(26.3.2011)

Vsako leto nas pomlad nekako preseneti. Pride mirno, tiho, počasi razlije toploto po dolinah in nato s svojim dihom obudi pobočja višje gori, vse do najvišjih kamnitih špic. Pobočja, še včeraj povsem bela, dobijo prve flike, struge potočkov se napolnijo. Drevje zeleni, na kopninah kimajo bele glavice pomladanskih zvončkov, bohkovih srajčk, v toplem vetru se giba spomladanski podlesek.

Čas za zložno drsenje po pobočjih se izteka, kmalu snega ne bo več. Jutranje pretegovanje je pripeljalo še prijatelje, skupaj bomo zastavili korak navzgor. Čeprav sem tu dihal komaj pred dnevi, je pobočje neprepoznavno. Roko si podajata pomlad in zima. Prva s svojo toplo sapo podnevi topi zadnja bela pobočja, snežno odejo zmehča, že tečejo prvi potočki.

Druga ponoči s svojo ledeno sapo dokazuje, da še ni prišel čas njenega odhoda. Zaledeni ledene kapljice in spremeni pobočja v drsalnico. Kaj sitno, ni kaj. Prve stopinje ne dajejo pravega veselja. Blato čofota, snežne odeje ni več. Toda že po nekaj metrih je bolje. Smuči drsijo po gladki površini, ujamemo ritem.

Le otrokoma občasno spodrsne. Ravno prav, da se temperatura dvigne, iz parnega kotla začne piskati in v zraku je tisto neprijetno iskrenje. Nič kar narediš, ni prav. Če ponudiš roko, si jo prepozno, če je ne…spet si ga polomil. Preskočimo cesto in nato flikamo navzgor.

Flikamo? Iščemo najboljše prehode. Včasih pa zgolj prehode, veseli, da sploh so. Kajti pomlad je res že krepko obliznila pobočja, posamezne krpe snega skupaj drži zgolj še kakšen trak ledu. Ta mladima povzroča težave. Smuči drsijo v povsem napačno smer. Pogled izpod obrvi pove vse.

Pod največjo strmino svoje srenače prestavim na Ajdine smuči. Pa spet nič ni prav. Naprej zavira, nazaj pa drsi, me obtožuje. Preslišim nerganje, hoja z njimi je bolj varna. In samo to šteje. Meni tudi brez njih ne drsi, le na trdem ledu je treba nekaj previdnosti. Izkušnje nekaj pomenijo. Nad kočo imam slabe volje zadosti. Pohitim naprej, ujamem Petra in Žana in se sprašujem, do kam bo sploh dovolj snega.

Smuči sem odložil na vrhu vlečnice, od tu naprej proti vrhu o snegu ni več ne duha, ne sluha. Pa saj je zgolj nekaj korakov. Opazil sem Ajdo, ki je navzgor sopihala brez smuči. Nekaj nižje se ji je snel pes, napenjalci so bili premočni, zato je vse skupaj odvrgla.

Ni mi preostalo drugega, kot da grem navzdol pobrati opremo, ki je obležala na snegu kot ravno dobro ujeta polenovka. Pa se nisem jezil. Le zakaj? Tudi, če te po dobrem kosilu še nekaj črviči v želodcu, nič ne rečeš na repete. Vsa slaba volja je izpuhtela, Ajda se je že smejala, pod varnostno vrvjo vlečnice zaplesala limbo in odskakljala do vrha. Celo mene, že vsega vajenega, včasih prav preseneti.

Vse naokoli je postalo bolj svetlo, veselo, skoraj prešerno razposajeno. Na vrhu se nismo predolgo obirali, nižje nas je čakal Žan. Ajda je po pobočju švignila kot raketa, komaj smo jo lovili. Bogsigavedi katera dobra misel ji je dala takšno veselje. Kot bi mignil, smo bili na parkirišču.

Potočki so tekli, odnašali še zadnje krpe snega in prinašali pomlad. Torej slovo pomeni konec? Kje pa, komaj začetek zanimivega dne. Kaj vse naju je še čakalo! Izlet do Plečnikovega spomenika in iskanje skritega. Pa plezanje nad Škofjo Loko, v strmih odlomih Kamnitnika. Bolj star, bolj nor, bi rekel vsak, ki bi me videl po toliko letih znova v vertikali.

Pa je šlo. Ena najlažjih smeri, Ovčka, je bila danes tista, ki nama je v zgornjem delu dala vetra. Ko so bili prsti že navrti, sva zvila vrv, pospravila vponke ter se odpravila na raziskovanje najbolj skrivnih kotičkov starodavnega mesta.

Kaj vse sva videla in doživela! In ko so naju domači že vabili domov, sva nad mostom čez Selško Soro ob opazovanju dogajanja pri snemanju nove reklame za Cockto sklenila, da bo danes še prezgodaj. Saj bo cesta jutri še vedno peljala v pravo smer, zakaj bi torej hitela…