(5.8.2006)
Čeprav je Ratitovec skoraj bolj poznan in oblegan iz Prtovča nad Selško dolino, pa je za avtodomarje idealno izhodišče Soriška planina (1280 m). Do nje lahko pridemo iz Bohinjske Bistrice, iz Selške doline pa bodisi preko Spodnje Sorice ali iz Petrovega Brda, cesti se združita nad Zgornjo Sorico.
Parkirišče pod smučiščem je veliko, tudi za spanje do sedaj ni bilo težav (N46.240563 E14.010956). Iz sedle se odpravimo nekaj deset metrov v smeri Selc, kjer pod robom parkirišča na levi opazimo stezo. Sledimo ji čez travnik z mladimi smrekami in nato naprej, kot nas vodijo markacije.
Nekaj časa hodimo po makadamski poti, celo nekaj malega asfalta preseneti sredi gozda. Paziti moramo le, da sledimo markacijam in smerokazom. Še posebej zanimiv je eden izmed njih, ki je na povsem naluknjanem drevesu. Ko se gozd razredči, se nam odprejo razgledi na vasi na Danjarski planoti pod nami in hribe naokoli.
Ko zavijemo okoli hriba, na drugi strani pridemo na Danjarsko planino. Ko se po krajši strmini izvijemo iz gozda je pred nami dolg travnat hrbet. Hoja preko Kremanta (1658 m) proti cilju je še posebej v pozni pomladi, ko so travniki razcveteni, čudovita. Po krajšem spustu se mimo bunkerjev pričnemo vzpenjati na Altemaver.
Ta je z 1678 metri najvišji vrh Ratitovca, pot pelje tik pod njim. Tam se nam že odpre prvi pogled na Krekovo kočo na Ratitovcu (1642 m) – do sem bomo hodili okoli tri ure. Če pa dan izkoristimo za uživaško posedanje na blazinicah trave, vohanje rož, nabiranje gob, oziroma, če so z nami otroci, pa je seveda potrebno računati še nekaj več.
Spust Iz Altemavra mimo krav ni dolg, levo od koče se lahko vzpnemo nekaj metrov visoko in že smo na Golem vrhu (1667 m). Odlomek iz popotnega dnevnika: »Sonce se je prebilo čez oblake in prav prijetno je bilo posedeti zunaj. Punci sta se požigosali po rokah in nogah.
Ko smo se nazaj grede vzpenjali mimo krav, je Ajda eni dala košček kruha. Na travnatem hrbtu smo počili in malo pomalicali. Občudovali smo planike, ki so rastle v bližini.
Pod nami je bila Sorica, na drugi strani se je videla Jelovica, Babji zob.« Povratek sledi isti poti, tako da ji je lažje slediti, saj nam je že poznana. Celo občutek imamo, da je pot krajša.







