(29.7.2007)

Iz parkirišča pod smučiščem v Kranjski gori je potrebno zakorakati po smučišču mimo spodnje postaje žičnice Vitranc 1.

Vzpon po smučišču ob Besni Pehti

Smučišču se sledi ob Besni Pehti do zgornje postaje, potem pa je potrebno kar krepko zagristi v kolena proti zgornji postaji štirisedežnice Podkoren. Nad sedežnico je potrebno zlesti čez strm rob na ostanke nekdanjega smučišča izpod vrha Vitranca. Tu se že vidi steza, katera počasi ponikne v gozd in se vzpenja v ključih proti koči in zgornji postaji sedežnice Vitranc 2. Previdnost vsekakor v tem delu ni odveč, saj so pobočja po katerih se vzpenjamo, strma.

Vrh Vitranca

Mimo zgornje postaje enosedežnice nas markacije in tablica z napisom Ciprnik popeljejo proti vrhu Vitranca. Pot je sedaj relativno lahka, le na enem delu se približa robu strmega pobočja nad Podkorenom. Vrh Vitranca je dokaj prostran, okvirjajo ga osamelci, vidi se že proti Ciprniku. Seveda je možno tukaj tudi obrniti, čeprav je res, da nas najlepši razgledi čakajo na vrhu Ciprnika.

Ciprnik

Do Vitranca je iz Kranjske gore slabi dve uri hoje. Pot se v nadaljevanju spusti na sedelce, potem pa po gozdu prične vzpenjati proti Ciprniku. Ko stopimo iz gozda, pot postane bolj zahtevna in potrebno je popaziti na otroke. Zadnji del pod vrhom, ko se pot vzpenja navpično, pa je strm, obstaja nevarnost zdrsa in padajočega kamenja. Zato je potrebna vsaj z otroki velika previdnost.

Pogled proti Podkorenu

Vrh je ob lepem vremenu zelo razgleden. Vršaci nad Krnico in Vršičem so na dosegu roke, lepo se vidi Jasno, Vitranc in prehojeno pot. Še posebej lep pa je pogled na skakalnice v Planici, ki nam ležijo pod nogami, na Rateče in tromejo ter Podkoren in Korensko sedlo.

Metuljček

Ciprnik je tudi vrh, ki si ga bomo mi zapomnili po tem, da sta nam tu punci dali prvič jasno vedeti, da palčkov ni. Vseeno nista imeli nič proti, ko sta odkrili čokolado. Pri spustu je na strmem delu pod vrhom potrebno biti vsaj tako previden kot pri vzponu, če ne še bolj. Tudi otroci naj tu malo potrpijo, za igro in brezskrbno skakanje naokoli, bo še dosti časa in možnosti nižje. Spet gremo čez vrh Vitranca, kjer se je zanimivo ozreti nazaj, kje smo bili.

Tam gooooor smo bili...

Mimo žičnice in koče se potem spustimo na vzletišče za zmaje, kjer Kranjska gora dejansko leži pod nami.

Kranjska gora iz visokega razgledišča

Ko pridemo do serpentin pod žičnico Vitranc 2, je spet potrebno nekaj previdnosti, potem pa smo že na smučiščih. Nazaj do parkirišča, pa je itak potrebno odbrzeti z Besno Pehto…

Besna Pehta

(1.10.2006)

Viševnik je vrh nad Pokljuko, zelo obiskan tako poleti kot pozimi. Načeloma ni nevaren in je vzpon tudi z otroci precej enostaven. Vendar pa slabi vremenski pogoji lahko vzpon naredijo zelo zahteven, celo nevaren.

Viševnik iznad Zlatih vod

Tudi strme travnike nad Konjščico ter prepadna pobočja na vrhu moramo imeti v mislih. Ne smemo pozabiti, da je Viševnik pač gora v visokogorju. Izhodišče je Rudno polje (1347 m), daleč najbolje je parkirati na parkirišču nasproti vojašnice (N46.346444 E13.924485). Tam je relativno dokaj verjetno, da vas tudi ponoči ne bo nihče motil.

Parkirišče na Rudnem polju

Čeprav je res, da je na malem stebričku Triglavskega narodnega parka pred samim Rudnim poljem zapisana »prepoved« spanja v vozilu. Vsaka vožnja na bitalonski štadion ali višje do žičnic pa se ob obisku nadzornika Triglavskega narodnega parka, sploh če mora še prehlajen v službo, zaplete in konča z obvestilom o prekršku. O tovrstnih dogodkih dveh forumašev, je bilo pač že dovolj povedanega pred dvemi leti na forumu.

Začetek poti

Iz Rudnega polja jo mahnemo po makadamski poti proti žičnicam ter po smučišču ob spodnji in naprej ob gornji žičnici. Na vrhu druge vlečnice je steza čisto lepo vidna in sledimo ji proti Zlatim vodam – uravnavi pod Viševnikom. Vzpnemo se pod Plesišče in naprej po širokem hrbtu med ruševjem do vršnih pobočij.

Po smučišču ob gornji vlečnici

Po travnikih nadaljujemo do grebena, kateremu sledimo do vrha Viševnika (2050 m). Iz Rudnega polja nam bo vzpon vzel okoli dve uri, spust nekaj manj. Pot pod grebenom in sploh vzpon zadnjih nekaj metrov do vrha sta bolj zahtevna, zato previdnost (tudi ob spustu!) ni odveč.

Viševnik izpod Plesišča

Ravno tako je potrebno popaziti na otroke na vrhu, saj prostora ni prav veliko, pobočja pa so na vse strani bodisi prepadna, bodisi se strme trate končajo nekaj sto metrov nižje nad visokimi skalnimi skoki. Je pa vrh izjemno razgleden. Naj bo za pokušino zapis iz popotnega dnevnika: »Triglav se je sramežljivo pokrival z meglicami, sicer pa je bilo jasno in užitek je bil opazovati gore naokoli in o njih razlagati prijateljem. Punce so presenetili palčki, navdušenju ni bilo konca.«

Po grebenu proti vrhu

Iz vrha se je najlažje vrniti po isti poti nazaj, če imamo časa in moči dovolj, pa je možnosti seveda toliko kot vrhov okoli nas. Najlažje zašpilimo klobaso tako, da se po ozkem grebenu spustimo na Srenjski preval (1959 m), zavijemo levo na Jezerca in se nad planino Korošica vrnemo na Rudno polje.

Prva na vrhu

Možno se je spustiti tudi na planino in naprej na parkirišče pod njo ter se na Rudno polje vrniti po cesti. Iz Srenjskega prevala se je možno vzpeti po brezpotju tudi na Mali Draški vrh (2132 m). Ali pa pot nadaljevati iz Jezerc do Studorskega prevala (1892 m) in se vzpeti bodisi na Ablanco (2004 m – mestoma podrto) ali po širokih pobočjih na Veliki Draški vrh (2243 m).

Veliki Draški vrh, greben proti Srenjskemu prevalu in pobočja Malega Draškega vrha ter Triglav v ozadju

Tudi ta vzpona sta v zadnjem delu, ko se ločita od poleti oblegane poti proti Vodnikovemu domu, brezpotje. Za družine z otroci je od omenjenih brezpotij primerna kvečjemu pot na najvišjega. Pa še to le za tiste, ki pot že sicer poznajo, saj obupano iskanje poti s prestrašenimi otroci in dostikrat še precej bolj prestrašenimi otroci ni ravno zabavno.

Uživajoč v razgledu

Zato je v dvomu precej bolje na Srenjskem prevalu zaviti desno in slediti markirani poti do Blejske koče na Lipanci – 1630 m (na Srenskemu prevalu zavijemo desno), ki leži v amfiteatru kucljev nad dolino Krmo, na katere se je možno tudi povzpeti (Mrežce – 1965 m, Lipanski vrh – 1975 m, Brda – 2008 m, Debela peč – 2014 m).

Spust iz Viševnika proti Zlatim vodam

Seveda pa vsa zadnja potepanja zahtevajo vsaj lep in dolg poletni dan ali celo dva. Pač odvisno od želja, časi pa se z dolžino poti seveda sorazmerno daljšajo. Vsem ljubiteljem turnega smučanja pa ni potrebno posebej poudarjati, da so vsi ti vrhovi relativno lahki in hitro dostopni vrhovi z odlično smuko v dobrih razmerah. To pa je dejansko že povsem druga zgodba…

Tudi pozna jesen je v hribih lepa...

(6.8.2006)

Zjutraj nas je zbudilo topotanje po strehi. Dež je bil in prepričani smo bili, da s hribolazenjem ne bo nič. Pa je dež ponehal in po zajtrku smo se odpravili v hrib.«

Soriška planina

Nad Soriško planino se dviga vrsta vršičkov, ki so lahko dostopni in zanimivi zaradi številnih bunkerjev in kavern Rupnikove linije zanimiva tudi za otroke. Le na dobro baterijsko svetilko nikar ne pozabimo. Izhodišče je Soriška planina (1280 m), kjer je dovolj veliko parkirišče, da pustimo svoj avtodom in tudi v miru prespimo.

Ta ovčka se pusti pobožati...

Lahko se vzpnemo na posamezne vrhove ali pa kar vse skupaj povežemo v eno daljše prečenje, ki pa zaradi precej enake višine ni niti prenaporno, niti nam ne bo vzelo preveč časa. Če spustimo Šavnik bomo potrebovali tri, sicer štiri ure hoje, z otroci morebiti uro dlje.

Pomenljiv napis na steni kasarne

Če pa se bomo ustavljali v ostankih Rupnikove linije ali pa obtičali v borovnicah… Če gledamo iz Soriške planine si vrhovi sledijo takole – Dravh tudi Drauh ali Travh – 1547 m), Lajnar (1549 m), Slatnik (1609 m), Možic (1603 m) in malo zadaj v smeri proti Kobli, Šavnik (1574 m). Iz parkirišča jo mahnemo do Litostrojske koče, desno ob smučišču. Tam so že prve markacije in steza, kateri sledimo v smeri Slatnika, izrazitega vrha, desno od smučarsko bolj zanimivega Lajnarja.

Kasarna

Pod pobočjem se vzpenjamo kar strmo do sedelca na robu velike vrtače. Tu pot zavije desno in nas v nekaj minutah pripelje do nekdanje kasarne. Ta je sedaj bolj ali manj zatočišče za ovce. Od kasarne gre pot levo in ko pridemo do druge poti desno. Prevalimo se navzdol na sedelce in gremo po mulatjeri naravnost.

Pogled na križišče poti in Možica

Možic je naravnost pred nami (iz Soriške planine približno ura hoda). Na vrhu je prostora dovolj, zanimivo se je spustiti malo pod vrh, kjer je dobro vidna odprtina v bunker.

Kugla na vrhu možica

Strme stopnice nas pripeljejo v kovinsko kuglo na vrhu, iz nje lahko prestrašimo druge pohodnike. Nazaj gremo do omenjenega sedelca po isti poti. Pred njim se desno odcepi pot proti Šavniku, vrhu, ki nam nudi lep pogled na Koblo in Bohinjski konec.

Pogled izpod Možica na Šavnik (skrajno levo), Rudnico nad Bohinjskim jezerom ter Julijce

Pot gre sprva po gozdu, preskoči planino, na kateri se poleti pasejo konji ter se mimo gozdiča vzpne proti travnatemu vrhu (iz Možica slaba ura hoda). V gozdu so velikokrat ovce, ki znajo sprožiti tudi kakšen kamen, zato je potrebna previdnost. Iz Šavnika se vrnemo po isti poti do sedla pod Možicem, se vzpnemo nad kasarno in sedaj sledimo poti naravnost.

Na vrhu Šavnika

»Z vrha je bil lep razgled na bohinjski kot, jezero, Julijske Alpe, Koblo in Črno prst. Vpisali smo se v knjigo in naredili nekaj slik. Potem pa se pričeli previdno spuščati. Na planini so konji prišli povsem do nas. Pobožali smo jih, Gaja pa se je boječe umaknila. Vzpon nazaj do mulatjere se nam je kar malo vlekel. Živo je mamica del poti nesla, Ajdo pa je vlekla Gaja.«

Kobla in Črna prst iz vrha Šavnika

Vsi grički naokoli so naluknjani, dejansko cel sklop bunkerjev. Ali bomo katero raziskali, je pač samo naša odločitev. Ko steza zavije proti dobro vidnemu vrhu Slatnika (iz Šavnika slaba ura hoda), ji sledimo.

Konji pod Šavnikom

»Do Slatnika nismo imeli več daleč. Tudi na njem palčki niso pozabili na nas. Nekje med ostanke prve svetovne vojne so skrili svoje presenečenje. Na sedlu med Slatnikom in Lajnarjem so bile borovnice. Seveda smo se jim pustili zapeljati. Malo smo jih jedli, malo nabirali.«

Kapelica

Iz vrha se po širokem slemenu spustimo po dobri stezi na sedlo pod Lajnarjem. Tu je že potrebna previdnost, saj so pobočja na primorski strani zelo strma. Ob zdrsu po suhih travah bi samo čudež lahko še rešil drsečega. Nad sedlom in pod njim so borovnice. Če tako ujamemo pravi trenutek (tam nekje v začetku avgusta, odvisno od leta) se lahko čudovito posladkamo.

Prihod na vrh Slatnika

Vzpon na Lajnar (iz Slatnika s postankom v borovnicah vsaj ena ura, sicer pol manj) je enostaven, veliko več previdnosti pa je potrebne, če se odločimo spustiti do v pobočje izkopane kasarne pod vrhom na primorski strani. Iz te kasarne se tudi lahko povzpnemo do druge železne kugle na naši poti, ki leži na vrhu Lajnarja. Sedaj nam preostane le še en vrh in če smo zmogli vse do sem, tudi vzpon na Dravh ne bo pretežaven (dobre pol ure).

Lajnar in Dravh iz Slatnika

Po smučišču se spustimo na sedlo med vrhovoma in na drugi strani po stezici, ali pač kjerkoli po travnatem pobočju, nadaljujemo do vrha. Za spust do Soriške planine (dobre pol ure) se lahko spustimo nazaj na sedlo pod Lajnarjem in sledimo smučišču ali pa ovinek pač nekje, po lastni presoji, presekamo. Tudi pod Dravhom so obsežna pobočja poraščena z borovnicami. Dober tek…

(5.8.2006)

Čeprav je Ratitovec skoraj bolj poznan in oblegan iz Prtovča nad Selško dolino, pa je za avtodomarje idealno izhodišče Soriška planina (1280 m). Do nje lahko pridemo iz Bohinjske Bistrice, iz Selške doline pa bodisi preko Spodnje Sorice ali iz Petrovega Brda, cesti se združita nad Zgornjo Sorico.

Bo še dolgo stal?

Parkirišče pod smučiščem je veliko, tudi za spanje do sedaj ni bilo težav (N46.240563 E14.010956). Iz sedle se odpravimo nekaj deset metrov v smeri Selc, kjer pod robom parkirišča na levi opazimo stezo. Sledimo ji čez travnik z mladimi smrekami in nato naprej, kot nas vodijo markacije.

Travnati greben proti vrhu Altemaverja

Nekaj časa hodimo po makadamski poti, celo nekaj malega asfalta preseneti sredi gozda. Paziti moramo le, da sledimo markacijam in smerokazom. Še posebej zanimiv je eden izmed njih, ki je na povsem naluknjanem drevesu. Ko se gozd razredči, se nam odprejo razgledi na vasi na Danjarski planoti pod nami in hribe naokoli.

Pogled na vasi Danjarske planote je kot iz letala

Ko zavijemo okoli hriba, na drugi strani pridemo na Danjarsko planino. Ko se po krajši strmini izvijemo iz gozda je pred nami dolg travnat hrbet. Hoja preko Kremanta (1658 m) proti cilju je še posebej v pozni pomladi, ko so travniki razcveteni, čudovita. Po krajšem spustu se mimo bunkerjev pričnemo vzpenjati na Altemaver.

Greben proti Soriški planini in ostanki Rupnikove linije

Ta je z 1678 metri najvišji vrh Ratitovca, pot pelje tik pod njim. Tam se nam že odpre prvi pogled na Krekovo kočo na Ratitovcu (1642 m) – do sem bomo hodili okoli tri ure. Če pa dan izkoristimo za uživaško posedanje na blazinicah trave, vohanje rož, nabiranje gob, oziroma, če so z nami otroci, pa je seveda potrebno računati še nekaj več.

Krekova koča iz Golega vrha

Spust Iz Altemavra mimo krav ni dolg, levo od koče se lahko vzpnemo nekaj metrov visoko in že smo na Golem vrhu (1667 m). Odlomek iz popotnega dnevnika: »Sonce se je prebilo čez oblake in prav prijetno je bilo posedeti zunaj. Punci sta se požigosali po rokah in nogah.

Planika

Ko smo se nazaj grede vzpenjali mimo krav, je Ajda eni dala košček kruha. Na travnatem hrbtu smo počili in malo pomalicali. Občudovali smo planike, ki so rastle v bližini.

Počitek

Pod nami je bila Sorica, na drugi strani se je videla Jelovica, Babji zob.« Povratek sledi isti poti, tako da ji je lažje slediti, saj nam je že poznana. Celo občutek imamo, da je pot krajša.

Soriška planina