ODHOD OD DOMA – 22.6.2007 – Namen je bil dober. Tako kot vedno. Saj konec koncev so nameni vedno dobri. Samo kaj, ko se ponavadi tako hitro sfižijo. Načrta, da odidemo zgodaj popoldan, smo se držali. Če se lahko reče, da je pol sedmih zgodaj popoldan. Kakšen bolj natančen po naravi, bi morebiti celo podrobil, da je to dejansko že večer. A zakaj bi komplicirali.

Pot, ki nam jo je omejil »zgodnji« odhod je bila začrtana in verno smo ji sledili. Brez zapletov. Presenetilo nas je le, kako se je v dobrih petih kilometrih, kolikor je dolg tunel Katschberg stemnilo. Ter ulilo. Dežela Salzburška je na tak način »požegnala« našo pot. Da smo res dobrodošli so nam pokazali v samem Salzburgu. Ko smo po avtocesti drveli mimo, je nebo nad mestom osvetlil ognjemet. Škoda ker je bila tema in dež, drugače bi verjetno za ograjo opazili tudi pionirčke, ki so nam, velikim popotnikom, mahali za srečno pot.

Nemci so naročili lepše vreme, tako da kapljalo ni preveč. Ker pa smo bili vode že navajeni, smo se po stari navadi parkirali poleg Chiemseeja. In ko bi šel kdo le malo kasneje mimo, bi verjetno lahko ugotavljal, ali je bolj hrupen promet na avtocesti ali smrčanje iz našega kemperja.

VOŽNJA ČEZ NEMČIJO DO FARØJA – 23.6.2007 – Zgodnjemu vstajanju in zaspanemu pogledu na Chiemsee je sledila dolgočasna vožnja čez Nemčijo. Saj ne da se nič ne vidi, a po 1000 kilometrih avtoceste imaš vsega dovolj. Ko smo zvečer prispeli v Puttgarden smo bili veseli, da je dolga pot za nami.

V trajektnem pristanišču smo bili prepričani, da bomo brez prtljažnika za kolesa zlahka padli v razred do šest metrov. Ko je prodajalec kart izustil ceno za daljša vozila, sem hitel dopovedovati, da smo krajši. Pogledal je skozi lino, štel oznake za metre na tleh in vprašal, če sem prepričan. Seveda sem potrdil, zamomljal, da sem meril in ponudil, da ga ponovno izmerim pred njim.

Čeprav se mu ni preveč dalo je vseeno zagrabil merilno kolo in potegnil špuro ob avtodomu. Sodba se je glasila 618 centimetrov. Svaka mu čast, dolžino iz homologacije je zgrešil za točno pol centimetra. Ob ugotovitvi, da presežne centimetre prinese lestev za na streho, je zamrmral, da nam bo kljub temu računal nižjo tarifo.

Od samega veselja smo večino tako privarčevanih 45 evrov v zameno za pivo in sladkarije vseeno pustili ladijski družbi. Ko smo pristali v Rødbyhavnu je iz trajekta najprej zapeljal vlak, potem pa smo mu sledili še mi. Ko smo ob enajstih parkirali na otoku Farø, je bil še vedno mrak.

MALMÖ, VIKINGI, YSTAD, ALES STENAR – 24.6.2007 – Vse je še spalo, ko sva z Ajdo že preverila kako toplo je morje. V njem je še vedno polno alg, pa tudi kakšna meduza se najde.

Pod mostom na otok Farø sva prišla na zadnji del počivališča, potem pa z novico o lepem vremenu zbudila Majo in Živo. Avtocesta je bila naša pot, vse dokler nismo v Københavnu poniknili pod morje ter se le malo kasneje na mostu Öresundsbron dvignili visoko nadenj. Pristali smo na Švedskem in tako dejansko začeli skandinavsko pustolovščino.

V tretjem največjem švedskem mestu nas je navigacija brez težav pripeljala v center, kjer smo našli parkirišče ob cesti. Potrdila se je domneva, da je parkiranje v večini mest v nedeljo zastonj. Sprehodili smo se po glavni sprehajalni ulici in začudeno pogledovali vrste ljudi pred trgovinami z razprodajami. Nas nizke cene niso zanimale, bolj nas je pritegnila zabavna povorka plehnatih glasbenikov.

Na glavnem trgu je poleg velikega, debelega konjenika – kralja Karla X. Gustava precej bolj simboličen vodnjak z dvornim norčkom pred mestno hišo. Mogoče so ga postavili v čast kateremu izmed županov… Cerkev sv. Petra smo ubrali bolj spotoma, na železniški postaji pobrali informacije o mestu, potem pa na vsak način hoteli videti grad.

Ko smo ugotovili, da je starodobna le lupina nad obrambnim jaškom, v notranjosti pa prav moderen muzej, nas ni več tako zanimal. Smo se raje čez neke vrste botanični vrt in kraljevi park vrnili do avtodoma. Ker je Lonely planet zagotavljal, da se ne sme spustiti rekonstrukcija vikinške vasi smo se odpeljali do Höllvikna. Na mestu, kjer je danski kralj Nils pred stoletji komaj odnesel celo glavo, so Švedi postavili nekaj vikinških hišk.

Vikinško vzdušje ustvarjajo domači igralci, pa tudi tuji ljubitelji Vikingov, ki si tu privoščijo počitnice. Zlezli smo na razgledni stolp, si lomili zobe na trdem kruhu, namazanem s tam narejenim maslom, se mazali s kremo iz smole, ki menda preganja komarje. Ogledali smo si hišo v kateri so Vikingi imeli skupne obede. Po stenah so obešeni ščiti, na sredini je veliko ognjišče s kotli. Okrog njega so razporejene mize. Za poglavarja Vikingov je bila miza na višjem položaju.

Ob vstopu v čarovničino hišo sta dekleti obstali kar med vrati. Ko pa sta ugotovili, da je ni doma, sta zbrali pogum in si ogledali njeno skromno domovanje, ki še metle ni premoglo. Očitno je z njo čarovnica odletela na izlet. Po klepetu z »Vikingom«, ki nas je preizkusil v poznavanju pesmic Pike Nogavičke, smo se počasi odpravili naprej proti mestecu Ystad, ki je poznano po tradicionalnih hišah.

Ob sprehodu po mestu smo videli še nekaj starega in sicer so imeli v mestu shod lastniki starodobnih vozil. Do Ales stenarja smo se peljali ob obali. Vedoč, kako strog je odnos Švedov do alkohola, smo se med vožnjo hahljali, saj so table za cesto stalno vabile na rum. Saj bi ga šli kar probat, če nebi imeli svojega »ruma« s seboj. Švedski rum ima v sebi presneto malo alkohola, beseda namreč pomeni »sobo«.

Ob prihodu v kraj Kåseberga smo se parkirali poleg ostalih avtodomov. Za avtodome in prikolice dovoljeno, za šotore prepovedano. Na hitro smo povečerjali in potem skozi kraj sledili tablam do neke vrste skandinavskega Stonehenga. Zadnji del poti smo na vso moč tekli, pa ne od silnega pričakovanja, temveč zaradi celih rojev mušic, ki so nas obletavale.

Nismo vedeli ali jih je toliko zaradi krav v bližini ali zaradi nas, ki se že dva dni nismo stuširali. Veseli nad ugotovitvijo, da imajo mušice rajši krave, smo prispeli do elipsastega kroga 58 kamnov, ki so postavljeni tako, da so ob solsticiju točno v smeri vzhod – zahod. In ravno takrat se seveda tam znajdemo tudi mi. Itak. Mušic ob kamnih ni bilo, kar verjetno kaže na vpliv kakšne kozmične energije ali česa podobnega. Vozili smo slalom med skalami, ugotavljali, zakaj sta dve večji in zakaj ena manjka.

Preko travnika je bilo potrebno, da nam je pogled obvisel na strmi obali in morju pod nogami. Ob robu travnika je stala krava in vztrajno klicala svojo kolegico. Videti je bilo, kot da jo kliče, da ji pomaga zlesti po stopničkah preko pašniške ograje. Nazadnje sta si premislili in sta jo v pravem diru ubrali proti nam oziroma meni, ki sem imel rdeč pulover. Par metrov pred mano sta si premislili in jo ubrali k preostali čredi.

Sem si kar oddahnil. Pred očmi so se mi namreč že prikazovali naslovi v slovenskem rumenem tisku – na Švedskem krava poteptala slovenskega turista. Nazaj grede nismo zavili v vas, temveč do malega pristanišča. Tudi tu je bilo že nekaj avtodomov, vendar nam spanje tu ni dišalo preveč. Dobesedno. Vonj po razpadajočih algah je bil prehud.

Čez vas smo se vrnili do avtodoma in kot ubiti zaspali. Kaj šele bo, ko nas je že prvi dan Skandinavije takole izčrpal.

GLIMMINGEHUS, KUNGAGRAVEN, KALMAR, ÖLAND – 25.6.2007 – Zjutraj sva bila z Ajdo spet prva pokonci. Še preden sta se Maja in Živa dobro zbudili, sva ponovila včerajšnji sprehod. Ajda, ki se od bližnjega srečanja tretje vrste na Krvavcu pred leti krav malce boji, je zadovoljno ugotovila, da so krave na drugem pašniku.

Na Ales stenarju pa se ji je prav dobro zdelo, ko sem storil prav to, kar je Maja njej dan prej prepovedal. Zlezel sem na kamen, da bi naredil boljši posnetek. Do avtodoma sva se vrnila čez pristanišče. Tik ob morju je gnezdil labod. Brez koordinat in z ne najbolj točnim zemljevidom smo po manjšem ovinku vseeno uspešno prišli do Glimmingehusa.

Na prvi pogled izgleda kot navadna velika kamnita hiša, a jo menda naseljuje kar enajst duhov. Skoraj celo smo pretaknili. Pričeli smo v kleti, kjer je bila včasih kuhinja, se sprehodili skozi salon, kjer so se zbirali vojaki, raziskali bivalni del. Odkrili smo stranišče, nekoč na štrbunk seveda, danes pa zazidano. Spodaj imajo sedaj za takšne potrebe bolj primerne prostore.

Tudi v plesni dvorani in v podstrešnih prostorih, namenjenih obrambi, duhov nismo našli. Verjetno se čez dan skrivajo na podstrehi, kamor pa nismo smeli. Punci sta našli leseno palico in uprizorili pravi show. Prelevili sta se v napovedovalca in ob tem neizmerno uživali. Kako malo je treba, da so otroci srečni. Zakaj je to grad duhov, nam je bilo pa le bolj jasno.

Prostori so v glavnem prazni, saj se pohištva ni ohranilo nič. Ker ne vedo kako je izgledalo, tudi zgodovine ne posiljujejo z nekimi poceni nadomestki. Počasi smo se pomikali proti severu. V Kiviku smo oblezli rekonstrukcijo gomile nekega vikinškega kralja izpred stoletij, pošpegali na poslikane kamne v notranjosti gomile, potem pa že peljali proti Kalmarju.

Tam smo ugotovili, da bi bilo bolje kot zaupati Lonely planetu pogledati v mapo na podatke, natisnjene iz interneta. Grad je junija odprt le do 16h in ne do 18h kot je zavajal vodniček. Ker smo bili prepozni, smo se lahko le malo razgledali okoli gradu, zlezli na obzidje, pomerili s topovi. Ker bi letelo tja nekam, kjer je bil parkiran naš avtodom, streljali raje nismo.

Popoldan pa ni šel v nič – sprehodili smo se po mestu in se v Marijini katedrali naklepetali s skrbnikoma cerkve. Poznala sta Slovenijo, starejši je v Ljubljani celo že bil. Resda pred 33 leti, a to niti ni važno, ko čas tako hitro mineva. Ostalo nam je še nekaj časa, zato smo se odločili za hiter skok na otok Öland. Ko smo se peljali čez šestkilometrski most, nas je pri gorenjski duši malo stiskalo, saj nismo preverili, če most ni morebiti plačljiv.

Kar malo sem se ustrašil, tako je zaropotalo, ko so se nam ob prihodu na otok odvalili kamni od src. Le malo kasneje smo od Saša prejeli SMS v katerem tarna, da žena hoče na Öland in da upa, da je mostnina previsoka. Seveda sem ga takoj »potolažil«, da mu iz prve roke lahko zatrdim, da je most brezplačen.

Prav veliko časa nismo imeli, večerilo se je že. Ustavili smo se ob dveh mlinih na veter, katerih je po otoku posejano več sto. Nato pa smo iz zaliva ob mostu občudovali njegovo linijo pred zahajajočim soncem. Vrnili smo se v Kalmar in na obali ob vrsti drugih avtodomov mirno prespali.

KALMAR, KOSTA, EKSJÖ – 26.6.2007 – Ko smo zjutraj pogledali iz avtodoma, smo prvič videli jeznega Šveda. Naš avtodom, pa tudi sosednji, so po njegovem zavzeli preveč prostora in svoje »bolhce« ni mogel parkirati tam, kjer je želel. Ko je odhajajoč še bentil in mahal z rokami, smo se mi pohlevno skrili nazaj v avtodom, potem pa kmalu odropotali na prazno parkirišče blizu gradu.

Jutro je bilo na žalost za razliko od včerajšnjega deževno in takšna kislica nas je spremljala še cel dan. Danes nismo želeli ničesar zamuditi, zato smo takoj ob desetih med prvimi stopili do blagajne v gradu. Del grajskih prostorov opozarja na njegovo zgodovino. Sobe so skoraj takšne kot pred stoletji, ko se je tu podpisoval dokument o Kalmarski uniji.

To je bil sporazum, dejansko bolj osebna veza, s katerim je Margareti l. uspelo povezati kraljevine Dansko, Norveško (z Islandijo in Grenlandijo) in Švedsko (z delom Finske) pod enim monarhom. Države so se odpovedale svoji suverenosti, ne pa neodvisnosti. Unija je trajala dobro stoletje (1397 do 1523), dokler ni kot posledica vedno bolj nezadovoljnih in upornih Švedov, Gustav Vasa 6. junija 1523 postal novi Švedski kralj.

Drugi prostori le odsevajo videz preteklosti. Mene je seveda še posebej navdušilo, da so grad preuredili v žganjarno, s tem poslom pa tako mastno služili in ga širili, da je začelo žita iz katerega so varili opojni napitek, primanjkovati za hrano okoliških podložnikov. Seveda bi ob tem kdo hitro pripomnil, da so bili pač lačni, pa zato toliko bolj »veseli«. S prijazno Švedinjo, ki je prikazovala izdelovanje pregrinjal, smo poklepetali o njihovi izdelavi in uporabi. Predvsem smo izvedeli, kako ga moraš imeti na postelji obrnjenega, če hočeš, da ti je toplo.

Da Švedi izredno dobro znajo tuje jezike, pa je dokazal vzdrževalec, ki je hodil naokrog. Vprašal sem ga, če govori angleško, v odgovor pa dobil kimanje in zategel »jo«. Navdušen sem mu postavil vprašanje ali par v kapeli snema reklamo za grad (ki je najljubši švedski kraj za sklepanje porok) ali pa imata generalko za sobotni slovesni dogodek. Vedno bolj v zadregi mi je odgovoril s tremi »jo« in kimanjem.

Do avtodoma smo spet bentili nad dežjem, natočili na pokopališču vodo, nato pa odpeljali do zibelke švedskega steklarstva. V kraju Kosta si še danes lahko ogledaš izdelovanje steklenih izdelkov v tovarni Kosta Boda. Ker so Švedi znani po visokih varnostnih standardih, me je prav šokiralo, ko sem videl, kako se obiskovalci smukajo med delavci.

Ti so s palicami z žarečim steklom, opravljajoč svoje delo hodili sem in tja, pihali steklo v kalupe in ga na druge načine oblikovali. Prava umetnost. Najraje bi še sami poskusili, pa so bili žal prosti termini za samostojno pihanje stekla že zdavnaj zasedeni. Poleg tega je potrebno dve uri in pol počakati, da se takšen izdelek povsem ohladi.

Po teh pojasnilih smo pač skomignili z rameni, kupili v trgovini poleg tovarne nekaj izdelkov, nato pa nadaljevali z vožnjo proti severu. Pokrajina je bila še najbolj podobna naši Pokljuki. Veliki gozdovi, čez katere pelje cesta. Ko smo parkirali v mestecu Eksjö , se je nebo še kar cmerilo. Vseeno smo se sprehodili po enem od najlepše ohranjenih Švedskih mestnih jeder z (največkrat) rdeče pobarvanimi lesenimi hiškami.

Punci sta se zagledali v igračke iz prejšnjega stoletja. Razstavljene so bile v prodajalni starin, ki pa ni bila več odprta. Tudi vse druge, ki so nas vsaj malo pritegnile, so že zaprle svoja vrata. Po povratku na glavni trg, kjer smo parkirali, smo se siti vlage in dežja strpali v avtodom in odpeljali naprej. Le malo za mestom nam je tabla sredi ceste dala vedeti, da je cesta naprej zaprta. Usmerila nas je na desno.

Že po nekaj sto metrih smo poskušali srečo, zavili vzporedno z zaprto prometnico in po kakšnih dvajsetih kilometrih poti gor in dol smo se spet vrnili na pravo pot. Čeprav bi jo morali le prečkati, smo tablo o zaprti cesti »spregledali« in jo ubrali naprej. Hudega ni bilo, za tovornjakom smo le peljali mimo strojev, ki so popravljali poškodovano cesto. Na poti ni bilo več ovir.

Mimo Linköpinga smo peljali do vasice Berg, kjer se ladjice ob znamenitem Göta kanalu dvignejo ob pomoči številnih zapornic najvišje. Parkirali smo poleg drugih avtodomov. Avtomat za parkirnino je bil pokvarjen, na njem je bil le napis v švedščini, tistih dveh avtomatov na višje ležečih parkiriščih pa seveda »nismo« opazili. Zvečer sem do kanala v dežju odšel sam, po povratku v avtodom pa sit vlage tudi sam kmalu zaspal.

GÖTA KANAL, STOCKHOLM – 27.6.2007 – Jutro je izgledalo precej bolj obetavno. Nebo ni bilo ravno brez oblačka, marele pa smo lahko mirno pustili v avtodomu.

Ko smo prišli do kanala, se je tam že odvijal živahen promet. Jadrnice in jahte dvigujejo tako, da zapornice za njimi zaprejo, iz višje ležečega prekata počasi spustijo vodo, dokler se gladina ne izravna. Potem prednje zapornice odprejo in ladjica zapluje v nov prekat. Postopek se ponavlja iz prekata v prekat, navzgor ali navzdol.

Nekatere posadke na ladjicah so vse opravile brez nervoze, drugje pa se je kar bliskalo od ostrih povelj in jeznih pogledov. Posebej zanimivo je bilo spuščanje in dviganje mostu na cesti čez kanal. S tem je bil omogočen prehod jadrnic pa tudi kar solidno velikih izletniških ladjic. Ob zapornicah smo se spustili čisto do jezera, potem pa odkorakali do parkirišča.

Tam smo se hitro zbasali v avtodom in gas do konca. Nikoli namreč ne veš, kdaj se izza kakšnega vogala prikaže kakšen, na Bohinjca cepljen mestni redar. Vprašanje, če bi nas rešilo naše sklicevanje na neznanje švedščine in predvsem kratkovidnost. Naš naslednji cilj je bilo glavno švedsko mesto. Potem ko smo ob poti pripravili kosilo, smo v center Stockholma uspeli zapeljali ravno v času popoldanske prometne konice.

Po namigu, ki smo ga dobili še doma, smo rinili do otočka Skeepsholmen. Prebijali smo se od semaforja do semaforja, zaradi višinske omejitve na hitro obrnili in šli čez pol mesta okoli riti v žep. Na koncu smo seveda ugotovili, da je parkirnina v strogem centru pregrešno draga in ni nam preostalo drugega, kot da se vrnemo na kraj, od koder smo pravzaprav začeli – do otočka Långholmen.

Kot pravi Gorenjci smo tam ugotovili, da je enodnevna parkirnina na javnem parkirišču pod mostom več kot še enkrat cenejša kot na zraven ležečem počivališču za avtodome. Zato smo se parkirali kar tja. Receptor počivališča je sicer podvomil, če je tam dovoljeno spati, ko pa smo pri njem kupili dvodnevne Stockholm kartice in mu na koncu podarili še pločevinko Uniona, ni imel več pripomb.

Hoteli smo ujeti še nekaj dneva, zato smo poiskali pot do podzemne, na T-Centralen presedlali na avtobus št. 47 in se zapeljali na Djurgården – velik zelen otok s številnimi zanimivostmi. Časa smo imeli le za ogled akvarija v Skansnu. Zabasalo se je že na blagajni. Hoteli so nam za otroke zaračunati posebej, ob sklicevanju na korespondenco po elektronski pošti pred odhodom, pa so nas milostno spustili noter.

Presenečeno smo iskali ribice. Opice so uganjale vragolije, videli smo deževni gozd, številne kače in kuščarje ter krokodile. Rib je bilo le za vzorec, čeprav bi jih glede na ime pričakoval največ. Ker smo bili že v Skansnu, smo se sprehodili še po živalskem vrtu, ki predstavlja njegov del. Medvedi so uganjali norčije, premočena lisica se nam je kar malo zasmilila, prvič smo videli losa in njegove mladičke.

Dež je še malo škropil izpod neba, vendar smo se pod dežnikom kar dobro počutili. V muzejskem delu Skansna so bile zgradbe v glavnem zaprte, vseeno pa smo dobili prvi vtis. Po povratku do avtodoma bi težko zgrešili na drugi strani parkirišča neke vrste avtodom, zraven pa majhen iglu. Cigani so naredili pravo žurko na parkirišču, se drli in razgrajali.

Kmalu je prišla policija, jih izgleda le popisala, potem pa odšla. Mi smo sedeli v avtodomu kot miške, saj smo se bali, da se bo napoved o prepovedi spanja uresničila. Vendar nas je policija pustila na miru. Še več, tudi cigani so ostali. Na srečo smo bili utrujeni, tako da smo kljub razgrajanju zunaj in vpitju »aleluja« zaspali.

STOCKHOLM – 28.6.2007 – Malo smo zaspali, vendar smo bili vseeno kar zgodaj pripravljeni na nove dogodivščine. Pred odhodom smo dobro zaprli avtodom. Če ga takole puščaš samega, se nikoli ne ve. Receptor je potarnal nad nenapovedanimi »gosti«, mi pa smo se le posmejali in mu pomahali v slovo.

V pristanišču pod kraljevo palačo smo počakali, da se je mimo nas s svojo skupino pririnil agresivni poševnookec, potem pa smo skočili na ladjico in se odpeljali na kraljevo turo okoli Djurgårdna. Pluli smo mimo kraljeve palače in nam že zelo znanega otočka Skeepsholmen. Ozek kanal je peljal naprej mimo Djurgårdna.

Ravno ko smo zavili nazaj proti mestu, smo izvedeli, da se Švedi štejejo za pomorski narod. Vsak sedmi ima takšno ali drugačno plovilo. Smo šli takoj preštevat in ugotovili, da ima, če štejemo še otroški čolniček, v naši družini vsak svojega. Seveda jim tega nismo razlagali. Zakaj bi jim zbijali samozavest. Sploh, ko so nam pokazali mesto, kjer je fiasko po komaj 20 minutah vožnje doživela ladja Vasa, ponos švedskega ladjevja.

Po pristanku smo še malo posedeli, saj se nam z japončkom ni dalo več prerivati. Presedlali smo na metro, preskočili na avtobus ter izstopili pred palačo Drottningholm. To je »hiška« v kateri prebiva kraljeva družina. Del palače je namenjen turistom. Poleg razkošnih soban je v palači tudi nekaj zanimivosti, ki jih vodniki prav radi razkazujejo.

Še najbolj izvirna je bila omara, ki se je ob potegu spodnjega predala spremenila v posteljo. Edina njena pomanjkljivost je bila v tem, da je prekratka za normalno spanje. A konec koncev, zakaj bi kralj spal? Če ga že kraljica ali katera izmed dvornih dam ne zabava, naj namesto spanca raje misli na tegobe svojih podložnikov. So pa Švedi varčni.

Čeprav so stene oziroma stebri dajali vtis, da so iz marmorja, je bila to le optična varka. Malo barve in že je bil tu blišč kamenine, ki je na Švedskem ni. Veličino palače so povečevali z raznimi arhitekturnimi rešitvami, ki se nadaljujejo tudi v parku. Del grajskega poslopja je oblikovan v baročnem slogu, del pa v angleškem. Da kralju zvečer ne bi bilo treba hodit daleč, je ob palači postavljeno kraljevo gledališče.

Tudi tu o kakšnem marmorju ni ne duha, ne sluha. Na stene so pritrjene papirnate tapete z raznimi vzorci. V pritličju so prostori, ki so bili povezani s predstavami, v prvem nadstropju pa so bile sobe za igralce. Med ogledom smo izvedeli vse o francoskem zvezdniku, ki je prišel briljirat na daljni sever. Pa ga mraz in polletna noč nista ravno prevzela. Vsak dan je spil vsaj tri litre vina. Kakšen vpliv je to imelo na njegovo igro niso znali povedati, kakšnega na njegova jetra pa nam je bilo jasno.

Gledališče je zanimivo predvsem zaradi dvorane, ki je oblikovana simetrično. Tako je oder dolg toliko kot dvorana za gledalce, na obeh straneh dvorane so po trije balkoni, od katerih sta bila srednja dva namenjena kralju in kraljici. Nobenega objemanja in kljunčkanja torej. Lepo vsak na svoji strani. Na odru so bile postavljene kulise na tračnicah, kar je pomenilo, da so lahko zelo hitro spremenili sceno.

Njihova velika iznajdljivost pa se je pokazala tudi pri oblikovanju raznih zvokov, ki so jih uporabljali v predstavah. Vodička nam je s pomočjo prostovoljca predstavila zvok vetra. Odlično. Nismo vedeli ali je to le zvočni efekt ali pa res pod streho ena burja vleče. Čez park smo šli tako, da smo lovili senco. Po nekaj bolj deževnih dneh je bilo danes res sončno, a tudi vroče.

Obrnili smo pri kitajskem gradu, bolje rečeno paviljonu v kitajskem slogu. Odpeljali smo se nazaj v center mesta in ob mestni hiši za mišji repek ujeli ladjico, ki nas je popeljala ob modernem Stockholmu. Pluli smo mimo plavajočih hišic, ki jih lastniki uporabljajo za svoja stanovanja, glavne železniške postaje, dvorca Karlsberg, industrijskega območja in mestne plaže.

Trdili so, da je voda povsem primerna za kopanje, temperatura pa raje ni bila omenjena. Peljali smo se tudi mimo otočka, na katerem je bil parkiran naš avtodom. Ciganov ni bilo več na parkirišču. Jokali zaradi tega ravno nismo. Ko smo imeli pod nogami ponovno trdna tla, nam je ura dajala še dovolj časa za hiter skok do Djurgårdna in ogled muzeja Vasa.

V njem je razstavljena ladja, ki je leta 1628 potonila po samo dvajset minutah plovbe. Ponos švedskega kraljevega ladjevja je imel premalo balasta. Ko ga je sredi zaliva pred Stockholmom zajel močan veter, se je ladja močno nagnila. Skozi zaradi častnih salv odprtih lukenj za topove je pričela vdirati voda. Za ladjo in tretjino posadke ni bilo več rešitve. Ladjo so v enem kosu dvignili in razstavili v muzeju.

Preseneti in navduši ne le njena velikost, temveč tudi številne rezbarije ter skulpture na krmi in premcu. Kar malo te pretresejo ostanki nesrečnih mornarjev in rekonstrukcije njihovih obrazov. Komaj smo uspeli pogledati muzej na več nivojih, ko so že začeli opozarjati, da se muzej zapira. Med sprehodom do metroja me je seveda firbec vlekel na bližnje parkirišče. Zanimalo me je, po kakšni ceni je tam uspelo parkirati nekaj avtodomom.

Že prvi se mi je zdel sumljivo znan. Ko sem pobutal po vratih in zavpil policija pa je iz njega pogledal začuden Sašov obraz. Po več kot enournem prebijanju skozi mesto so ravnokar prispeli. Še mi smo se zbasali noter in tako za kakšno glavo ali bolje rečeno rit presegli dovoljeno število potnikov. Odkrižarili smo do Långholma, kjer smo parkirali blizu našega avtodoma. Z receptorjem smo se že prav dobro razumeli. Le na kozarček domačega jegra si ni upal priti. Se je preveč bal šefa.

Prijatelji so ravno tako kupili dvodnevno mestno kartico. Ugotovili smo, da je za potep do 155 metrov visoke ploščadi na televizijskem stolpu (Kaknästornet) še dovolj časa. Nemcem, ki so nam na avtobusni postaji pod stolpom zagotavljali, da je odprt samo do 21. ure nismo verjeli, saj je vodniček govoril drugače. Tudi prodajalka vstopnic nas je komaj prepričala, da bomo morali naslednji dan priti ponovno.

Kmalu po našem povratku do avtodomov, so se na stalnem mestu parkirali Cigani. Ha, torej kavbojke na grmovju niso bile nemarno odvržen odpadek, kot smo se že pridušali, temveč so se le sušile. Danes na srečo niso bili tako hrupni. Stuširali smo se, natočili vodo in kot ubiti zaspali.

STOCKHOLM – 29.6.2007 – Zjutraj smo le za malo prekoračili uro, ki smo si jo zadali za odhod. Spet smo se odpeljali do stolpa in se tokrat uspešno povzpeli nanj.

Mesto si lahko ogleduješ iz zastekljene kavarne ali pa iz z rešetkami zavarovanega balkona. Rešetke so tako goste, da niti pljunit ne moreš skoznje, kaj šele, da bi naredil normalno fotografijo. Na srečo so Švedi pomislili tudi na raznorazne paparace ter izdelali linice, skozi katere ravno lahko pomoliš objektiv. Za ključ s katerim jih je možno odpreti, je najbolje zaprositi že ob vstopu v stolp. Kajti drugače ti večino časa, namenjenega obisku mine v njegovem iskanju in vožnjah z dvigalom gor in dol.

Tempo je bil tudi danes kar divji. Avtobus nas je odpeljal do kraljeve palače. Seveda se je bilo najprej treba slikat z gardisti. Oziroma z gardistkami kot sva z izbuljenimi očmi ugotovila s Sašom, ko nama le ni šlo skupaj, kakšne čudne izrastke imajo tile vojaki v prsnem delu. Okoli njih je bila po pesku potegnjena črta in če si jo je kdo drznil prestopiti, jih je takoj slišal.

Pred temi švedskimi možačami smo pobegnili v kraljevo zakladnico. Poltemni prostori, le dragi kamni so se bleščali od vsepovsod. Slikanje strogo prepovedano. Seveda nisva zdržala, da ne bi…ko si je Sašo ogledoval odlično delovanje svojega stabilizatorja slike, ga je s stropa okaral strogi glas…no foto! Takoj sva se postavila v presenečeno držo in z globokim ogorčenjem gledala, kateri japonski turist si je drznil prekršiti jasno označeno prepoved.

Ko smo imeli kiča v obliki raznih kron, mečev in druge na dvoru nujne šare dovolj, smo se sprehodili še po palači. Raznorazna odlikovanja, mesto kjer kralja kronajo ter reprezentativni prostori nas niso ravno prevzeli. Bolj nas je zanimalo vse o prestolonaslednici – princesi Viktoriji. So jo res dobro predstavili. Naj ljudstvo ve, da je tudi ona kdaj pobožala psa, sedela na konja ali stopila na tekaške smuči. Ljudska princesa torej. Da nebi kaj zamudili, smo se malo po dvanajsti uri že drenjali na dvorišču palače.

Takrat se na prav pompozen način menja straža. Godba, zastava, malo hecnega tekanja sem in tja, vpitja… Tudi tu je naokoli skakljalo kar nekaj gardistk. Pa ne samo to. Svojim poklapanim moškim kolegom so celo kričale povelja. S Sašom sva ob tem kot prava šovinista ugotovila, da gre pa Švedska sedaj res počasi k vragu. V bodočnosti se jim obeta kraljica, pa še stražile jo bodo blond amazonke.

V muzeju Tre kronor smo pokukali v klet kraljeve palače, vendar nas ostanki gradu, ki ga je upepelil požar leta 1697 niso pretirano navdušili. Menjave straže je bilo že konec, zato smo si pot lahko skrajšali čez trg ter pobrali stvari, ki smo jih morali pred ogledom palače pustiti pri blagajnah. Na hitro smo pokukali v stolnico, potem pa že razmišljali kam naprej.

Ker je bilo dvigalo Katarinahissen le dve avtobusni postaji daleč, smo že vedeli kam. V mestnem muzeju so naju z Sašom kar malo postrani pogledali, ko sva le zagrabila posterje, ki ti ob Stockholm kartici brezplačno gredo, a kaj ko za ogled ni bilo časa. Že smo stali pred dvigalom in čakali, da nas odpelje na razgledno ploščad.

Ker smo bili že iz ameriških filmov navajeni, da so lift boyi največkrat črnci, tudi tokrat nismo bili presenečeni, ko nas je pripadnik temnopolte rase potegnil na Kristinino ploščad. Odprl se nam je razgled na Gamla stan – staro mesto ter morje z otočki na katerih je zgrajeno švedsko glavno mesto. Ne pravijo mu zastonj severne Benetke.

Od tu se je videla tudi višinska omejitev na cesti, ki pelje ob Gamla stanu in nas je pred dvema dnevoma tako na hitro obrnila. Dovoljena višina je 2,4 metra, vendar ob prepletu cest nismo mogli ugotoviti, kje je težava…Videla se je tudi že naša naslednja postaja – otok Djurgården in zabavišče Junibacken. Še preden smo se zbasali v vrsto, smo pri obcestnem prodajalcu klobasic skušali dobiti popust na količino. Ni se dal, vroče štručke nam je napolnil za polno ceno.

Junibacken je neke vrste zabaven vlakec ali bolje rečeno klop, ki te popelje malo navzgor in malo navzdol po prizoriščih nekaterih pravljic znane pravljičarke Astrid Lindgren. Igrala otrokom omogočajo, da se nato še po mili volji naigrajo, staršem pa parajo denarnico in ob tem živce restavracija in trgovina s spominki in knjigami.

Ko smo otroke odtrgali od igre, smo imeli še ravno prav časa, da se fotografiramo s kipom avtorice Pike Nogavičke, nato pa odhitimo v Skansen. Ne le da je bilo vreme lepše, tudi precej več se je tokrat v tem muzeju na prostem dogajalo. V posameznih hiškah so igralci predstavljali življenje na Švedskem pred desetletji ter ob tem nekatere izmed proizvodov oziroma storitev tudi prodajali.

Sprehod med zelišči v lekarni, prodajalni iz davnih časov, steklarski delavnici in mizarstvu je pritegnil še posebej otroke. Ko so se hiške zaradi pozne ure začele zapirati, smo tudi mi pobrali šila in kopita in odšli čez cesto v Aquaria Vattenmuseum. Otrokom je bil seveda najbolj všeč tunel po katerem so se plazili mimo morskih psov in drugih zanimivih rib.

Po ozki lestvi so se spustili tudi do stekla, skozi katerega so videli ribe še iz drugega zornega kota. Prav veliko pa ni bilo za videt, zato smo bili kaj kmalu pri izhodu. Stockholmske kartice so nam zapadle ob šesti uri zvečer, mi pa smo jih hoteli izkoristiti do konca. Tako smo pohiteli do pristanišča iz katerega so organizirane vožnje z ladjico okoli Djurgårdna.

Kar nam je prišlo zelo prav, saj so bili otroci že utrujeni in so v miru prespali slabo urico vožnje. Pot je bila ista kot dan poprej, zato nista veliko zamudili. Uspelo se nam je še prešvercati na podzemno in se vrniti do naših avtodomov, potem pa je bilo potepanj po mestu res konec. Pripravili smo si večerjo in opazovali, ko so cigani na parkirišče nosili raznorazni les ter ga žagali.

Nismo vedeli ali si bodo zvečer zakurili grill, taborni ogenj ali samo postavili kolibo. Stopili smo do receptorja, ki nam je za slovo dal kupon za brezplačno križarjenje do Mariehamna, otoka pred Finsko. Me je kar zagrabilo, da bi spremenili načrt poti in odhod proti severu prestavili za dan ali dva. Dokler mi ni pošteno povedal, da s tem zapolnijo še prosta mesta na ladji, na otoku pa si le 15 minut, potem pa ladja že odrine nazaj.

Bistvo je v tem, da si seveda čim dlje na ladji in ob tem čim več zapraviš v številnih restavracijah ter trgovinah. Poslovili smo se od prijateljev ter počasi odrinili čez mesto naprej proti severu oziroma Uppsali.

UPPSALA, SÖDERHAMN – 30.6.2007 – Po spanju na avtocestnem počivališču, smo zjutraj pot nadaljevali po avtocesti do Uppsale. Navigacija je delala v nulo in nas lepo pripeljala do centra. Parkirali smo pod stolnico in v parkirni avtomat zmetali za eno uro kron.

Zasopihali smo v kratek klanec in že so nad nami odzvanjali zvonovi največje skandinavske katedrale. Ko smo jo opazovali, se nismo mogli odločiti ali bi občudovali njeno dolžino ali višino. Sta namreč enaki – 118,7 metra. Gužvali smo se med drugimi turisti, vse do spomenika in grobnice Gustava Wase in njegovih treh žena.

Po stenah kapele je slikar Johan Gustaf Sandberg narisal prizore iz življenja švedskega kralja, ki je živel med leti 1523 in 1560. Mimo male cerkvice ob katedrali, pred katero so se drenjali svatje in čakali na ženina in nevesto smo se zagrizli v breg proti gradu. Domnevali smo, da so včasih med graščakom in tlačani, morebiti celo že meščani, obstajali spori iz katerih se je sigurno izcimil tudi kakšen punt.

Nismo mogli najti drugega razloga, zakaj bi bili sicer topovi obrnjeni proti mestu. Danes punta ni bilo, so pa pod grad brcali kolesarji. Verjetno smo slutili, da jih po klancu navzgor poganja letos tako moderni doping, zato nas niso preveč zanimali. Raje smo kupili na stojnici jagode in zraven za pokušnjo dobili tudi domače češnje.

Parkirna ura je priganjala, zato smo le še skočili do turističnih informacij, se sprehodili po mestu in čez potok prišli nazaj do parkirišča. Noben redar ni opazil nekajminutne prekoračitve, hitro smo ob mlaskanju švedskih jagod odpeljali naprej. Oziroma bi se, če bi se tudi navigaciji že dalo iz mesta. Pa je imela drugačne načrte.

Nekaj časa smo ji poslušno sledili čez vrsto ležečih policajev ob potoku, potem pa začeli pot iz mesta iskati sami. Seveda smo ob tem zgrešili pravi izvoz v krožišču in ko smo ravno jezno obračali se je tudi Micka odločila, da bo čas za odhod. Le malo iz mesta smo po trenutni odločitvi zavili desno, smerokaz je kazal proti Gamli Uppsali.

Toliko smo že znali švedsko, da smo vedeli, da je to stara Uppsala in če se že mimo peljemo… Ni nam bilo žal. Parkirali smo poleg muzeja na prostem, ki je brezplačen in zelo realističen. V shrambi so tako sodčki z nasoljenimi ribami, na tramu visijo dišeči pršuti. Sprehod po tipičnih rdečih hiškah nam je pokazal, kako so živeli Švedi nekoč, predvsem pa postregel z ugotovitvijo, da so bili precej majhni ali pa so imeli stalno obuškano glavo.

V celotnem muzeju nas je dejansko najbolj prevzela savna. Majhna, preprosta koča. Tako bi bilo užitek imeti na vrtu, smo se strinjali. O kakšni elektriki seveda ne duha, ne sluha. Segrevala se je s kurjenjem klasične peči. Smo si kar predstavljali postavne Švede (Maja) in Švedinje (jest), kako se najprej ogrevajo s sekanjem drv, potem nakladanjem na ogenj, za konec pa skočijo ven v beli sneg.

Na hribčku nad savno je stal majhen mlin na veter, gospodarsko poslopje s kmečkim orodjem ter v eni izmed stavb tudi majhne hiške, katerim se je dalo dvigniti streho in pokukati v notranjost. Ovce so bile za ogrado, na njej pa opozorilo. Divje in nevarne živali pač. Poleti, ko ni tak deževen dan, kot se je danes jokal nad nami, prirejajo predstave na odru sredi muzeja. Čudovit je bil pogled na rdeče hiške na ozadju iz rumene ogrščice. Povsem blizu je cerkev iz 12. stoletja.

Pogledali smo si jo od zunaj, jo poslikali. Noter pa ni bilo variante, da bi prišli. Je bila sobota in poroke so si celo popoldne sledile ena za drugo. Med poroko je cerkev zaprta, na kar te opozori tabla pred vhodom. Ni nam preostalo drugega kot da pokukamo v župnijski muzej in se sprehodimo ob vrsti velikih gomil. Zgrajene so bile pred več kot 1500 leti kot znak, da so tam pokopani kralji Aun, Egil in Adil.

Med tem ko je Maja delala kosilo, sva se z Ajdo še enkrat sprehodila do cerkve. Še vedno so si sledile poroke, starejša gospa, ki je bila, kot sva razbrala, vratarka, nama je prijazno a hkrati odločno povedala, da bova v cerkev lahko stopila šele čez eno uro. In še to bolj na kratko, ker se potem začne koncert. Nisva imela namena čakati. Mimo gomil sva se vrnila do avtodoma, po kosilu pa smo odrajžali naprej.

Mimo Gävleja smo se podili do Söderhamna. Tam smo zavili v center in parkirali na ogromnem in praznem parkirišču sredi kraja. Čez reko ter pod železniško progo je bilo treba, da smo prišli do hriba. Zagrizli smo vanj in kot bi mignil zlezli na kucelj na katerem stoji Oskarsborg, zanimiv stolpič. Podnevi se da povzpeti tudi nanj, zvečer pa je bil že zaprt.

Zato pa je bil razgled na mesto pod nami in okolico tudi z malo nižjega mesta ravno tako lep. Poklicali smo domov. Seveda ne bi prav veliko pomagalo, če bi vpili. Raje smo uporabili mobitel. Ko smo izvedeli da ni prav veliko novega, smo se zakopali v grmičke, ki so rasli naokoli. Na njih pa borovnice in sem in tja tudi kakšna jagoda. V mestu smo odšli do trga pred mestno hišo, se nekajkrat zavrteli na petah, potem pa šli firbcat do Ulrika-Eleanorine cerkve.

Še posebej zanimivo se nam je zdelo pokopališče okoli nje. Leži v bregu, od daleč je skoraj bolj podobno cvetočemu vrtu sredi zelenice in ne kraju zadnjega počitka. Mimo mestne hiše smo se po promenadi vračali proti avtodomu ter pot mimo Hudiksvalla nadaljevali proti Höga Kusten – visoki obali. Kakšen kilometer iz glavne ceste nas je pri vasi Via pritegnila le oznaka na zemljevidu ter tabla, ki je obljubljala runsten – kamen s starodavnimi napisi.

Ko smo Malstastenen ali kamen iz Malste končno našli sredi travnika, med kravjaki, smo razočarani ugotovili, da je tako ali tako samo kopija, original stoji v muzeju Hälsinglanda v Hudiksvallu. Jezno smo zamahnili z roko in ob tem odgnali še nekaj nadležnih muh, potem pa peljali naprej še toliko časa, dokler ceste nismo imeli dovolj. Nad Sundiksvallom smo zapeljali na postajališče Bölesjön in se zbasali v posteljo.

HÖGA KUSTEN – 1.7.2008 – Takoj za mostom Högakustenbron čez delto reke Ångermanälven smo zapeljali na postajališče Hornöberget.

Odprl se nam je čudovit pogled na most ter začetek Höga Kusten – visoke obale. Nad otroškim igriščem smo ujeli stezico, ki je peljala proti vetrnici na vrhu hriba. Na poti smo se našli s Švedoma, ki sta nam pojasnila, da so mahovi okoli nas najljubša hrana severnih jelenov in losov. Vendar naj bi se tu tudi že kazali vplivi onesnaženja, mahov ni več toliko, breze nimajo več tako bele skorje.

Pri vetrnici smo se poslovili in začudeno pogledovali v tega kolosa, ki je stal takoj na začetku predela, ki je zaščiten kot del Unescove svetovne dediščine. Pri nas bi naravovarstveniki že ob misli na kaj takšnega zagnali vik in krik. Nadaljevali smo s sprehodom po mehki preprogi in ob dveh čudnih bunkerjih v tleh prišli do roba pobočja. Od tu se nam je odprl lep pogled na visoko obalo, morje med otoki in žal precej oblačno obzorje.

Losa kljub upanju nismo ugledali nobenega. Smo pa med mahovi našli tudi lišaje, ki so bili povsem podobni zdravilnemu islandskemu lišaju. Le da se ga pri nas veliko težje najde. Ob povratku proti počivališču smo zlezli še na hribček, iz katerega se nam je odprl pogled na drugo stran – proti delti reke z majhnimi otočki.

Punci sta bili že ves čas nekaj nestrpni. Ko smo se bližali parkirišču je postalo jasno, zakaj. Igrišče je bilo še kako zanimivo, sploh tobogani, ki se spuščajo po pobočju hriba. Bi bila takoj preglasovana, zato z Majo sploh nisva razmišljala o kakšnem glasovanju. Iz parkirišča smo nadaljevali vožnjo po cesti E4, dokler nismo imeli glavne ceste dovolj. Usmerili smo se proti Bönhamnu.

Cesta je bila v redu, vijugali smo sem in tja, malo gor in dol. Nad vasjo je bilo parkirišče, mi smo se spustili še malo naprej. Tudi tu je bilo več parkirišč, mi smo mesto našli tam, kjer je bilo malo višje stranišče in ob njem voda. Seveda smo se najprej oskrbeli z njo, potem pa odšli na sprehod do obale. Vas je čudovita, rdeče hiške ob modrem morju izgledajo kot iz kakšne razglednice.

Skale naokoli so velike, zaobljene. Če ne bi bilo hladno, bi bilo na njih prav prijetno posedeti. »Obešalniki« za sušenje rib so bili prazni, a kaj bi to. Padla je odločitev, da od tu ne gremo, ne da bi probali, če je voda kaj mrzla. Ker nismo hoteli, da bi naši kriki prestrašili vaščane, smo odšli skozi vas na drugo stran zaliva.

Počakali smo na Majo, ki je bila spet soglasno izbrana, da gre v avtodom po kopalke in brisače, potem pa ob zaobljenih skalah zdrsnili v vodo. Bilo je čudovito. Resda smo nekaj časa iz povsem nejasnega razloga zelo hitro in plitvo dihali. Potem pa je bilo v redu, pravijo, da se telo vsega hudega navadi. Voda je bila presenetljivo sladka, malo se nam je svetlikalo, da smo zgodbo o razliki med Baltikom in Severnim morjem poslušali že lani na Danskem.

Dejansko se temu delu morja reče Bottenhavet. Ko je mimo priplula ladja, ki vozi iz Bönhamna na bližnje otoke, so nam potniki navdušeno mahali. Jaz sem za povrh še skočil v vodo, potem pa je bilo kopanja dovolj. Maja nas je slikala in snemala, sama pa se sprva ni ojunačila za spust v hladno vodo. Ko smo se mi iz rib ponovno transformirali v dvonožne primate pa je le zajela sapo in še sama zaplavala.

Pogumno, kričanja nismo slišali, le globoke vzdihe. Ali pa so kriki le izdoneli v našem glasnem spodbujanju. Seveda, najlažje se je delati pogumnega, ko je vse hudo za tabo. Konec koncev, smo se čudovito okopali in kot prerojeni zlezli nazaj v topla oblačila. Še zadnjič nam je pogled ujel rdeče hiške ter čudovit zaliv, potem pa smo že grizli kratki breg do avtodoma.

Ob vožnji nazaj smo se nad krajem Nordingrå za cesto ustavili in skuhali kosilo. Imeli smo čudovit razgled skozi breze na jezero. Kako super je, ko imaš skozi kuhinjsko okno vsak dan nov prelesten pogled. Vrnili smo se na cesto E4, naredili kratek postanek v Skuleskogens nationalparku, izvedeli, da je do naravne znamenitosti – ozkega prehoda med stenami Slåttdalsskrevan kar nekaj hoje – in zato odbrzeli naprej do mesta Umeå, kjer smo zavili proti notranjosti.

Hoteli smo najti slapove Stornorrfors. Kolovratili smo naokoli, obračali in spraševali domačine. Pristali smo pri hidroelektrarni, o kakšnih slapovih pa ne duha, ne sluha. Ko smo zapeljali še kakšen kilometer po makadamu smo ob vseh do sedaj prejetih informacijah ugotovili, da »slovitega« slapu ni in da je Stornorrfors verjetno ime hidroelektrarne. Na glavno cesto smo se vračali po malo slabši cesti kot smo jih bili na Švedskem vajeni.

Na kratko smo se ustavili pri odcepu ceste za muzej o pridobivanju elektrike s pomočjo vode. Zaskrbelo me je, saj je motor spuščal čudne cvileče glasove. Že prej se mi je med vožnjo dozdevalo, da nekaj ne bo čisto prav, sedaj pa sem bil prepričan. Ker pa je motor vseeno delal, sem pač peljal naprej. Kasneje, po več tisoč prevoženih cvilečih kilometrih, so na servisu v Sloveniji ugotovili, da cvili kolešček napenjalca jermena klime in ga zamenjali.

Na glavno cesto smo prišli malo pod mestom Umeå, zato smo morali ponovno mimo mesta. Čeprav je bilo že pozno, smo se odločili za še en postanek. Pri mestu Lövånger nas je namreč Maja opozorila na cerkveno vas. Seveda smo zavili do nje in pri cerkvi parkirali. Cerkvena vas je poenostavljeno rečeno vrsta rdečih hišk, prvič omenjenih leta 1642. Najstarejša znana hiška, ki stoji še danes pa je iz leta 1746. V hiškah so nekoč prespali cerkveni pevci, romarji in drugi obiskovalci cerkve, leta 1992 pa so 77 hišk renovirali in jih ponujajo kot hotelske sobe turistom. Večerilo se je, zato smo se odpeljali naprej.

Na počivališču Järve, zadnjim pred mestom Piteå, smo parkirali ob več drugih avtodomih in zaspali.

STORFORSEN, LULEÅ – 2.7.2008 – Čudovit dan nas je pričakal na morski obali. Čeprav je bilo ob našem poznem prihodu še svetlo, smo šele sedaj videli, kako lepo je postajališče. Za avtodomom je stal svetilnik, pod njem pa klopce. Na njih sem prenesel slike na disk, potem pa se povzpel do vrha svetilnika.

Bil je odprt in poleg čudovitega pogleda na postajališče je bilo tudi zanimivo videti njegovo notranjost. Dekleti sta se mi tudi pridružili in ob lečah luči smo gledali na morje pod sabo. Najbolj smo se mu približali na dolgem pomolu. Po zajtrku smo se odpeljali naprej proti mestecu Piteå. Pri njem smo zavili v notranjost.

V mestu Älvsbyn smo natočili gorivo, potem pa peljali naprej proti brzicam Storforsen. Odbrzeli smo mimo hotela, zavili levo in parkirali na velikem parkirišču pod vrhom brzic. Do njih smo se sprehodili preko granitnih plošč, med katerimi mezi voda, po njih je postavljenih vrsta mest za piknik. In ta mesta so izredno priljubljena. Kmalu so bila namreč vsa zasedena, nekateri so pekli na žaru, drugi so samo razgrnili dobrote na mizo.

Otroke je najbolj zanimalo kopanje v tolmunu v soteski, najbolj pogumni so se iz visokih skal pognali v globino. Nas pa je neslo še dalje, saj smo vedeli, da nas glavna predstava še čaka. Ko smo prilezli na razgledišča, nam je zastal dih. Na vrhu čisto mirna reka Piteälven, se tu, delno regulirana, požene okoli pol kilometra nižje. Neznanske količine vode ob tem grmijo in grozijo, da bodo zmlele vse, kar bi jim prišlo na pot ali ponesreči padlo vanjo.

Konec junija, ko je voda najvišja, je pretok okoli 870 kubičnih metrov na sekundo ali celo več. Na dveh kilometrih dolžine, je 60 metrov višinske razlike. Ko smo se vzpeli po stezici, ki smo jo ujeli na vrhu turistično najbolj privlačnega odseka, proti vrhu brzic, skoraj nismo mogli verjeti, da mirna in pohlevna reka v trenutku pridobi tako rušilno moč.

Na kratko smo si pogledali nekaj zanimivosti na gozdni učni poti, punci je seveda najbolj zabavala veverica, ki pa je na koncu le pobegnila na drevo. Ajda bi jo najraje kar počakala, da prileze spet navzdol. Koliko časa, se ji sploh ni zdelo važno. Težavo smo rešili tako, da sem veverico slikal in tako je na nek način z nami odpotovala domov. Brez da bi se bali kakšnih carinskih težav zaradi prevoza živih živali.

Ugotovili smo, kako pridelujejo neke vrste katran, s katerim premažejo čolne in stavbe ter zaščitijo les. Ta katran prodajajo tudi v prodajalni s spominki, čeprav mi ni jasno, kaj lahko počneš z majno stekleničko te črne smolnate tekočine. Morebiti premažeš eno ali dve letvi v ograji okoli hiše. Če imaš čoln, pa bi ga bilo zadosti za manjše veslo.

Nas nismo prepričali k nakupu, smo pa zato poskusili pršut severnega jelena ter dimljeno šunko. Nekajkrat. In ga na koncu nekaj malega tudi kupili. Še enkrat smo se sprehodili do bučeče vode in po stezici hodili proti spodnjemu delu. Ker smo ugotovili, da se čisto do izteka, ko se voda spet umiri, ne da, smo se vrnili do avtodoma.

Posnetek celotnih brzic smo tako naredili izpod hotela na poti nazaj proti mestu Älvsbyn. Tam smo si pot na sever skrajšali z odcepom, ki pelje po gozdnati pokrajini proti mestu Luleå. Parkirali smo blizu obale, plačali nekaj malega parkirnine, potem pa odšli na hitri sprehod po mestu, ki pa nas, relativno novo, ni kaj preveč navdušilo. Postanek smo spet opravičili s cerkvijo. Stolnico smo našli le zaradi visokega zvonika.

Stoji namreč malo izven glavnega vrveža. Na hitro smo pokukali v to cerkev iz 19. stoletja, ob obali našli informacije, potem pa že šibali nazaj proti avtodomu. Tokrat se nam ni bilo potrebno bati, da bomo prekoračili čas plačanega parkiranja. Le nekaj kilometrov izven mestnega centra leži cerkvena vas v Gammelstadu. Okoli cerkve Nederluleå kyrke je nastalo mestece 408 majhnih rdečih hišk.

Prve so bile zgrajene sredi šestnajstega stoletja in so bile namenjene obiskovalcem iz širše okolice, ki so prišli v Gammelstad kot romarji ali pa so se udeležili verskega pouka, duhovnih vaj. Do danes, ko jih večina do Gammelstada ne pride na dveh ali štirih nogah, temveč kolesih, je ohranil svojo funkcijo. Še posebej poleti tu letuje švedska mladina. Parkirali smo na parkirišču nekaj deset metrov pod cerkvijo, kjer je bilo že nekaj avtodomov.

Francoz poleg nas, je v nemščini vprašal, če bomo prespali. Pojasnili smo, da gremo danes še naprej, saj ura še pet popoldan ni. On seveda ne. Danes se je pripeljal do sem, naselje si bo pogledal jutri, potem pa počasi odšel naprej. Upokojenci imajo ves čas tega sveta. Sprehodili smo se do informacijskega centra, stopili okoli cerkve in seveda pogledali vanjo. Nič pretresljivega. Hiške so bile, vsaj nekatere, zasedene, saj so pred njimi stali avtomobili.

Včasih je tudi kdo pogledal čez prag. Mi seveda nismo mogli motiti njihovega miru, zato smo se počasi vrnili do avtodoma. Malo preden smo prispeli, smo ob dveh hišah opazili drevesi, ki sta bili čisto oviti v pajčevino. Kot nekakšen ogromen kokon sta izgledali. Da nebi neki čudno delavni pajki zapredli tudi nas, smo jo skladno z napovedjo, mahnili naprej proti Finski meji.

Ko v želodcih alarm ni več samo občasno cingljal, temveč je tulil ves čas, smo uvideli, da je zadnji čas za kosilo. Prvi naslednji uvoz so ravno obnavljali, toda uspešno smo se prebili po makadamu do prijetnega postajališča. Ko smo pomlaskali dobrote, ki jih je pripravila Maja, smo se odpeljali naprej. Komaj smo bili dobro spet na cesti, že smo za ograjo, ki teče večji čas ob cesti, zagledali dve losji samici, malo naprej pa še eno. Z mladičem jo je hitro mahala v notranjost gozda.

Zagledali smo tudi severnega jelena. Seveda se kaj takšnega ne smuka naokoli ravno povsod. Vsaj tako smo mislili takrat. Zato smo hitro obrnili, se peljali nazaj in naredili nekaj posnetkov. Kmalu smo ob cesti opazili mladička, ki je na koncu stekel čez cesto. Fotoaparat je spet škljocal, Maja je na sovoznikovem sedežu postala pravi paparazzo. Čez mejo smo seveda zapeljali brez kontrole, čeprav se še vedno vidi, da je bil to še ne tako zelo dolgo nazaj čisto normalni mejni prehod.

Ujeli smo cesto E 75 proti Rovaniemiju in s skoraj polnim tankom opazovali bencinske črpalke, ki so ponujale dizel po ceni pod en evro. Kar domače smo se počutili. Ko smo pripeljali v Rovaniemi smo kar na slepo zapeljali v center in parkirali poleg cerkve. Zraven nje je bilo pokopališče z velikim spomenikom padlim za domovino med drugo svetovno vojno. In na pokopališču imajo seveda vodo. Maja jo je šla točit in ob tem bentila, ker je tekla izjemno počasi. Še bolj sem bentil jaz, saj so me med čakanjem žrli komarji in še hujše male mušice. Te niso pikale temveč dejansko grizle.

Od tu dalje nam je bilo jasno, zakaj imajo v vsaki finski trgovini največji izbor raznoraznih sprejev, tekočin in žaub za odganjanje komarjev. Ko je bil tank poln, smo hoteli odpeljati dalje, vendar se Ajda ni dala tako zlahka prepričati, da je cerkev malo pred enajsto ponoči zaprta. Tudi njo je tale 24 urni dan malo zbegal. Šele pritisk na kljuko je razčistil dileme. Ko smo se peljali proti izhodu iz mesta in se izogibali razkopanim ulicam, smo na mostu čez reko zagledali nekaj ljudi. Parkirali smo in z Ajdo sva odhitela pogledat, kaj dogaja. Pa se ni nihče utapljal, ljudje so gledali sonce.

Najprej mi ni kapnilo, kaj je na soncu ob enajstih ponoči tako posebnega. Potem pa se mi je posvetilo, da je na Finskem potrebno prišteti eno uro in je dejansko že polnoč. Polnočno sonce! Škljoc. Pa smo ga videli in to še preden smo sploh zapeljali čez arktični krog. Ko smo jo mahali proti severu, so bile ob cesti table, ki so vabile v Santa park. Zavili smo in po precej ozki cesti pripeljali na makadamsko parkirišče. Čisto zapuščeno. Ko sva z Ajdo odšla do vhoda, sva ugotovila zakaj. Na začetku tunela, ki se spušča v globino zemlje, je bilo pojasnilo, da se vse skupaj odpre šele novembra.

V globinah zemlje naj bi Božičkovi pomočniki izdelovali igrače za majhne in velike otroke. Pa ja… Edino božična jelka na dnu razsvetljenega tunela je kazala, da se tukaj za božiča nekaj dogaja. Bili smo pol leta prezgodaj in ni nam ostalo drugega, kot da se odpeljemo naprej. Le kakšen kilometer naprej za cesto stoji Božičkova vas. Ta je odprta celo leto, to smo se takoj prepričali, potem pa ob ostalih avtodomih zaspali.

SANTA CLAUS VILLAGE, TANKAVAARA, INARI – 3.7.2007 – Zjutraj smo pohiteli, da gneča ne bi bila prevelika. Sploh nismo vedeli, kaj nas čaka. In bili seveda razočarani. Vedeli smo sicer, da to ni zabaviščni park. Vseeno pa nismo pričakovali, da je bistvo celotne zadeve množica malih trgovinic s spominki.

Edini plus je bil, da v vas ni vstopnine ter da so bile cene relativno zmerne. Sploh v primerjavi s Švedsko in še posebej Norveško. Seveda je bilo najprej nujno slikanje na oznaki za arktični krog, nakup nekaj spominkov ter pošiljanje kartic v poštnem uradu. Naslovniki jih bodo (vsaj upamo tako) dobili okoli Božiča. Zlezli smo na zarjaveli razgledni stolp in od tam ob številnih komarjih kmalu pobegnili. Izgledali smo kot kup mlinov na veter, tako smo mahali naokoli.

Ograda z vlečnimi psi bi morala biti že odprta, pa nič ni kazalo, da že sprejemajo obiskovalce. Zato smo se vrnili do glavnega Božičkovega urada in takoj po njegovi siesti kot prvi stopili do njega. Punci je posadil poleg sebe. Ob tem sta čisto otrpnili in na vprašanja kaj si želita za Božiča so njuna usta ostala zaprta. Zaplet sem rešil tako, da sem obljubil, da mu bosta pisali.

Fotografiranje je v tej sobi prepovedano, sliko vsakega obiskovalca z Božičkom pa naredi uradni fotograf. Ko smo videli kakšne so cene slik, je bilo jasno, da bo na obisk ostal samo spomin. Ker 35 evrov za malo večjo sliko v okrasni papirnati mapi se nam je pa le zdelo preveč. Še malo smo se sprehodili po vasi, potem pa odšli do avtodoma. Tudi največje oboževalce Božiča ta megamarket strezni.

Vsa romantika odpade, tudi Božič sedaj vidiš le kot enega izmed praznikov, zadolženih, da se denar obrača. Ko smo napolnili rezervoar smo se odpeljali naprej. Spet se je ob cesti sprehajal severni jelen. Prav smešno ga je bilo videti, ko je s svojimi nogami na »x« opletal pred nami. Ko smo bili že mimo, je bilo spet nujno obračanje, sledili smo mu celo do jame, kjer so nekoč kopali pesek.

Vse bolj se nam je dozdevalo, da severnega jelena ni tako težko srečati, to pa so potrjevale tudi številne opozorilne table ob cesti. Kosilo smo skuhali ob enem izmed številnih finskih jezer. Začuda tu skoraj ni bilo komarjev, voda pa je izgledala rdeča. Zaradi barve proda.

Na poti proti severu smo opazili, da avtomobil pred nami zmanjšuje hitrost. Kmalu nam je bilo jasno zakaj. Po cesti se je sprehajala cela čreda severnih jelenov. In mi smo mislili, kako redki so. Ter nekajkrat obračali na cesti, da bi jih bolje videli in naredili kakšno fotko. No ja, komaj smo se uspeli udariti po glavi, že so se odzibali mimo, mi pa smo nadaljevali pot.

Pri Tankavaari smo se pustili zapeljati ogromni tabli, ki je vabila v muzej zlata ter na izpiranje zlata. Imeli smo samo še eno uro, kar je kar malo, nam je pojasnila mladenka na blagajni. Prepričala nas je, da smo nadaljevali našo pot. Le za nekaj kilometrov. Potem je moje cincanje bi/nebi prekinila Ajda, da pa bi ona šla spirat zlato. Obrata na cesti smo bili že vajeni.

Ko smo pripeljali nazaj do muzeja je Živa še vedno spala, v horizontali se ji je kmalu pridružila tudi Maja. Midva z Ajdo pa sva namesto ene ure sedaj imela celih 45 minut. Na blagajni je bila druga punca, ki nama sploh ni hotela prodati karte. Šele ko se je vmešala prvotna blagajničarka, ki je izgledala kot bi ravnokar prišla iz Oktoberfesta in jo je očitno očarala moja nemščina, sva lahko kupila karte.

Celo spremila naju je do mesta, kjer so veliki skupini ljudi počasi že izzvenevale sanje o nenadni obogatitvi. Nataknila sva si škornje, vzela pladnja in pričela z izpiranjem. Seveda kot prava amaterja, sploh se nama ni sanjalo, kako se to dela. Najine nerodne poskuse je opazil vodja izpiranja in nama vsaj na grobo pokazal, kako se stvari streže. Pa sreče vseeno nisva imela.

Na koncu, ko so že vsi ostali precej poklapano odšli, sva še vedno vztrajala in menjala pesek na pladnju. Vodja je še enkrat prišel do naju, vzel vsakemu pladenj in ga spral do konca sam. Zraven je imel selotejp na katerega bi prilepil zrnca zlata. Pa ga na najinih pladnjih ni bilo. Ma, pa kaj bi zlato, bila je zabava in nova izkušnja, sva se tolažila, ko sva odšla do muzeja zlatokopanja.

Tam sva v mali steklenički kupila za pet evrov zlate lističe v vodi. Prav lepi so, nama so se zdeli bolj zanimivi kot drobci zlata, ki so jih prodajali po dvajset evrov in več. Pogledala sva si še hišo z minerali iz celega sveta, koče in pripomočke ter spomenik zlatokopom. Ajda je pod njim, še preden sem uspel kaj reči, iz vode potegnila nekaj kovancev, ki jih ljudje mečejo noter. Jah, njej se je dobro zdelo, zakaj bi ji jemal veselje.

Čez trg, ki izgleda kot bi ga potegnili iz enega od nizkoproračunskih westernov, sva se vračala do vhoda. Vmes sva se na kratko ustavila še pri stojnici z raznovrstnimi kamni in koščki zlata. Oči sem izbuljil, ko sem ugotovil, da sem kamne, ki jih tu prodajajo, lani nabiral na jadranski obali. Ko naslednjič pridemo sem, ne bomo izpirali zlata, bomo kar eno stojnico zakupili. Maja se je ravno dobro zbudila, Živa pa je spala še naprej, ko smo se odpeljali naprej proti severu.

Ko smo se pripeljali do jezera Inari oziroma točneje Inarijärvi, ki je menda sveto jezero Laponcev, smo zagledali oznako za razgledišče. Čas smo imeli, saj smo vedeli, da smo za obisk muzeja v mestu Inari prepozni. Parkirali smo za zapornico, saj je tabla obetala hud klanec, do razgledišča pa je bilo le en kilometer. Komaj smo se zbasali iz avta, že se je pripeljal navzdol terenec, Finec, ki je skočil iz njega pa nam je začel razlagati, da tam ne moremo ostati.

Najprej sem mislil, da ga moti, če bi tam prespali. Šele potem sem razumel, da bo zaprl in zaklenil zapornico. Zato sem ob njegovem dovoljenju parkiral na cesti pred zapornico, proti vrhu smo jo pa tako, kot smo že mislili, mahnili peš. Že iz klanca se nam je odpiral lep pogled na jezero s številnimi zalivčki in otočki. Bi bilo čisto vseeno, če bi že kar tam obrnili. Na vrhu je poleg antene prodajalna s spominki in leseno razgledišče. Vse obdano z ograjo in bodečo žico, pri blagajni pa grožnja s kamerami, ki nadzorujejo območje. No ja, vsaj nekaj evrov za vstopnino smo privarčevali.

Razgled sicer ni bil tako bleščeč, a kdo bi se vtikal v malenkosti. Navzdol sem se iščoč lepo razgledišče spustil po stezici proti jezeru, punce pa so mi same od sebe sledile. Spuščali smo se po z mahom pokriti pokrajini, med borovci in jezerom pod nami. Ko smo prišli na cesto, nas je čakal še sprehod nazaj do avtodoma. Pa, saj je bil že čas, da si malo pretegnemo noge. Ko smo pripeljali v mesto Inari nas je presenetilo, da je bilo na večini parkirišč, tudi pred muzejem, spanje prepovedano.

Ker se s Finci nismo mislili bosti, smo se odpeljali nekaj kilometrov nazaj in parkirali na mirnem parkirišču ob jezeru, malo umaknjenem iz ceste. S puncami smo se sprehodili do jezera, pomlaskali večerjo, potem pa nas je kmalu zmanjkalo.

INARI, KARASJOK, NORDKAPP – 4.7.2007 – Preden smo stopili v muzej Samijev v Inariju, smo si v vitrinah prebrali vse o »pravici vsakogar«. Gre za v Skandinaviji splošno sprejeto pravico do določenih aktivnosti (hoja, ribolov, postavljanje šotora), ki jih lahko izvaja vsakdo tudi na privatnem zemljišču, vendar nekatere le z dovoljenjem lastnika (npr. lov).

Za avtodomarje ta pravica pride še posebej v poštev pri parkiranju in spanju. To je namreč dovoljeno povsod, kjer ni izrecno prepovedano. Se je pa treba vzdržati aktivnosti, ki bi lastniku povzročale škodo ali nevšečnosti. V muzeju je predstavljeno življenje prebivalcev severa – Samijev, njihove navade, predmeti ki jih oz. so jih uporabljali, narodna noša.

Poseben del je namenjen raziskovalcem navad, jezika, telesnih značilnosti, njihovemu delu ter ugotovitvam. Zunaj, na obali jezera Inarijärvi, je muzej na prostem, predstavljeno je življenje lovcev, zlatokopov, ribičev. Njihove koče ali včasih kar šotori so se precej razlikovali, pač glede na mesto, kjer so bile zgrajene ter za kakšne potrebe so jih uporabljali. Shrambe so praviloma imeli posebej in ne v bivalni koči. Vedno pa na dvignjenem mestu, da gozdne živali ne bi mogle do shranjenih dobrot.

Posebej domiselne so bile pasti, ki so jih uporabljali za lov na različne vrste živali. Od malo večjih mišelovk do pasti za medveda. Kakšnih pasti za komarje pa nismo videli. So pa imeli nad posteljami obešene mreže za komarje. Tudi nas so obletavali. Ne sicer toliko, da bi morali bežati, sitni so bili pa vseeno. Žal smo se zunaj zadržali tako dolgo, da smo zamudili film o polarnem siju, ki je bil na sporedu le ob dvanajstih.

Ajdino tarnanje nad zamujenim se je dalo potolažit seveda samo z nakupom DVD-ja, čisto zadovoljni pa sta bili obe šele, ko je vsaki okoli vratu visel lep obesek iz lesa. Ena si je izbrala lisico, druga pa severnega jelena. Iz muzeja smo se odpeljali do bencinske črpalke. Pa smo se ob treh avtomobilih s prikolicami, ki so se gužvali da pridejo na vrsto obrnili in se odpeljali proti Norveški.

Računali smo, da bo pred mejo kakšna črpalka in bomo že tam napolnili tank. Cesta proti Karasjoku je kmalu postala zelo razgibana. Šla je naravnost, vendar kot bi valovala. Gor in dol, gor in dol. Kot bi bil v zabaviščnem parku na katerem izmed vlakcev. Ko smo pripeljali do meje, črpalke nismo opazili. Dejansko smo bili, še preden bi sploh lahko dobro pogledali že čez mostiček in na Norveškem.

Hja, sem si mislil, bom pa v Karasjoku natočil gorivo. Kapitalna napaka. V Karasjoku je črpalk zadosti, gorivo pa smo tukaj plačali daleč najdražje, ne le na Norveškem, temveč na celi naši poti. 11,26 NOK je za razliko od dobrega evra v Inariju zneslo približno 1,45 evra. Lep norveški sprejem, ni kaj. Tolkel sem se po glavi in še kje, pa ni nič pomagalo. V Karasjoku seveda lahko postrežejo z muzejem Samijev, ker pa smo imeli enega na dan dovolj, smo se sprehodili le do cerkvice, podobne šotoru, se obrnili in odpeketali naprej proti skrajnemu severu.

Cesta do Lakselva je bila kar enaka, dejansko precej enolična. Precej bolj zanimivo se je bilo voziti ob morju proti Russenesu in naprej proti otoku Magerøja, katerega skoraj najsevernejši rt je tudi Norkapp. Kar naenkrat je bil pred nami parkiran avtobus, iz njega so drli ljudje. Razlog so bili severni jeleni za cesto. Tudi mi smo podlegli splošni histeriji, obrnili in naredili nekaj slik. Ko smo se spet postavili v pravo smer, sva z Majo imela nekajkilometrsko debato o tem ali je bil jelen z bolj lopatastim rogovjem morebiti los.

Izid je bil neodločen, odgovor pa sva dobila precej kasneje, ko smo pred Trondhaimom naleteli na čredo »pravih« losov. Ob vožnji med morjem na eni in zasneženimi hribi na drugi strani sva se z Majo smejala Micki. Navigacija ni najbolje lovila signala in tako smo se glede na ekran včasih vodili po hribovju, drugič pa spet pluli po vodi. Sploh pa nas je nad Russenesom stalno vračala nazaj, tako da smo jo na koncu že kar malo v skrbeh utišali.

Izkazalo se je, da je bila kriva nastavitev »avtobus« in pa štiri metre visok tunel na poti. Izgleda da se ji je zdel prenizek. Kosilo smo sklenili narediti na zanimivem postajališču ob morju. Na drugi strani se je nad trgovinico s spominčki videl slap. S puncami so nas preveč srbele pete, da ne bi šli pogledat malo bližje. Mene je pritegnil slap, punci pa je za pot naprej »nagovarjal« jelen, ki se nam je pokazal vedno malo naprej, vedno bliže slapu.

Najprej čez grbinaste travnike, čez gozd nizkih skrivenčenih dreves in na koncu po skalicah nas je vodila stezica. Skrivnostno, skoraj pravljično. Bi bilo, če ne bi ugotovili, da se do pod slapu brez plezanja ne da, izpod neba pa je začelo pršiti. Še sreča, da smo že zagledali Majo, ki nam je z dežniki prihajala nasproti. Na obali sta punci zgradili nekaj »trolčkov«, jaz pa sem odšel do prodajalne spominkov. Ženska v hiški mi je le pokazala ven, od koder se je slišalo ropotanje agregata.

Za drvarnico sem našel starejšega moža, ki je obdeloval jelenove rogove in iz njih izdeloval različne izdelke. Pojasnil mi je, da se slap nad hiško v jeziku Sami imenuje Sittar Johka. Vreme se ni nič izboljšalo, zato smo se odpeljali na sever gledat, če je tam kaj boljše. Glede na vse obete, ki smo jih slišali o Nordkappu, pa smo o tem globoko dvomili. Cesta je še vedno tekla med gorami in morjem.

Geološka sestava kamenin je bila čisto drugačna kot naš apnenec, oblike in reliefi sten so bili včasih prav nenavadni. Na otok Magerøja je do konca prejšnjega tisočletja vozil trajekt. Potem pa so Norvežani zgradili skoraj sedem kilometrov dolgi podvodni tunel. Do sredine se spuščaš po 9% klancu, potem pa se iz globine 212 metrov pod morjem poženeš nazaj proti površju. Ko smo spet pripeljali na svetlo, smo se ustavili na cestninski postaji.

Res smo bili veseli, da se nas da »prodati« pod šest metrov. Cena za avtodom in voznika je bila namreč 145 norveških kron, za tiste nad šest pa je kar 460 kron. Razlika je torej očitna. K temu je seveda potrebno prišteti še potnike. Ker tega iz domačih avtocest nismo bili vajeni, sem uslužbenca v hiški kar čudno pogledal, ko je spraševal koliko nas je in koliko so otroci stari. Seveda pa se Gorenjci hitro učimo in v nadaljevanju sta punci še pravočasno zlezli v alkoven. Jah, nekje je pač treba »šparat«.

Na otoku je bila čudovita pokrajina, sploh ker se je kopala v večernem soncu. Pot je šla malo gor in dol, skozi tunel in potem vedno višje. Malo pod zadnjim klancem smo se na kratko ustavili na postajališču, ob katerem je pojasnilna tabla. Tu se začne pot za Knivskjelodden – rt, ki leži zahodno od Nordkappa in se opredeljuje kot najsevernejša kopna točka Evrope. Steza je bila videti shojena, ob njej so se videli možici.

Malo pod vrhom klanca, ki vodi na pečino Nordkapp stoji blagajna, kjer plačaš zasoljeno vstopnino – za dva odrasla skoraj 400 norveških kron. Vendar jih večina, morda sicer malo kislega obraza, ugrizne v to turistično privlačno vabo. Parkirišče za avtodome je bilo namreč kar precej polno. Na srečo smo vseeno našli kar ravno mesto. Zunaj je pihalo, tudi mrzlo je bilo ravno prav. Saj smo bili presneto blizu severnemu polu. Ko smo se dobro napravili, smo si vseeno upali pokukati ven. Pa le toliko, da smo odhiteli do muzeja.

Obvezno je bilo slikanje pred sliko sonca, ki ne zaide ter sprehod do razglednega balkona. Tam vsako noč zagrnejo zavese in jih potem ob polnoči razgrnejo. Vsi, ki se pred tem nagužvajo v bar bi ob tem morali vzdihovati od navdušenja. Ker pa je Nordkapp največkrat v megli, je tudi vzdihov verjetno bolj malo. Za ogled filma smo bili že malo pozni. Pred stavbo so že pričeli parkirati številni avtobusi, ki vsak dan med deseto in enajsto zvečer pridrvijo na pečino in se kmalu po polnoči tudi odpeljejo naprej.

Tako je pred vstopom v dvorano nastala spodobna vrsta. Spotoma smo si pogledali nekaj vitrin o tem, kako so pustolovci nekdaj prihajali do Nordkappa ter stopili v kapelo. Izklesana je v živo skalo, na štrleče bloke pa položijo čajne lučke in ustvarijo meditativno vzdušje. Slikanje železne krogle, simbola arktičnega kroga je bilo obvezno. Lep pogled se nam je odpiral tudi na Knivskjelodden. Malo smo študirali, kje gre pot. Kar za osem kilometrov jo je – v eno stran. Ustavili smo se še pri spomeniku miru – ženski z že precej uvelimi rožicami in dečkom, ki ji nekaj navdušeno kaže ter krogih z motivi, ki so jih narisali otroci iz različnih držav sveta.

V zalivu, ki leži za Nordkappom, se je med tem začelo nekaj kuhati. Izgleda da kuharji niso bili dovolj previdni, saj se je meglena sopara z vetrom občasno potegnila tudi proti Nordkappu. Potem pa so na lonec čisto pozabili, saj se je ob enajstih zvečer čez pečino potegnila megla in niti hud veter je ni mogel odpihniti. Nas niti ni pretirano motila, saj smo vsi premraženi zlezli v avtodom, kjer je že lep čas delalo gretje.

Malo pred polnočjo smo odšli gledat polnočno sonce. Kot bel, svetleč disk je bil na beli podlagi. Ma, če ne bi bilo tele meglice, bi bilo že preveč kičasto. Še enkrat sva se z Ajdo sprehodila po stavbi, odkrila vse skrite kotičke, ugotovila, da bomo šli film pogledat naslednje jutro, potem pa odšla v avtodom in spat. Avtobusov že ni bilo več.

KNIVSKJELODDEN – 5.7.2007 – Iz postelje smo se prav s težavo zbasali. Kar prezgodaj se nam je zdelo, čeprav je ura kazala dopoldan. Še vedno je zunaj vztrajala megla, pihalo je ravno tako kot ponoči. Tudi okoli nas je bolj ali manj še vse spalo. Redki, ki smo jih videli, so kazali, da je mrzlo.

Zunanji toplomer je kazal šest stopinj. Dobro smo se napravili in prebili do stavbe. Počutili smo se kot vesoljci v katerem izmed nizkoproračunskih znanstvenofantastičnih filmov. Pri krogli danes ni bilo gužve, pa tudi razgleda nobenega. Vseeno smo hitro naredili eno slikco, potem pa ujeli prvo predstavo filma. Na petih platnih prikazuje Nordkapp, otok Magerøja, njegove obale, živelj. Punci sta imeli oči široko odprti. Odvisnost od televizije je huda stvar. In če ne vidiš ekrana že skoraj dva tedna…

Ob prebijanju nazaj proti avtodomu sem se pridušal, da grem do Knivskjeloddna, ne glede na vreme. Sploh pa mi je receptor minuto nazaj zagotovil, da v dveh mesecih kar je tukaj še ni bilo nevihte. Torej strel in bliskanja. Ko sem ga spraševal o možnosti padavin, pa je samo zmignil z rameni in pokazal v nebo. Ja, od njega je odvisno. Samo on ve. Če sploh vidi skozi vso to meglo.

Maja nad mojim načrtom ni bila ravno videti navdušena. Ko pa je Ajda pogumno izjavila, da gre z mano, sem bil deležen prave pridige. Vedno rinem z glavo skozi zid, pa še na koga drugega bi moral pomisliti. Hrabro sem stal in odbijal vse očitke. Ko sem pod klancem zapeljal na že dan prej ugledani parking, je tudi Maja vedela, da gre zares. Se je že vsega hudega navajena vdala usodi.

Živa je uživala v toplem avtodomu in izjavljala, da ona ne gre nikamor. Ko pa sva se z Ajdo pogumno pričela oblačit in pripravljat je na vrat na nos spremenila svojo odločitev. Ona gre tudi. Sedaj je Maja nase že zgroženo vlekla prve kose obleke in ob tem ugotavljala, da pač sama tukaj že ne bo ostala. Ko so se poleg nas na pot pričeli odpravljati še Poljaki, ravno tako z otroci, pa se je sploh sprijaznila.

Zakorakali smo v meglo. Po prvem možicu smo se malo popraskali po glavi. Ni nam bilo jasno, kje gre pot naprej. Končno smo jo zagledali na levi strani. Ni ji bilo več težko slediti, možicem so se pridružile tudi rdeče pike na skalah – norveške markacije. Pokrajina je bila zanimiva, čisto drugačna, kot smo je vajeni od doma. Na nekem mestu smo pred nami zagledali sneg. Šele ko smo prišli bliže smo opazili, da je dejansko le ogromen kamen iz kremena, okoli njega pa še več manjših.

Poljake smo kmalu prehiteli. Nasproti sta nam prišla le en ali dva popotnika. Pa sem in tja je vzletela kakšna ptica, se pokazal severni jelen. Precej samotno torej. Megla ni bila več tako gosta, občasno se je pokazal tudi spodnji del pečin Nordkappa. Zdelo se nam je, da hodimo že kar dolgo časa. Pot je včasih po našem občutku zavila malo čudno. Vedeli pa smo, da nas pelje prav, saj odcepov ni bilo. Naenkrat se je pod našimi nogami steza strmo v okljukih spustila na ravnico.

Po njej je med zeleno travo tekel potoček. Za zelenico je bila prodnata obala in morje. Prav romantično. Malo pred morjem je steza zavila levo. Z Ajdo sva medtem ušla Maji in Živi malo naprej. Gledala sva nenavadne žoge na obali in si obljubila, da jih nazaj grede pobliže pogledava. Do cilja je bil še približno kilometer. Zadnji del pot poteka po nagnjenih ploščah. Šele tu, pred koncem, se pokaže potreba po dobrih čevljih.

Vendar nikjer ni bilo prezahtevno, na otroke pa je bilo le potrebno popazit. Na cilju smo se pozdravili še z dvema pohodnikoma. Vpisala sva se v vpisno knjigo, v skrinjici pa je bil tudi list, ki je označeval severne koordinate. Z njim sva se slikala pri stebru na katerem je napis rta ter ravno tako izpisane koordinate. Za nama sta jo primahali tudi Maja in Živa.

Midva z Ajdo pa sva odšla malo raziskovat. Našla sva mali svetilnik in žico do njega. Verjetno jo uporabljajo za neke vrste žičnico. Spustila sva se tudi čisto do morja in bila tako najbolj severno, kar se da v Evropi priti suhih nog. Če odštejemo ladje in ledeni severni tečaj seveda. Megla je bila tako visoko, da se je lepo videlo naokrog, tudi spodnji del pečine Nordkappa se je videl pod meglo.

Francoza, ki sta ravno tako prišla sem, sta nas prosila, da ju slikamo. Seveda smo se pri stebru želeli slikati tudi mi in francoz nam je lahko vrnil uslugo. Imel je piščalko. Zato da je poklical ženo, če se je preveč oddaljila. Zanimivo in vredno posnemanja. Ko smo odhajali, smo na tleh zagledali njegovo pišuko. Pobrali smo jo in se ob tem spraševali, če mu ne bo sedaj žena pobegnila, ko je ne more priklicat. Na poti nazaj sva z Ajdo res zavila na obalo in tam ugotovila, da so »žoge« raznobarvne boje, ki jih je odtrgalo od bogsigavedi katerih ladij.

Ajda je dve pobrala in jih hotela odnesti s seboj. Kar težke so bile in čakalo nas je še sedem kilometrov. Komaj sem jo prepričal, da jih je položila na enega izmed možicev, da sta bila volk sit in koza cela, pa sem ju z Živo ob možicu slikal. Vzpeli smo se na vrh strme stopnje ter pot nadaljevali proti avtodomu. Vmes mi je kapnilo, da je pri vsem še najbolj pozitivno to, da nas ne more ujeti noč. Če ne bomo hodili nekaj mesecev seveda. Ker potem bi bila res kriza. Med potjo smo klepetali in si pravili vice ter zgodbe, da je čas hitreje minil.

Ajda je celo pot, vseh šestnajst ali po nekaterih podatkih celo osemnajst, prehodila sama, Živo je Maja nesla le nekaj sto metrov. Pravi pohodnici. Vedno bližje smo bili in skoraj se nam je že zdelo, da bo za naslednjim možicem parkirišče. Pa ga seveda še ni bilo. No, do tistega možica seveda, ki je bil pravi. Pri avtodomu smo ugotovili, da francozu žena še ni ušla, se je pa res prisrčno zahvalil, ko smo mu vrnili piščalko. Bolj je skrbelo Poljakinjo, ki je čakala svoje. Po eni uri, ko smo ravno odhajali, je prirajžala prva skupinica. Jaz sem še malo razmišljal, da bi se vrnili do Nordkappa, saj vstopnica velja 48 ur, vendar je bilo še vedno megleno, vetrovno in mrzlo.

Zato je družinski svet sklenil, da gremo iskat toplejše kraje. Ko smo se peljali nazaj proti tunelu pod morjem, so nam nasproti vozili avtobusi. Potniki so se nam smilili. Plačajo cel kup denarja, da bodo na Nordkappu opazovali polnočno sonce, potem pa pridrvijo v megleno morje. Za razliko od dneva prej, ko smo sonce videli vsaj skozi meglo, je danes ni predrlo. Ko smo pripeljali čez prvi tunel, nas je pričakalo sonce. Le Nordkapp je bil v megli. Plačali smo cestnino, sedaj že bolj izkušeni, potem pa že začeli potop. Na drugi strani smo po že znani poti vozili med gorami in morjem. Punci sta zaspali, dolga hoja ju je utrudila.

Ustavili smo se na postajališču ob cesti. Maja je šla po vodo, ki nam jo je že primanjkovalo v gorski potok. Jaz sem šel ob tem višje pogledat, od kod teče. Iz gora se je napajalo močvirnato jezerce, potem pa preko slapu in divjega potoka teklo proti morju. Meni na postajališču kar nekaj ni bilo všeč, zato smo se odpeljali naprej do parkirišča pod slapom Sittar Johka. Maja je šla tudi tu po vodo v gorski potoček. Potem sem jo spravil ob živce s strahovi, da se nam bodo sedaj v tanku naselile alge. Pospravila je posodo za vodo in odšla spat. Jaz pa poklapano za njo.

ALTA – 6.7.2007 – Ura nas je še vedno mešala. Tako smo po poznem odhodu v posteljo tudi pozno vstali.

Prenesel sem slike, pozajtrkovali smo ter na plaži zgradili nekaj možicev. Ker je bilo teh dejansko že vsenaokoli polno, smo morali biti, tako kot je za nas Slovence značilno, nekaj posebnega. Zato sta punci zgradili cel grad, s stolpiči in obokanim vhodom. Resda so bili detajli bolj predmet domišljije, slikali smo ga pa le. Za spomin.

Na poti proti mestecu Alta nas je pritegnil bučeč slap. Takoj smo se ustavili in ga šli pogledat od bližje. Komaj smo dobro stopili iz avtodoma, že so se poleg nas pričeli ustavljati Poljaki. Tisti, kateri so jo hkrati z nami mahali na najsevernejšo točko Evrope. Kako je svet majhen. Po strmi stezici smo se spustili pod slap. Ko sta punci v vodi, ki se kar hitro spet umiri, videli ribiče, ki so muharili, bi najraje še sami poskusili. Komaj smo jima dopovedali, da se tudi na Norveškem ne sme loviti ravno povsod brez dovoljenja.

Precej zaraščena stezica nas je popeljala še nad slap, potem pa smo se zrinili mimo Poljakov in odpeljali naprej. Cesta ni bila pretirano zanimiva, čisto ravno je tekla po močvirnati pokrajini. Malo za tistim, ko smo pripeljali do morja, smo že v mestecu Alta iskali turistične informacije. Dekle nam je z nasmehom na obrazu pojasnila, da je v samem mestu prav malo zanimivega, saj je večina zgradb novejšega datuma. Le lesena cerkev še spominja na nekdanje čase.

Smo pač vzeli kar ponujajo in se odpeljali tistih nekaj sto metrov do nje. Bele lesene deske so se čudovito odsevale na modrem nebu. Kako izgleda znotraj pa nam ni uspelo ugotoviti, saj so bila vrata zaklenjena. Je pa ob Alti ena večjih zanimivosti teh krajev – skalne slike iz davnine. Podjetni Norvežani so poleg zgradili muzej in sedaj vse skupaj vneto tržijo.

Ker smo imeli informacijo, da je muzej precej nezanimiv, smo pred izhodom iz mesta v stranski ulici na ravno prav široki makadamski dovozni poti parkirali. Strma cesta nas je spustila skoraj do morja. Pri neke vrste restavraciji smo prestopili vrv in že stali na leseni potki. Ta vodi ob zaobljenih skalah, na katerih so lovci pred 6200 do 2000 leti izklesali slikarije.

Ker bi se bolj slabo videle, so jih pobarvali na rdeče. Že v pradavnini so imeli smisel za umetnost. Upodabljali so ljudi pri lovu, v čolnih, pri ribarjenju, živali pri početju »tistih stvari« in posledično v veselem pričakovanju. Ker so jih klesali lovci je razumljivo, da so glavni liki severni jeleni, medvedi, ribe in ptice. Ostali firbci so imeli na sebi velike nalepke muzeja.

Te so v severnih državah sploh značilnost, mi smo jih dobili v skoraj vsakem muzeju in naš koš za odpadke v avtodomu jih je bil že čisto poln. Na koncu poti so romale v koš, samo nalepka Santa Little Helper še sveti na armaturi. Malo smo opazovali, da ne bo kje kakšne kontrole. Sploh Ajdo je skrbelo. Poštena dušica. Pa nas ni nihče povohal. Tako smo se mirno sprehodili do vseh kamnov in nazaj.

Ponovno smo skočili čez ograjo in se vzpeli nazaj do avtodoma. Pot nas je sedaj vodila naprej, bolj ali manj ob morju. Ko smo se pripeljali mimo konca enega od fjordov, smo v opuščenem peskokopu opazili več avtodomov. Ker so želodci tulili alarm, je takoj padla odločitev, da se bo tam super kuhalo. Seveda smo bili zaradi demokratičnega sprejemanja sklepov ob končni odločitvi že precej mimo odcepa.

Pa smo sedaj že izkušeno obrnili in se sledeč odločitvi zapeljali tistih nekaj sto metrov nazaj. Med tem, ko je Maja kuhala kosilo, smo se s puncama odpravili ribarit. Takoj smo ugotovili, da je našega blinkerja le približno za tretjino tistega, ki ga je v vodo metal Finec pred sosednjim avtodomom. Pa smo se v pest smejali, ker je imel pri ribolovu kljub neprimerno bolj profesionalni opremi ravno toliko sreče kot mi. Ker je to tudi njemu postalo jasno, je odšel na stol ožemat pivo.

Mi smo naš trnek še malo kopali, se učili metat žabico, potem pa odšli na makarone. Seveda smo se ob tem pridušali, da so ravno tako dobri, če ne še boljši, kot bi bile ribe. Pot smo nadaljevali ob fjordih, pokrajina je bila čudovita. S snegom pokrite gore so se zrcalile v morju. Večerno sonce je vsemu dajalo prav čaroben pridih. Ko smo se enkrat malo odlepili od morja, smo začeli voziti še posebej previdno.

Prvič smo namreč na istem drogu videli dva znaka – severni jeleni ter še losi na cesti. Pa nismo tam potem nobenega videli. Lažni alarm. Pozna ura nas je že priganjala, da najdemo mesto za spanje. Ko smo v lučici pri kraju Badderen pod nami ugledali dva avtodoma, smo takoj zavili in se jim pridružili. Sonce je že ob enajstih izginilo za gore, tako da s polnočnim soncem ni bilo nič. S polnočnim spancem pa že…

TROMSØ – 7.7.2007 – Lučica je bila v jutranjem soncu prav simpatična. No, prav, dopoldanskem. Pomahali smo sosedom, ki so smrčali poleg nas in že ropotali dalje proti zahodu. Cesta je šla spet bodisi levo-desno ali pa gor-dol. Ko smo ob vzpenjanju ob Trolldalstindu na pobočjih ob cesti zagledali snežena rebra, le nekaj sto metrov nad morjem, je bil kratek postanek nujen.

Za fotko ali dve seveda. Potem pa spet navzdol, dokler nas malo za Storslettom ni ob cesti presenetil lep slapič. Hiter zavoj na postajališče ob cesti je na srečo minil brez škripanja zavor, celo sredinca, kar je del slovenske vozniške kulture, nismo nobenega opazili. S puncama smo šli previdno čez cesto, čisto pod slap. Sedaj nas je še vsaka voda, ki je tekla po pobočju, očarala.

Ko smo se kasneje bližali jugu norveške smo ob takšnih slapičih le še zamahnili z roko. Zaradi vodoneprepustnih kamenin namreč tu večina vode teče po površju in tako mezi in se cedi iz vseh kucljev. Ob kraju Rotsund so nas prevzela zasnežena gorovja, od katerih ima Jiekkevarre kar preko 1800 višinskih metrov. Pokrajina nas je očarala, severni fjordi z temnomodrim morjem pod zasneženimi gorami, so nam sedli v srce.

Vedno znova smo se ustavljali na možnih in nemožnih počivališčih in izogibališčih ter slikali in snemali čarobno pokrajino. Pri kraju Kåfjordbotn smo še vedno navdušeni nad slapovi zavili iz glavne ceste, da bi lažje uzrli slap, ki je padal čez steno pod goro Isfjellet. Pa se prav blizu z avtom ni dalo. Ko smo malo kasneje ob prihodu iz prvega tunela zagledali večje počivališče, smo soglasno sklenili, da je čas za kosilo.

Ko je Maja pripravljala dobrote, sva z Ajdo odšla po stari cesti ob fjordu, ki je sedaj zaprta za promet, proti slapovom, ki so padali čez steno. Ob prvem sva se nekaj deset metrov vzpela ob deroči vodi, potem pa odšla še do drugega. Tega sva občudovala le s ceste. Ob povratku sva ugotavljala, da tudi na pobočjih na drugi strani fjorda pada čez steno lep slap, voda pa mezi tudi drugje.

Sploh nama ni bilo jasno, kako da tega ob vožnji nismo opazili. Pri avtodomu sva zagrabila ribiško palico in namočila blinker. Najprej Ajda, potem jaz. Že pri prvem metu se mi je zdelo, da je blinker postal nekam čudno težak. Ko bi me le kdo slikal, kako sem izbuljil oči, ko sem iz vode res potegnil ribo. Navdušeno sem stekel po fotoaparat, kjer je bila Maja prav jezna, kaj jo motim ob pripravi kosila. Saj ji ni bilo jasno, kakšen podvig nama je z Ajdo uspel.

Ribo smo krstili za polenovko in sklenili, da jo pojemo. Pa naj bo karkoli že. Žal smo pri vseh ostalih metih ven potegnili le blinker in morda kakšno morsko travo. Maja je sklenila, da bomo z ribjo pojedino počakali toliko, da ujamemo še kakšno ribo. Tako smo za kosilo spet praznili zalogo makaronov. Ko smo polizali krožnike, žal ni bilo več časa za ulov novih trofej.

Želeli smo namreč ujeti muzej Polaria v mestu Tromsø. Ko smo pripeljali v mesto, smo pred mostom zavili na parkirišče ob Arktični katedrali. Seveda pa imamo mi to »srečo«, da pridemo do vseh cerkva v soboto. Ko smo se pomešali med turiste pred vhodom, smo izvedeli, da je katedrala zaprta za obiskovalce, da pa se bo v kratkem odprla. Notranjost smo si ogledali kar skozi stekla, saj se vse vidi že izpred vhoda.

Tako smo se izognili vstopnini, noter sta se sprehodili le punci. Otroci imajo pač zastonj vstop. Ajda je ob tem prav profesionalno naredila še nekaj fotografij. Arktična katedrala ima moderno obliko, v poletnem času pa se v njej trikrat dnevno odvijajo orgelski koncerti – zadnji ob pol polnoči, kot koncert ob polnočnem soncu. Mi nismo mislili toliko časa čakati.

Čez most smo se odpeljali do mesta in skozenj odvijugali do muzeja Polaria. Parkirali smo nad muzejem in zaradi obiska v soboto popoldan privarčevali nekaj kron parkirnine. Muzej je posvečen arktiki in njenim raziskovalcem. Razstavljeni so predmeti, ki so jih uporabljali na svojih poteh v kraje večnega ledu. Ki pa ob globalnem ogrevanju to morebiti kmalu ne bodo več. Posledice onesnaževanja in vedno toplejšega ozračja so nazorno prikazane kmalu za vhodom.

Čez cel dan vrtijo film s prikazom arktičnega območja, živali in rastlin, ki so prilagojene tem razmeram. Ob izhodu iz dvorane sta nas presenetila veter in sneg, ki sta se vsula na nas. Punci sta zlezli k severnemu medvedu, ki dremucka v votlini. Seveda ni pravi. Zato tudi Maja ni vreščala, temveč se je raje sprehodila po ledenih ploskvah, ki so ob pritisku noge škripale, kot bi bile res iz ledu.

V prostorih, kjer so akvariji s tjulnji, ribami in raki je bilo kar hladno, saj vzdržujejo naravni podobno temperaturo. V tunelu so tjulnji plavali nad nami in nas firbčno gledali, pa tudi iz bazena nad tunelom so občasno pokukali. Ko se je muzej že zapiral smo odšli še do ladje Polstjerna v suhem doku ob Polariji. Žal smo si jo lahko pogledali le od zunaj, saj se stavba, kjer stoji, zapre eno uro pred muzejem.

Pa nam konec koncev niti ni bilo žal. Njena krvava preteklost nas je kar malo odbijala. Uporabljali so jo namreč za lov na tjulnje. Do centra mesta smo odšli peš mimo pivovarne Mack’s. Žal je bila večina stvari že zaprtih, saj je bila sobota zvečer. Puncama je bilo to bolj ali manj vseeno. Saj smo našli trgovino, ki je bila še odprta in je imela solidno izbiro sladoleda.

Cepetali smo mimo starega dela mesta z lesenimi stavbami, cerkve ter do spomenika Roaldu Amundsnu. Tako kot je on 14. decembra 1911 kot prvi človek obrnil na južnem polu, smo tudi mi obrnili. Le precej bolj severno. Čakala nas je pot proti Narviku oziroma Lofotom, zato smo se poslovili od mesta in se vračali nazaj do Nordkjosbotna, kjer smo spet zapeljali na E6 proti Narviku.

Ko je šla ura proti enajsti smo se ustavili na počivališču ob reki, pri kraju Olsborg, le malo nad Andselvom. Mimo nas je tekla reka, ki malo višje oblikuje velike brzice – to pa je bil že naš prvi cilj za naslednji dan. Med tem, ko so ostali popadali v posteljo, sem jaz malo pred polnočjo odšel na mostiček čez reko in slikal gore v okolici. Bilo je svetlo, kot ob malo bolj oblačnem dnevu.

Na drugo stran, v smeri počivališča sem ob polnoči nekajkrat »pritisnil« še polnočno sonce, potem pa tudi sam padel v horizontalo.

VESTERÅLEN – 8.7.2007 – Na počivališču je bilo možno natočiti vodo, zato smo se oskrbeli z novimi zalogami. Pogovorili smo se z nemškim avtodomarjem, ki se je na pot odpravil z novim integrircem. Ko je potožil, da mu je na poti en kamen razbil prednjo luč, ki je bila sedaj bolj na približno zalepljena skupaj, drugi pa prednje steklo, se nam cviljenje izpod pokrova motorja sploh ni več zdelo taka katastrofa.

Komaj smo se dobro odpeljali dalje, že smo gledali kje se iz poti zavije k slapovom Målselvfossen. Stranska cesta nas je pripeljala do kampa, pred katerim smo parkirali in se spustili do razgledne ploščadi tik ob brzicah. Ne morejo se primerjati s Storforsni na Švedskem, a je bilo grmenje te razpenjene sile vseeno veličastno. Pod vrhom brzic smo ugotovili, da je lososov pogled zaprt.

Gre za hiško v kateri lahko, kot smo uspeli razbrati, ob selitvah lososa opazuješ skozi steklo njegovo prebijanje preko brzic pod vodno gladino. Ob spremljanju bučanja vode smo se vrnili do avtodoma. Pot smo nadaljevali proti Narviku, a še pred njim zavili na E10 proti Lofotom. Ob cesti smo videli odcep za polarni živalski vrt. Ker pa smo večino živali, ki jih tam razkazujejo, videli že v naravi ali v živalskem vrtu v Skansnu, smo krone za visoko vstopnino sklenili privarčevati za kakšno boljšo priložnost.

Kmalu so nas pričele mučiti pajčevine v želodcih, zato je tik preden bi zavili na otok Hinnøya sledil postanek za kosilo. Z Ajdo sva šla zoper namakat trnek. Morebiti nama je navdušenje vzbudil nemški ribič, ki je že bil na obali. Pa naju je navdušenje minilo, ko sva videla kakšno škatlo opreme je postavil poleg sebe. Čeprav sva se smukala v bližini, naju ni hotel nič opazit. Vsak nasvet je dober. Če ga seveda dobiš. Videč, da nisva ravno zaželena opazovalca, sva se umaknila malo proč in res našla mesto, kjer ob obali ni bilo toliko alg. Ujela sva toliko kot Nemec z vso svojo opremo. Torej nič.

Poleg blinkerja sem jaz namočil tudi hlače, ko sem reševal trnek, zapet nekje v globini. Tudi na to »vabo« ribe niso hotele prijeti, zato sva z Ajdo obupala. Namesto gurmanske ribje pojedine je zopet sledila hrana iz pločevinke. Komaj smo dobro pojedli, že je na počivališče pripeljal upokojenski par iz Nemčije. Beseda je dala besedo in izvedeli smo marsikaj zanimivega o njunih dosedanjih dopustih na Norveškem. Predvsem pa sta nas založila z informacijami, kje so zanimive poti, kaj je dobro videti in kje si nabaviti zalogo hrane.

Onadva sta se še lepo sončila, ko smo jima mi že mahali v slovo in se odpravili naprej proti Sortlandu in Adenesu. Cesta je bila zanimiva in prav uživala sva v vožnji. Midva z Majo, punci sta se »zabavali« po svoje. Ajda z branjem knjige, Živa s poležavanjem in spanjem. Če sva skušala vzbuditi njuno radovednost, sva ju opozorila na kakšno zanimivost ob poti. Naveličano sta pogledali ven, zavzdihnili »saj vidiva« in se potopili nazaj v svoj svet. Peljali smo se mimo gradbišča nove cestne povezave proti Lofotom. Otvoritev odlagajo iz leta v leto, zadnji datum je december 2007. Bomo videli.

Ko smo preko mostu zapeljali na otok Andøya, je vožnja po enolično ravni pokrajini postala precej bolj pusta. Iskali smo karkoli zanimivega, kar bi nas pritegnilo. Zato smo se malo po naselju Ase ustavili ob cesti, saj so nas table usmerjale k znamenitosti Høvdingetun. Ostanki vikinškega tabora, oblikovanega v krogu, so bili komaj še vidni. Le kucelj pri kuclju. Pred davnimi leti pa je bilo tu 14 hiš razporejenih po zunanjem obodu kroga, na sredini je bilo skupno ognjišče. Prebrali smo pojasnilni napis ter opazovali firbčnega galeba. Do Andenesa se nismo več ustavljali.

Tam smo se peljali mimo kampa, skozi center ter parkirali pod svetilnikom. Komaj smo izstopili iz avtodoma, že smo opazili tablo, da tu prenočevanje ni dovoljeno. Ker je bilo že pozno, sta bila urad s turističnimi informacijami in MobyDick center zaprta. Sprehodili smo se okoli svetilnika in po pomolu za centrom. Opazovali smo, kako se na drugi obali iz trajekta, ki je pripeljal iz otoka Senya, baše vrsta avtodomov. Nato pa našega odpeljali kakšnih sto metrov nazaj proti centru naselja.

Tam smo najprej želeli parkirati ob mandraču, pa so nas italijanski avtodomarji precej negostoljubno poučili, da so oni zasedli že vsa prosta mesta. Kar je še ostalo, pa potrebujejo domačini za svoje potrebe. Tako smo se zapeljali nekaj metrov višje in ob glavni ulici parkirali poleg avstrijskega avtodoma. Kmalu je poleg nas stal še en Avstrijec. Čisto je popravil negostoljubnost levega soseda, ki je skoraj prestrašeno zrl skozi okence. Z ženo in otroci smo marsikatero rekli, izmenjali izkušnje ter blažili domotožje.

Med tem, ko je Maja delala večerjo, smo odšli na pomol pod nami lovit ribe. Blinker smo vrgli kar nekajkrat, ujeli pa spet nič. Kljub ribi, ki jo je Maja ravnokar pripravljala za večerjo, se nas je polaščal dvom, da bo oprema, ki jo imamo, res prava. O naših ribiških sposobnostih seveda nismo niti podvomili. Riba je bila odlična, z veseljem smo jo pomlaskali, čeprav je ni bilo prav veliko. Ura je bila že pozna, zato nam ni bilo težko počakati na polnočno sonce. Z Ajdo sva se mu nastavljala poleg svetilnika, trenutek kasneje pa že v postelji štela kite.

ANDENES – 9.7.2007 – Majo sem dan prej povprašal, če je preverila, kdaj se odpira MobyDick center. Ob pol desetih je zaspano odgovorila. Še dobro, da meni radovednost ni dala spati in sem odšel pred center, še preden so punce pogledale izpod odej.

Da se prepričam, če si je prav zapomnila uro. Seveda si je ni. Vrata so bila odprta, notri se je že trlo turistov, ki so čakali da kupijo karte. Šok! Kasneje smo izvedeli, da ladje že dva dni niso vozile zaradi slabega vremena. Tako so imeli čakajoči že večinoma rezervirana mesta in so čakali na priložnost, da odplujejo gledat kite. V papučah sem postavljal rekord na sto metrov, ko sem tekel nazaj do avtodoma. Maji sem skozi vrata zavpil naj zagrabi denarnico in šprintal nazaj.

Tam sem se zbasal pred Avstrijce, naše znance od včeraj. Ko sem prišel na vrsto, sem s tesnobo v glasu vprašal, če je še kaj prosto. Ženska je malo brskala po listih pred sabo, nato pa ugotovila, da je prostih še šest mest. Stopiti smo morali k sosedi, izgleda, da je vsaka prodajala karte za eno od dveh ladjic. Žal nam je bilo, da so Avstrijci izviseli. Ko smo jih kasneje srečali pred ladjicama, smo veseli slišali novico, da se je zanje še našlo mesto. Nekateri pač rezervirajo in ne pridejo.

Blagajničarki sem pojasnil, da smo štirje, dva odrasla in dva otroka. Na list sem moral napisati naše podatke ter starost otrok. Ker je do pet let zastonj, sem napisal štiri in pet. Malo dodatnega popusta ob tako grozljivih cenah, pač ne škodi. Ko mi je hotela za starejšo vseeno računati, sem pojasnil, da je pod pet let. Razburila se je, zakaj sem potem napisal pet. Ker je nekaj malega pod, sem švical. Milostno je potem odštela še drugega otroka.

Še dobro, da sta se punci še valjali po postelji v avtodomu. Stari sta bili namreč šest in pol ter malo manj kot devet. Z družinskim popustom smo tako za dva odrasla in dva gratis otroka za približno štiriurno vožnjo z ladjico plačali dobrih 180 evrov. Kar konkretna cena. Do odhoda ni bilo ravno veliko časa. Morali smo pohiteti in naslednje minute so minile v mrzličnih pripravah. Fotoaparat, kamera, obleka, hrana, vse je letelo v nahrbtnik.

Ko smo jo že peš mahali proti ladjici, sem seveda ravno pred ciljem ugotovil, da bi bilo dobro s seboj vzeti še sončna očala ter polnilec za fotoaparat. Po jutranjem rekordu v teku s papučami na sto metrov, sem tokrat postavljal rekord v teku z gojzarji na štiristo metrov. Uspelo mi je. Toda komaj sem nazaj ves poten pritekel do ladjic, mi je postalo še bolj vroče. Vse potnike so po spisku čekirali pred vstopom. Punci sva potisnili nekam zadaj. Tidve nista naši, sva se pridušala.

Ko smo bili na vrsti, sem izustil naše številke. Vodička je pogledala seznam, pa naju, pa seznam, pa naju. Sedaj smo pa tam, sem si mislil. Zdaj bo pa štala. Ona pa…eeee, Slovenci, eeee, mi čemo moči da razgovaramo i ovako. Če ne bi bilo Maje zraven, bi ji padel v objem. Zemljakinja…skoro… Na ladji smo imeli tri vodičke, Švedinjo, Nemko in Hrvatico Ivo. Študentke biologije, ki morajo poleg materinega znati vsaj še dva tuja jezika.

Brez težav smo torej prišli na ladjo, v zahvalo za »rahlo« znižano ceno, pa sem puncam pomagal na ladjo znositi hrano. Kaj bi se revice trudile, če je na ladji tak mišičnjak. V trebušnem delu seveda. Ob plovbi proti skoraj kilometer globokemu jarku, skozi katerega dere s planktonom bogata voda, smo na vodni gladini opazili Puffine, njorke, hecne male ptiče z oranžnim kljunom. Pozibavali so se na valovih ter nad vodo leteč iskali hrano.

Iva je povedala, da so najbolj hecni, ko se napokajo rib, potem pa komaj še letijo nad vodno površino. V daljavi je bila skalna čer, na kateri jih gnezdi na tisoče. Ladja je zavila nekam čudno, vodičke so se najprej začudeno spogledovale, potem pa izvedele, da mimo nas pluje ladja, ki za seboj dvesto metrov daleč vleče ultrazvočno bojo. Morsko dno okoli jarka preiskujejo zaradi morebitnih polj nafte.

Na obali smo zagledali veliko meteorološko postajo. Iz nje izstreljujejo meteorološke rakete, rakete za proučevanje atmosfere, to pa je tudi vojaški raketni testni center. Z eno izmed raket, ki je letela proti Rusiji, so pred leti dvignili pripravljenost ruske vojske na najvišji možni nivo. Če pomisliš, da bi iz tega idiličnega norveškega kraja kmalu sprožili tretjo svetovno vojno te kar zmrazi. Nori svet.

Valovi so bili kar veliki in ladjica se je včasih dvignila prav visoko ter potem padla nazaj v vodo. Ko sem vprašal Ivo, če bomo mogoče odšli nazaj zaradi nemirnega morja, se je le nasmejala in izustila kakšno srečo imamo, saj je danes res mirno morje. Presneto, ne bi želel biti takrat tu, ko je po njihovo rahlo valovito. Sem pa bolje razumel, zakaj pred odhodom dobiš tablete proti slabosti.

Na mostičku nad kapitanovo kabino je v debelo puhovko oblečena sedela njegova hči. Naenkrat je poskočila, zažvižgala, da je šlo skozi ušesa in začela vpiti. Kit na obzorju. Gas do konca in proti njemu. Na vodni gladini smo opazili hrbet kita glavača, na vsake toliko je iz vode puhnil steber vodne pare. In se na koncu z lepo dvignjeno repno plavutjo potopil. Naslednjo uro ali še več, smo se potem podili nad jarkom sem in tja ter »lovili« kite.

Podobno je počela tudi druga barkača. Jadrnica, ki je plula naokoli se je enemu izmed kitov čisto približala. Vodičke so se kar zgrozile, saj lahko kita poškoduje, da ne govorimo o tem, da bi lahko kit jadrnico tudi prevrnil. Kljub strahu, da bo ultrazvočna boja kite pregnala, smo imeli kar nekaj lepih pogledov na te velike morske sesalce. Resda jim čisto blizu nismo prišli, a saj tudi v živalskem vrtu ne božaš medveda. Mi pa smo bili v naravi.

Na koncu so nam vodičke pokazale tablo s potjo. Prevozili smo 18 kilometrov, najgloblje je bilo morje 900 metrov, 14 stopinj Celzija. Videli smo osem kitov glavačev, štiri relativno blizu, trikrat so pri potopu pokazali repno plavut. Videli smo tudi enega minke kita, ki se je nekajkrat pokazal na površini ter potem takoj potopil. Torej precej drugače kot glavači, ki na površini zrak zajemajo več minut. Punci sta med plovbo izpraznili vse zaloge sladkornih kock na ladji, tudi piškoti so bili priljubljeni. Na voljo je bil čaj, ob povratku pa smo dobili tudi okusno juho.

Po pristanku smo šli še v muzej. Vodila nas je seveda Iva. Ko smo ostali sami z njo, saj so ostali gosti morali pohiteti na popoldanski izlet z ladjo, nam je v hrvaščini razložila marsikaj zanimivega o kitih glavačih in kitih na splošno. Punci sta z njo zlezli v lobanjo kitovega okostja, prevzela ju je maketa orjaškega lignja. Kar težko smo se poslovili, a Ivo so čakale nove obveznosti, nas pa pot naprej.

Dolgočasno pot na vzhodni strani otoka smo po številnih nasvetih zamenjali za zahodno različico. Niti najmanj nam ni bilo žal. Na levi so bile visoke kamnite stene, na desni sanjske bele plaže. Vode sicer nismo šli poskusit, ko smo namočili noge, nas je kar zmrazilo. Peljali smo se mimo »nevarne« meteorološke postaje, pred krajšim tunelom naredili postanek za nekaj fotk.

Le malo naprej, pred krajem Bleik, naju je z Ajdo navdušila bela mivkasta plaža. Nujen je bil sprehod po njej, iskanje školjk, uhajanje morju ter izogibanje meduzam, posejanim po obali. Pod krajem Skogvoll smo zagledali dva avtodoma ob hiški. Parkirali smo se poleg, prav nad lepo, belo plažo. Čeprav še ni bilo pozno, ura se je šele bližala osmi, smo sklenili tukaj ostati.

Malo počitka nam ne bo škodilo, počivališče je bilo sanjsko, za povrh pa je bila na hiški, ki je najverjetneje pripadala nekemu športnemu društvu, tudi pipa z vodo. Presenečeno sem ugotovil, da Italijana, poleg katerih smo parkirali, govorita nemško. Ko sta razložila, da živita nad Bolzanom, se nisem več čudil. Marsikatero smo rekli o teh krajih, saj smo tam rajžali za prvega maja. Prijeten par, prijeten klepet.

Maja se je s puncama ulegla na odejo pred avtodom in jima brala knjigo. Potem pa smo kar nenavadno zgodaj zlezli v posteljo, zagrnili okna in zaspali. Na polnočno sonce se nam ni dalo čakati.

VESTERÅLEN IN LOFOTEN – 10.7.2007 – Zjutraj sva z Majo natočila vodo, pozajtrkovali smo ter se odpeljali nekaj sto metrov naprej. Potem pa že tlačili avtodom na mini izogibališče. Ob obali smo zagledali otoček, na njem pa polno ptičev. Upali smo na njorke, pa jih žal ni bilo. Do obale pred otokom je bilo potrebno slediti stezici.

Obletavali sta nas ptici z rdečim ozkim kljunom, školjkarici. Na otočku pa je poleg celega kupa drekov sedela jata črnih kormoranov. Nekaj časa smo jih opazovali, potem pa sledili rdečekljunoma nazaj proti avtodomu. Pot smo nadaljevali po zanimivi obali do Nordmele ter tam zavili spet na vzhodno obalo otoka.

V Sortlandu smo poiskali v turistični pisarni nekaj informacij. Predvsem smo izvedeli, da se do ozkega Trollfjorda res da le z ladjico, zato smo odmislili možnost vožnje proti Raftnu. Glavna zanimivost tega fjorda je prihod ene izmed velikih potniških ladij Hurtigrute. Velika ladja se po ozkem fjordu popelje do konca ter tam počasi, malo naprej in malo nazaj obrne.

Hurtigruta je sicer ladijska linija, kjer več ladij vozi iz severa Norveške, točneje Kirkenesa proti Bergnu na jugu in obratno. Možno je prepluti celo pot ali pa se priključiti le na posameznem odseku. Ladje sprejmejo tudi nekaj avtomobilov, vendar le osebnih. Avtodom torej odpade, s tem pa zadeva tudi za nas ni bila zanimiva. V Melbuju smo se postavili v vrsto za trajekt do Fiskebøla na Lofotih.

Eden je ravno odpeljal, na drugega pa smo morali malo počakati. Ravno prav, da je Maja skočila v trgovino. Punci sta v alkovnu razgrajali, tako da sta bili deležni kar nekaj jeznih opozoril. Uradno ju namreč v avtodomu seveda ni bilo. Ker smo prvič na Norveškem pluli s trajektom, nisem vedel ali moram karto kupiti prej. Potem pa sem opazil, da vstopnice prodaja eden, ki kroži okoli vozil.

Tudi on mi je gladko verjel, da je avto malo krajši kot šest metrov. Izgleda, da imam tako nedolžno faco, da mi vsak verjame. Odlično, bo treba tudi doma kdaj izkoristiti. Me prav zanima, če mi bodo na cestninski verjeli, da sem spredaj nižji kot meter trideset in da tako padem v prvi razred. Končno je trajekt pripeljal in vkrcali smo se. Vožnja je postregla z lepimi razgledi, pred nami so bile zasnežene gore.

Ko smo pluli proti pristanišču, so nam otočki zastirali pogled nanj. Zato se nam je zdelo, da bomo morali do obale kar plavati. Pa temu seveda ni bilo tako. Izkrcali smo se in pred prvim tunelom parkirali. Čas je bil za kosilo. Še posebej pa je vabila ogromna zaobljena skala, ki je kakor pomol štrlela v morje. Odlično mesto za ribolov. A kaj, ko ribe tudi tukaj našega blinkerja niso niti povohale. Je bila pa zato toliko bolj potrebna previdnost, da ni kdo z njimi neprostovoljno zaplaval.

Po ponovno neribji pojedini smo pot nadaljevali po razgibani pokrajini proti mestecu Å. Pot je bila zanimiva, čeprav nas je spet zadelo prekletstvo prevelikih pričakovanj. O Lofotih smo brali toliko pohval, da smo pričakovali preveč. Sploh pa so bili za nami severni fjordi in predvsem zahodna obala otoka Andøya, torej že veliko lepega. Vsemu skupaj se je primešalo še slabo vreme, nizka oblačnost, ki je zakrivala vrhove ter občasno rosenje.

Cesta je šla malo gor in malo dol, med otoki pa prehajala preko tunelov ali mostov. Zadnji del poti je bil precej stresen, cesta je bila ozka, srečevanje pa možno le na izogibališčih. Tako sem bil prav vesel, ko smo končno pripeljali do cilja ter skozi tunel zmogli še zadnje metre do velikega parkirišča nad krajem Å. Zaokrožili smo po njem in nato počepnili zraven Norvežanov na kolikor toliko ravnem prostoru. Vreme je bilo še vedno kislo.

Mimo žal praznih sušilnic za ribe sem stekel na hribček nad parkirnim prostorom. Uzrl sem jezero med gorami, pravi biser. Po vrnitvi na parkirišče sva se z Ajdo odpravila v vas, se sprehodila med rdečimi hiškami in se jezila nad kislim vremenom. Ob tem sva ugotovila, da je večina hišk sedaj spremenjenih v hostel in turistične apartmaje. Iz nekaterih pa so naredili muzej. To pa je že zgodba za naslednji dan.

Å, LOFOTEN – 11.7.2007 – Po deževni noči sem po zajtrku kljub mokri travi zagrizel v breg nad parkiriščem. Vzpenjal sem se toliko časa, dokler nisem stal nasproti stene dokaj visokega vrha, vmes pa je bil globoko zajeden morski zaliv.

Poleg mene je stal šotorček. Le komu se je dalo vso kramo nosit sem gor? Spoznati ga nisem mogel, ker je bil še na nekih drugih astralnih nivojih. Sem se raje previdno vrnil do parkirišča. Punce so bile že pripravljene in skupaj smo odšli do muzeja. Ob čakanju v vrsti pred blagajno smo preračunali koliko razglednic še potrebujemo, si nalepili na obleko velike oznake muzeja, potem pa odšli po hiškah.

Najprej smo stopili v nekdanjo ribiško hiško. Predmeti izpred nekaj desetletij so odsevali življenje ribiške družine v tem kraju. Posebej nas je navdušila stara Singerica, šivalni stroj. Kar videli smo ribičevo ženo, kako na njej skrbno krpa strgane hlače živahnih otrok. Kolovrat, statve, gašperček…preteklost pred našimi očmi.

Stavba nasproti uprave je bila polna ribiških pripomočkov. Čolnov, mrež, steklenih boj, trnkov in drugega, kar je potrebno za lov na polenovke. Zanimivo je, da daleč največji delež sušenih polenovk izvozijo. Seveda v Italijo. Le zakaj se ob tem podatku nisem začudil. Iz kota je v nas bolščala morska pošast. Vsaj tako so si jo včasih predstavljali ribiči. Nas ni toliko prestrašila, kot sušena riba z odprtimi usti in ogromnimi zobmi poleg.

Pekarna je bila nabito polna, v njej se je peklo raznorazno pecivo. Prav omamno je dišalo. Norvežani seveda nimajo mere. Tako je zgornje nadstropje predelano v turistični apartma. Naj vsak košček svete norveške zemlje obrodi krone. V koči za pridobivanje ribjega olja smo videli postopek na podlagi katerega s toplotno obdelavo pridobivajo olje, ki ga je zasovražilo toliko otrok v preteklosti.

Je bil pa predvsem za otroke severa izjemno pomemben vir D vitamina. Ker sonca pol leta skoraj ni, je bilo uživanje olja koristno. Poskusili smo ga in ob tem povsem razumeli, zakaj se je otrokom gabil. Danes bi vanj kakšen podjetnik sigurno zmešal sladkor in cel kup E-jev, da bi otrok imel občutek, da pije Coca-colo ali sadni sok. V oljarni še vedno pridobivajo olje, skrb za to je prevzela sicer bistveno večja tovarna Peter Møller, ki stoji blizu Osla.

Imenuje se po izumitelju pridobivanja ribjega olja s toplotno obdelavo. Flaške z oljem prodajajo kot spominek. Pokukali smo še v nekdanjo kovačijo ter se nasmejali karavanu z nemškimi registrskimi tablicami, ki je v prtljažniku imel veliko hladilno skrinjo. Izgleda da je prišel sem, najel hiško, verjetno tudi ribiško ladjico, sedaj pa si lovi in takoj zmrzuje zalogo za zimo.

Na parkirišču sem v trgovini tako dolgo cincal katero posušeno polenovko bom vzel, da me je bila Maja že sita. Na koncu je šla ponjo, ko sem jaz že sedel za volanom, kar sama. Ob vračanju smo za cesto ponovno opazili na stojalih sušene ribe. Izgleda, da je bila tukaj »letina« malo bolj pozna. Ustavili smo se samo za eno fotko, potem pa odpeljali naprej.

Ob cesti smo zagledali vančka z registracijo Nove Gorice. Na ozki cesti ni bilo mesta za ustavljanje, zato smo le od daleč pomahali in peljali naprej. V mestu Hamnøy smo se na koncu kraja ustavili. Pri oskrbni postaji smo natočili vodo ter izpraznili odpadno. Bila je kar gneča, na srečo pa nam ni bilo potrebno pretirano čakati, da smo prišli na vrsto. Ko smo se že nekaj kilometrov peljali naprej in ravno zapeljali čez makadam, kjer obnavljajo cesto, mi je kapnilo, da smo na postaji pozabili na cevi plastični nastavek za priklop cevi.

Ko je sum potrdila še Maja, smo obrnili in se odpeljali nazaj. Malenkost, brez katere pa je točenje vode praviloma vezano na kantico in lijak. Ob prihodu v Hamnøy smo presenečeno odkrili, da je nastavek nekdo odnesel. Postal sem rdeč, oči so se mi vrtele in skozi ušesa je ven šibala para. Kako je nekdo mogel odnesti to, za nas tako pomembno, malenkost. Imel sem marsikaj za povedat o raznih, predvsem nam jugozahodnih, narodih.

Ko sem se še enkrat zbasal čez ozko cesto na koncu kraja, sem imel vsega dovolj in zavili smo na prvo počivališče. Tja nas je pritegnila tudi tabla, ki je obljubljala neke vrste forma vivo. Mi smo si sicer sculpturlandskap razlagali kot kip na rtu. Po stezici smo se spustili proti morju. Razgled je bil res lep, to pa je bilo tudi vse. Nobene čudovite Michelangela vredne stvaritve nismo opazili.

Maja se je razočarano vrnila v avtodom, malo jo je še tudi grizla moja slaba volja zaradi pozabljenega in ukradenega nastavka. S puncama pa sem odšel še po drugi stezici, ki se je začela na uvozu. Po mokri travi in med grmovjem smo se prebili do skulpture Lavrel Leaves – Moskenes, španske kiparke Cristine Iglesias iz leta 1994. Dve veliki aluminijasti plošči, prislonjeni na skalna bloka. Uau. Ozeleneli lovor na Moskenesu. Ajda bi ga najraje uporabila za plezalno steno, pa ji seveda nisem dovolil.

Vrnili smo se do avtodoma ter se odpeljali naprej proti severu. Spet smo se peljali čez gradbišče ter malo višje ponovno srečali Goričana. Vsaj tako smo mislili. Ko smo se ustavili nasproti njega, smo ugotovili, da je čistokrvni Dolenjec. Na tablice se zadnje čase res ne moreš več zanesti. Potovali so proti severu, tako da smo si lahko izmenjali informacije.

Ker so sklenili raziskati še eno od stranskih cest, smo se ločili. Komaj smo dobro priplavali iz podmorskega tunela, že smo v kraju Leknes zavili na cesto 815. Odlična odločitev. Stranska cesta je bila skoraj prazna, odpirali pa so se nam vedno novi čudoviti razgledi na gore, morje ter otoke. Le alge v morju so kazile podobo. Pa, saj se ne gremo kopat, smo si mislili.

Na obcestnem počivališču smo parkirali in medtem ko sem s puncama raziskoval močvirnato pokrajino naokoli, je Maja pripravila kosilo. Do morja se nam ni dalo. Smo sedaj že vedeli, da nas ribe ne marajo. Ko smo pojedli, smo se odpeljali naprej. Menili smo, da bomo kmalu na trajektu v Svolværju. Potem pa smo na desni strani opazili čudovito plažo in na njej cel kup – saj nismo mogli verjeti – kopalcev.

Seveda smo takoj zavili, našli prosto mesto na parkingu, zagrabili stvari za kopanje in se začeli basati proti beli mivki. Po včerajšnjem slabem vremenu se je bilo prav prijetno zlekniti na tople zaobljene balvane, zariti noge v mivko in se nato ohladiti v vodi. Ja, prav topla res ni bila. Nas je pa vseeno privabila in smo po njej brodili toliko časa, da je bila globina prava za nekaj zamahov.

Punci sta pri odkrivanju sredstev za igro, pokazali veliko domišljije. Na balvanih sta nama z Majo pokazali »pravo« stanovanje. Ko se je že večerilo, smo se odpeljali naprej do Svolværja. Vozni red, ki smo ga imeli ni bil najbolj natančen, zato smo imeli še nekaj časa do odhoda. Odpeljali smo se v center kraja, parkirali blizu turističnih informacij in jih oropali vseh zanimivih prospektov.

Nad krajem smo iz obale odlično videli znani skali, kot dva palca, čisto skupaj. Med njima je le meter in pol in plezalci radi skačejo iz enega na drugega. Stopili smo do cerkve, pokukali vanjo, se vrnili do avtodoma in se odpeljali nazaj v trajektno pristanišče. Z dolžino spet ni bilo težav. Ko smo odpluli, smo odšli na palubo in mahali Lofotom.

Ob odhodu so se nam pokazali v najočarljivejši luči. Pristali smo še na otočku Skrova, v prijetnem mestecu. potem pa mimo svetilnika pluli po mirnem morju naprej proti Skutviku. Čeprav je bila ura ob pristanku že skoraj polnoč, sem se odločil, da glede na obete o ne preveč zanimivi pokrajini vozimo, dokler ne bom preutrujen.

Ob treh zjutraj sem pred Fauskejem rekel: »Dost mam!«, zavil na počivališče ob cesti ter utonil v spanec.

SALTSTRAUMEN, SVARTISEN – 12.7.2007 – Po kratki noči smo hoteli prve informacije o tem delu Norveške dobiti v Fauskeju. Zaman. Menda naj bi tisti, ki morebiti kaj ve, prišel čez kakšne pol ure. Ko je prihlačal, smo bili mi že nad Bodøjem. Pri Lødingu smo zavili na cesto 17.

Bodø z letalskim muzejem bomo obiskali drugič, smo si obljubili. Malo smo bili v dvomih, če bomo našli znameniti vodni tok, najhitrejši na svetu. S hitrostjo tudi 40 kilometrov na uro se pretaka iz fjorda proti morju, se na približno šest ur povsem ustavi, nato pa začne voda teči v nasprotno smer. Pa ni bilo težav. Table so nas usmerile na parkirišče pod mostom, kjer smo komaj dobili parkirišče.

Z Ajdo sva takoj odšla na obalo. Veliko ribičev je preizkušalo srečo, saj tok prinese s seboj tudi veliko rib. Kolikor sva videla, prav velikega uspeha tokrat niso imeli. Videlo pa se je, da je voda res hitra. Pod mostom in naprej v notranjost se peni ter tvori vrtince. Vrnila sva se do avtodoma. Ker pa sta Maja in Živa še kar nekaj mečkali, sem sam odšel na most čez fjord.

Od tu je bil res lep razgled na drvečo vodo, vrtinci so bili kot na dlani. Vsake toliko je nad njimi poletel kakšen galeb. Ko si je znamenitost s te visoke preže ogledal še preostanek naše familije, smo se spet spustili na skale ob malem svetilniku. Tok je šibal mimo nas, ribiči pa so počasi obupovali. Naenkrat se je za vožnjo navzgor odločila ribiška ladjica.

Lezla je navzgor, ko pa je prišla do najhitrejšega dela se je ustavila. Vsaj nam se je tako zdelo, voda se je penila okoli premca, kot bi glisiral. Končno se je zelo počasi pričela premikati naprej. Povsem normalno pa je zašibala šele na drugi strani mostu. Ko ji je sledil še večji gumenjak z močnim izvenkrmnim motorjem, se je zgodba ponovila.

Vrnili smo se do avtodoma, hipno sprejeli odločitev, da sledimo nasvetom nemškega para in se odpeljali po cesti 17 proti jugu. Odločitev je bila pravilna, cesta pa zanimiva. Spet smo se vozili nekje med morjem in gorami. Vedno znova so se nam odpirali čudoviti razgledi in tukaj smo si lahko priznali, da je ugotovitev številnih popotnikov, da se ti na Norveškem za vsakim ovinkom odpre nov razgled pravilna.

Precej boljša izbira kot vožnja po dolgočasnih gozdovih nad Mo i Rano. Odprl se nam je že pogled na ledenik Svartisen nad velikim jezerom, po celem pobočju so drli navzdol ledeniški potoki. Čez skoke so se poganjali kot beli trakovi slapov. Pred dolgim tunelom smo se na parkirišču ustavili. Na drugi strani jezera je bil lep slap, cesta proti njemu je izgledala dobra.

Vendar smo imeli teh slapov že kar dovolj. Pa tudi sicer nisem bil prepričan, če je stranski cesti zaupati. Če se na poti pojavi kakšen nizek tunel, bi nas čakala dooolga vožnja s preizkušnjo za živce mene ter kamere. Nak, ura se je pomikala proti tretji, zato bomo raje pohiteli do Holanda, smo sklenili. Vseeno pa sem si pretegnil noge ter stekel na balvane nad potjo, kjer naj bi bile slike iz preteklosti.

Pot je bila zgledno urejena, tudi razgledišče. To pa je bilo tudi vse. Skale so bile vse poraščene z lišaji, le na enem mestu se je malo videlo, da bi znal tukaj nekdo pred tisočletji svoje umetniške frustracije vbijati v skalo. Ko sem se vrnil, so punce ravno lezle pod mostiček. V globino je proti hidroelektrarni hrumel slap, nad njim se je bočila mavrica.

Zapeljali smo v sedem kilometrov dolg tunel. V glavi se mi je nekaj svetlikalo, kako sem se doma čudil, zakaj so Norveške tunele ocenili kot ene najmanj varnih. Saj je vendar Skandinavija zelo varna. Sedaj mi je bilo jasno…tudi to, da bi ta tunel, kar se varnosti tiče, res lahko zasedel eno izmed zadnjih mest na lestvici varnosti. Izklesan je v živo skalo, nobene betonske obloge, luči brlijo, na vsake toliko so stene »zavarovane« s polivinilom, ki na pol raztrgan binglja navzdol.

Ko smo končno pripeljali spet na svetlo, je bila Maja malo zmedena. Domnevala je, da je takoj na izhodu iz tunela kraj Storjorda. Vendar ni bilo ne kraja, ne kašnega odcepa. Smo pač peljali dalje, dokler nismo zagledali oznak za ledenik pri kraju Holand. Parkirali smo pri turističnih informacijah, tudi oskrbna postaja je bila zraven. Izvedeli smo, da gremo lahko še nekaj metrov nižje.

To smo tudi storili, parkirali, jaz pa sem odšel pogledat kdaj vozijo ladjice. Ugotovil sem, da gre prva čez nekaj minut. Seveda je bila takoj panika, iskanje gojzarjev po boksu, trpanje zasilnega kosila v nahrbtnik, razmišljanje, kako mrzlo bo na ledeniku. Jaz sem stekel do pristanišča ter Maji po walki-talkiju sporočal, kako se ladjica približuje.

Ko so pritekle punce do pomola, sem seveda jaz ugotovil, da smo še nekaj pozabili. Znana zgodba. Tokrat je bila razdalja v teku z gojzarji krajša, vsekakor pa sem na ladjico skočil še, ko je bila trdno privezana. Čez fjord smo se peljali pod Fondalsbreen. Gledali smo ledeni jezik visoko v skalah in se spraševali, če bomo sploh uspeli priti do ledu Svartisena. To je drugi največji norveški ter hkrati najnižje ležeči evropski ledenik.

Njegov jezik Engenbreen leži le nekaj deset metrov nad morjem. Ob prvem postanku smo le izkrcali dva delavca bližnjega kamnoloma, potem pa odpluli do Engen Gårda. Na obali je stal avtobus, ki pa danes ni imel voženj. Ni mi bilo jasno, kako so ga spravili do sem, saj ceste okoli fjorda ni bilo videti. Verjetno s trajektom. Ogledali smo si zemljevid, potem pa jo mahnili do koče pod jezerom Svartisvatnet.

Ob ledeniškem jezeru smo po široki makadamski poti hodili vedno bližje Engenbreenu. Ko se je prelevila v stezo, je bila delno, še po ravnem, tudi zavarovana z verigo. Še vedno nismo bili prepričani, če se da priti do ledenika. Stena pred nami je izgledala prav strma. Ko smo pred seboj zagledali dva pohodnika, nismo mogli verjeti. Hodila sta kot po ravnem.

Sledili smo rdečim pikam proti bivaku in začudeno ugotovili, da stena ni ravno navpična, hkrati se po njej lepo hodi na trenje. Roke so brez dela mahale ob telesu. Z Ajdo sva ušla naprej, prišla do bivaka, ugotovila, da še ni bilo uradne otvoritve, potem pa odšla do ledu. Maji in Živi sva dajala napotke za vzpon kar po brezžični zvezi. Brez težav sta prišli do naju. Ostrmeli smo nad čudovito modrim ledom.

Seraki so se nad nami bleščali v modri barvi, pod ledenikom smo slutili podzemno reko, vse je bilo spodkopano. Videli smo prave tunele, votline. Kot začarani smo strmeli in hodili ob robu. Po grabnu sem se spustil proti jezeru in nato na levi strani našel udoben prehod navzdol. Pokukali smo še na slap, ki je bruhal iz najnižje točke ledenika, se čudili pisanim skalam.

Različne kamenine so se v preteklosti prepletale ter zvijale in oblikovale slike, vredne Picassa ali ker smo že na Norveškem, Edvarda Muncha. Spustil sem se na obalo jezera in skušal najti prehod preko ledeniške rečice. Ugotovil sem, da je prederoča in pregloboka, da bi z otroki lezli preko. Pred ptiči sem pobegnil na skale.

Na obali so se počutili ogroženi ob moji prisotnosti. Tako so z višine pripikirali in tik nad mojo glavo odvili ter zavreščali. Nič kaj dober občutek. Bili so tako hitri, da jih pri strmoglavljanju nisem uspel niti slikati. Našli smo pot nazaj, malo nad makadamsko potjo natočili vodo v plastenko, pobrali okrogli kamen, ki smo ga ob vzponu pustili tu, potem pa že hiteli proti ladjici.

Čeprav smo mislili, da imamo časa še dovolj, smo jo na koncu lovili za mišji repek. Ajda je tekla naprej, da bodo ja vedeli, da prihajamo. Komaj smo se vkrcali, že smo odpluli. Zapeljali smo se na parkirišče ob cesti. Med tem, ko je Maja pripravljala večerjo, sem jaz napolnil vodo ter poklepetal z Nemko, ki je nato Ajdi prinesla čokolado. Sklenili smo, da danes pridemo čim dlje, zato smo se siti odpeljali naprej.

Ko smo pripeljali do Forøja, smo ob pogledu na vozni red ugotovili, da je zadnji trajekt odplul ob enajsti uri. Za pol ure smo ga zamudili. Čudilo pa nas je, da je pred nami stala Norvežanka s prikolico in celo domačin. Sklenili smo, da tudi mi malo počakamo, potem pa se premaknemo na bližnje parkirišče. Ob polnoči je z druge strani res odrinil trajekt, priplul na našo stran ter nas vkrcal. Super.

Iz Ågskardeta smo pot nadaljevali do postajališča ob cesti, parkirali in se spravili v posteljo. Ker smo na trajektu izvedeli, da naslednji trajekt na naši poti ne bo vozil do jutra, se nam namreč ni nikamor mudilo.

LAKSFOSSEN – 13.7.2007 – Naslednje jutro smo peljali do Jektvike in se vkrcali na trajekt. Plovba je bila kar dolga, zato smo se ugnezdili v salonu. Zunaj je lil dež, tako da na palubo nismo hodili. Ko smo po zvočniku zaslišali obvestilo, smo mislili, da smo pred pristankom. Pa so bila vrata do avtomobilov še vedno zaprta. Ko smo na obali opazili železno kroglo, nam je postalo jasno, da so nas le opozorili na prečkanje akrtičnega kroga.

Po pristanku v Kilboghamnu smo pot nadaljevali po cesti 17, presedlali na cesto 12 in se pri Mo i Rani spet priključili E6. Pod Mosjøenom smo zavili na parkirišče pri slapu Laksfossen. Tu naj bi lososi pred drstitvijo na veliko plavali proti toku in čez slap navzgor. Res se je vsake svete cajte kateri vrgel iz vode. Sem kar nekaj časa čakal, da bi katerega ujel v objektiv, odlagal odhod naprej.

Z Ajdo sva se spustila celo čisto do reke. Pa nič. Starost prihaja. Refleksi niso več takšni kot so bili. Pot je bila precej dolgočasna, neskončni gozdovi. Sedaj nam sploh ni bilo več žal, da smo pot nad Mo i Rano prevozili ob obali. Občasno je deževalo, na enem ovinku mi je nasproti pripeljal Mariborčan. Pomahal sem, on pa nič. Takoj sem v domovino poslal sms, če se ni forumaš Jurij zbegal in na sever oddirkal prej kot je načrtoval. Pa ni bil, on bi vsaj pozdravil, če nič drugega.

Večerilo se je že, ko smo pod krajem Grong zagledali odcep za Formofossen. Gremo si jih pogledat, sem sklenil, saj so čisto blizu. Pripeljali smo se v vas, šli čez železniško progo ter na stranskem kolovozu komaj obrnili. Ugotovil sem, da se slap vidi le skozi vejevje. Dejansko bolj sliši kot vidi. Maji že tako ta ovinek ni bil pretirano všeč in je začela cepetati, da gremo naprej. Ko smo pripeljali nazaj na glavno cesto, pa sva z Ajdo vseeno sklenila, da ne gre, da bi se kar tako peljali mimo slapu.

Maja je sicer še nergala, predvsem ker mi je že svetila lučka za gorivo, potem pa le popustila, da bo ona med našim ogledom naredila večerjo. S puncama sem se spustil pod slap. Res ni bil ne vem kako impresiven. Sploh ne razumem Norvežanov. Ob poti vidiš vrsto čudovitih slapov, pa niti ne veš kako se imenujejo, nikjer niso označeni, do njih ni poti. Potem pa en mini slapič skoraj prodajajo kot največjo Norveško znamenitost. Ribič nam je začudeno pomahal. Sigurno ob pozni uri tu ni pričakoval turistov.

Po večerji je padla odločitev, da ne bomo živčno iskali naslednje bencinske črpalke, raje gremo nazaj do Gronga. Stranska cesta nas je odložila pri Essovi črpalki, cena je bila solidno nizka. Ker je bila že zaprta, sem prvič uporabil kreditno kartico v avtomatu. Brez težav. Vrnili smo se na glavno cesto in se spet usmerili proti Trondheimu. Ravno smo odbrzeli mimo oznake kraja, ko me je Maja vprašala, do kam bomo šli, kje bomo spali. Kjerkol je bil odgovor. Začudeno me je pogledala in vprašala še enkrat. Ja, Kjerkol sem odgovoril.

Začutil sem, da postaja rahlo jezna, zato sem jo razsvetlil, da se ravnokar peljemo mimo kraja Kjerkol. Seveda je bilo nujno obračanje in slikanje. Ne vidiš ravno pogosto na Norveškem slovenskega imena kraja. Verjetno so se Slovani pred stoletji tako zagnali proti rajski Karantaniji, da se eni niso mogli pravočasno ustaviti in jih je odneslo naprej visoko na sever. Pa je kakšen Vahun vprašal, kje se bodo sedaj naselili in mu je jezna žena odgovorila kjerkol. Drugače pač ni moglo biti. Ko smo ime kraja poslikali, smo se obrnili in se spet zapeljali proti Trondheimu.

V jarku ob cesti sem zagledal malo lisičko. Mogoče pa ne bo ušla in bi jo lahko slikal sem se jezil nad Majo, ki ni imela fotoaparata pripravljenega na »strel«. Spet smo obrnili, pa v vasi še enkrat. Če nas je kakšen kmet gledal, je verjetno mislil, da se nam je zavrtelo. Lisice seveda ni bilo več, zato smo odpeljali naprej. Pa ne prav daleč. Na naši levi se nam je bližal travnik. Čudno sem gledal, kakšne nenavadne krave se tam pasejo. Tedaj mi je kapnilo. Zavrl sem, vse štiri žmigavce, okno odpret, ISO na najvišjo vrednost in škljoc, škljoc, škljoc.

Na travniku se je pasla cela čreda losov. Tovornjak, ki nam je pripeljal nasproti je jezno potrobil. Ne vem zakaj, saj ga nismo motili. Ne mi, ne tisti avtodom, ki se je ustavil za nami in ravno tako gledal to čudo. Če pomislim, da je kolega prejšnje leto plačal celo premoženje za safari na lose… Ura je bila pozna, zato smo malo nad Trondheimom zavili na počivališče na drugi strani ceste ter prespali.

TRONDHEIM – 14.7.2007 – Spet sem prenašal slike, klepetal z avtodomarji, ki so spali poleg nas, potem pa že kurblal mašinco. Da ne kršimo predpisov smo se odpeljali malo nazaj, potem pa obrnili in že drveli proti Trondheimu.

Dvakrat smo morali plačati ceho cesarju. Norvežani imajo komaj nekaj kilometrov avtoceste, pa to bogato posuto s cestninskimi postajami. V Trondheimu smo zapeljali v center in tam seveda zastonj upali na brezplačno parkirišče. Ko smo prebrskali center in se prebili že do druge strani mesta, sem imel vsega dovolj.

Spet se je pokazalo, da se šparanje ne izplača vedno. Smo zapravili toliko nafte, kot bi dali za parkiranje. Seveda smo se tolažili, da je bil to le ogled mesta. Kot iz kakšnega sightseeing avtobusa. Vrnili smo se na začetek, na uvoz v mesto in parkirali pred že prej opaženo stavbo z vrsto trgovinic. Čeprav tri kilometre iz centra v »napačno« smer, smo bili zadovoljni. Gratis parkiranje je vredno svojega denarja.

Pa še rolarje bomo lahko nadeli in tako upravičili njihovo vožnjo na daljni sever. Proti centru je šlo bolj ali manj navzdol, zato kakšne posebne utrujenosti ni bilo. Na mostu smo se ustavili toliko, da smo občudovali pisane hiške ob vodi, potem pa že odrivali koleščke naprej do stolnice. Malo smo razmišljali in kalkulirali, potem pa ubodli kombinirano družinsko vstopnico za tri muzeje. Morali smo pohiteti, saj ima stolnica precej čudne odpiralne ure. Ob treh so jo že zapirali.

Rolerje smo zamenjali za ne tako hitro, pa precej udobnejšo obutev. Ker omaric za prtljago nismo našli, smo jih v hrambo zaupali prijazni punci pri vhodu v cerkveni muzej. V stolnici Nidaros (Nidaros Domkyrke) je ravno potekal koncert. Kljub prepovedi je bilo potrebno narediti nekaj fotk, sprehodili smo se po cerkvi. Ko se je koncert končal, smo pogledali še v klet z nagrobniki iz preteklosti, na stolp pa nas niso pustili.

Bili smo jezni, saj je bil prej izgovor, da je zaprt zaradi koncerta. Lopovi, platili smo, očemo da gledamo! Nič ni pomagalo. Poparjeni smo odšli iz cerkve in zavili v kraljevo zakladnico. Kraljevo ogrinjalo, nekaj kron in mrki varnostnik. Slikanje seveda prepovedano. Vsi poskusi so se končali precej streseno. Zato sem hodil malo sem in tja, se skrival pred kamerami in varnostnikom, potem pa obupal in odšel ven.

Cerkveni muzej je razdeljen na dva dela. Eden prikazuje zgodovino cerkve ter na nazorni maketi kako se je skozi leta večala, pa s požarom spet zmanjšala, pa kot Ibis spet zrasla še večja in mogočnejša. Tudi vrsta kamnitih skulptur ter drugih predmetov je na ogled. V drugem delu pa je predstavljena nadškofija. Ta je bila včasih pravo mesto v malem. Kovačije, kovnice denarja, pekarne, orožarne. Vse kar je bilo potrebno za udobno življenje nadškofa ter obrambo pred vsiljivci. V vitrinah je vrsta predmetov, ki so jih ob prenovah stavb odkrili. V enem od kril nekdanje nadškofije, poleg zakladnice je tudi vojaški muzej.

Ta je brezplačen in že to je bil zadosten razlog za ogled. Prikazuje vojaško zgodovino, posebej pa odpor Norvežanov v drugi svetovni vojni. Ker nisva bila ravno bojevita, se z Ajdo v njem nisva zadržala predolgo. Raje sva se pridružila Maji in Živi, skupaj smo še malo posedeli pred stolnico, potem pa odrolali skozi center mesta. Na okroglem trgu smo šli mimo 18 metrov visokega stebra in kipa vojščaka na vrhu.

Kip predstavlja vikinškega kralja Olava Tryggvasona, ki je leta 997 osnoval mesto Trondheim. Do kraljeve rezidence (Stiftsgården) sedaj ni bilo več daleč. To je lesena stavba, v kateri prebiva kralj, kadar pride na obisk v Trondheim. Zanimivo je, da Norvežani kralja ne kronajo več. Ker je Norveška demokratična država, so ljudje sklenili, da kronanje ne pride več v poštev, saj kralj ni najvišji državni organ.

Kralju pa se vseeno niso bili pripravljeni odpovedati. Zato se ga sedaj ustoliči z blagoslovom, katerega je deležen v stolnici v Trondheimu. Poševnooki vodič nam je namignil, da smo za tekoči ogled že pozni. Zato smo pri njem le »deponirali« rolerje ter odšli na sprehod do osrednjega trga. Tam je ravno potekala kolesarska prireditev, tekmovali so otroci. Navijanja je bilo veliko.

Mi smo se gneči izognili, hoteli smo kupiti sladoled. Pa smo toliko časa čakali v vrsti, da smo imeli že vsega dovolj. Odšli smo do cerkvice Vår Frue Kirke – cerkve »Naše gospe« ob Kongens gatanu ter se ob paši firbca po trgovinicah vrnili do kraljeve rezidence. Vodič je bil prav isti poševnookec, ki je najprej izrazil navdušenje, ko je ugotovil kako mešano skupino ima. Prihajali smo iz vrste evropskih držav.

Nadeli smo si »copate«. Nato je našima puncama dal kartončka z detajli iz posameznih sob. Že v prvi, sta ga cukali za rokav. To se je nadaljevalo skozi celo hišo. Videli smo del kraljevih zasebnih prostorov, sobo, kjer kralj sprejema pomembne goste, celo sobico, kamor so nekoč ob sprejemih pospremili gospodične, ki jim je postalo slabo ali pa so celo omedlele.

Ker sta punci uspešno našli večino detajlov, sta dobili vsaka po eno kartico z motivom iz hiše, nas pa je posebej, ko so drugi že odšli, popeljal po muzeju in pokazal še detajle, ki jih nista našli. Spet smo si nadeli rolarje ter se odpeljali do ribjega trga. Vendar se je ravno zaprl, zato veliko ni bilo za videti. Slikali smo se pred spomenikom ribiču, potem pa čez glavni trg in mimo cerkvice rolali do starega mostu (Gamle Bybro).

Iz njega se nam je odprl najlepši pogled na pisane hiše ob vodi. Na drugi strani mostu, smo se ob dvigalu za kolesarje zagrizli v breg. Dvigalo ali bolje rečeno tekoče »stopnice« so narejene tako, da kolesar eno nogo položi na stopničko, nakar ga ta »vleče« po klancu navzgor. Ta pa je res presneto strm. To smo ugotavljali še mi, ki smo po njem šli peš.

Iz trdnjave Kristiansten se nam je odprl lep pogled na mesto, stolnico in ulice pod nami. Nebo nad Norveško zastavo se je oblačilo, vendar se zjokalo ni. Malo smo posedeli ob topovih, potem pa odšli po ulici in strmini navzdol. Nadeli smo si rolarje in odrolali proti avtodomu. Vmes je bil obvezen še en kratek postanek za slikanje pisanih hišk ob vodi.

Avtodom nas je počakal precej osamljen. Trgovine so se že zaprle, kupci pa odšli. Kmalu smo se odpeljali tudi mi. Pot E 39 nas je peljala v smeri Kristiansunda. Ker pa smo se ob morski obali že kar nekaj vozili, smo sklenili, da prav do tja ne gremo. Nekaj, čemur ponosni Norvežani izgleda rečejo avtocesta, je spet dvakrat terjala svoj davek.

Postavljena sta bila le dva avtomata, za prvega smo še zbrali drobiž, pri drugem ga je bilo že premalo. Bankovcev pa te nenasitne mašine ne prebavljajo. Tako mi ni ostalo drugega, kot da v režo potisnem kreditno kartico. Skoraj v trenutku mi jo je vrglo ven, nobenega potrdila, zasvetila pa je zelena luč. Pa gremo.

Nekaj časa smo še vozili ob morju, potem pa se je vedno bolj temnilo, pokrajina pa tudi ni bila pretirano zanimiva. Ali pa je vsaj tema zakrila vso čarobnost. Na počivališču ob cesti smo parkirali poleg drugih avtodomov in zaspali.

TROLLSTIGEN, GEIRANGER FJORDEN, DALSNIBBA – 15.7.2007 – Spet je bilo treba na trajekt, potem pa smo pripeljali do mostu, ob odcepu proti Kristiansundu. Pred seboj smo presenečeno zagledali cestninsko postajo. Za kakšno skrivanje otrok ni bilo časa, smo že stali pred okencem. Vprašanje je bilo enostavno – koliko vas je. Dva odrasla in dva otroka.

Prav veliko se ju ni videlo, saj je takoj vprašala »under four?«. Takoj sem se oklenil rešilne bilke in seveda pokimal. Gratis! Pa je bil kratek most pregrešno drag. Verjetno najdražjih nekaj sto metrov ceste na celi poti. Vnaprej smo bili precej bolj pazljivi na oznake boompenger na zemljevidu Norge 2007, ki smo ga dobili v enem izmed turističnih birojev. Čeprav se je tudi ta izkazal za nezanesljivega. Pa ne da bi bile cestnine tam, kjer niso vrisane. Kar nekaj jih ni bilo na mestih, kjer naj bi bile. To pa še kupimo!

Malo me je mikala votlina Trollkyrkja malo bolj zahodno. Pa je vodniček do nje obetal nekaj hoje, vreme pa je bilo bolj kislo. Zato smo raje nadaljevali po začrtani poti do trajekta v Sølnesu in naprej do Åndalsnesa, kjer smo zavili na slovito Trollstigen. Strma pot se v številnih serpentinah vzpne na prelaz in potem spusti na drugo stran proti Lingeju.

Na počivališču, pod oblačno kapuco, smo na pojasnilni tabli ujeli nekaj značilnosti poti, slikali edini prometni znak na svetu, ki opozarja na nevarnost trolov na cesti ter počakali več avtobusov, ki so se po ozki cesti valili v dolino. Potem pa gas in po ovinkih navzgor. Z večjimi vozili se je bilo najbolje srečati na enem izmed izogibališč. Obvezen je bil postanek pred mostom Stigfoss, ki pelje čez istoimenski slap.

Maja se je sicer razburjala, da sem zaprl razgled nekomu, ki je slap ravno hotel slikati iz vozila. »Pa kaj, naj ostanem sredi ceste ali kaj?« ji nisem ostal dolžan. Že tako je pravo čudo, koliko se nas je stlačilo na mini izogibališče. Voda je pridrvela iz meglenega neba ter pod mostom zgrmela v globino. Pridružilo se ji je še milijone kapljic, ki so vedno bolj navdušeno padale iz megle. Ma, kaj bi to.

Zapeljali smo čez most in se med vožnjo po številnih ovinkih zaleteli v meglo. Na vrhu prelaza se ni videlo skoraj nič. Kljub temu sem stekel pogledat po poti, ki je obljubljala razgledišče. Pa ni bilo tam nič videt, le megla in hrumenje slapu pod menoj. Jah, mogoče pa bomo kdaj drugič imeli kaj lepše vreme. Kot da so tile troli za ovinkom. Itak.

Ko sem pritekel nazaj, je Maja že bentila, kje toliko hodim, pa da pustim avto kar laufat. Ja, kaj sem pa vedel, da je do razgledišča več kot nekaj metrov. V megli se tako nič ne vidi. Ni pa (še) povedala, da je prvič sedla za volan in avto premaknila za kakšne pol metra nazaj, da je lahko nekdo zapeljal iz parkinga. Sem ga pač malo zaparkiral. Menda se ni razburjal. Depresivno ozračje nas je naredilo malo depresivne. Pa zdravila nismo iskali v številnih suvenir shopih, temveč smo se odpeljali naprej.

Cesta se je proti jugu spuščala počasi, brez večjih ovinkov, tudi široka je bila zadosti. Ko smo se spustili pod megleno zaveso, se je občasno pokazalo celo sonce. Pa nam ni bilo žal, da smo s sedla pobegnili. Pogled nazaj nam je razkril megleno kapo. V Lingeju smo parkirali in skočil sem do turističnih informacij. Izvedel sem, da gremo do Gairangerja lahko tudi s trajektom, vendar vozi le dvakrat dnevno, kar bi pomenilo precejšnje čakanje, povrh pa bi bilo po hitri računici tudi dražje.

Tako smo raje zapeljali na trajekt do Eidsdalna. Prvič se nam je zgodilo, da je bila za vkrcanje gneča. Tako smo stali že na cesti in čakali, da lahko zapeljemo v pristanišče. Od fanta, ki je hodil ob čakajočih, smo kupili jagode. Bile so res odlične, tako dobrih tu še nismo jedli. Zabavali smo se ob tistih, ki so pripeljali iz druge smeri in hoteli zapeljati na trajekt. Odločno so jim pokazali na nas v vrsti in jih poslali čakat.

»Inkasantka« je prišla na našo stran ceste. Na srečo, kajti ko smo zapeljali v pristanišče, so bile na tleh oznake za dolžino. Vprašanje, če bi tako gladko prodali svojih »pod« šest metrov. Ko se nam je zdelo, da je trajekt že bolj ali manj poln, so pomahali tudi nam, naj zapeljemo gor. Za nami pa še nekomu s prikolico, motoristoma. Nabasali so nas kot sardine, stena avtodoma je bila komaj kaj oddaljena od prikolice.

Takoj po pristanku smo se spet pričeli vzpenjati. Tako je pač na Norveškem. Ali voziš gor-dol ali levo-desno. Le ravnine je bolj malo. Na počivališču pod vrhom smo pod nami prvič ugledali znameniti Geirangerfjord. Malo nižje je bila na parkirišču z enim najlepših pogledov na fjord že gneča. Komaj smo avtodom nekam stisnili in previdno stekli čez cesto do ostalih firbcev.

Počutili smo se kot v letalu, fjord je ležal pod nami, po njem so plule ladjice, slapovi so tekli iz sten naokoli. Celo za nami je eden padal skoraj na cesto. Ozka, strma in zavita cesta se je spuščala proti fjordu. Mislili smo, da serpentin ne bo zmanjkalo, res so se vlekle kot čreva. Orlovska cesta. Presneto, to je pozimi edina prevozna cesta do Geirangerja. Raje si nisem predstavljal kakšne poledice na ovinkih.

A vsega hudega je enkrat konec, tako smo tudi mi končno zapeljali na ravno cesto ob fjordu in se pripeljali v Geiranger. Parkirišče smo najprej zgrešili, saj se do njega pride mimo hotela. Obračanje sredi klanca je uspelo brez težav, tudi parkirišče smo takoj našli. Hitro sem odšel do turističnih informacij, saj nismo hoteli zamuditi izleta po fjordu. Kupil sem karte in se vrnil do avtodoma.

Pripravili smo se na plovbo in se potem odpravili proti pristanišču. To je bilo kar težavno, saj so tudi tukaj pripravili vrsto zased raznorazni suveniršopi. Kot lepljivi trakovi za muhe. Vendar smo se z veliko silo in predvsem obljubami, da bo več časa ob povratku ter da se mudi, prebili mimo vseh nevarnosti. Ko smo vstopali na ladjico, vstopnic sploh niso gledali, samo en del od vseh štirih skupaj so odtrgali. Pa toliko očitkov sem bil deležen, ker sem Živo pomladil na gratis varijanto.

Ladjica nas je odpeljala do konca fjorda in nazaj. Vmes smo videli vrsto slapov, ki iz obeh bregov lijejo proti vodni gladini. Večina jih ima svoja imena, domnevali smo, da so nekatera rahlo turistično naravnana. Sedem sester, pa njihov Snubec na drugi strani, Poročni pajčolan… Skoraj bolj zanimive so bile razlage o osamljenih kmetijah nad fjordom. Večina je že opuščenih.

Presenetilo nas je, da je ena imela tako ugodno lego, da so lahko gojili zelenjavo in sadje, ki je značilno za precej bolj južne kraje. Ali pa tista, do katere se je dalo le po lestvi. Ko je prihajal dacar, so jo enostavno potegnili navzgor. Kmetija bi se lahko imenovala tudi davčna nebesa ali pa bolj sodobno brezcarinska cona. Otroke sta oče in mati ob odhodu na njivico z vrvjo privezala, da ne bi kdo v razposajenosti padel čez steno.

Po izkrcanju je bilo potrebno obljubo o obisku trgovinic izpolniti. Seveda se je ta nanašala le na obisk in ne tudi na nakup. Saj bo še čas, še nekaj časa bomo na Norveškem. Mimo kampa smo odšli pod slap. Vendar do njega nismo mogli. Privat zemljišče. Kdo bi si mislil, da na Norveškem tudi kaj takšnega obstaja. Z japončkoma smo tako obstali tam, kjer se je videl le del slapu. Mah, tudi to je nekaj.

Odpeljali smo se proti sedlu pod Dalsnibbo. Cesta se je tu vzpenjala precej bolj zložno, a še vedno odločno. Nič čudnega, saj presneto hitro prileze na 1000 metrov nadmorske višine. Na sedlu, pred jezerom, smo zavili na makadamsko cesto, ki vodi do vrha Dalsnibbe, 1476 metrov visoko. Hiška za cestnino je bila zaprta, kakšnih samoprispevkov tudi nismo mislili dajati, zato smo kar peljali mimo.

Čeprav je makadam odličen, pa upaš, da se ne bo potrebno s kom srečevati. Rob namreč ni posebej utrjen, nobenih zaščitnih ograj ni, le cesta in jezero nekaj sto metrov nižje. Na vrhu je veliko parkirišče ter seveda lep razgled na Geiranger in fjord. Ter ravnokar prevoženo cesto do sedla. Od tu je izgledala še bolj zavita. Maja in Živa sta se mrazu in vetru skrivali v avtodomu, midva z Ajdo pa sva hotela še postaviti trolčka.

Seveda so bili vsi kamni daleč naokoli pobrani. Manjši. Zato sva na kup pač morala zvleči večje. Prav lep je bil, sploh z mojo glavo na vrhu. Navzdol smo se odpeljali počasi. Tokrat smo bili na zunanji strani, vendar nasproti na srečo ni bilo nikogar. Lepo sem prestavil v prvo prestavo, punci sta se naselili na sprednjem sedežu in počasi smo ob hkratnem občudovanju jezera z ledenimi ploščami na površini in okoliških, zasneženih gora, lezli navzdol.

Ob stiku s cesto 15 smo naredili postanek za večerjo, potem pa peljali po zanimivi poti proti Lomu. Vmes smo se ustavili še za ogled slapu Pollfossen, ki pa je bil spet samo malo večja brzica na zanimivi gorski rečici. Ogledala sva si jih le midva z Ajdo, saj se Maji in Živi ni čisto nič več dalo. Ko smo se pripeljali v Lom (kako domače smo se počutili), smo se ustavili pri leseni (stave) cerkvi.

Z Ajdo in Majo smo se sprehodili naokoli. V pozni uri je bila seveda zaprta. Občudovali smo zanimivo arhitekturo ter zmajčke na strehi, se sprehodili po pokopališču, potem pa že zavili na razgledno cesto 55. Cesta je potekala po dolini, vedno bolj temno je bilo. Poznalo se je že, da smo precej južno, o polnočnem soncu ni bilo več ne sluha, ne duha.

Že precej utrujen sem bil, ko smo pripeljali do počivališča. Asfaltni del se nam je zdel le malo preblizu cesti. Ker smo videli avtodome med drevjem, sem še jaz zavil tja. Pred smrekami je bila tabla, na kateri so bile narisane smreke ter dvometrski razmak med njimi. Ker je avtodom širok dvajset centimetrov več, sem ustavil. Pa me je Maja potolažila, da so tudi drugi zlezli tu noter. In sem šel. Najprej naravnost, potem pa levo. Maja je šla naprej gledat in je mahala, da bi se še nekaj prostora našlo.

Tako sem peljal med smrekami na ozko, dokler se mi veje le niso zazdele prenizke. Jezen sem se v temi plazil nazaj. Pred izvozom je bilo prostora še za en avtodom. Nekako sem obrnil, potem pa prepoten in jezen zamahnil z roko, komaj še pobral Majo, potem pa odpeljal naprej. Se mi je počivališče tako zamerilo, da še spati nisem hotel tu. Le malo višje je bilo ob razgledišču ravno asfaltno počivališče. Zapeljal sem tam in srečen, ker je bil avtodom še cel, zaspal.

SOGNJEFELLSVEGEN, BERGEN – 16.7.2007 – Oblačnost je še vedno vztrajala v višavah, del neba je bil celo brez oblačka. Ajda se je ulegla na sredo razgledišča in brala knjigo, jaz pa sem naredil nekaj fotk in se pogovoril z Nemci, ki so se na kratko ustavili.

Pojasnili so nam, da so se sem pripeljali skozi tunel. Gre za najdaljši tunel na svetu, dolg 24,3 kilometra in da ni plačljiv, kot je spet narobe razlagal naš zemljevid. Po temeljitem razmisleku in upoštevajoč (ne)varnost Norveških tunelov, smo se odločili, da bomo raje kot v skrivnostih podzemlja uživali v lepotah zahodnih fjordov. Spet smo se vzpenjali ter se vozili po visoki planoti z jezeri, gorami in slapovi.

Obvezni so bili postanki za eno ali dve fotki. Drugače ob lepih pogledih pač ne gre. Na Sognjefellspassu, s 1440 metri najvišjim cestnim prelazom v severni Evropi, so nas presenetili smučarski tekači. Sicer je paleta žakljev nakazovala, da sneg utrjujejo s pomočjo kemije, a kaj bi se šel ravno sedaj naravovarstvenika. Tudi tu je bilo polno trolčkov, posejanih ob cesti.

Enega je nekdo postavil celo v kip, kjer je bilo iz granitnega bloka izklesano neke vrste okno. Presenečenja so se kar vrstila. Tako smo naenkrat zapeljali med sneg, ki je še sredi poletja segal ob cesti več kot dva metra in pol visoko. Majo sem na vrhu spodil ven, obrnil in se vrnil. Pod klančkom je sledil nov obrat in že smo bili na fotki.

Med spuščanjem proti dolini smo nad Turtagom naredili postanek za nekaj fotografij, še malo kasneje pa sredi klanca spet. Vasi so bile pod našimi nogami, travniki, reka. Razgledišče je namreč nad steno. Ko smo pristali v ravnini se je števec za kilometre zavrtel na 33.333. Pot smo nadaljevali po slikoviti pokrajini ob Sognefjordu. Vmes smo se malo pred krajem Hella ustavili ob slapu Kvinnafossen, ki je grmel visoko iz hriba in nato pod nami tekel pod mostičkom v fjord.

Čisto kratek je bil skok s trajektom do Balestranda. Kosilo smo naredili na prijetnem počivališču. Izgledalo je vabljivo za kopanje, vendar vreme nekako ni bilo pravo. Ali pa konstalacija zvezd. Nekaj že. Pri Laviku smo se vkrcali na trajekt in pot nadaljevali proti Bergnu. Navigaciji smo dopovedali, da nočemo nič plačevati in dobro nas je vodila. Sicer »okoli riti v varžet« a kaj bi to.

Iskali smo primerno parkirišče in pred stadionom res našli skoraj praznega. Ker je bil že večer, parkirnine ni bilo treba plačati. Do zjutraj smo bili mirni. Napravili smo se, vzeli dežnike in šli v mesto. Varianta z rolanjem je zaradi kapljic in luž odpadla. Pa sprehod ni bil prav dolg, brez težav smo mimo jezerca z vodometom Lille Lungegårdsvann priracali do turističnih informacij.

Tam smo dobili nekaj napotkov, predvsem pa ugotovili, da vreme za naslednje dni bolj kislo kaže. S tem je dozorevala odločitev, da jo mahnemo kar proti Oslu in ne trapamo še bolj na jug. Mene je sicer privlačila skala Preikestolen, kjer si kot na mizi 600 metrov nad vodno gladino. Vendar je do nje iz parkirišča kar nekaj hoje, v dežju pa bi bilo vse brez smisla. In za to bi naredili dobrih 300 kilometrov več. Jok, bomo jug prišli raziskat drugič.

Po zavitih cestah, bolje rečeno serpentinah, smo se vzpeli na pobočje hriba nad mestom in naredili nekaj slik mesta pod našimi nogami. Skozi stari del mesta (Gamle Bergen) z vrsto lesenih hišk in ozkih prehodov smo se spustili do Mariakirken, velike cerkve malo nad Bryggnom. Sprehodili smo se ob največji znamenitosti Bergna, starih hiškah, ki tvorijo edinstveno kuliso in so tudi zaščitene kot del Unescove svetovne dediščine.

Zdelo se nam je, da se bodo ravnokar prekucnile, špice hiš so bile nagnjene nad ulico. Skozi steklo ene izmed njih smo videli zakaj. Temelje je zalila voda in skoraj celo spodnje nadstropje je zgnilo. Malo je manjkalo, pa bi bila hiša v zraku. Sedaj so v hiši poleg uredili mizarsko delavnico, v kateri pripravljajo les, s katerim bodo nadomestili gnilobo in hiše spet utrdili. Obvezno se je bilo seveda ustaviti v trgovinicah s spominki, potem pa smo jo že mahali mimo neke vrste fontane Vannanlegg proti avtodomu.

Pri spomeniku Ole Bullu sta punci ubrali bližnjico po krogih na vodi. Mudilo se jima je, saj sta pred odhodom v center preverili, kdaj se zapira trgovina v bližini avtodoma. Čeprav utrujeni sta hiteli, še posebej je priganjala Ajda. Ušla sva naprej in bila še pravočasna. Pa tudi Majo in Živo so še spustili noter. Sladoled je bil ravno tak, kot sta si ga želeli. Tako je bil dan kljub deževnemu vremenu prav sladko zaključen.

BERGEN, ČEZ GOL PROTI OSLU – 17.7.2007 – Noč smo prespali mirno. Mogoče tudi zaradi kapelj, ki so padale po strehi. In zjutraj niso čisto nič ponehale.

Plačali smo parkirnino in se odpravili proti centru. Zavili smo najprej na ribji trg in ugotovili, da se trgovci šele pripravljajo. Ker se nam ni ljubilo čakati pod dežniki, smo se raje mimo Bryggna sprehodili do Håkonshallen, kamnite zgradbe iz 13. stoletja. Malo smo pofirbcali po dvorišču, potem pa siti dežja odšli nazaj do ribje tržnice.

Razočarano smo ugotovili, da rib ni pretirano, vsaj svežih ne. Raki pa nas niso pretirano zanimali. Vprašal sem, koliko stane losos. Ko je prodajalec, ki je izgledal kot napol Italijan, izustil ceno dobrih 50 evrov za kilogram, sva bila vse zmenjena. Dež nas je preganjal do Johanneskirken in naprej mimo stavbe prirodoslovnega muzeja in že znanega vodometa proti avtodomu.

Spet smo nastavili koordinate in se začeli iz Bergna prebijati proti glavnemu mestu Norveške. Že po nekaj kilometrih nas je na klančku, tik pred tunelom ustavil pogled na slap. Kljub kislemu vremenu smo se ustavili, pustili vsega naveličano Živo v avtodomu in se spustili po kolovozu do vznožja slapu Fossen Bråtte, nato pa vzpeli še do spomenika vojnim dogodkom iz druge svetovne vojne in Norveškim partizanom.

Nad slapom je bila potrebna previdnost, na kar je kazal pretresljiv spomenik paru turistov, ki je pred leti strmoglavil v vznožje slapu. Vožnjo smo nadaljevali do Steindalsfossen. Živa je še kar štrajkala, mi pa smo se vzpeli do slapu in po potki pod njim do razgledišča. Ha, smo si mislili, ko bi Norvežani videli naš Peričnik, pod katerim se ravno tako da sprehajati.

Pod vodno zaveso smo se vrnili do avtodoma in odpeljali do bližnje bencinske črpalke. Napolnili smo tanka z gorivom in vodo, potem pa že peljali po zanimivi pokrajini ob Hardangerfjordu po turistični cesti Bergen-Oslo. Odpirali so se nam čudoviti pogledi na temno vodo, zasnežene gore in oblake, skozi katere se je občasno skoraj prebilo sonce.

Vkrcali smo se še na zadnji trajekt, nato pa ponovno zagrizli v breg, dokler nismo parkirali nad slapovi Vøringsfossen. Pogled v globino je bil kar strašljiv. Peš smo odšli po cesti malo nazaj do razgledišča. Od tam se nam je odprl pogled na bela brka na levi, po hrumenju in pršenju pa smo ugotovili, da na desni dol teče še en slap.

Tik nad slapom smo videli hotel in razgledišče.Zato smo se zapeljali po cesti malo naprej, ujeli odcep in pred hotelom naleteli na fanta, ki je za parkiranje hotel krone. Smo samo zapeljali na levo krug in se vrnili parkirat malo nižje. Ravno prav daleč, da je Živa še vedno vztrajala pri štrajku, tokrat pa se ji je pridružila še Maja.

Ko sva z Ajdo prilezla do hiške, fanta ni bilo več. Konec delovnega časa. Slap, ki se je prej tako sramežljivo skrival je bil vodnat in pravi lepotec. Ni nama bilo žal teh nekaj metrov hoje. Poslikala sva ga, kolikor se ga je dalo ujeti iz visoke preže, potem pa odšla nazaj. Štrajkajoči sta stoično odvrnili, da ju vožnja na sedaj brezplačno parkirišče ne zanima, tako da smo odrinili naprej.

Cesta po visoki planoti je bila kar depresivna. Lilo je ves čas, okoli nas so bila jezerca. Nismo bili prepričani, če so stalna ali pa le posledica deževja. Videli smo kamnito zaporo jezu, vendar se nam v tej mokroti ni dalo vozit bližje. Smo peljali kar naprej, dokler se cesta ni pričela spuščati. V Gailu smo zavili proti Golu.

Še pred njim je Maja ugotovila, da imajo v Torpu stavkirke. Zato smo zapeljali v kraj in nasproti nje parkirali. Lesena cerkvica je imela čudovito izrezljane dele ob vratih ter kamnito kritino. Na pojasnilni tabli poleg s travo krite lesene hiške smo prebrali informacije o stav cerkvah. V Golu naj bi bila še ena tovrstna cerkev.

Vozili smo se po kraju gor in dol in jo iskali. Šele ko smo bili že na tem, da odpeljemo, sem jo zagledal. Pa smo razočarani ugotovili, da je v nekakšnem adrenalinskem parku in se do nje sploh ne da. Mimo apartmajev z dopustniki smo se vrnili do avtodoma in odpeljali. Na glavni cesti pod krajem, smo cerkev zagledali bolj jasno kot prej. Zavili smo na močno zluknjano makadamsko cesto in takoj na začetku parkirali. Odšel sem do cerkve in naredil nekaj fotk.

Malo pod Golom smo ujeli odcep za Gardnos Meteorittkrater. Malo makadama, nato pa kar strmo po asfaltu navzgor. Vmes smo na razcepu presenetili avtodomarja, ki sta, kot smo opazili skozi okno, imela nočni poobedek. Pri blagajni je bilo seveda vse tiho in mirno. Ura je bila namreč enajst zvečer. Ko smo se ravno peš odpravili na parkirišče višje, smo zaslišali avto. Presneto, to bo sigurno lastnik ali kakšna varnostna služba. Že smo se videli, kako na policiji na trdi klopi prenočujemo, ko sem na avtu zagledal tablice. Litva. Verjetno so se ravno tako kot mi čudili, kaj nas je prineslo tako pozno.

Skupaj smo se odpravili iskat krater. Najprej po močno zamočvirjeni potki in nato v breg. Seveda smo kmalu ugotovili, da pravega kraterja ni, ga je že kmalu po padcu pred milijoni let zasulo. Da so bila deca zadovoljna, smo eno veliko skalo razglasili za meteor, ob pomoči baltskih bratov sta punci celo zlezli nanjo. Z Ajdo sva šla še malo naokoli in ugotovila, da je vse skupaj gozdna učna pot, ki jo Norvežani seveda z izgovarjanjem na meteorit drago zaračunavajo.

Po povratku sva šla z Živo krater iskat še v drugo stran, pa na koncu na pojasnilni tabli ugotovila, da je padel nekje povsem izven sedanjih poti. Razočaranje, ker luknje ni bilo, smo s sebe sprali s tušem, se po strmini vrnili na glavno cesto in peljali vse, dokler nismo na levi strani, ob črpalki, zagledali počivališča z nekaj avtodomi. Naporen dan je bil, zato smo se parkirali zraven in utonili v spanec.

PRIHOD NA HOLMENKOLLEN – 18.7.2007 – Zjutraj sem na klopci prenesel slike in odgovarjal na začudena vprašanja norveških avtodomarjev, kaj za ena čudežna napravica je image tank.

Ko so bile slike prenesene, sem alarmantno ugotovil, da imamo polno odpadne vode. Čeprav naj bi jo včeraj spustili ven. Ugotovil sem, da se kljuka za odpiranje kar prelahko premika. Staknila se je in vode sploh ni odprla. Ko sta se norveška avtodomarja postavila nad odtočni jašek, se ve, kdo je bil tretji v vrsti. Po zajtrku smo se odpeljali naprej proti jugu.

Na Shellovi črpalki smo se ustavili, da bi natočili vodo, saj nam jo je po včerajšnjem tuširanju že kar manjkalo. Na oskrbni postaji je morala Maja s francozi, ki so točili pred nami, do blagajne, da je dobila ključek. Izgleda da nismo bili videti zaupanja vredni. So pa francozi pozabili priključek za cev, tako da je bil tank hitro poln. Skoraj.

Kajti ravno ko so prijokali, da uporabljamo nekaj njihovega, me je Maja poklicala v avtodom. Po glasu sem spoznal, da bo nekaj resnega. Voda v tanku je bila rjava, skoraj umazana, s polno trdimi delčki. Toliko o tem, da je na norveškem povsod voda čista kot studenčnica. Spustili smo jo ven in se s praznim tankom odpeljali proti Oslu. Nič kaj dobra popotnica.

Na srečo smo v predmestjih norveškega glavnega mesta opazili še eno črpalko, voda je bila tu videti čista. Zato smo tank najprej malo poplaknili, potem pa nalili do roba. Odpeljali smo se naprej in se prepustili na milost in nemilost navigaciji. Delovala je čisto v redu in nas odložila prav pri skakalnicah. Najprej smo se zapeljali do vrhnjega parkirišča, ko pa nam je blagajničar pri skakalnicah razložil, da je od spodnjega bistveno bližje do železniške postaje, smo se prestavili povsem spodaj, ob ostalih avtodomih parkirali čisto v kotu in zadovoljni ugotovili, da je ravno tam najbolj ravno.

Med tem ko je Maja pripravljala kosilo, sem odšel do hotela in kupil Oslo pass – kartice, ki omogočajo brezplačno vožnjo z mestnim prevozom ter ogled kar nekaj muzejev. Menili smo, da bo 24 urna kartica dovolj. Ko sem se receptorki pobahal, da prihajamo iz Slovenije, kjer je Planica in njena velikanka, sem bil kar malo razočaran nad mlačnim »ah, kaj res«. Kaj več bi od receptorke, ki bi morala živeti s skakalnicami in tem športom že pričakoval.

Po kosilu smo brez težav našli postajo železnice. Ker nismo vedeli, kje točno bi bilo potrebno štempljati kartice, smo se kar usedli v prvi vlak in odpeljali proti centru. Ugotovitev, da bomo kartico lahko aktivirali kasneje, nam je prikrojila današnji načrt. Izstopili smo na postaji Marjorstuen ter ob vdihavanju prvih vtisov norveškega glavnega mesta stopali proti Vigeland parku.

Tu je postavljen največji del zapuščine Gustava Vigelanda, znamenitega norveškega kiparja. Parka noben obiskovalec Osla ne sme spustiti in res je kaj za videt. Kup nagcev, bi rekel kdo bolj plehek. Kakšen izvedenec v umetnosti pa bi samo zdihoval. Mi smo bili nekje vmes. Videli smo kup nagcev, zdihovali pa kot da kaj lepšega še ni ustvarila človeška roka.

Na ograji mostu so bronaste figure, ki prikazujejo družinske odnose. Vse od najbolj znanega in na vseh karticah trmoglavega dojenčka, do sinov z očeti, hčera z materami, možev z ženami. Nekateri srečni in zaljubljeni, drugi besni, tretji melanholični. V igri, prepiru in ljubezni. Mimo vodnjaka, kjer nagci podpirajo velike pladnje, iz katerih teče voda, smo prispeli do osrednjega dela parka z visokih stolpom, kjer se prepletajo naga telesa, dojenčkov, mladcev in mladenk, odraslih moških in žena ter starcev in stark.

Vsa obdobja življenja razgaljena v popolnem prepletu na visokem obelisku, izklesanem iz enega kosa kamenja. Okoli pa vrsta kamnitih kipov. Ko sta punci skušali plezati po njih, sva jih seveda takoj okarala. Ko pa sva opazila, da po vseh kipih mezi in gomazi vse kar je mlajšega od sto let, sta tudi naši dve lahko pokukali, kaj gledajo punce na svoji sredini, kdo koga dviga in kdo nago rito v zrak štrli.

Nebesa in sanje za kakšnega voayerja. Odšli smo še do kamnitih skulptur na koncu parka ter se potem navdušeno vračali čez park nazaj do vhoda. Spet smo pristali na železnici in se naredili francoze. Saj si tistega kontrolorja v hiški res težko opazil. V centru smo se pomešali v vrvež na glavni sprehajalni ulici. Ima prav hecno ime.

Gate Karla Johansa ali v norveščini Karl Johans gate. Nekaj nam je sicer namigovalo, da tisti gate v resnici pomeni ulico, a nam je bila pač naša razlaga bolj všeč. Mimo pravne fakultete smo se sprehodili do kraljeve palače, se smejali gardistom, katerim je perje na klobukih veter stalno nosil na oči. Kaj sitno, ko skušaš dostojanstveno stati mirno. Od zunaj smo si pogledali mestno hišo, ter okoli nje brskali po prodajalnah spominkov.

Čeprav je bil muzej na Holmenkollnu odprt kar dolgo, je bil čas za slovo od centra mesta in vzpon nazaj na hrib. Ko smo prispeli do blagajne pod muzejem in skakalnico, sem pomahal s karticami, blagajničarka je pomahala nazaj in že smo bili noter. Presneto, saj nam kartic sploh ne bo uspelo žigosati, smo se smejali. V muzeju je predstavljena zgodovina smučanja, kraljeve družine in njihovega navdušenja nad belimi strminami, skakalnic samih.

Norvežani so gladko izpustili prispevek bloških smučarjev k takšnemu ali drugačnemu smučanju, celo Elanove smuči smo komaj našli. Ob njih smo se takoj ponosno postavili, potem pa z dvigalom popeljali na vrh zaletišča. Skakalnica je ležala pod nami, v doskočišču je bilo jezero namenjeno treningu akrobatskih smučarjev. Še bolj kot skakalnico, smo skozi okno občudovali Oslo, daleč pod nami.

Razgled nanj je bil res čudovit. Pogledali smo si še del razstave, ki je posvečen bordarjem ter raziskovalcem nekoristnega sveta, potem pa smo bili spet zunaj. Postavili smo se ob trola ter lovili ravnotežje na hoduljah. Ko so ob zapiranju muzeja odnesli tudi te, smo območje skakalnice zapustili tudi mi. Mimo lesene cerkvice smo prišli do biatlonskega stadiona, kjer je ravnokar potekal trening.

Vzpeli smo se do kipa trola in se pri sebi jezili na družino, ki se kar ni hotela umakniti od zanimive skulpture. Ko smo prišli na vrsto, seveda nismo bili čisto nič boljši. Nas je pa navdušilo odkritje, da v okoli skulpture rastejo borovnice. In ne le tam. Kmalu smo našli v gozdu preko ceste, ob neke vrste otroških igralih, polno borovnic. Ko se je skoznje prebila Živa, je bila po ustih in okoli njih čisto modra.

Tudi ostali nismo bili bistveno boljši. Obvezen je bil še postanek na igralih, nekajkrat sta punci skočili na trampolinih, potem pa smo se vrnili do avtodoma. Predvsem nas je začudilo, da imajo ob vznožju skakalnice trampoline ter igrišča za odbojko na mivki namenjena vsem in brezplačna. Za nas Gorenjce čisto nedoumljivo odkritje.

OSLO – 19.7.2007 – Ker kartice še niso bile aktivne se nam zjutraj ni pretirano mudilo. Na železnici do mesta spet ni bilo nikogar, ki bi jih žigosal. Pretirano pa se resda tudi nismo trudili z iskanjem.

Končno so nam jih z datumom in uro »opremili« na ladjici s katero smo odpluli na drugo stran zaliva Frognerkilen. Kam jo moramo mahniti, ni bilo težko uganit. Pa ne zaradi tega, ker proti muzejem vodi ena cesta. Temveč zato, ker se je z nami zapodil cel roj turistov. Mi smo se seveda delali vzvišene nad njimi in precej neuspešno skrivali fotoaparat, kamero in drugo japonsko šaro.

Ob prihodu v Norsk Folkemuseum – muzej na prostem – smo vzeli voziček, vanj naložili vso kramo in se podali naokoli. Najbolj nas je navdušila šola. Ne vem ali sta jo punci že tako pogrešali ali kaj. V njej so bile učenke v oblekah izpred stoletja ali dveh, učiteljica jim je narekovala in one so pridno s kredo zapisovale na tablice pred sabo. Danes v času računalnikov, ko se papir in kemični svinčniki dobesedno valjajo na vsakem koraku, smo imeli občutek, da smo se vrnili v dobo dinozavrov.

Najbolj pa nas je v muzeju pretresla stavkirke, lesena cerkev iz Gola. Izvedeli smo namreč, da je v muzeju original, tista, proti kateri smo čez trnje lezli v Golu, pa le »ponaredek«. To smo si vsaj brez težav ogledali tako zunaj kot znotraj. Vse pod budnim očesom mladenke, napravljene v nošo iz davnih dni. Kmečke hiše, mlini, leseni »žeblji«, strehe, po katerih raste trava, vse se je vrstilo pred nami in nam odkrivalo preteklost posamezne norveške dežele.

V muzej so prestavili 155 tradicionalnih norveških hiš iz vseh koncev dežele. Eno so ravno postavljali, tako da smo videli, kako delo poteka. Ob farmi so se pasli prašiči, tudi druge domače živali so ustvarjale pristno kmečko vzdušje. Mimo nas se je pripeljal koleselj, ki je bil prav tak, kot bi ga ukradli amišem v filmu Priča.

Smejoče deklice v oblačilih, ki jih danes ne najdeš v nobeni trgovini so tekale sem in tja, v kmečki hiši so nastajale okusne dobrote, kamini in dimniki nad njimi so bili takšni, da bi božiček zlahka prinesel darila. Na koncu smo zavili še v tisti del muzeja, kjer je bilo prikazano življenje v 20. stoletju. V stanovanjskem bloku smo nosove pripopali na steklo, za katerim so se nam odpirala študentsko stanovanje, dom pakistanske družine, tipično meščansko stanovanje.

Lekarna je bila zaprta, kar pa nas ob našem klenem zdravju ni vznemirilo. Zato pa smo se toliko dlje zadržali v trgovini, potem pa že drdrali z vozičkom proti izhodu. Tu so muzeji skoraj eden ob drugem, zato do muzeja vikinških ladij ni bilo daleč. Tri ladje so našli v gomilah, kamor so jih zakopali pred več kot 1100 leti, da bi njihove kraljeve lastnike prepeljale v onostranstvo.

Dve ladji sta dobro ohranjeni, od ene pa je ostalo bolj malo. Pojasnila na tablah povedo, da je bila ena prava vikinška ladja, namenjena tudi vožnji preko oceana, druga pa bolj za kraljevo razkazovanje v kakšnem mirnem zalivu. Poleg ladij so predstavljeni tudi predmeti, ki so jih našli v grobovih. Dodajali so jih za lažji prehod na drugo stran in verjetno kakšno krepko podkupnino za vstop v vikinška nebesa.

Ker so bili Vikingi dejansko razbojniki s precej črno dušo, je bila ta sigurno potrebna. Do sklopa treh muzejev na obali je bilo malo dlje, pa vendar se nismo pretegnili. Razmišljali smo sicer, da bi skočili na avtobus, pa kaj, ko nedvomno ne vozi prav pogosto. Tako smo vsaj mislili, dokler ni prvi po nekaj deset metrih pripeljal mimo.

Muzej Kon Tiki je posvečen pomorskim dogodivščinam norveškega pustolovca Thora Heyerdahla. Ta je leta 1947 odplule iz Peruja in s primitivno ladjo, bolje rečeno splavom iz balse dosegel Polinezijo. S tem je dokazal, da so bila že pred davnimi stoletji možna čezoceanska križarjenja. Ne sicer na kakšni Queen Mary, pa vendar. Kasneje se je po morjih vozil tudi z ladjo iz papirusa.

Ra l se mu je potopila, Ra ll pa je bila zgrajena tako močno, da je preživela ne le pot po morju, temveč tudi do muzeja ob norveškem morju. Zadnjo svojo ladjo, Tigris, pa je iz mirovniških razlogov po uspešno končani poti zažgal. Ker na srečo ni bil ravno fanatik, so on in posadka ladjo še pravočasno zapustili. V kleti muzeja se »potopiš« v morje pod Kon Tikijem, ogledaš pa si lahko tudi film o Thorovih popotovanjih.

Ko sem otrokom prevajal filmsko vsebino, nas je ogovorila punca pred nami. Slovenka, na poti z avtobusom proti severu. Kaj bi dala, da bi lahko potovala tako svobodno kot mi. Hja, le pravega sponzorja mora najti, ni druge pomoči. V muzeju Fram je razstavljena najmočnejša lesena ladja na svetu. Posebej je okrepljena za potovanja v ledena prostranstva in je tako služila kot raziskovalna ladja več arktičnim odpravam.

Roald Amundsen je z njo odplul proti Antarktiki in nato s pasjo vprego kot prvi človek dosegel južni pol. Lahko smo zlezli na krov ladje, pogledali v bivalne prostore in se spustili čisto v njeno drobovje. V pomorskem muzeju smo najprej odšli do maket ladij, si pogledali film na petih platnih o norveški obali, videli najstarejši norveški čoln in ugotovili, kako ladja izgleda od znotraj.

Poleg tega je razstavljena vrsta bolj sodobnih ladij in čolnov. Z ladjico smo se vrnili v center mesta, presedlali na tramvaj in se z njim odpeljali na obrobje mesta, do Tehničnega muzeja. Takoj smo se napotili v kletne prostore, kjer je neke vrste hiša eksperimentov. Najprej sta bili punci malo plašni, potem pa sta se razživeli in preizkusili večino zabavnih poskusov.

S pihalnikom sta v obroč spravljali žogo, ugotavljali lastnosti svetlobe, elektronov, toplote. Jah, če mi ne bi bilo preveč nerodno, bi priznal, da sva ob tem z veseljem sodelovala tudi midva z Majo, ter večino eksperimentov celo sama preizkusila. Za ogled tehničnega muzeja ter muzeja telekomunikacij, v okviru katerega je prostor z eksperimenti, nam je skoraj zmanjkalo časa.

Hitro smo se sprehodili mimo razstavljenih eksponatov, potem pa so nas po zvočnikih že preganjali ven. Z avtobusom smo se vrnili v center. Puncam se ni dalo več potikati po mestu, zato smo le presedlali na vlakec in se odpeljali do Holmenkollna. Nekaj minut po prihodu se nas je že dalo najti v borovnicah. Dan je bil naporen, zato sta punci kaj radi zlezli v posteljo.

Midva z Majo pa sva odšla na klepet k sosedom, Kranjčanom, ki so avtodom parkirali blizu nas. Jezik je kvalitetno podmazal Teran, tako da je neutrudno tekel pozno v noč. Ko se nam je pa pričelo tako zehati, da je postajalo rahlo nevarno za zraven sedeče sosede, sva se poslovila in utonila v zadnjo norveško noč.

OSLO, TANUM – 20.7.2007 – Še zadnji dan popotovanja po Skandinaviji je bil pred nami. Vedeli smo, da temu sledi le še dolga pot domov. Zjutraj smo spet imeli načrt po zgodnjem vstajanju. Pa smo se že navadili, da se nam tovrstni načrti vedno nekako izjalovijo. Zato se nismo pretirano obremenjevali s tem, pa tudi načrt za danes ni bil pretiran.

Samo vožnjo po zalivu pred mestom smo pač morali žrtvovati zaradi malo daljšega smrčanja in nič kaj energičnega opravljanja jutranjih obveznosti. Odpeljali smo se v center, se zbasali na sveži zrak in se sprehodili do mestne hiše (Rådhus). Kot smo ugotovili, lahko vsakdo pride do vhodne avle, kjer tudi podeljujejo Nobelove nagrade. Mi smo s kartico imeli vstop tudi v gornje prostore.

Reprezentativni prostori so polni zanimivih stenskih slikarij. Na eni Norvežani kažejo navdušenje nad nudizmom, na drugi je zanimiv prikaz človekovih pravic. Soba mestnega sveta je prav smešno majhna za tako veliko mesto, med darili tujih držav in državnikov pa smo zaman iskali tudi kakšno slovensko darilce. Ko smo odhajali se je ravno začelo vodenje po prostorih, a kaj, ko za vse žal nismo imeli časa.

Ostalo nam ga je le še za park plazilcev (Reptile park), taka je bila pač odločitev punc. Nekaj besede pa že morata imeti. Kar srečo smo imeli, da je bil v knjižici zapisan naslov. Drugače bi težko našli to atrakcijo, stisnjeno v stanovanje v četrtem nadstropju ene izmed stolpnic centra. Pa ni bilo malo ljudi, ki so si ogledovali tistih nekaj kač, kuščarjev, pajkov in celo enega krokodila. Za kaj več tako ni bilo prostora.

Zbasali smo se mimo blagajničarke, razblinili želje otrok po pisanih plastičnih kačah, ki so kar vrvele iz košar in se z liftom spet odpeljali v pritličje. Na postaji podzemne železnice smo skočili na vlak, ki nas je odpeljal nazaj do Holmenkollna. Pripravili smo se za odhod in ob poldne tudi res odrinili na pot proti domu. Do Švedske meje smo trikrat plačali cestnino. Prav domače smo se počutili, cena je bila enotna – vsakič so nas oropali za 20 kron.

Malo pred mejo smo se še enkrat ustavili, nakupili nekaj malenkosti in natočili vodo. Na Švedskem pa smo takoj obtičali. Spet smo lahko vlekli vzporednice s Slovenijo. Švedi namreč dele avtoceste šele gradijo in pred prvim zoženjem je nastala nekajkilometrska kolona. Še bolj sem penil, ker sem ob pogledu na navigacijo mislil, da je zastoj zaradi cestnine. Spregledal sem namreč, da mi kaže norveško cestnino, ki jo plačaš tik pred mejo.

Sem se že videl, kako na domnevno brezplačnih švedskih avtocestah puščam še zadnje švedske krone. Ko smo se končno pririnili do zožanja, sem se tudi jaz oddahnil. Leteli smo proti Göteborgu in ujeli odcep za Tanum. Na parkirišču blizu muzeja smo parkirali. Punci sta spali, zato je Maja v miru pripravila kosilo, jaz pa sem odhitel pogledat, kje so starodavne čečkarije po skalah.

Ko sem prišel nazaj smo pojedli, potem pa odšli po poti ob skalah s starodavnimi risbami. Bolje rečeno, smo ob njih čmokali, saj je bilo vse razmočeno. Maja se je takoj pridušala, da tile Švedi bolj malo dajo na svojo, celo od Unesca priznano dediščino, če še ene lesene potke ne morejo narediti. Vzpeli smo se do dveh gomil in potem po stopnišču (ja, tega so pa naredili) spustili do stene z največ čačkami.

Kit, race, starodavni rokometaši, zaljubljenca…vsi stasiti bojevniki pa z izrazitimi moškimi premoženji. Vsaj tako smo prebrali v vodničku. Ni pa nam bilo jasno, kaj jim potem štrli iz riti, saj so na zadnji strani imeli ravno tako kar konkreten izrastek. Maja je vseeno ugotovila, da tile Vikingi pa že niso bili od muh. Kaj naj rečem, saj ji kar verjamem.

Pobrisali smo jo s parkirišča na katerem je sicer tudi oznaka za prepoved spanja ter tabla, da je potrebno avto zakleniti, saj se tako skupaj borimo proti zločinu in krajam. Nas se ni lotil noben lopov. Po mesecu poti, bi se težko sploh našlo kaj zanimivega za nepridiprave. Spet smo drveli naprej. Pri Göteborgu smo zagledali Ikeo. Seveda je bila že zaprta, tako da z obiskom te Švedske »znamenitosti« ne bo nič.

Je bil pa zraven odprt velik supermarket. Nekaj sladkarij, dobrot za domače in končno riba. Losos s katerim se bomo mastili jutri. Ni bil ravno lastnoročno ujet, je bil pa lastnoročno pripeljan v vozičku do avtodoma. V Helsingborgu smo pred pristaniščem upadli v dirke z avtomobili. Ljudi je bilo toliko kot na prvoligaški tekmi. Le kako smo izgledali z našo gajbco med športnimi dirkalniki? Ne vem sicer, če so nam gledalci kaj ploskali, počutil sem se sila pomembnega.

Pri HH Ferries smo ujeli zadnji trajekt to noč, na blagajni glede dolžine niso nič komplicirali. Ko je trajekt odplul, sem ugotavljal, da imajo cene v trgovini precej višje kot pri Scandlines, tako da so evri ostali na varnem. Vsaj začasno. Na Danskem smo peljali mimo Københavna do otoka Farø, kjer smo na že znanem mestu komaj še našli prostor.

VOŽNJA ČEZ NEMČIJO – 21.7.2007 – Zjutraj smo zadovoljno ugotovili, da je dež nehal, vreme je bilo še malo pisano, padalo pa ni več. Kar hitro smo se pobrali naprej, dolga pot je bila pred nami. V Rødbyhavnu je Murphy seveda deloval, na to se vedno lahko zaneseš. Postavil sem se v krajšo vrsto, vendar čakal bistveno dlje. Nemcem pred nami je crknil avto.

Ko so ga končno porinili naprej, so s kolegi iz avtomobila za njimi iskali karte in tekali sem in tja, kot bi hoteli nadoknaditi zamujeni jutranji jogging. Mi smo le pokazali listek kombinirane vozovnice in nazaj dobili dva. Prodajalec je malo sumljivo pogledoval dolžino, pripombe pa ni imel nobene. Prikolica, ki je v sosednjo vrsto na blagajni pripeljala za nami, je bila seveda zadnja, ki so jo še spustili na trajekt.

Na srečo smo na naslednjega čakali le pol ure in se potem vkrcali med prvimi. Prav zanimivo je bilo gledati desetminutno kolono avtomobilov, ki trajekt zapuščajo po treh rampah. Sprašuješ se, če jih nekaj morebiti nabašejo tudi v kabine ali kakšnega obesijo pod trup. Ko si enkrat notri se ti namreč vseeno ne zdi tako veliko prostora. Ladja je odplula skoraj po voznem redu. Na palubi smo zdržali le toliko, da smo pomahali Danski. Za kaj drugega je preveč pihalo, pa tudi mrzlo je bilo.

Prijetno smo se pogreli v ladijski trgovini. Iz avtobusa, parkiranega poleg avtodoma so nas zavidljivo gledali, ko smo se vrnili polno obremenjeni s kartoni, polnimi piva in vrečkami drugih dobrot. Seveda niso opazili, da je bil naš žep z denarnico ob tem rahlo shujšan. Proti Hamburgu smo vozili še jutranje zaspano, občasno smo naredili postanek za brihtanje. Potem pa postanki niso bili več potrebni, saj je bila vožnja mimo mesta, en sam postanek. Zaradi popravil ceste je tudi v soboto dopoldan prihajalo do zastojev.

Šli smo po polžje in se jezili. Ko smo se končno izvili iz objema vsenaokrog stoječe pločevine, smo šibali brez počitka in le z obžalovanjem in razumevanjem gledali sotrpine v večkilometrski koloni na pasu v nasprotno smer. Čeprav nas je že malo dajala lakota, smo zdržali do Hannovra, tam zavili do že znane Ikee. Žal na Švedskem ni bilo časa, zato smo morali zamujeno nadoknaditi tukaj. Nismo pretiravali, nekaj švedskih dobrot pa je le pristalo v prtljažniku.

Punci sta se med tem zabavali v otroškem kotičku, Maja je skuhala kosilo in potem ko smo nehali mljaskati, smo se odpeljali naprej. Pa saj ni kaj za govorit, avtocesta je pač dolgočasna spremljevalka. Ko sem pred Ingolstadom imel vsega dovolj, smo zapeljali na počivališče in parkirali za počitniško prikolico, saj je bilo vse polno. Le malo za nami je pripeljal tovornjak in nas zadaj gladko zaparkiral. Ko smo opazili, da je zagrnil in misli spat, sem stopil ven in ga vprašal kaj je to. Neprizadeto je v polomljeni nemščini odgovoril, da je pač vozil dvanajst ur, da mora sedaj imeti počitek in da je pač parkiral.

To da me je zaparkiral ga ni čisto nič ganilo. Bil sem preveč sit vožnje in zaspan, da bi se razburjal in mu grozil s policijo. Sem samo prijavil, da grem pa potem ven. Vraga, malo sem pa že klavstrofobičen. Začudeno je vprašal, če takoj ali naslednje jutro. Seveda takoj! In je potem moral odgrniti kabino in veliko kravo premakniti, da sem zlezel ven, ga le še jezno pogledal in odpeljal naprej. Na naslednjem počivališču sem lahko ponovno parkiral le za prikolico. Vendar je bilo tu na srečo tako ozko, da sem računal, da nas ne bo nihče zaparkiral.

PRIHOD DOMOV – 22.7.2007 – Ko smo zlezli iz postelje, sem najprej pokukal ven. Zadovoljno sem ugotovil, da za nami res ni nikogar. Med tem, ko smo pripravljali zajtrk, pa je odpeljala tudi že prikolica pred nami. Nič se nismo preveč obirali, pot do doma se nam je zdela še tako dolga. Šibali smo mimo Münchna, proti meji z Avstrijo. Vmes je bil potreben postanek za nakup vinjete in dolivanje goriva. Potem pa naprej mimo Salzburga proti tunelom. Promet, ki je bil vmes kar gost, se je tukaj zredčil. Dokler nismo pred tuneli obstali malo za tablo, ki je označevala, da bomo morali čakati 17 minut.

Sistem niti ni tako slab. Ugasneš motor, otroke posadiš na prvi sedež, da spremljajo odštevanje. Nobene živčnosti in polžjega premikanja. Žal pa so med tem znanec Samo (Rosa) in ostali odšibali mimo počivališča, kjer naj bi se dobili. Kdo bi jim zameril, čakala jih je še dolga pot. Celo do Nordkappa, kar pa takrat še niso vedeli. Načrti pač zorijo sproti. Naš se je hkrati z dopustom iztekal. Ni bilo več kaj veliko za misliti, kombinirati. Mimo Spittala in Villacha ter čez Karavanški tunel smo kar leteli. Hitri postanek na prvem Petrolu in že smo bili doma. Ob dveh popoldan, po enomesečni avanturi. Sprejem pa…kaj bi govoril, se ve…