potrebno izbrati. Ali je ali ni, nas ni zanimalo. Številka 13 nesrečna. Nam se je izkazala za čisto spodoben sprehod, brez kakšnih nezgod.

Od kar je poleg bazenov zrasla garažna hiša, je parkirišč za avtodome povsem ob termah precej manj. Pa vseeno ni težav, mi smo prespali med cesto, ki vodi do mejnega prehoda in železniško progo (N 46.158750 E 15.608360; približno 200 m).

Ponoči povsem mirno, čez dan pa nas tako ali tako ni bilo doma. Mimo bazenov se napotimo v breg in po tlakovani poti stopamo nad aparthotelom Rosa. Na levi je začetek trim steze, mi pa gremo naravnost. Na križišču poti zavijemo desno, tja nas tudi usmeri tablica. Steza nas pripelje v gornji del vasi Podčetrtek, odpre se nam prvi pogled na grad.

Pri grajski kašči zavijemo levo (ne prej, saj cesta, ki levo zavije malo pred kaščo, pripelje do gradu) in sledimo asfaltni cesti mimo zaselka do travnika. Tu zavijemo na prvo makadamsko pot levo in se še naprej počasi vzpenjamo. Ko pridemo na sedelce, ob cesti sta enostavni klopci in miza, zavijemo na kolovoz desno. Ta nas v nekaj minutah pripelje do vrha griča Vebrovo (457 m, ena ura).

Spustiti se moramo nazaj na makadamsko cesto. Lahko naravnost levo iz vrha ali pa nazaj, po kolovozu, od koder smo prišli. Ko pot zavije levo, gre naravnost stezica. Če imamo preveč kondicije (ali premalo in je treba še malo trenirati), se lahko vzpnemo na zanimiv kucelj nad gradom (426 m).

Če nam to ne diši, pa gremo po cesti naprej navzdol. Kot bi mignil je tu Grad Podčetrtek. Vhodna vrata je nekdo podrl. Divji vitez, morebiti celo zmaj. Ali zgolj zob časa in nekaj ne ravno lepo vzgojene mladine. Je pač vedno bolj običajno in zato takoj pride na misel.

Po gradu se je tako možno sprehoditi. Toda, pozor. Vsekakor je hoja ob ali celo po gradu nevarna. To je pač še ena od Trnuljčic, ki počasi odhaja v pozabo. Stropi se rušijo, štukature odpadajo, tla ugrezajo. Od gradu smo prav hitro pri grajski kašči. Sedaj se lahko vrnemo po poti vzpona ali pa gremo po cesti mimo sv. Lovrenca v center vasi.

Ko na levi ugledamo spomenik, zavijemo nad šolo in stadionom na makadamsko cesto. Sledimo ji, tudi, ko se prevali na drugo stran. Spustimo se do mesta, kjer smo ob vzponu nad aparthotelom stopili na stezo. Klobasa je zašpiljena, do avtodoma pa prav nič več daleč. Razen če se odločimo, da levo skočimo na Palčka ali Palčnika (284 metra).

Nekaj časa je možno slediti trim stezi, potem pa naravnost navzgor. Toda tako »pot« kot vrh sta zaraščena, razgleda ni, tako da se skoraj ne izplača. Povrh navigacija najvišjo točko označuje na pogled prenizko. Zanimivo. Potem pa le še dol. Do izhodišča iz Vebrovega potrebujemo približno 40 minut. Seveda brez vzponov na kuclje ob poti. Ter nekaj več, če nas pretirano prevzame Trnuljčica.

Ali bo po povratku do avtodoma treba domov ali pa je še čas za pantomimo kita na bazenih, pa je že drugo vprašanje.

(15.8.2009)

Pohorje je čisto nekaj posebnega. Ko enkrat zlezeš na njegovo teme, si dejansko na konju. Ker potem lahko hodiš in hodiš, pa se višinska razlika sploh ne spreminja. No ja, kakšni sto ali dvesto metrov gor ali dol. To pa je tudi vse. In če ni za zlesti kam v nebo, gre pač v daljavo. Do koder hočeš.

Vse je odvisno od časa, prožnosti koraka in svečave dneva. Nekaj minut ali cel dan. In čeprav so od daleč videti pohorski gozdovi nekam dolgočasno, se takrat, ko smo bližje, izkažejo za neverjetno zanimive. Kaj bi torej čakali, pohodno palico v roke in na pot! Naše izhodišče je bila tokrat Rogla. Parkirišč je seveda veliko, menda je na novo urejeno tudi postajališče za avtodome.

Mi ga pozno zvečer nismo iskali, parkirali smo ob cerkvi (N 46.453991 E 15.336256) in tam nas ni motila ne posvetna, ne cerkvena oblast. Smeri je enostavno slediti, dejansko gre v smeri Velike Kope samo ena markirana pot, kjer se odcepijo steze proti dolini, pa je tudi označeno. Če smo vseeno v dvomu, upoštevajmo, da večino časa hodimo po Slovenski planinski poti, zato je ob markaciji tudi številka 1.

Če nismo logistično bolj spretni, se je torej treba vrniti po isti poti. To pa ima tudi svojo prednost. Lahko namreč obrnemo, kadar želimo. Cilj in s tem mesto obrata si določamo delno sami, delno nam ga krojita čas in vedno krajši dan. Torej…na pot.

Iz parkirišča jo uberemo mimo zgornje postaje štirisedežnice Planja (1450 m). Gremo po pašniku, kjer so pozimi tekaške proge. Ko se približamo robu travnika, se držimo levo. Tam na robu gozda stopimo mimo spomenika in sledimo široki poti. Malo za ograjo, ki omejuje prostor travožerom, pot zavije v gozd in se prične položno spuščati.

Malo za sedlom Komisija (1446 m) pridemo do razcepa poti. Obe poti prideta prav, mi smo se držali desno. Kmalu se pridruži pot, ki pripelje iz Koče na Pesku oziroma Mašinžage. Pot se še nekaj časa spušča, potem pa začne vzpenjati proti Lovrenškim jezerom (1529 m, dobra ura). Tam je pravo mesto za krajši počitek, vsekakor je treba zlesti na razgledni stolp, prebrati pojasnilne table o nastanku mokrišča in se sprehoditi do jezerc.

Vrnemo se pred stolp in sledimo tabli, ki obeta, da je do Ribniške koče dve uri hoda. Krajši spust nas pripelje do mesta, kjer se levo odcepi pot nazaj proti sedlu Komisija. Mi gremo seveda v drugo smer. Pot gre skoraj po ravnem, ob poti se lahko, če je le pravi čas, mastimo z borovnicami. Tudi otrokom so odlična spodbuda.

Ko pridemo na travnike, menda Črna mlaka imenovane, se pot začne počasi spuščati in postane razgledna. Toda ne za dolgo. Suhe trave pustimo za seboj in se začnemo kar bolj konkretno spuščati proti Ribniškemu sedlu oziroma prevalu Šikarica (1300 m, ena ura z Lovrenških jezer).

Med spustom pridemo do vode ljubezni. Kdo si je izmislil, da lahko ta potoček tako vpliva na čustvovanje ne vem. Mogoče pa res… S sedla se pot spet požene navzgor. Najprej po gozdu, nato pa se svet prične vedno bolj odpirati. Ribniškega oziroma Jezerskega vrha (1537 m, petdeset minut s Šikarice) ne moremo zgrešiti.

Na vrhu je namreč spomenik neki davni noriji. Samoto, ki jo komaj zmotijo posamezni pohodniki, sedaj zamenja šunder. Vrh je namreč priljubljeni cilj tistih, ki svojo bolj ali manj zloščeno pločevino pustijo malo nižje na parkirišču ob vznožju. Razgledi pač poplačajo nekajminutni vzpon. Spust je kar strm, pot pa mestoma razdrapana, zato nekaj malega previdnosti ni odveč.

Do Ribniške koče (1507 m, deset minut z Jezerskega vrha) je blizu, lahko gremo kar po cesti. Mogoče bo to pravo mesto za obrat. Ali pač ne. Če smo malo bolj našpičeni, gremo lahko še naprej. Če si tu ob dvanajstih in veš, da imaš še osem ur dneva, te kar vleče… Ob manjši vlečnici sledimo markacijam mimo umetnega jezera čez Mali Črni vrh (1533 m).

Pot, ki kaže na priljubljenost sprehodov med Ribniško kočo in Grmovškovim domom, se spet začne spuščati, pa ne prav za dolgo. Ko uvije navzgor, gremo na Everest. Pohorski seveda. Črni vrh je s svojimi 1543 metri (štirideset minut od koče) najvišji vrh Pohorja.

Do njega zavijemo s poti, tablica obljublja pet minut hoje in res je ni prav nič več. Pridemo na razgledne travnike, ob železnih traverzah, nekakšnem spomeniku, je vpisna knjiga in več štampiljk. Mesto zahteva počitek in razmislek. Naprej ali nazaj, to je sedaj vprašanje. Pri nas ga ni bilo. Grmovškov dom pod Veliko Kopo ni daleč, časa pa dovolj.

Spust je razgleden, pa tudi slasten, če le vseh borovnic in brusnic niso pomalicali predhodniki. Čez Otišje (1416 m) se spustimo do Velikega sedla – Pungarta (1371 m, pol ure s Črnega vrha) ob katerem stoji koča. Ponavadi je v koči in vse okoli nje veselo. Avtodomi so bili potisnjeni tja med drevje, pleha tudi sicer več kot preveč. To ni za nas.

Polizali smo sladoled, Živo zaupali v varstvo Gaji in šibali na Veliko Kopo (1542 m, pol ure do koče). Je prav enostavno. Gremo samo naravnost, pod žičnico. Mene je sicer zapeljala potka, ki malo pod vrhom zavije levo. Pa sem hitro ugnal svojo zmoto in skozi brusnice kar po svoje prilezel na vrh. Tam naprej pa je…Mala Kopa (1524 m, petnajst minut z velike sestre).

Uf, sem jih slišal. Pa čeprav sem samo namignil, da bi jaz…sam… Kaj ti je tega treba…ma ni, da bi govoril. Pa saj sem bik. Po znamenju in tako. Torej trmast do konca. Preverili smo, če Gaja nagaja, Maja in Ajda sta obsedeli v brusnicah, jaz pa…sem seveda šibal do sedla med Kopama in nato do vrha manjše sestre.

Pogledal sem na drugo stran, proti Partizanskemu domu, pa obrnil in že ubiral dolge šrite nazaj. Vrh bi lahko obšel po desni, a zakaj. Še enkrat čez Veliko Kopo in pod žičnico navzdol…nad kočo sem bil le kakšno minuto za Majo in Ajdo (petnajst minut z vrha).

Kar gremo, pot je še dolga, dan pa vedno krajši. Komaj kakšen korak smo naredili, ko nam je nasproti prišel forumaš Fridl. Je ravno prisopihal iz Črnega vrha. Omenil sem mu od kod prihajamo in da se tja tudi vračamo. Še ko smo mi že stopali naprej, je stal tam z odprtimi usti. Jah, mora razumeti. Gorenjci pač.

Po poti smo ubodli še nekaj brusnic, punce so tanajvišjega obšle po levi, jaz pa sem seveda zbezljal čezenj. Do Ribniške koče se nam ni dalo, zato smo Mali Črni vrh obšli po kolovozu, ki se od markirane poti odcepi na sedlu desno. Pripelje ravno na parkirišče.

Vzpon do Jezerskega vrha (dobro uro in pol od Grmovškovega doma) nam je bil kar nekam odveč. Bolj malo pravih planincev srečaš tam. Nekateri se vračajo s celimi vedri borovnic, drugi spuščajo zmaje, tretji se derejo kot bi bili prodajalci na tržnici.

Ker pa je bila klopca prosta, smo vseeno posedeli, praznili še zadnje zaloge, potem pa zastavili korak navzdol. Po poti sedaj nismo srečevali skoraj nikogar, mir in tišina sta bila vse naokoli. Malo nad sedlom me je Ajda vprašala kam vodi stezica, ki se je odcepila levo. Pa nisem prav dobro vedel.

Le nekaj metrov naprej pa je v isto smer kazal mali kažipot »znamenje 50m«. Greva pogledat. Pod nama sva najprej zagledala velik kos pleha. Hm, kaj pa je to? Aluminijasto satovje? Uf, takoj mi je postalo jasno, da gre za del letalskega krila.

Ko je stezica zavila levo navzgor se je moj sum potrdil. Po gozdu je ležala vrsta zvitih aluminijastih delov manjšega letala. Znamenje ob njih je pripovedovalo zgodbo o nesreči, ki se je zgodila leta 1971. Žalostno. Čez sedlo, počitek in osvežitev pri potočku, vzpon čez travnik in že smo bili spet pri Lovrenških jezerih (dve uri z Jezerskega vrha).

Z Ajdo so naju ob čakanju na preostanek odprave napadle muhe. Te niso bile tečne samo takrat, ko si bil v gibanju, zato sva odšla pogledat, če so zvečer jezerca kaj drugačna. Morebiti so bila res. Še za odtenek bolj črna in skrivnostna.

Ob poti nazaj proti Rogli smo našli naravno ogledalo in komaj čakali, da nad sedlom Komisija pridemo do odcepa poti proti Pesku. Mi smo šli nazaj po poti, ki nam je bila že znana. Ravno pri klopci pred travniki sem se uzrl nazaj. Na ozki poseki med drevjem je zahajalo sonce.

Neverjetno, kako se lahko povsem naključno stvari poklopijo. Spet se je pokazalo, da so zadnji metri najtežji. A smo jih zmogli. Dobrih dvanajst ur pohorske pravljice je bilo za nami…

(3.1.2009)

Ko zima s svojo belo roko poboža griče med Celjem in Rogaško Slatino, je kar pravi čas za valovanje na teh veličastnih razglednikih. Sploh če ga začiniš z namakanjem in pregrevanjem v Rogaški Slatini. Prej ali potem, sploh ni važno. Izhodišč je toliko kot gričev ali raje še več.

Mi smo se zapeljali do Šentjurja, tam ulovili pot proti Šentrupertu in parkirali pri mlinu (N46.2026779 E15.3933367). Toda pozor. Cesta, ki proti Šentrupertu pelje mimo železniške postaje hoče skozi podvoz, če verjamemo tabli visok le 2,5 metra. Torej bo treba peljati proti Rogaški Slatini in na zadnjem semaforju zaviti desno ter potem sledeč tabli za Šentrupert po nekaj sto metrih še enkrat desno in pri zeleni stavbi wellnes centra levo v dolino potoka Kozarica.

Ko na desni zagledamo velike sive stavbe, parkiramo (264 m). Prostora je dovolj, tudi spati bi se, tam za cesto, za silo dalo. Čez mostiček in dvorišče sledimo markacijam. Potem pa je odločitev naša. Lahko sledimo markacijam ali pa pač zavijemo v gozd in sledimo eni izmed steza, ki peljejo čez Šibenik proti Resevni.

Ko na tleh leži poprh svežega snega, je to še posebej lahko. Steze so shojene od številnih pohodnikov in to je pač najboljši kažipot. Mi smo le nekaj korakov za hišami zavili desno v gozd in sledili stopinjam. Ko smo se znašli na križišču poti v gozdu, smo sledili desni poti. Je izgledala položnejša. Pohodnik, ki je prišel mimo, je potrdil pravo smer.

Pot prisopiha iz gozda pod zaselkom Ploštanj. Tu je treba zaviti levo, saj pot desno pelje že nazaj v dolino. Mimo nekakšne zidanice z veliko starinsko stiskalnico in čebelnjakom nad njo gremo po cesti. Tu se nam spet pridružijo markacije. Ali pa mi njim, saj sploh ni važno.

Zapeljejo nas levo na makadamsko pot, kateri pod Malo Resevino sledimo mimo odcepa markirane poti. Steza jo ubere desno po stopničkah in naprej do velike rumene hiše. Pot gre desno mimo nje. Le še ovinek in že smo pri planinskem domu na Resevni.

Do koče potrebujemo dobro uro hoje. Splača pa se potruditi še malo više do vrha (641 m) in se vzpeti na razgledni stolp. Od koče potrebujemo za ta presežek le pet minut. Na vrhu lahko samo stojimo in se počasi obračamo naokoli. Ter ob tem vpijamo širne razglede. Uokvirjene z ivjem na drevju okoli stolpa. Čudovito.

Če nismo uspeli ob vzponu, je v koči obvezen postanek ob povratku. Pa ne le zaradi čaja. Tudi zato, ker je po stenah veliko zanimivega. Ne verjamete? Se boste že prepričali…

Navzdol sledimo že znani markirani poti. Ko se pod Malo Resevino ta odcepi od makadamske poti, se tudi mi spustimo navzdol. Strmina kmalu popusti in nas odloži na cesti. Tej sledimo mimo osamljenih hiš proti dolini.

Ko na levi ugledamo veliko gladko steno, smo že na križišču poti. Levo zavije proti Šentjurju in nas pelje proti izhodišču. Tja bi najraje zavili otroci. Skoraj vsi. Pa so bili preglasovani. Odrasli imamo pač bonus glas. Kaj se more. In smo zavili desno proti Rifniku.

Še vedno se spuščamo po makadamski poti in ji verno sledimo do ceste proti Šentrupertu. Prečakamo glavno cesto in se vrnemo nekaj deset metrov v smeri Šentjurja. Sledeč tabli za Rifnik zavijemo desno ( do sem iz vrha Resevne ura hoje, z glasovanjem vred). Iz ceste nas kmalu zvabijo markacije levo, zavijemo desno skozi gozd in čez makadamsko pot spet v gozd. Ko se izvijemo iz njega, sledimo ozki asfaltni cesti navzgor.

Zaiti skoraj ne moremo, če smo v dvomu, pa še vedno lahko koga vprašamo za smer, saj so po celem pobočju raztresene številne hiše. Ko pridemo do masivne brunarice, mimo nje zavijemo levo in sledimo poti do vrha Rifnika (568 m – iz glavne ceste ura hoje). Pa z njega ni zanimiv le čudovit razgled na grad Rifnik in Šentjur.

Še veliko bolj zanimivo se je prestaviti v zgodovino. In ravno to se je na ostankih nekdanje naselbine možno prav odlično. Bodisi, ko prebiramo pojasnilne table v leseni pletenjači ali ko se potopimo v nekdanjo cisterno. Ali pa zgolj šarimo po obzidju, hišah in cerkvah, ki so nekoč še bolj kot danes vrvele od življenja – Več o arheološkem najdišču Rifnik

Pred vodnim zbiralnikom se ob povratku odločimo za pot desno. Sledimo ji navzdol do ceste in naprej proti gradu (četrt ure spusta). Do pod njega se da brez težav, prav v nekdanje stolpe pa… kot pravi moja hm, recimo da boljša polovica – niti slučajno – Več o gradu Rifnik

Vrnemo se po cesti nazaj do mesta, kjer smo privriskali iz Rifnika in se usmerimo desno navzdol. Markacije nas odpeljejo še nekaj metrov do stopnic, ki nas odložijo pri kapelici na robu ceste za Šentrupert, do parkirišča pri mlinu je le še nekaj deset metrov, od gradu pa dvajset minut hoje.

Kam naprej pa je seveda stvar odločitve. Hitro domov ali pač odmočit utrujeno telo, to je pač že drugo vprašanje…

(9.11.2008)

Do Jurkloštra se lahko pripeljemo iz Rimskih toplic. Takoj za odcepom se zapeljemo čez most čez Savinjo, se prerinemo čez ozki in menda 3,3 metra visoki podvoz pod Železniško progo. Čaka nas še kakšnih dobrih sto metrov ozke ceste, nato pa do konca ni nobenih posebnosti več.

V Jurkloštru lahko skušamo parkirati takoj po prihodu v kraj, morebiti na ostankih bencinske črpalke ali pa na drugi strani potoka pred kafičem. Precej bolje se je zapeljati še morebiti kilometer dlje do šole in ostankov nekdanjega samostana (N46.094341 E15.344498).

Tam je prostora za parkiranje več kot dovolj, tudi spati se da brez težav. Če gremo na Lisco, se izpred samostana (367m) odpravimo navzdol do vasi, mimo že omenjene bencinske črpalke.

Če boste hoteli naliti dizel, s seboj obvezno prinesite zadosti debelo cev ter zadostno število slovenskih tolarjev. V zadovoljstvo pa vam bo, da boste gorivo lahko natočili nedvomno daleč najceneje. Ne le v Sloveniji, temveč zanesljivo tudi v Evropi.

Sledimo cestni tabli za Lisco, gremo preko mostu čez Gračnico in sledimo cesti ob potoku Lahovnica. Ko pridemo iz vasi se začne precej naluknjan makadam, katerega pa je le za nekaj sto metrov.

Po kakšnih dveh do treh kilometrih, ko se na levo odcepi druga cesta, tam pa stoji tudi hiška avtobusnega postajališča (N46.084052 E15.305208), zavijemo levo in po nekaj deset metrih na razcepu desno (proti kmetijam Šmid in Petan).

Na smreki že zagledamo veliko markacijo in napis Lisca. Od tu potem sledimo markacijam in smerokazom. Pot teče po poteh, kolovozih in travnikih ter mimo več kmetij in vikendov. Markacij je dovolj, tako da se bi le težko zgubili.

Ko se travniki po kopici vikendov postavijo pokonci, pot pelje mimo še ene kmetije, prečka makadamsko cesto in že smo v gozdu. Če je vlažno je pot kar spolzka, zato previdnost ni odveč. Mimo nekdanje hiše, sedaj predelane v vikend pridemo na razgledne travnike pod vrhom Ješivec, pot se položi.

Pri tablici z napisom Lisca 30 minut, zavijemo desno in se vzpenjamo proti cesti. Pred njo je tablica, da je do vrha še 20 minut. Cesto prečkamo in se čez hrib s klopcami in mizo prevalimo spet nanjo. Sledimo ji do ostankov smučišča, pred sabo že vidimo vrh in kupolo meteorološkega radarja (948m).

Do njiju pridemo po desni poti, leva nas pripelje do Tončkove koče. Navzdol gremo po isti poti. Uradno je do vrha iz Jurkloštra dve uri, mi smo hodili slabe tri ure in pol. Z otroci seveda. Navzdol smo bili bistveno hitreje, za pot smo potrebovali dve uri, pa tudi nismo hiteli.

Do pod vrha se da pripeljati z avtomobilom, tudi z avtodomom bi se verjetno dalo. Ob smučišču je dovolj prostora za parkiranje in spanje, tako, da je glede tega skrb odveč.

Po povratku se lahko sprehodimo ob zidovih nekdanjega samostana. Ogledi so možni za skupine po dogovoru, sicer pa od aprila do oktobra v nedeljo popoldan. Če pa bi kdo želel izvedeti o zgodovini samostana, kjer naj bi bila na samostankem pokopališču pokopana tudi Veronika Deseniška – http://sl.odon.si/zgodovina/

(31.8.2008)

Dolina Brestrniškega potoka je ozka, zato je mogoče najbolje prespati kar v Brestrnici. Dovolj prostora je ob trgovini na levi strani kraja, kakšnih sto metrov pred mostom čez omenjeni potok (N46.567044 E15.578653). Morebiti je le malo bolj hrupno zaradi bližine ceste proti Dravogradu.

Mi smo prespali nad Dravo ob veslaškem centru. Z glavne ceste se (v smeri Dravograda) nasproti trgovine zavije levo proti Dravi. Pred novejšim poslopjem se zavije po makadamski poti levo in na primernem mestu parkira (N46.565726 E15.575657). V Brestrnici je potrebno slediti cesti proti Gaju (mimo trgovine in naprej v dolino Brestrniškega potoka). Ko na levi zagledate tablico z napisom Žavcarjev vrh ura in deset minut je dobro parkirati.

Mi smo kakšen kilometer višje obrnili in parkirali za odcepom (v smeri proti Brestrnici) na levi strani ob glavni cesti (N46.5918833 E15.5556527). Prostora je bilo za en avtodom dovolj. Pot poteka od Spodnjega Rušnika po Šolarjevem grabnu ob potoku navzgor. Pri kmetiji Strnad pot pride iz gozda na travnike, v jesenskem času se tu najde kar nekaj gob.

Pot se vzpenja zložno in ni prenaporna. Vedno bolj se odpirajo razgledi na Maribor in okolico ter seveda Pohorje na drugi strani Drave. Pot gre še mimo nekaj kmetij, potem pa te zadnji gozdiček odloži na travniku pred kočo na Žavcarjevem vrhu.

Prostora je dovolj tako za posedeti kot tudi za otroško igro. Na zadnji koči v gozd ponikne potka, ki pripelje na pet minut oddaljeni Žavcarjev vrh. Ta je skrit v gozdu, povsem nerazgleden in se nanj splača povzpeti kvečjemu zaradi bližine koče ali pa kakšne gobe, katerih se da tu okoli ob pravem času najti kar nekaj.

Navzdol se gre po isti poti, lahko pa seveda tudi kje drugje, vendar je potem potrebno misliti, kako priti nazaj do izhodišča, kjer čaka avtodom.