ODHOD PROTI ŠTAJERSKI – 18.2.2011 – Pred nami so bile šolske počitnice. Ker smo se odločili, da jih aktivno izkoristimo, je bilo potrebnih kar nekaj priprav. Dekleti sta imeli popoldan še tabornike, potreben je bil po mojem razumevanju povsem predolg obisk trgovine in knjižnice. Seveda je bilo moje razumevanje povsem nasprotno z Majinim. Da se je spet malo zaiskrilo, je itak jasno. Postavil sem končni rok za odhod – ob deveti uri. Seveda smo babici pomahali in odpeljali proti Štajerski šele pol ure kasneje.
Peljali smo mimo Domžal in po avtocesti do Celja, tam zašibali proti Vojniku in naprej do Zreč. Parkirali smo pred termami (46.370940 15.387280), se po telefonu javili Benu, potem pa kmalu izginili v posteljo. Jaz sem sicer v roke vzel PSP, pa potem pri drugem Tom in Jerryju že konkretno kinkal.
PIBER, MARIAZELL – 19.2.2011 – Zjutraj smo bili ob osmih pokonci. Pripravljeni na odhod smo poklicali Bena, ki nas je prišel pozdravit. Takoj je pojasnil, da bodo krenili na pot malo kasneje, obiskali še trgovino v bližini Gradca in nas ujeli nekje po poti. Tudi prav, smo mu ob devetih pomahali in mimo Slovenskih Konjic peljali proti avtocesti.
Štiripasovnici smo sledili do Gradca, tam zavili v smer Celovca, pa kmalu preskočili na lokalne ceste, ki so nas peljale do kraja Piber. Da smo prav, so nam kazale številne obcestne table in napisi, da je to dežela lipicancev. V Pibru namreč stoji državna konjušnica.
Živi se je med vožnjo utrnilo vprašanje, čigavi so sedaj lipicanci. Sem ji zvito odgovoril, da teh lepih živali politične zdrahe nedvomno ne zanimajo in nas konec koncev tudi ne. Parkirali smo na velikem parkirišču ob vznožju vzpetine (47.078280 15.100984), na kateri stoji dvorec, nad njim so hlevi s konji.
Dekleti sta bili sprva nekoliko brez volje, potem pa sta najprej navdušeno skakali po trgovini in malo kasneje na igralih. Razpoloženje se je že boljšalo. Ob pol dvanajstih je prišel naš vodič. Sredi zimske sezone smo bili edini gostje. Z Majo sva se javila za prevajalca dekletoma in krenili smo na ogled.
Najprej smo zavili v hleve s konji, videli različne opreme, hrvaško, madžarsko in seveda domačo, iz Piberja. Izvedeli smo, kateri so rodovi lipicancev in kako se označujejo, opazovali plemenske žrebce, med njimi tudi enega iz Lipice. Videti je, da so žrebci španske jahalne šole letos preleni za randi s kobilami iz Piberja, zato morajo (znova) na pomoč priskočiti krepki podalpski lepotci.
V kovačiji pozimi konj ne podkujejo, smo pa videli številne vrste podkev in izvedeli, za kaj se posamezna uporablja. Pri konjih v izpustu in kobilah z žrebički nam je vodič dokaj obširno razložil, kako ravnajo s kobilami, ki so breje in tistimi, ki so že povrgle.
Seveda je bil za razumevanje vseh izrazov potreben hitri šnelkurs nemščine. Med tem, ko sva z Majo švicala ob prevajanju, je Ajda skušala z dobrikanjem privabiti najbližjega žrebička. Pa ni nič maral za njene namige. Opazil pa jih je drugi, ki je nenadoma prav firbčno prišel pogledat obiskovalce.
Dekleti sta bili seveda navdušeni. Božali sta ga, on pa se je smukal okoli njiju, ju včasih boksnil ali celo nežno ugriznil. Sedaj so bila še malo prej povsem kisla usta deklet razpotegnjena v širok nasmeh. Dobra volja ni popustila niti med ogledom kočij in sani, s katerim se je naš sprehod po kobilarni zaključil.
Čez trgovino smo seveda firbcali, pa z obljubo, da še pridemo, dano tako trgovki kot otrokom, ušli na igrala. Postanek je bil obvezen, čeprav sem malo tudi že priganjal. Smo imeli za danes še nekaj načrtov. Med spustom proti avtodomu je Živa zlezla še v hiško na drevesu, jaz pa sem šele sedaj opazil napis, da je parkirišče zasebno in da kampiranje odpade. Dobro, da vemo za drugič.
Odpeljali smo se do bližnje vasice Bärnbach, kjer smo parkirali nasproti cerkve (47.069891 15.126706). Ta nam je poglede privlačila že ob vožnji proti kobilarni. Nič čudnega, saj je izdelek dokaj ekstravagantnega arhitekta Hundertwasserja, česar na zunaj ne more skriti.
Okoli cerkve vrsta nekakšnih vrat predstavlja različne svetovne religije, to jasno kažejo tudi oznake na njihovih obokih. Vsekakor zanimivo, tako zaradi oblike, kot predvsem tudi same ideje. Pa saj je bil arhitekt znan po takšnih domislicah. Zato pa notranjost ni bila tako pisana, kot smo pričakovali.
Sem kar imel pred očmi župnika, ki arhitektu grozi z večnim ognjem, če bo tudi notranjost na svoj način »oskrunil«. Malo smo se igrali z navigacijo, ugotavljali, katera pot bo bližja in brez dodatnih cestnin. Še bolj pa razmišljali, kaj bi se nam časovno najbolj izšlo.
Še vedno poln računic, sem v mestecu Thörl samo debelo pogledal, ko je pred menoj začel policist mahati z liziko. Ups. S kolegico sta stopila do mene in skoraj v zadregi je vprašal, ali znam kaj nemško. Itak, da bi se kakšna beseda znala najti. Hvala bogu je bil njegov odgovor.
Na vprašanje, kaj sem naredil narobe, je pomignil, da sem malo prehitro vozil. Njegov dokaj bolj zajeten kolega je res stal v bližini z laserskim merilnikom pod pazduho. Prehitro? Halo! Kaj pa kolona za mano? Preveril je, če je z dokumenti vse v redu, se pustil poučiti, da sta dekleti seveda privezani, vendar le dvotočkovno, kolegica pa mi je namignila, da nisem ravno podiral rekordov.
Po tem, ko smo poklepetali še o naši nadaljnji poti, mi je vrnil dokumente. O kakšni kazni raje nisem spraševal. Morebiti pa pride naknadno po pošti. Bomo videli. Do Mariazella ob cesti ni bilo nobenega kifeljca več, le Jezersko sedlo smo morali prečkati in že smo parkirali na P3 (47.770383 15.318480).
Po četrti uri popoldan zastonj. Kot pravi Gorenjci smo seveda čisto brez načrta pripeljali ravno nekaj minut za tem, ko ni bilo več treba plačati nič. Med tem, ko je Maja cmarila kosilo, sva z Ajdo odšla do bazilike. Marijino svetišče, nekakšne Štajerske Brezje.
Leta 2007 jih je obiskal papež. Pa zanimanje verjetno ni bilo ravno preveliko, glede na to, da še štiri leta kasneje (raz)prodajajo pakete, namenjene romarjem, ki so pred leti prišli mahat Benediktu. Tokrat skontu nismo podlegli, vrečke so ostale v polnem številu. Še sprehod po trgu pred cerkvijo, iskanje poti skozi samostan nazaj proti parkirišču in okusna večerja.
Po njej si je Ajda privoščila počitek v alkovnu, jaz pa sem s kuharicama odšel pomolit, da bi bile tudi ostale večerje podobne. Da bi bolj držalo, smo kupili še svetinjico, potem pa mimo Marije v zlatu odšli proti izhodu iz cerkve. Na trgu smo zavili desno in se malo naokoli vračali proti parkirišču.
Poleg nas je bil že parkiran Beno. Nekje v mestu smo se zgrešili. Nič hudega. Počakali smo, da se je vrnil in mu izrekli dobrodošlico. Potem pa odpeljali proti Lunzu. Malo nas je skrbelo, ker je policist v Thörlu zavijal z očmi, da ceste sicer ne pozna, da pa ne more biti prida glede na oznako na zemljevidu. Pa ni imel prav. Cesta je bila odlična, vzpon na sedlo in potem spust z njega pa nič posebnega.
V Lunzu smo vijugali do jezera in iskali drsališče, o katerem sem našel informacijo na internetu. Pa je bilo jezero brez ledu in tudi v centru kraja ledene ploskve nismo našli. Pa nič. Peljali smo naprej proti kraju Hollenstein an der Ybbs, se strmo vzpeli nadenj in se znašli pred dilemo. Levo ali desno? Ugotovili smo, da desno ni ravno pravega parkirišča, zgolj nekaj mest za žičničarje.
Zato smo se vrnili do razpotja in poskusili levo. Prostora je bilo dovolj, parkirišče ob cesti je le nekoliko viselo (47.792657 14.794738). Pa nas ni pretirano motilo. Ko je pripeljal še Beno, je ravno tako zavil najprej desno, potem pa prišel do nas. Poskusili smo dobro domačo kapljico, nato pa šli na sprehod do smučišča.
Ugotovili smo, da je tekmovanje s pležuhi že mimo, zabava pa se je nadaljevala v lokalnem disku. Nas ni toliko pritegnila, da bi se ji pridružili. Še posebej, ko so nas vsi gledali, kot da smo padli z Marsa. Zato smo pobrali šila in kopita in se vrnili v avtodome. Vožnja čez dan nas je kar utrudila, zato je bila ura za odhod v posteljo več kot prava.
KÖNIGSBERG, GAMING – 20.2.2011 – Zjutraj sem bil zgodaj pokonci. Mogoče zato, ker so me ponoči budili veseljaki, ki so svoj uspešen pležuharski nastop bogato zalili.
Opazil sem, da deluje poleg dveh vlečnic, ki ob umetnem zasneževanju uspeta prebroditi tudi nekaj odjuge, še skrajno leva. Žičničar mi je vlil upanja, da bi znala do otoplitve omogočiti nekaj zavojev. Pa je bilo veselja kmalu konec. Komaj smo pri blagajni dobili dopoldanske karte, že je leva žičnica obstala.
Da tudi gornji dve ne delata, smo pa tako že vedeli. Ni nam preostalo drugega, kot da smučamo ob sidru. Progi, na vsaki strani žičnice ena, sta bili dokaj kratki, vendar solidno strmi. Tako sta omogočili nekaj lepih zavojev. Krožniček nižje pa je bil res namenjen zgolj začetnikom. Dekleti sprva nista bili ravno pri volji, malo sta ponergali, da je smučanje dolgočasno. Puberteta, kaj se more.
Pa sva jima z Majo z nekaj truda skušala vožnje narediti bolj zanimive. Tudi Beno z Jašo in Oskarjem je bil dodatna motivacija. Ob enih smo s smuko zaključili, vrnil sem karte, potem pa odšel gledat, kaj se kuha. Seveda so bile na meniju dobrote in seveda sta dekleti spet vihali nos. Izbirčne Mete.
Po kosilu smo se odpeljali proti Hollensteinu, kjer sem natočil gorivo, nato pa vožnjo nadaljevali do Göstlinga, kjer smo v termah Ybbstaler Solebad poiskali nekaj informacij. Z Benom sva pomahala prijazni receptorki in pomežiknila, da se naslednji dan vrnemo, potem pa navigirala proti kraju Gaming. Za Luzom se je cesta vzpela, pa znova spustila, mimo kartuzije smo iskali pravi odcep do bazena.
Presenečeno smo ugotovili, da gre v resnici za šolski bazen, pod katerim so tudi savne. Sledili smo tablici, ki je obetala parkirišče za obiskovalce bazena in našli miren prostor za šolo (47.924652 15.094044). Tako miren, da ima tudi nočne obiskovalce. Benu sem z nogo pokazal, kaj mislim. On je sicer kimal, a videl le na tleh narisano tanculo in polja za igro Človek ne jezi se.
Šele ko sem kondoma brcnil pod sneg se mu je izvil presenečen: »Ooooooo«. Na hitro sva raziskala pot do bazena in z Bademeistrom spregovorila par prijaznih besed. Čez nekaj minut smo se vrnili v polni zasedbi, dobili nekaj osnovnih napotkov, nato pa zasedli prosta mesta ob manjšem bazenu.
Na eni strani bi se dalo celo plavati, na drugi pa je bilo vode komaj do kolen. V njej so že špricali domači otroci, mi smo se jim le pridružili. Beno je takoj strokovno ugotovil, kakšne vrste je bazen in pokomentiral rešetke ob njem. Poklicna deformacija. V kleti so bile turška, finska in bio savna. Slednja je imela temperaturo okoli 60 stopinj in nekoliko višjo vlažnost.
Prostora za počitek je bilo dovolj, celo manjši bazen za ohladitev je bil ob tuših. Dopoldan nas je na smučišču nekoliko zeblo, zato je pregrevanje prav prijalo. Tastari smo toploto seveda iskali v kleti, otroci so si raje na bazenu izposojali rekvizite, žoge, vodne koše, zabave je bilo zadosti.
Če sta naši pubertetnici fanta iz sosednjega avtodoma prej gledali še malo od strani, so se sedaj že povsem ujeli. Zabava je bila na višku. Dokler ni bila Mila preveč zaspana in so Beno in njegovi pomahali in se odpravili spat. Mi nismo bili v vodi skoraj nič dlje. Da pa smo se uredili, nam je pri dekletih vzelo precej več časa.
Ko smo prišli do avtodoma, je bilo pri sosedih že vse tiho. Nismo hoteli motiti ali celo koga buditi, zato smo tiho skočili kar domov, na toplo. Utrujeni smo kmalu zaspali, noč je bila povsem mirna.
YBBSTALER SOLEBAD – 21.2.2011 – Zbudil sem se že pred sedmo in opazil, da se je malo parkirišče začelo počasi polniti. Čas začetka pouka je bil vedno bližje, učitelji so prihajali. Potrkal sem pri Benu in, še preden bi naju kdo grdo pogledal ali celo zaparkiral, sva mimo presenečenih otrok odpeljala do glavne ceste in zavila proti Lunzu. Vračala sva se do Göstlinga in pred bazeni parkirala (47.810330 14.934744).
Prijazna mladenka, ki je ravno prihajala v službo, nama je pomignila, da lahko avtodome pustiva tudi na tlakovcih, ki so omogočali parkiranje daljših vozil. Jaz sem ga parkiral ob cesti, Beno pa ob bazenih. Ker je bilo časa do odprtja še dovolj, sva odšla v vas do trgovine. Čeprav sva imela točno navodilo, kaj kupiti, sva brskala po policah, se seveda najdlje zadržala pri policah s pivskimi flašami in nato polnih rok prišla do blagajne. Ta prave babe, sva se smejala sama sebi.
Malo pred deset smo bili že v termah, presenečeni, saj so bile kljub ponedeljku nabito polne. Počitnice sosednje Štajerske so se krepko poznale. Vseeno nam je v zadnjem trenutku nekako uspelo zbrati dovolj ležalnikov na balkonu. Najprej sem bazene preizkusil kar sam, zavil pa sem tudi v savne. Zanje je bilo potrebno manjše doplačilo. Papirnata zapestnica je po eni strani omogočala, da se je bilo možno sprehajati v savne neomejeno, po drugi strani pa preprečevala, da bi jo bilo možno menjati.
Ajda se je udobno namestila na ležalniku in zatopila v napeto zgodbo, Živi pa je počasi postalo dolgčas. Zato sem obe navdušil za tobogan. Ni kaj posebnega, bolje kot nič pa že. Ko se nam je pridružil Beno, časa za zehanje ni bilo več. Dekleti sta dobili družbo, otroci so se zabavali v slanem bazenu, ki je bil tudi najtoplejši. Potapljali so se in preganjali čas z raznimi igricami. Beno je v vodnem toku našel zapestnico za vstop v svet savn. Očitno se je nekomu odlepila in z Mojco sta šla skupaj na toplo.
Dan je hitro mineval. Otroci so na ležalnikih kartali, Enka je bila zakon, pa tudi ugotavljanje oseb v igri detektiv jih je pritegnilo. Lakota je zahtevala malico, prebrali smo vsak kakšno revijo ali kar celo knjigo. Dan za uživanje in relaksacijo. Tastari smo se menjavali v savni. Dve finski, turška in bio savna, so nas kar navdušile. Malo manj pa gneča. Še posebej ob obredih vodenega savnanja.
Ko sem prvič zakorakal v solno savno, sem bil navdušen, ker je bila skoraj prazna. Čez minuto so se vrata odprla in kolona ostarelih nagcev je zasedla vsa kolikor toliko prosta mesta. Med tem, ko so bili že tako nagneteni, da se jim je švic skoraj prelival, so si za piko na i začeli praviti že tisočkrat prežvečene vice. Tiste o Janezku (Franceljnu v holcerski varianti) in trdem zunaj in mehkem znotraj – žvečilcu. Iz savne sem sit vsega skupaj pobegnil ravno, ko bi se program moral začeti. Hvala lepa, to ni zame.
Ker Mila ni hotela zaspati na bazenu, sta z Mojco odšli v avtodom. Beno in fanta pa so nam še lep čas delali družbo. Z njim in Oskarjem smo šli v savne, otroci pa so postali pravi kvartopirci. Beno in fanta so se ob petih poslovili, mi pa smo vztrajali do večera. Gneča v bazenih se je zmanjšala, v savnah pa se je bilo zgolj treba izogibati vodenih savnanj.
Čeprav tudi to ni vedno pomagalo, saj so bili programi izmenično v finskih savnah. Program je namreč trajal skoraj pol ure, nato je čistilka še pet do deset minut savno čistila. Ko je z metlo odšla, si lahko hitro skočil na pregrevanje, vendar se po navadi še niti ogrel nisi, so že pričeli prihajati kandidati za naslednji program. Bljak. Z Majo sva raje zavila v bio savno, prijetna, lahko bi kar zaspal.
Z dekletoma sem šel zaplavat v zunanji bazen, uganjali smo vragolije v toku. Za konec sem odplaval še nekaj dolžin v malo hladnejšem bazenu pod balkonom. Potem pa je bil res že čas za odhod, treba se je bilo še stuširati in posušiti lase. To je pri nas kar podvig, ki zahteva svoj čas. Ob prihodu v avtodom smo si tako le še skuhali juhico, potem pa že pripravili avtodom za odhod proti smučišču Annaberg. Peljali smo do Lunza, tam zavili proti Mariazellu, pa še pred njim mimo Erlaufseeja presekali do Mitterbacha.
Cesta je bila praktično prazna, na celi poti smo srečali morebiti tri avtomobile.Spet je šlo gor in dol do parkirišča pod Annabergom, kjer bi kmalu zgrešil pravi uvoz. Pa ga nisem. Parkiral sem poleg Bena, ki je bil tu že nekaj časa (47.875370 15.365068). Povabljen v goste, sem odšel k sosedovim na večerni klepet. Razpredali smo o kartici, načrtih, marsičem. Malo pred polnočjo je bil čas za spanje. Ležernega uživanja je bilo konec, naslednji dan nas je čakalo smučanje.
ANNABERG – 22.2.2011 – Vremenske napovedi, ki smo jih spremljali pred odhodom, so bile povsem zmedene. Tik pred odhodom pa so se dokaj poenotile, že v začetku tedna, vsaj s torkom, izboljšanje. Pa jade. Vreme je bilo oblačno, vrhovi v megli. Kaj se more. Z Benom sva bila ob devetih na blagajni, doplačala nekaj malega za dnevne karte, nato pa finiširala priprave za smuko.
Pri nas je bila danes zjutraj na vrsti za smuko Ajda, Maja in Živa sta se odločili, da se nam pridružita malo kasneje. Najprej sva šla na vlečnico Reidl 4, potem pa na štirisedežnico Hennesteck. Ta je bila ob spustu čisto razočaranje. Proga bi bila sicer zanimiva, toda topovi so delali že celo noč s polno močjo. Zato so bili sredi nje ogromni kupi, nisi vedel, kje se končuje poteptani del, kje pa vedno globlji napihani umetni sneg.
Da proge na najbolj ozkih delih niso bile zavarovane, nas pa sploh ni presenetilo. Vlečnica na zadnji strani, Almlift, je bila bolje pripravljena, pa tudi spodnja, krajša štirisedežnica je ponujala nekaj malega uživaške smuke. Bilo pa je mrzlo, tako da je ob enajstih sledila prva menjava. Obupno počasni trak nas je potegnil na vrh klanca pod katerim smo bili parkirani.
Ajda se je šla pogret, Živa pa na smuči. Skupaj z Majo smo odšli pod Annaberg. Tudi sidro Reidl 5 je imelo kupe, kaj takšnega že dolgo nisem videl. Ko smo se spuščali v Pfarrbodenstüberl, je Oskar pomotoma zavil nazaj na sidro. Maja, ki je smučala zadnja, ga je klicala, potem pa zavila za njim. Kmalu smo se našli, smučišče vendarle ni bilo tako veliko, da bi se bilo treba pretirano iskati.
Proge ob dvosedi Pfarrboden so bile bolje urejene, toda kaj, ko ti je na vrhu žičnice, tik ob vasici, sneg iz topa neslo naravnost v glavo. Se pa vsaj obirali nismo, spuščali smo se navzdol in uživali v lepih zavojih. Ob dvanajstih se nam je znova pridružila Ajda, eno uro smo smučali vsi skupaj. Mraz je nekoliko popustil, vreme pa se ni izboljšalo.
Ob enih je šla počivat Živa, z Ajdo pa smo največ smučali pod Annabergom. Progi, na vsaki strani ena, sta bili dokaj strmi, nič kaj dolgočasni. Še najbolj sta nam odgovarjali, le med vožnjo proti vrhu je bil vedno nekdo sam na dvosedi. Čas za meditacijo. Ob pol treh je sledila nova menjava, Živa je smučala do konca, z njo pa kmalu še Maja, saj sem jaz odšel na kosilo.
Po njem so iz sosednjega avtodoma sporočili, da je utrujenost za sprehod prevelika. Tudi Živa je potožila, da jo je smuka utrudila in bo tako ostala kar na toplem. Z Majo in Ajdo pa nismo obupali, korak smo zastavili proti Annabergu. Na robu parkirišča smo zavili na gozdno učno pot, sneg je prijetno škripal pod nogami.
Zložno smo se vzpenjali in se ob pojasnilnih tablah pustili poučiti o lokalnih živalih, rudarstvu, nevarnosti plazov. Pot se je iztekla na travnik, za njim pa smo tik pred vasjo zavili v kratko sotesko. Na vrhu griča. Prav nenavadno. Sledil je še spust do trga, dejansko na vrhu smučišča.
Pozdravili smo policista, ugotovili, da je cerkev zaprta in da so ob glavni ulici prijetne hiške, v gostišču na drugi strani ceste pa kar živahno. Ker se je med tem stemnilo, smo jo navzdol mahnili po glavni cesti. Prometa ni bilo veliko, zatorej je bila tudi hoja dokaj prijetna.
Na parkirišču smo izvedeli, da se je Beno izgubil. Čez čas je le našel pot domov, pojasnil, da je ob iskanju vode naletel na prijetno lokalno gostilnico, kjer so ga domačini vzeli za svojega. Ura je bila že dokaj pozna, zato smo pripravili vse za odhod, pognala sva svoji mašini in peljala proti Mitterbachu. Cesta je bila kljub temu, da je rahlo naletaval sneg, povsem v redu.
Parkirali smo nasproti žičnice in tudi po hitrem obhodu drugih parkirišč pri nižje ležečih bazenih, tam ostali (47.810402 15.289617). Otroci so se naselili v naš avtodom, tam gledali film in igrali računalniške igrice, tastari pa smo pri Benu klepetali. Večer je kar hitro mineval, ob enajstih je bil zadnji čas za spanje.
Otroci so morali prekiniti z zabavo, čakal nas je še en smučarski dan. Ob pol enih ponoči sem zaslišal, da je pripeljal še en avtodom in parkiral poleg nas. Peter je prišel, juhej.
GEMEINDEALPE – 23.2.2011 – Jutro je bilo oblačno, naletaval je sneg. Ponoči ga je naneslo nekaj centimetrov, celo cesta je bila bela. Pozdravili smo se s Petrom. Oba z Benom sta sumničavo gledala v nebo in sklenila, da bo popoldne bolj primerno za smuko. Jaz pa sem bil zagnan, doplačal sem razliko do dnevne karte in se odpeljal s štirisedežnico navzgor.
Smučišče ima dejansko poleg kratkega krožnička za začetnike le dve žičnici. Štirisedežnico spodaj in počasno dvosedežnico do vrha Gemeindealpe. Slednjo so zagnali šele ko sem pripeljal do nje. In jo na vrhu tudi takoj ustavili. Hm, žičnica samo zame, odlično. Žičničarja sem na vrhu povprašal o prospektu prog. Ga je neuspešno iskal, potem pa le pokazal na tablo z letno silhueto hriba. Pa nič.
Dolga flanka je pač vabila, gremo po njej, pa bomo videli, kam pripelje. Prva strmina je bila uradno zaprta, vendar me je premamila. Na vrhnji strmini se je sneg celo malo plazil. Pa ni bilo hudega. Tudi nižje spodaj ga je bilo ravno prav za uživaško uvijanje. Vriskal sem in po postajici prijateljem sporočal, da se je najbolje spraviti na smuči.
Pridružila se mi je zgolj Živa, ki je skupaj z mano uživala v pršiču. Spustila sva se prav z vrha in presmučala celo dolgo flanko. Skoraj nedotaknjeno. Večkrat. Vse naokoli je pršelo, na bolj ravnih delih pod flanko, pa si lahko smuči zgolj slutil pod snežno odejo. Zvijali sta se sem in tja kot kači.
Ob enajstih sta se nama pridružili še Maja in Ajda. Še vedno smo lovili nezvožene dele, vendar jih je bilo ob vsaki vožnji manj. Manj užitka in več rodea. Na ravnih delih pa je zvoženi pršič neprijetno zaviral, na nekaterih delih je bilo treba obvoziti kamen ali dva. Na oblačnem nebu se je občasno skozi oblake posvetilo, vendar sonce ni zmagalo. Povrh so ves dan izpod neba plesale snežinke. Pa vseeno smuka ni bila neprijetna.
Zavili smo tudi na krožniček, zgolj toliko, da smo lahko rekli, da smo bili tudi na tej žičnici. Potem pa s sedežnico spet navzgor. Po navadi do vrha, občasno, za spremembo, zgolj do vrha štirisede. Spet je šla uvijat z nami Živa, nekaj časa smo vozili skupaj, potem pa sta se dekleti znova menjali. Živa je včasih zašibala tako, da sem jo komaj lovil.
Ob dveh je bilo treba narediti pavzo, Beno je pod smučiščem čakal z Edelweissom. Itak, da se je prilegel. Zadnjo vožnjo sva lovila z Ajdo, vozila po položni progi z vrha, potem pa verjetno kot zadnja sedla na štirisedežnico. Blagajničarko sva še ujela in vrnila karte, potem pa že pospravljala opremo v »trugo«.
Dekleti sta bili složni, da je smučarije zadosti. Ker je Maja morala naslednji dan v službo, smo se poslovili od Petra, počakali Bena, potem pa odpeljali proti Mariazellu. Pot smo nadaljevali proti Jezerskemu sedlu in naprej navzdol v smeri Kapfenberga. V kraju Thörl policistov tokrat ni bilo na spregled. Benson pa se je čudil, kje se vozimo, saj je on gor grede ubral čisto drugo pot.
Komaj smo dobro zapeljali na avtocesto, že smo se ločili. Beno je šibal proti Gradcu in naprej proti domu, mi pa smo ubrali smer proti Celovcu. Avtocesti smo sledili, dokler nas navigacija ni usmerila na lokalno cesto. Peljali smo čez dobrih 900 metrov visoko sedlo Obdacher Sattel, pa smo zanj izvedeli le po oznakah ob cesti in izogibališčih za natikanje verig na vsaki strani.
Ker smo bili že tako ali tako visoko, praktično ni bilo nobenega vzpona ali spusta. Pripeljali smo na avtocesto, ki do koroške prestolnice pelje iz smeri Gradca in ji sledili do odcepa za Velikovec. Od tam smo peljali proti Železni Kapli in na naše drugo današnje Jezersko sedlo.
Lučka za gorivo mi je seveda začela svetiti ravno, ko smo dobro odpeljali iz Velikovca, bencinska črpalka v Železni Kapli je bila že zaprta. Da je na Jezerskem tudi, smo pa itak vedeli. Toda brez težav smo se še spustili do Planšarskega jezera in tam natočili gorivo iz kantice. Do doma ga je bilo sedaj dovolj.
Malo so se kresale iskrice, saj sem si jaz predstavljal romantično noč ob jezeru, pod zvezdami, Maja pa je videla zgolj domačo posteljo in službo naslednje jutro. Seveda mi ni preostalo drugega, kot da popustim. Pot proti domu nam je bila več kot znana, vijugali smo po dolini Kokre in pozno zvečer parkirali na domačem dvorišču.