(23.6. do 9.7.2006)

ODHOD NA POT – 23.6.2006 – Čeprav sva z Majo imela dopust, nas je čas malce zabasal. Treba je bilo poskrbeti še za domači vrt, do konca strpati stvari v avtodom in se posloviti od domačih. Pol šestih popoldan je bila ura, ko smo za sabo pustili prve kilometre. Vožnja do karavanškega tunela in naprej po avtocesti mimo Beljaka in Salzburga nas ni pretirano utrudila.

Ko smo prestopili mejo z Nemčijo, pa smo se že počasi začeli ozirati za počivališčem, kjer bi prespali. Z izbiro smo imeli srečno roko. S parkirišča tik ob Chiemseeju se nam je odpiral pogled na jezero, Prien in oba otočka – Herren in Fraueninsel. Spomini so takoj zaplavali dva meseca nazaj. Takrat to ni bil le postanek na poti, temveč prvi cilj.

VOŽNJA PREKO NEMČIJE – 24.6.2006 – Dopoldan smo izkoristili za obisk trgovin z opremo za kampiranje v Kolbermooru in Karlsfeldu pri Münchnu. Našli smo marsikaj zanimivega, kar nam bo na naših avtodomarskih poteh prišlo prav. Popoldan smo se peljali mimo Nürnberga, Fulde in Hannovra. Ob poti so nas navdušile številne vetrnice.

Te so nas spremljale še po vsej severni Nemčiji, pa tudi na Danskem jih je bilo veliko. Malo pred Hamburgom smo na avtocestnem počivališču trudni popadali v posteljo.

RØMØ – 25.6.2006 – Dopoldan smo pot nadaljevali mimo Hamburga in po lokalni cesti št. 5 mimo Sylta proti Danski. Čez mejo smo zapeljali točno ob 12. uri.

Pri kraju Skærbæk smo zavili proti otočku Rømø. Cesta nanj pelje po nasipu, na obeh straneh je morje. Čudili smo se nekakšnim koliščem. Šele naslednji dan smo v vikinškem muzeju v Ribeju dobili možen odgovor na vprašanje, čemu so služila. Na otoku smo zavili proti kraju Havneby, a že po nekaj deset metrih parkirali ob lični hiški, v kateri je informacijski center.

Nabrali smo prospektov, da je avtodom kar malo počepnil, dobili pa tudi prve koristne informacije. Havsand je ogromna utrjena sipina na južnem delu otoka. Po njej se zanesenjaki preganjajo s surfi na koleščkih. Avto smo pustili na parkirišču in se po kosilu podali proti morju. Noge, vse naveličane vožnje, so se navdušeno odpravile na kakšen kilometer dolgo pot.

Naredili pa smo napako, ko smo se Ajdi pustili prepričati, da gremo bosi. Čim bližje morju smo bili, vse več je bilo med mivko školjk. Rezale in špikale so v podplate. Ko smo končno prišli do morja, smo hoteli kar z zaletom skočiti v vodo in zaplavati. Kakšno razočaranje! Morja je bilo še daleč od obale le do kolen. Punci sta uživali in se podili po vodi.

Midva z Majo pa sva obsedela med školjkami ter opazovala trajekte, ki so pluli na Sylt. V plastenko iz katere smo si še malo nazaj potešili žejo, smo nalovili mivko, med njo je bilo tudi veliko školjk. Pač tako, za spomin. Ko smo se vračali proti avtomobilu se je že okrepil veter in surfarji ter kajtarji so se podili po mivki kot rakete.

Ob vožnji nazaj proti Kirkebyju smo se ustavili ob zanimivi cerkvici. Žal je bila zaprta. Ne le njena arhitektura, tudi pokopališče je bilo zelo drugačno od tistih, ki jih poznamo. Dneva še ni bilo konec, zato smo zavili še v Lakolk, parkirali na plaži in pripravili večerjo. Blizu nas sta se dva Italijana trudila prižgati ogenj za žar. Pa jima ni najbolje uspevalo.

Mir je zmotil le lokalni frajer, ki je na mivki preizkušal svoj avtomobil in ostro zavijal na vse strani. Ob tem je dvigal zavese mivke. Ko je odšel, sta punci izkoristili veter in spuščali zmaja. V vodo nismo šli, saj je bila ravno tako nizka kot na Havsandu.  Sta pa punci našli dovolj zabave na sipinah ob avtodomu. Večerilo se je že, ko smo se zapeljali do Ribeja.

V mestu sta sicer kamp in tudi počivališče za avtodome, vendar smo mi našli že pred mestom parkirišče in tam trudni zaspali. Nihče nas ni preganjal. Sanjalo pa se nam ni, kaj pomeni prečrtan losseplads na tabli.

RIBE, FJORDI – 26.6.2006 – Po zajtrku smo se odpeljali v Ribe in pred vikinškim muzejem parkirali. Tako kot večina muzejev se je tudi ta odprl šele ob desetih. Torej smo imeli več kot dovolj časa za sprehod po najstarejšem danskem mestu.

Čez potok in mimo cerkve sv. Katarine nas je ulica pripeljala do katedrale. Tudi ta se odpre ob desetih, zato smo šli prej pofirbcat še v informacijski center. Katedrala sicer ne izgleda kaj posebnega, vendar je vstopnino poplačal pogled na mesto in okolico iz stolpa. Za spust je bila potrebna previdnost, saj so stopnice strme.

Proti Izhodišču smo se vračali skozi mesto, po nakupovalni ulici. V muzeju je razstavljenih vrsta predmetov, ki so jih izkopali v Ribeju in okolici. Denar, medalje, deli ladij, sider, posode odsevajo življenje Vikingov. Še bolj nazorno smo ga začutili ob prikazu življenja v teh krajih v dveh različnih obdobjih – leta 800 ter leta 1500.

Okostje pod steklom ter možnost, da sta preizkusili čelado srednjeveškega viteza sta bili za punci še posebej zabavni. Iz Ribeja nas je pot vodila proti severu. Vreme se je vedno bolj kisalo. Ko smo se ustavili pred Hvide Sandom ob Ringkøbing fjordu je dež ravno toliko ponehal, da smo lahko ob surfarskem centru prste pomočili v fjord in se na drugi strani ceste sprehodili na enega od številnih peščenih hribčkov.

Čudili smo se, kako da morje še ni preščipnilo ozkega pasu kopnega, po katerem teče tudi cesta. Na koncu fjorda leži mestece Søndervig. Tam je letos potekal festival gradnje skulptur iz mivke. A kaj, ko se je nebo dokončno spuntalo. Prav nič ni prenehalo liti. Živa je trdno zaspala, z Ajdo pa sva vzela dežnike in odšla pogledat, kaj so kiparji ustvarili minljivega.

Skulpturam dež ni nič škodoval. Bolj je motil naju, še posebej, ker nama je veter dežnik kar odnašal. Čudovite stvaritve so prikazovale Vikinge ter legende, ki so se v zvezi z njimi razvile. Pred nama sta vzniknila boj kralja Thora z morsko pošastjo ter vikinška nebesa. Najbolj veličastna je bila velika stena nordijske mitologije. Ajda je v mivki kljub dežju ustvarila svojo stvaritev – škrata.

Vreme se ni hotelo izboljšati. Še ko je dež malo ponehal, je veter od bogsigavedi kje prinašal drobne kapljice. Sprehodila sva se okoli jezerca in se hahljala poskusom, da bi poslovenila danska imena lesenih kipov. Živa se je zbudila tik pred odhodom. Ob vožnji mimo razstavišča je tako uspela uzreti največjo skulpturo.

Ob Nissum fjordu smo se pred Torsmindom ustavili. Na pojasnilni tabli ob počivališču smo prebrali, kako Danci iz morskega dna črpajo mivko in jo spravljajo nazaj na obalo. Drugače bi jim jo enostavno odplaknilo. Deževalo ni več, sprehod do razburkanega morja je bil prijeten. Seveda pa na kopanje ni bilo za misliti. Smeti, katerih je bila obala polna, so nas motile.

Ajda je iz kamenja in lesenih dil, ki jih je naplavilo morje, naredila pravi grad. Veter in hlad sta nas prepričala, da smo se vrnili do avtomobila. Zaokrožili smo do vasice Ferring, ob kateri je svetilnik ladjam kazal smer, potem pa mimo Lemviga odpeljali proti Thistedu. Parkirali smo na počivališču ob kmetiji, z lepim pogledom na vetrnico in mirno prespali.

HIRTSHALS, GREENEN, RÅBJERG MILLE, LINDHOLM HØJE – 27.6.2006 – Po zajtrku smo nadaljevali pot na sever. Vožnja mimo fjordov je bila razgibana. Zavili smo v Hirtshals in pri visokem belem svetilniku parkirali. Mimo ostankov nemških bunkerjev iz druge svetovne vojne smo se sprehodili do morja. Vreme je bilo še malce kislo, občasno je rosilo.

Tudi morje je bilo valovito. Pogledali smo za školjkami in do kolen zakorakali v vodo. Valovi niso motili velikih ladij, ki so plule mimo. Pofirbcali smo v nekaj bunkerjev, kjer so bile med drugo svetovno vojno postavljene havbice. V enem od bunkerjev smo naleteli tudi na zapečatena vrata.Te naj bi odprli šele čez slabih petdeset let, za njimi pa je skrivnost, ki bo takrat razkrita.

Puncama sem moral razložiti vse o topovih in namenu obrambnih sistemov. Pogledali smo si pomorsko mino in v bunkerjih pri svetilniku videli kakšno je bilo življenje nemških vojakov ob danski obali. Še slika pred svetilnikom in že smo se peljali proti skrajnemu severu Danske. Malo pred Skagnom smo zavili za Råbjerg mille, naravno znamenitost, dejansko pravo puščavo.

Vzpenjali smo se na ogromne sipine in se počutili kot izgubljeni sredi Sahare. Gledali smo ljudi, tudi starejše, ki so vriskali, se metali v mivko in se kotalili po bregovih med redkimi travami. Seveda smo jim bili kmalu povsem podobni, tudi nas je verjetno največji peskovnik na Danskem povsem prevzel.

Punci sta izdelali grad in psa iz mivke, tekmovali smo, kdo bo po sipkem terenu prvi pritekel na vrh sipine. Ko smo se poslovili, smo del puščave odpeljali s seboj. Mivke je bilo namreč po avtodomu kljub čiščenju pred odhodom povsod polno. Mimo Skagna smo se zapeljali do parkirišča pred Grenenom.

Sprehod do rta, na špici katerega se srečujeta Severno morje in Baltik oziroma točneje Skagerrak in Kattegat, ni bil tako kratek kot se je zdelo sprva. Bunkerje smo pustili že daleč za seboj, ko smo se končno približali najbolj severni kopni točki Danske. Baltik je bil miren, nobenih valov ni bilo. Severno morje pa je bilo razburkano in se je divje zaletavalo v obalo.

Neverjetno je bilo gledati, kako tokovi iz ene in druge strani butajo skupaj in mešajo dvoje voda. Stopili smo tako, da smo z eno nogo stali v enem in z drugo v drugem morju. Na srečo se je dan že nagibal v večer, zato gneča turistov ni bila več tako velika. Punci je sprehod utrudil in v avtu sta trudni zaspali. Spali sta vse, dokler nismo mimo Fridrikshavna prispeli v Aalborg.

Tam smo iz avtoceste zavili do vikinškega pokopališča Lindholm Høje. Pomešali smo se med gledalce, ki so prihajali na vikinško igro. Sprva smo mislili, da smo se tako izredno bistro izognili vstopnini. Potem pa smo ugotovili, da je okoli pokopališča tako ali tako le nizka ograja za ovce in več vhodov. Hodili smo okoli številnih kamnov, posejanih po hribčku.

Prebrali smo napise na pojasnilnih tablah in tako izvedeli marsikaj o življenju Vikingov na tem prostoru, posameznih grobovih in načinu pokopa. Punci sta opazili zajca, ki je tekel preko travnika. Zapodili sta se za njim in ga skušali ujeti. Seveda jima je ušel. Poiskali smo pot nazaj do avtoceste in na počivališču pod Aalborgom prespali.

Čeprav je bila ura ob našem prihodu pozna, je bil še dan. Ob enajstih zvečer, ko je bila pri nas že trdna tema, je bil tu šele mrak.

POMORSKI MUZEJ, HRIBOLAZENJE, HORSENS, JELLINGHØJENE – 28.6.2006 – Po zajtrku smo se zapeljali nazaj v Aalborg in ob obali parkirali. Že ko smo se bližali pomorskemu muzeju smo na dvorišču ozrli podmornico. Ravno ta nas je najbolj pritegnila. Za ogrevanje smo se sprehodili mimo številnih maket ladij, pripomočkov za reševanje in navigacijo. Potem pa seveda hitro v podmornico.

Čudili smo se, kako so lahko mornarji zdržali v takšni piksni, daleč v globinah morja. Postavili smo se v vlogo kapitanov in si predstavljali, da plujemo novim dogodivščinam naproti. Komaj smo se na drugi strani spustili navzdol, že smo lezli na rušilca. Tudi tega smo prebrskali, potem pa si ogledali še halo v kateri so razstavljeni helikopter in nekaj jadrnic. Igrala, mine in protiletalski topovi so bili za zaključek zabave.

Za sprehod v center mesta nam sonce ni pustilo prav nobene moči. Zato smo pot kar nadaljevali po avtocesti proti jugu. Pri Silkeborgu smo imeli namen obiskati Labyrintijo, pa nas zunanji videz in ponoven pogled na prospekt nista prepričala. Kot pravi planinci pa smo se hoteli povzpeti na najvišji vrh Danske. Pa to ni tako enostavno. Še vedno se namreč prepirajo, kateri to dejansko je.

Naj pa bi bil eden izmed treh ali štirih vrhov v neposredni bližini vasi Yding. Vsi so visoki dobrih 173 metrov, višine pa se jim razlikujejo le za nekaj centimetrov. V gozdu zraven parkirišča so trije hribčki, srednji je po občutku in meritvah najvišji – Yding Skovhøj. Glede na razlago zraven parkirišča, sicer v danščini, naj bi bil to najvišji danski vrh.

Vzpeli smo se na vse tri, potem pa pot nadaljevali do Ejer Bavnehøja. Na vrhu smo parkirali in se razgledali. Stolp, ki stoji na vrhu ravno obnavljajo. Ko so delavci ob petih odšli, smo ugotovili, da so vsa vrata pustili odprta. Seveda smo se takoj povzpeli na vrh. Čeprav je glede na prospekt, ki smo ga dobili, to šele tretji najvišji vrh na Danskem (najvišji leži le 200 metrov stran, vendar na privatnem posestvu), je le 51 centimetrov nižji od najvišjega.

Yding Skovhøj, katerega smo obiskali najprej, pa je drugi. Od najvišjega je nižji le za devet centimetrov. Kako so vrli Danci izmerili višino tako natančno in kaj se zgodi, če na enem od vrhov »zraste« krtina, pa nam ni jasno. Vsekakor smo bili na stolpu višje od vseh vršičkov naokoli. Slikali smo gričevnate ravnice, ki se polne žita in nekaj gozdov razprostirajo, kar nam je oko neslo daleč.

Zavili smo še do mesteca Horsens. Parkirali smo na velikem in skoraj praznem brezplačnem parkirišču pri mestni hiši. Od tu smo imeli le nekaj korakov do glavne ulice na kateri je tudi vodomet, ob njej pa velika cerkev. Na koncu sprehoda nas je ohladil sladoled. Tako smo tudi lažje zdržali pot naprej. V Vejlu smo zavili za Billund, pa potem po stranskih vaških cestah prišli v Jelling.

Povzpeli smo se na grmadi ob cerkvi (Jellinghøjene) in si ogledali dva velika kamna pred cerkvijo. Vanju so vklesane vikinške pismenke. Pot smo nadaljevali do Billunda. Da je to dežela Lega, smo videli že ob vožnji mimo tovarne kock pred prihodom v mesto. Vrnili smo se nekaj kilometrov nazaj proti Vejlu in na parkirišču prespali.

LEGOLAND – 29.6.2006 – Zjutraj smo pohiteli, da bi bili takoj ob desetih že v parku. Pa seveda ravno naša blagajna ni začela delati pravočasno, pri sosednji pa je bila že vrsta. No, končno smo kupili vstopnice in punci je kar razganjalo od navdušenja, ko sta pred seboj zagledali tisto o čemer sta ob zemljevidu sanjali že dneve. Najprej smo se napotili na razgledno dvigalo, saj smo hoteli iz zraka zaobjeti celotno zabavišče.

Nad prvim delom smo se zapeljali z vlakcem, ki vozi nekaj metrov nad zemljo. Potem so na vrsto prišli mali vlakec, pa vrtiljak v obliki letal, indijanski kanu, ki na koncu tako zabavno špricne. Počasni čolni so nas popeljali čez gusarsko votlino, hitro vrteči se sodčki pa čisto zmešali glavo. V okroglem čolnu smo šli čez brzice, posebno dvigalo pa nas je s čolnom vred dvignilo na vrh vzpetine iz katere smo potem strmoglavili v tolmun.

Že smo hiteli v grad na vlakec v obliki zmaja, z Živo sva se šla peljat z avtomobilčkom Lego racers. Bilo je divje, Živo pa kar malo strah. Tudi požar smo uspešno pogasili in zasedli med vsemi »gasilci« drugo mesto. Punci sta se s čolniči vozili naokoli v divji vožnji, vredni Indiana Jonesa. Ogledali smo si še zabavno predstavo na gradu, kjer je bilo polno skokov in padcev v vodo, celo s topom so ustrelili.

S pomočjo lastnih rok smo se dvigali na svetilnik, potem pa že odhiteli dalje. Čakala nas je še vrsta vrtiljakov, zato se nismo smeli obirati. S čolnom smo se zapeljali med svetovnimi znamenitostmi in z vlakom naokoli po parku. Ogledali smo si še 4D kinopredstavo, potem pa pohajkovali po pravem svetu v malem. Vse makete so narejene iz Lego kock, kar nekaj vozil se tudi dejansko vozi.

Še najbolj pa so nas pritegnile tiste, ki jih lahko sam sprožiš ali upravljaš. Punci sta vozili formulo 1, se preizkusili v hitrostnem dirkaštvu, na letališču odtajevali letalska krila. Dan se je kar prehitro končal, edini adut je bil, da jutri pridemo ponovno.

LEGOLAND – 30.6.2006 – Prespali smo na že znanem parkirišču malo zunaj Billunda in zjutraj med prvimi prihiteli v park. Imeli smo že vstopnice, tako da nam ni bilo potrebno nič čakati.

Najprej smo se napotili na zabavne vožnje, ki smo jih dan prej spustili. Šli smo na safari med živalmi, narejenimi iz kock, se popeljali z malim, a hitrim vlakcem ter z rudniškim doživeli življenje rudarjev. Danes smo pričakovali večjo gnečo, saj je bil petek. Pa temu ni bilo tako. Zato smo bili na bionicle robotih takoj na vrsti.

Le Živa se je ponoči »skrčila« in so tako po natančnem merjenju ugotovili, da je kakšen milimeter premajhna. Najprej sva šla sama z Majo. Izbrala sva seveda najtežjo stopnjo in najbolj divje obrate. Ko se je opogumila še Ajda, pa je šlo vse bolj počasi, čeprav naju je tudi kar vrtelo. Navdušenje je bilo veliko, tako da je bilo seveda potrebno iti še in še.

Gasilci so bili čisto blizu, tako da so bili prav logična izbira. Takoj smo bili na vrsti. Danes ni bil potreben quick pass, da bi se izognili vrsti. Šlo nam je dobro, res smo se potrudili. Punci sta z vodnimi pištolami dobro ciljali luknjo. Zmagali smo in navdušenje je bilo veliko. Spust z vikingi po divji reki se je sredi dneva spet pokvaril, na srečo pa je bila vrsta drugih atrakciji in predstav, da nam ni bilo niti slučajno dolgčas.

Maja in Ajda sta šli danes na avtomobilčke Lego Racers, tudi zmaj nas ni predolgo čakal. Zborček iz bližnjega konzervatorija smo poslušali z zanimanjem, potem pa že hiteli na tiste vlakce, ki so se nam zdeli najbolj zabavni. Tudi v cirkus s klovnom smo šli, ogledali smo si še drugi 4D film. Povsem slučajno smo videli še predstavo klovnov, ki so jih šele izbirali za nastopanje v tem parku.

Včasih jima je šlo prav dobro, drugič pa nismo vedeli ali nastopa še nista izpilila ali pa je to le del predstave. Ko so zvečer vlakci prenehali voziti, smo odšli igrat igrice na računalnike, kupili smo obvezne spominke v Lego trgovini. Na koncu sta punci zadnje atome moči porabili na igralih. Za spomin smo se še slikali pred zabaviščem.

Ob vožnji iz Billunda smo se ustavili na parkirišču, se stuširali in ponovno napolnili vodo, potem pa pot nadaljevali do avtoceste, kjer smo na počivališču pod Vejlom prespali.

ODENSE, KARTEMINDE – 1.7.2006 – Dopoldan smo se mimo Fredericie zapeljali čez visok in dolg most na otok Fyn. V mestu Odense nam je uspelo malo izven centra najti ob bencinski črpalki brezplačno parkirišče brez omejitve časa parkiranja.

Nadeli smo si rolerje in odrolali proti centru. Rojstne hiše H.C. Andersena ni bilo težko najti. Ravno, ko smo prišli se je ob muzeju pričela gledališka predstava z odlomki iz najbolj znanih pravljic. Celo morska deklica se je pokazala na skali sredi jezera. Po koncu predstave se je bilo z junaki možno tudi slikati. Rolerje smo »parkirali« v omarice v garderobi in odšli v muzej.

Ogledali smo si slike in izrezane figure iz papirja. Panoji so nas vodili skozi pisateljevo življenje. V vitrinah so bili predmeti, ki so se vezali na opis. V sklopu novega in modernega muzeja je rojstna hiša in predmeti iz časa bivanja pisatelja v njej. V kleti smo videli vrv, ki jo je pisatelj vedno nosil s seboj in izvedeli iz kakšnega razloga, njegov cilinder, špansko steno, robec in kravato.

V knjižnici hranijo v vitrini več izdaj pravljic v slovenščini (med njimi pomotoma tudi slovaško). Na ekranu smo prebrali pravljico Leteči kovček. Iz muzeja smo šli mimo mestne hiše vse do hiške,. v kateri je Andersen preživel mladost in se vrnili do cerkve Skt. Knuds. Na poti nazaj do muzeja smo v cerkvi ob poti vpadli ravno na poroko poševnookih. Ne vem, kdo je bolj začudeno gledal.

V muzeju smo vzeli rolke in odrolali mimo železniške postaje proti avtodomu. Odpeljali smo se proti Kartemidu na severni obali Fyna. Naš cilj je bil Fjord&Bælt. To je morski center s tjulnji in svinjskimi kiti (Marsvin), najmanjšimi kiti na svetu in hkrati edinimi, ki živijo na Danskem. Najprej smo se seveda ustavili pri bazenčkih, kjer sta punci čebrali po vodi in lovili morske zvezde in rake.

Ogledali smo si hranjenje tjulnjev in izvedeli, da so se pred enim tednom rodili trije mladički. Prosili so nas, da nismo preglasni. Sprva smo videli le odrasle, potem pa smo ugledali tudi mladičke. Plavali so naokoli, jedli pri mami. Hranjenje kitov je sledilo in premaknili smo se k naslednjemu bazenu. Ena izmed samičk je pričakovala mladička, zato so jo izmerili. Kiti so morali pokazati pravi lik in dobro jim je šlo.

Na koncu je kit še skoči v zrak in se dotaknil žoge. V kleti so nam velika stekla kazala dogajanje v obeh bazenih pod vodo. Tjulnji so radi drseli mimo nas, kiti so se veliko bolj neradi pokazali. Pri bazenčku smo se udeležili lovljenja rakov. Vsak od otrok je dobil palico, ki je na vrvici imela navezano pisarniško sponko. Nanjo smo obešali kose dagnje in skušali ujeti čim več rakov.

V muzeju smo izvedeli veliko o morju in njegovih značilnostih, v nadstropju pa videli veliko okostje kita. Malo iz Kartemindeja smo se na parkirišču ustavili. Med tem, ko je Maja pripravljala večerjo, sem se s puncama med nepekočimi meduzami odpravil v vodo. Zaplavali smo in se zabavali. Po večerji smo nabirali na obali školjke, potem pa odropotali proti jugu.

Pri Kværndrupu smo poiskali grad Egeskov. Sprva smo mislili, da bomo prespali v naravnem kampingu. Pa je ograjen vse naokoli in zato namenjen le šotorom. Smo pa ob živi meji kampa našli lep prostor in tam parkirali.

EGESKOV – 2.7.2006 – Zjutraj smo prav uživali, ker se nam ni nikamor mudilo. Spravili smo se pokonci, pozajtrkovali in nato odšli do vhoda.

Kupili smo vstopnice, pri čemer smo za ceno dnevne vstopnice dobili sezonsko. Žal nam je verjetno ne bo uspelo izkoristiti. Najprej smo se zapodili v prvi labirint. Čeprav je bil videti enostaven, smo se kar nahodili, da smo prišli na pogreznjeni vrt na sredini. Navdušil nas je tako, da smo takoj pohiteli mimo vodnega vrta do Piet Heinovega labirinta.

Ta je bil precej bolj zapleten. Tukaj tudi, če bi hotel, ne bi imel veliko možnosti za goljufanje in iskanje bližnjic. Vračali smo se na isto mesto, se vrteli v krogu, pa končno le našli pot do stolpa na sredini. Bili smo ravno prav ogreti za vzpon visoko v drevje. Po visečih mostovih smo se pozibavali od krošnje do krošnje. Ker smo se spustili navzdol ravno k otroškim igralom, je bil postanek seveda obvezen.

V sklopu gradu je tudi vrsta muzejev. Najprej smo se podali v muzej gasilcev in reševalcev, kjer je razstavljenih vrsta reševalnih vozil in pripomočkov za gašenje in reševanje. Videli smo še trgovino, kakršne so bile pogoste pred leti. Najkasneje z velikimi nakupovalnimi središči pa so izginile. Vrsta motociklov, kočij, avtomobilov, pa tudi letal je izvabljala vzklike navdušenja in občudovanja.

Še posebej nas je presenetil zanimiv avtodom, pravi starodobnik. Z njim je slikarski par z družino pred leti potoval v Španijo in na Portugalsko. V angleškem parku smo se na trati spočili in malo pomalicali, potem pa po drevoredu odšli do baročnega vrta in preko vrtov s pticami, z zelišči in fuksijami do gradu. V spodnjih nadstropjih smo si ogledali predmete, ki so kazali na nekdanje življenje v gradu.

Na podstrehi pa je postavljena razstava igrač in galerija slik o obnovi gradu. Še posebej je bil zanimiv kipec med tramovi. Po legendi se ga ne sme odstraniti, saj bi drugače grad na božični večer zgrmel v jezero. Med tem, ko je šla Maja pripravit pozno kosilo, smo mi odhiteli na igrala, ki so bila zanimiva tudi po kosilu.

Sprehodili smo se med drevjem, v večernem soncu občudovali odsev gradu v vodi, potem pa zapustili park in na parkirišču ob kampu prespali.

ROSKILDE, KRONBORG, FREDENSBORG, HILLERØD – 3.7.2006 – Zjutraj smo pomahali Egeskovu in se odpeljali proti Sjælandu. Za Nyborgom smo zapeljali na most, ki se je od otočka Sprogø dvignil v loku visoko nad vodo.

Počutili smo se kot v letalu, peljali smo se namreč visoko nad prav miniaturnimi ladjami globoko pod nami. V mestu Roskilde smo brez težav našli pravo pot do muzeja. V Roskilde fjordu so na dnu morja odkrili ostanke vikinških ladij, ki so jih Danci uporabili kot blokado ob vdoru Norvežanov. Sedaj so razstavljene in dajejo pravo podobo o velikosti in videzu ladij teh slovitih zavojevalcev.

Preizkusili smo vikinška oblačila, pisali po »vikinško« ter si ogledali dokumentarni film o najdenih ladjah. Pred muzejem smo streljali z lokom, videli replike vikinških ladij, pokukali v delavnico, kjer replike izdelujejo in v restavratorsko delavnico. Čez park smo se napotili do stolnice. V njej so pokopani danski kralji in kraljice.

Sprehod po kapelah z velikimi sarkofagi smo začinili z obiskom muzeja o zgodovini cerkve. Izvedeli smo marsikaj zanimivega o Margareti l., danski kraljici, ki je združila severne narode – Dance, Švede in Norvežane. Videli smo kopijo njene obleke. Original so pred stoletji ukradli Švedi in ga hranijo v Uppsali.

Čeprav ga označujejo kot poročno obleko, nas je varnostnik takoj poučil, da so se takrat kralji in kraljice poročali zelo mladi, pred nami pa je bila obleka odrasle osebe. Po vrnitvi v cerkev, smo si šli ogledat njen sarkofag in še posebej krsto princese Dagmar. Ta danska princesa je bila poročena z ruskim carjem Aleksandrom, njun sin Nikolaj je bil zadnji ruski car.

Septembra jo vračajo v St. Petersburg, kjer bo pokopana s svojim možem. Zaokrožili smo še po mestu ter se čez park vrnili do parkirišča ob muzeju. Pot nas je sedaj vodila povsem na sever, do mesta Helsingør. Punci sta zaspali, tako da sem si grad Kronborg od zunaj ogledal najprej sam. Ko je Ajda vstala, sva imela ravno še toliko časa, da sva ujela ogled muzeja.

Sprehodila sva se po grajskih prostorih in občudovala predvsem številne tapiserije na stenah. Ko sva prišla iz muzeja, sta naju Maja in Živa že čakali. Ajda je bila utrujena, zato sva z Živo odhitela pogledat še dvorno kapelo in prostore pod gradom. Navdušil nas je grad kot tak, še posebej pa njegova velikost in lega.

Na poti nazaj proti Hillerødu smo se na kratko ustavili še pri dvorcu v Fredensborgu. Grad je letna rezidenca danske kraljice. Julija je možen tudi ogled notranjosti, vendar smo bili prepozni. Smo si pa zato ogledali menjavo straže pred gradom, potem pa pot nadaljevali do Hillerøda, kjer smo na parkirišču pred gradom pustili avtodom.

Sprehodili smo se ob gradu in občudovali njegovo arhitekturo, še lepši pogled nanj pa se nam je odprl iz baročnega parka. Na zgornji terasi smo sledili zgledu sprehajalca. Utrujene noge smo namočili v vodo, ki je tekla navzdol v kaskadah. Pot nas je vodila po parku mimo Luisinega otoka in kopališča, sedli smo na »stol« kralja Christiana IV. Potem pa pred številnimi komarji pobegnili v avtodom.

HILLERØD, KØBENHAVN – 4.7.2006 – Zjutraj sem odrolal do železniške postaje in kupil CPH – Københaven kartici. Ob vrnitvi so me punce že čakale, odšli smo do gradu Frederiksborg. V njem je sedaj nacionalno-zgodovinski muzej. Posebej nas je navdušila grajska cerkev iz časa Christiana lV., sprejemna in plesna dvorana.

Med sprehodom po gradu se je spet pokazala danska prijaznost. Varnostnik nas je poučil o zanimivi uri, pokazal nam je sliko znanega junaka, katera naj bi bila na vseh danskih vžigalicah. Prijazno je povprašal od kod smo in obžaloval, ker nimajo prav veliko zanimivega za otroke. Slik in zanimivih predmetov je bilo res ogromno.

Na železniški postaji smo poiskali prazno parkirišče. Vlak nas je odpeljal v Københaven. Izstopili smo na postaji Østerport Station in presedlali na avtobus do Frederikskirke. Takoj za njo stoji Amalienborg. V kraljevi rezidenci smo si ogledali kraljevi zasebni muzej. Razstavljeni so številni predmeti, vse od pip, pohištva, knjig, slik. Posebej zanimiva je bila soba s klobuki kraljice in drugih žensk kraljeve družine.

Ustavili smo se pred kraljevim rodovnikom. Do naslednjega cilja – Rosenborga nas je popeljal avtobus. Dan je bil sončen, vroč. Zato smo bili prav veseli, ko smo si tako skrajšali pot. Le skozi park smo se morali sprehoditi in že smo bili pri gradu. Kupili smo vstopnico in si šli najprej pogledat kraljevo zakladnico.

Prav zanimivo, da so nas ob vrsti predmetov iz zlata, slonove kosti in dragih kamnov, najbolj pritegnile steklenice vina. Stare so bile namreč več sto let. Postavilo se nam je vprašanje ali je v njih še vino, ali le še kis. Pri kraljevih kronah je bila seveda gneča. Hitro sem jih slikal, čeprav nisem ravno kupil dovoljenja za to.

V Rosenborg so prinesli številne predmete iz drugih bližnjih gradov. Najbolj hecno se nam je zdelo stranišče – le velika luknja, ki je izginjala v globino. Sanitarni predpisi so bili nekdaj res precej drugačni kot danes. Razstavljeni predmeti so pripadali različnim kraljem, prestoli so spominjali na njihova kronanja. Varno »skrit« za steklom je bil porcelan, katerega so nekoč morebiti celo uporabljali.

Do Christianborga smo se peljali z metrojem. Hiteli smo, kar se je le dalo, a le za minuto ali dve zamudili ogled kraljevih reprezentančnih prostorov. Zato pa smo si ogledali ruševine nekdanjega gradu, imenovanega tudi Københavnski grad. Gre za palačo, ki je stala na mestu današnjega Christianborga. Po sprehodu med ruševinami, smo se, končno spet na dnevni svetlobi, mimo nacionalnega muzeja, kjer smo le »pobrali« katalog, odpravili na postajo Københavns Hovedbanegård.

Spet nam je pomagala železnica, da smo hitro prišli v Charlottenlund. Že na postaji so nas smerokazi usmerili prav. Čez park in mimo dvorca smo prišli do Danskega akvarija. Odprt je do 18. ure, vendar se uro prej zapre bazen, kjer se živali lahko tudi dotakneš. Bili smo pravočasni, tako da sta se punci lahko poigrali z rakci, prijeli morsko zvezdo, školjko.

Ko so animatorji začeli živali pripravljati za prenočevanje, smo odšli na ogled približno sedemdeset akvarijev. Punci sta seveda v enem izmed njih takoj zagledali Nema in njegove prijatelje, živopisne vetrnice so bile kot lampijoni. Pomikali smo se od enega akvarija do drugega in v vsakem nas je nekaj pritegnilo.

Hobotnica, ribe danskih in tudi tropskih morij. Na koncu smo v velikih akvarijih opazovali morske pse ter želvo velikanko. Ob enem izmed bazenov smo imeli občutek, da smo se znašli v gozdovih ob Amazonki. Tudi morskega konjička smo videli ter jamske živali, ki živijo v čisti temi. Pot do železnice nam je tostran minila hitreje. Sedaj smo hiteli na čisto drugi konec mesta.

Izstopili smo na postaji Valby station, se nekaj sto metrov popeljali z avtobusom in že hiteli v živalski vrt. Ker je bil odprt do desete ure zvečer, smo imeli zadosti časa za ogled. Najprej pa smo pomalicali. Tudi severni medvedje so bili lačni in ravno ujeli smo njihovo večerjo. Po njej so uganjali vragolije. Volkovi, sloni, lame, tigri, tjulnji in morski levi – navdušeno smo jih opazovali.

Vročina je zahtevala sladoled, potem pa so prišli na vrsto eksotični ptiči, krokodil za katerega smo sprva mislili, da je le lutka, potem pa je le premaknil oči. Kač nismo videli, verjetno so jo že pobrisale spat. Podhod nas je pripeljal na drugo stran ceste. Punci so tu najbolj pritegnila igrala ter seveda del, kjer si lahko živali tudi pobožal.

Malo pred zaprtjem, smo se napotili skozi izhod in odhiteli na vlak, ki nas je pripeljal na glavno postajo ob Tivoliju. Seveda smo si šli pogledat tudi sloviti park sredi mesta. V večernem mraku je do izraza prišlo stotine živopisnih lučk. Med njimi je bila pomešana množica ljudi. Nekateri so sedeli v restavracijah in kavarnah, drugi so se drenjali k raznim atrakcijam kot so prosti pad, visoki vrtiljak ali divji vlakec.

Spet tretji pa smo na tleh poslušali zgrožene krike tistih, ki so padali v globino ali drveli po tirnicah nad nami. Načrt, da bi odšli do Hillerøda že ob enajstih, nam je na glavo postavila predstava, ki se je ravno takrat začenjala. In splačalo se je počakati. Nastopajoči so nad seboj nosili visoke lutke, živopisnih barv in okrašene z lučkami.

Pravljičar pa je predstavljal odseke iz Andersenovih pravljic. Predstavo so spremljale pisane luči, ob spremembi grdega račka v lepega laboda pa so nebo razparale rakete. Po ognjemetu so lutke odšle, pa tudi mi smo se poslovili. Na vlaku sta punci kmalu zaspali. Na srečo. Zaradi prenove proge smo se vozili povsem počasi, strojevodja je stalno zaviral, čakal, se spet malo pomaknil naprej.

Na začetku se je za to sicer opravičil, potem pa verjetno pozabil prižgan mikrofon. Njegove kletvice smo lahko bolj slutili, kot razumeli, predvsem seveda po muzanju sopotnikov. Z veliko zamudo smo prispeli v Hillerød in se takoj odpeljali proti Københavnu. Tudi ob dveh ponoči, ko smo na zadnjem počivališču pred mestom parkirali ter trudni zaspali, še ni bilo čiste teme.

KØBENHAVN – 5.7.2006 – Zjutraj smo se zapeljali v mesto. Kljub nasvetu, da se pri mali morski deklici da parkirati in celo prespati, nas tabla z napisom, da ura parkiranja stane 15 kron ni prepričala. Našli smo sicer mesto, kjer bi lahko parkirali brezplačno, vendar le za eno uro. Zato smo se zapeljali ob pristanišču, vendar tudi drugi uvoz ni ponudil ničesar primernega.

V tretje gre rado in pri tretjem uvozu smo v samotni stranski ulici parkirali ob robu ceste. Dve prikolici tovornjakov sta nam dali upanje, da ne bo težav. To nam je potrdil tudi prijazen luški delavec, ki je prišel mimo in pobiral smeti. Celo v Sloveniji je že bil. Z ženo sta bila namreč pred leti v Gradcu pri znancih. Ker je potreboval škornje, so mu svetovali nakup v Mariboru.

Zatrdil je, da lahko avto pustimo brez skrbi, malo pa nas je vseeno zaskrbela pripomba, da naj ga zaklenemo. Sicer se je takoj popravil, da to ni ravno nevaren del mesta, da pa se nikoli ne ve. Blizu mesta, kjer smo parkirali, obrača avtobus št. 26. Ko smo sedli nanj, smo na hitro na avtobusni tabli ujeli mesto, kamor se moramo vrniti. Avtobus nas je odpeljal direktno do Christianborga.

Danes smo bili pravočasni za ogled kraljevih reprezentativnih prostorov. Nadeti smo si morali copate, posebej so nas opozorili, da tukaj snemanje in slikanje nista dovoljena. Povzpeli smo se po stopnicah, po katerih sicer prihajajo gostje. To so tudi edine stopnice, po katerih v tej palači hodijo kraljica in člani kraljeve družine. Ob poti skozi dvorane smo spoznavali dansko zgodovino in kraljevi protokol.

Imeli smo odlično vodičko, ki nam je povedala vrsto zanimivosti in anekdot iz življenja danskih kraljev in še posebej sedanje kraljice Margarete ll. V jedilnici smo na stenah z zanimanjem opazovali moderne tapiserije. Bile so darilo kraljici ob 50. rojstnem dnevu. Vendar so za oblikovanje in izdelavo v Franciji potrebovali celih deset let. Tako so jih namestili šele malo pred praznovanjem kraljičine šestdesetletnice.

Izvedeli smo, da je vino, ki ga strežejo iz posestev danskega princa, soproga kraljice, sicer francoza. Ko smo oddali copate, smo odšli na sprehod po mestu. V informacijskem centru smo dobili še nekaj napotkov in mimo mestne hiše – Rådhusa naš pohod nadaljevali po Strøgetu, najdaljši evropski nakupovalni ulici, zaprti za promet.

V Nyhavnu so nas navdušile pisane hiše in vrvež meščanov ter seveda številnih turistov. Za izlet z ladjico se nismo odločili. Na njih ni sence, sonce pa je opoldan neusmiljeno pripekalo. Sprehodili smo se mimo številnih kavarn in zavili proti mali morski deklici. Pri Amalienborgu sta punci takoj sledili drugim otrokom in skočili v fontano. Osvežitev je ravno prav prišla.

Do male morske deklice sedaj ni bilo več daleč. Gneča je bila seveda velika, vsakdo izmed številnih poševnookih turistov se je hotel slikati ob njej. Posedli smo v senco. Ko se je med avtobusi naredilo malo razmika, smo do kipa stopili tudi mi. Avtodom je bil parkiran kar daleč, zato smo počakali na avtobus, vprašali, če pelje do postaje, ki smo si jo zapomnili in se usedli na sedež.

Presneto smo bili presenečeni, ko je avtobus na izvozu iz ulice zavil proti centru mesta. Vdani v usodo in upajoč, da pa le kje zavije nazaj, smo se prepustili vožnji. Edino vroče sonce, ki je pripekalo tudi skozi okna, je bilo nadležno. Peljali smo se čez center mesta in tako še iz te perspektive opazovali znamenitosti. Punci sta od utrujenosti zaspali, zato o prestopu na drug avtobus ni bilo govora.

Šele malo pred končno postajo mi je postalo jasno, kakšno neumnost smo naredili. Na zeleni tabli je napisana smer vožnje, spodaj pa na črnem polju ime postaje. Mi smo v naglici pogledali le zeleno polje, hkrati pa spregledali tudi, da avtobus št. 26 izmenjaje vozi v ulico, kjer je mala morska deklica in do pristanišča, kjer nas je čakal avtodom.

S šoferjem smo na končni postaji to razčistili in se z njim ter tistim, ki ga je zamenjal, nasmejali. Seveda nam ni preostalo drugega kot ponovna vožnja preko celega mesta, slabo uro daleč. Punci sta vse to prespali in se zbudili šele malo pred koncem vožnje. Avtodom nas je nedotaknjen pričakal. Izvili smo se iz mestnega obroča in ujeli avtocesto na jug. Malo pred odcepom za otok Møn smo na počivališču parkirali.

Poznalo se je, da je to prometnica, ki vodi proti jugu, saj je bilo počivališče kar polno. Pa nas ni pretirano motilo, mirno smo prespali celo noč.

MØNS KLINT, FANEFJORD KIRKE, KNUTHENBORG – 6.7.2006 – Iz avtoceste smo zavili na cesto proti otoku Møn, tam pa sledili oznakam za klint. Vozili smo se po prijazni, rahlo hriboviti pokrajini, skozi majhne vasice. Povsem na drugem koncu otoka smo mimo kampa po gozdni cesti prispeli na parkirišče.

Tablo, da je parkirišče plačljivo nam je zakril avtobus in smo jo opazili šele ob vrnitvi. Ob parkirišču je gradbišče, saj gradijo nov center. O tem kaj vse bo v njem po dokončanju, te poučijo s posebno zloženko. Povzpeli smo se na najvišjo točko klifa. Bele stene so se spuščale v globino. Sledili smo stezici in spoznali, da opozorila o potrebni previdnosti niso iz trte izvita.

Klif se ruši in tam, kjer je bila še včeraj povsem varna steza, danes zeva luknja. Po kakšnem kilometru hoje smo se obrnili in vrnili do izhodišča. Malo pred njim sta punci preizkusili naravno gugalnico – dolgo vejo drevesa. Po dolgem stopnišču smo se spustili pod klif. Misel, da bi se tam kopali nas je minila, saj je bila obala polna alg, tudi v vodi jih je bilo kar nekaj.

Prav nič prijetno ni dišalo. Zato smo si zatisnili nos in raje uživali v pogledu na klif. Vzpon nazaj nam je minil v preštevanju stopnic. Točno 494 smo jih našteli. Na srečo so speljane po gozdu, tako da ni bilo prevroče. Odpeljali smo se proti otoku Falster. Vmes smo zavili do cerkvice Fanefjord kirke. Je res nekaj posebnega, predvsem strop je lepo poslikan.

Hoteli smo se še malo namočit, vendar plaže, ki bi nas pritegnila, nismo našli. Iskali smo na otočku Bogø, pa potem še na Falsterju in na koncu obupali. Ker je bilo še zgodaj, smo se raje odločili, da gremo v safari park Knuthenborg, kopanje pa prestavimo na naslednji dan. Zapeljali smo v park in se ustavili takoj pri oslih. Ti so se drgnili ob nas, hodili okoli. Punci sta šli seveda ven in se zabavali.

Jaz sem čas porabil za prenos fotografij v računalnik. Punci sta kmalu točno vedeli vse o osličkih, pojasnili sta mi celo, kateri je bolan. Odhiteli smo proti ogradi s tigri, saj jo zaprejo ob petih. Vmes smo obvozili kamele in bili pretreseni zaradi številnih pregrad med posameznimi deli parka. Te so izvedene s kovinskimi cevmi, ki kar precej prerukajo avtodom in vse v njem.

V ogradi s tigri smo naokrog zapeljali dvakrat. Čeprav tigri niso bili za kakšno akcijo in so se raje počasi sprehajali ob ogradi, sta bili punci navdušeni. Do opic smo prišli ravno, preden so ogrado zaprli. Videli smo še hranjenje, potem pa odpeljali naprej. Kamela je tokrat prav divje zaštartala na nas. Verjetno je v naši enogrbi »kameli« začutila neke vrste konkurenco. Zato sem pohodil gas in se ustavil šele pri kletkah s ptiči.

V ogrado s kenguruji smo prišli, čeprav naj bi se ob petih zaprla. Imeli smo srečo, saj so jo po našem obisku, torej kakšno uro in pol prepozno, res zaprli. Še enkrat smo se zapeljali vse naokoli parka in opazovali zebre, kamele, bizone ter druge eksotične živali. Ustavili smo se pri ogradi s kozami. Punci sta bili tam glavni. Koze sta komandirali, jih pošiljali levo in desno. Kar nista se mogli posloviti.

Vendar pa je ura počasi že priganjala. Še enkrat smo zaokrožili naokoli po parku, nato pa odpeljali k izhodu. Pred avtocesto smo zapeljali na parkirišče in ob švedskem avtodomu parkirali. Namenjeni so bili v Stojo na Hrvaškem, zato so jim bile naše informacije o poti še kako dobrodošle. Ponoči je bilo kar živo, tovornjakarji ter potniki z osebnimi avtomobili so prihajali in odhajali.

KRAMNITSE – 7.7.2006 – Zjutraj smo pot nadaljevali po avtocesti. Ustavili smo se v Rødbyju ter z nakupom nekaj spominkov zapravili zadnje krone. Potem smo se odpeljali v Kramnitse in parkirali na parkirišču pred kampom. Odšli smo na plažo. Sklenili smo uživati še zadnje minute na Danskem. Prav zabavno je bilo skakati po mivki in bresti po plitvi vodi, celo plavati se je dalo.

Seveda med številnimi meduzami. Punci sta naredili bazenček in meduze smo lovili vanj. Morje nam je mivko stalno odnašalo. Plaža je bila kar obljudena, pa nas to ni pretirano motilo. Proti večeru smo se zapeljali v Rødbyhavn, se zgnetli v vrsto in potem lep čas čakali, da smo končno lahko zapeljali na trajekt. Takoj smo stekli na zgornjo ploščad, opazovali sončni zahod in mahali Danski.

Seveda je bil obvezen postanek v trgovini na trajektu, kjer je bilo pivo bistveno cenejše kot na Danskem. Težko otovorjeni smo se vrnili do avtodoma. Po pristanku v Nemčiji smo se peljali vse, dokler nismo prišli na avtocesto, potem pa na počivališču ob njej prespali.

POT ČEZ NEMČIJO – 8.7.2006 – Ta dan nas je čakala pot čez Nemčijo.

Skoraj tisoč kilometrov smo naredili. Hiteli smo mimo Hamburga, se v bližini Hannovra ustavili v Ikei, potem pa mimo Fulde in Würzburga peljali proti Nürnbergu in Münchnu. Noč je že bila, ko smo se pred Rosenheimom ustavili na počivališču. Bilo je povsem polno, komaj smo našli prosto mesto na parkirišču za avtomobile.

SPET DOMA – 9.7.2006 – Zjutraj sem na bencinski črpalki kupil vinjeto in že smo odrinili naprej. Pomahali smo Chiemseeju, nato pa čez Avstrijo mimo Salzburga in Beljaka prispeli do karavanškega tunela. Tu se je na avstrijski strani malo zabasalo, kot bi se jim nikamor ne mudilo. Nam se seveda je. Komaj smo čakali, da se spet vidimo z domačimi in Gajo…

Po postanku na bencinski črpalki smo hiteli še čez zadnji konec poti in po sedemnajstih dnevih smo zgodaj popoldan parkirali doma.