Arhiv kategorij: Potepanja

Nacionalni parki Hrvaške

(27.10. do 1.11.2006)

STARIGRAD – 27.10.2006 – Popoldan smo se odpeljali proti Dalmaciji. Prav zgodnji nismo bili. Punci sta, utrujeni od šole in navdušeni nad počitnicami kmalu zaspali. Midva z Majo pa sva peljala mimo Reke in po jadranski magistrali do Starigrada nad Zadrom. Tam smo zapeljali na parkirišče pred kampom in mirno prespali.

PAKLENICA – 28.10.2006 – Zjutraj sva se z Ajdo sprehodila do morja. V vodo sva pomočila le prst in prav topla je bila. Jaz sem po informacije odšel do informacijskega središča nacionalnega parka.

Aniča kuk

Aniča kuk

Po zajtrku smo se odpeljali do vhoda v park. Spoznaval sem kraje, kjer sem pred davnimi leti taboril in plezal. Kupili smo vstopnico in se zapeljali do parkirišča malo pod vrhom. Pot nas je vodila mimo kratkih smeri ob poti, kjer smo opazovali plezalce. Aniča kuk ima že precej višje stene, plezalci so bili kot mravljice. Ob nas je tekel potok Velika Paklenica, tabla pa nam je razkrila potek smeri v steni.

Skalni val

Skalni val

Ko smo prišli do odcepa za Manito peč smo zavili proti jami. Pot se je v ključih vzpenjala, sonce pa je kar pripekalo. Bilo nam je vroče, Živa ni bila nič pri volji. Večino poti se je kregala in nas spravljala ob živce. Končno smo prišli do jame, dobili vrsto informacij in se nato z vodičko spustili v globino. Jama ni bila pretirano dolga, zato pa je imela kar nekaj kraškega okrasja.

Številni kapniki in čelada

Številni kapniki in čelada

Videli smo kapnik v obliki čelade, čarovnico, zaveso. Obrnili smo na ploščadi ob malih jezercih in se vrnili na površje. Tega je bila še posebej vesela Gaja, ki je sicer pridno hodila po jami in se teme ni bala. Spustili smo se nazaj na široko pot in korak zastavili proti planinskemu domu. Ob poti so stale table učne poti, ki nas je seznanjala z značilnostmi in posebnostmi Paklenice.

Pot proti planinskemu domu

Pot proti planinskemu domu

Pogledali smo v mlin pod potjo. Ob Lugarnici – gozdarski koči pa se nismo ustavljali. Pot po gozdu, odetem v jesenske barve je bila prijetna in pisana. Pri domu nas je pričakala hrupna družba hrvaške mladine. Zato smo se umaknili k reki in tam pomalicali. Jaz sem stekel še malo naokoli. Kar sem našel me je tako navdušilo, da sem se vrnil po punce. Skupaj smo odšli čez vas Ramiči do vasice Sklopina.

Vas Sklopina

Vas Sklopina

Hiše so potisnjene povsem pod previsno steno, tako da jim ta predstavlja zadnjo steno. Domačin nam je povedal vrsto posebnosti o naselju. Nekaj čez osemdeset let starega domačina, zadnjega, ki je bil v vasi rojen, sem srečal ob iskanju poti. Hkrati pa je bil tudi zadnji, ki je med obstreljevanji v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, tam še prebival.

Jesensko listje

Jesensko listje

Vračali smo se po isti poti, sedaj na njej ni bilo več toliko sprehajalcev. Ko smo se približevali Aniča kuku, smo v steni opazovali še zadnje plezalce, ki so se že spuščali v dolino. Več jih je bilo na ploščadi pod Čuki. Počasi so zaključevali s plezanjem, nekateri so le še sedeli in klepetali, drugi igrali nogomet. Odpeljali smo se do vhoda v park. Za sprehod do trdnjave Paklarić smo bili že pozni.

Dneva je konec, čas je za povratek

Dneva je konec, čas je za povratek

Potem, ko smo se slišali z Matjažem, smo pot nadaljevali do Sukošana pod Zadrom. Najprej smo napačno zavili v center kraja, potem pa v nekakšnem parku ob morju našli prijatelja. Malo smo še poklepetali, potem pa trudni zaspali.

ZADAR, PRIHOD NA MURTER – 29.10.2006 – Še pred zajtrkom se je Gaja naletala okoli avtodomov, celo zaplavala je.

Gaja in palčka

Gaja in palčka

Skupaj z Matjažem smo se odpeljali do Zadra in prav v centru, ob cerkvi in samostanu sv. Marije parkirali. Sprehodili smo se mimo cerkve sv. Donata in katedrale vse do vrat v obzidju. Na tržnici smo kupili mandarine in se vzpeli na obzidje.

Narodni trg in Mestna straža

Narodni trg in Mestna straža

Na njem je sedaj parkirišče. Na Narodnem trgu smo pokukali v stavbo z informacijami, potem pa med ozkimi hišami odšli na obalo. Topel in sončen dan je bil, zato je bil sprehod ob obali prav prijeten. Morske orgle sicer niso igrale na ves glas, morje je bilo premirno. Vseeno pa se jih je slišalo. Posedeli smo na obali in opazovali ladje v pristanišču.

Morske orgle

Morske orgle

Mimo cerkve in samostana sv. Franeta smo se vrnili do avtodoma. Izvili smo se iz mesta in se odpeljali mimo Sukošanov proti Šibeniku. Zavili smo na Murter. Čez most smo prišli v Tijesno. Malo smo zašli, potem pa pot nadaljevali čez hrib. Ob spustu smo zavili levo, kjer so table kazale v potapljaški center. V zalivu smo že videli parkirane avtodome. Z Matjažem sva parkirala poleg Ivana in Gregorja.

Večerna peka kostanja

Večerna peka kostanja

MURTER – 30.10.2006 – Že ponoči nas je malo budil veter, čez dan pa ni čisto nič ponehal. Burja je prinesla tudi hlad, tako da sem se za plavanje ogrel le jaz. Voda je bila hladnejša, ko pa si zaplaval, pa le ni bilo tako slabo. Punci sta se igrali z Gregorjevim sinom Jakom, še posebej zabavna se jim je zdela viseča mreža.

Viseča mreža je pripravna gugalnica

Viseča mreža je pripravna gugalnica

Po kosilu sem popoldan z Gajo naredil izlet. Med kamnitimi zidovi me je pritegnila okrogla oblika. Povzpel sem se do nje, potem pa po povratku za vzpon pritegnil še večino ostalih. Skupaj smo se mimo odsluženega Yuga ponovno vzpeli do okrogle pastirske hiške, tako značilne za hrvaško primorje. Vzpon ni bil pretirano naporen, steza je bila jasna, zadnji del pa smo šli po kamnitem zidu.

Pastirska hiška

Pastirska hiška

Punci in Jaka so zlezli tudi notri, seveda jim je sledila Gaja. Ko smo se vrnili nazaj do odsluženega avtomobila, smo zavili še v sosednji zaliv. Obujal sem spomine, ko smo pred davnimi leti v tem kampu šotorili in se v tem zalivu kopali. Tudi tokrat sem šel zaplavat. Pridružiti sta se mi hoteli le punci, pa še ti sta zaradi ježkov v vodi obrnili.

Zaliv spominov

Zaliv spominov

Do našega zaliva smo se vračali okoli rta. Na skrajnem delu smo počakali na sončni zahod, potem pa mimo prijateljev, ki so se parkirali na vetrovnem rtu prišli spet do avtodoma. Danes zvečer nihče ni imel volje, da bi sedel v mrzlem vetru. Zato smo se kar hitro poskrili v avtodomove in zaspali.

Sončni zahod

Sončni zahod

MURTER, SLAPOVI KRKE – 31.10.2006 – Veter je ponoči ponehal. Zato je bilo zjutraj toplo. Po zajtrku smo se počasi pričeli pripravljati na odhod. Seveda pa nas je morje še zadnjič premamilo. Najprej mi je Gregor pokazal hobotnico, našel pa sem tudi še nekaj školjk.

Katera bo najbolj pogumna?

Katera bo najbolj pogumna?

Potem pa so šle zaplavat tudi Maja in punce, Gaja se jim je seveda pridružila. Poslovili smo se od prijateljev in se odpeljali proti Šibeniku. Pri mestecu Tijesno nas je počakal Matjaž in skupaj smo pot nadaljevali do Skradina. Tam smo parkirali in počakali na ladjico, ki nas je odpeljala do slapov Krke.

Brrrrr...

Brrrrr...

Pot nas je vodila mimo prvega, najbolj mogočnega slapu, čez mostiček in nato navzgor ob vodi. Opazovali smo razpenjeno vodo, ki se je poganjala čez skalne stopnje in mezela iz vseh strani. Na razglediščih smo bili povsem nad slapovi. Pogledali smo si mlin, kjer se je mlelo koruzno zrnje in nekakšno pralnico. Skoraj polavtomatsko.

Skradin

Skradin

Potem pa smo po lesenih brveh spet prečili Krko. Le da je bila tukaj široka in je čez vrsto majhnih slapišč padala v nedostopne tolmune. Tudi na tej strani smo se spustili do razgledišč, pogledali table, ki so nas poučile o rastlinstvu in živalstvu narodnega parka. Potem pa tekli, upajoč, da bomo še ujeli zadnjo ladjico.

Slapovi Krke

Slapovi Krke

Matjaž in Marjana, ki sta odšla naprej, sta jo ujela, mi pa smo ji le pomahali. Vrnili smo se pod veliki slap in privlekli iz nahrbtnika dobrote. Jaz pa sem se spravil in šel zaplavat. Opogumil sem tudi Ajdo, ki se mi je pridružila za nekaj zamahov. Kar dobro uro smo potrebovali, da smo po cesti ponovno prišli v Skradin. Pa nam ni bilo žal.

Z Ajdo sva zaplavala pri spodnjem slapu

Z Ajdo sva zaplavala pri spodnjem slapu

Pot mimo s trstom objete Krke, ob opazovanju sončnega zahoda in uživanju v tišini narave je bilo prav prijetno. Do avtodoma smo prišli ravno, ko se je pričelo nočiti. Odpeljali smo se nazaj proti Šibeniku in po obalni cesti do Zadra. Tam smo zapeljali na avtocesto in visoko, blizu Otočca, prespali.

Sonce zahaja nad Krko

Sonce zahaja nad Krko

PLITVICE – 1.11.2006 – Jutro je bilo mrzlo, sončni vzhod pa je oblake obarval rdeče. Odpeljali smo se do prvega izvoza na avtocesti, potem pa zavili proti Plitvicam. Naredili smo malo ovinka, zato pa videli kraje, kjer so se še poznali ostanki vojne. Stene hiš so bile naluknjane, na nekaterih travnikih so bila opozorila, da so tam še mine.

Plitvička jezera

Plitvička jezera

Ko smo se pripeljali v Plitvice, nas je tam presenetil Gabr, ki pa je ravno odhajal. Tako smo se le pozdravili, potem pa odšli proti vhodu v narodni park. Spustili smo se do vode, ki je precej nižje. Lesene brvi so nas pripeljale pod Veliki slap, najvišji slap na Hrvaškem.

Veliki slap

Veliki slap

Njegova višina je nekaj čez sedemdeset metrov. Pod preluknjano skalno steno so drugi počakali, midva z Ajdo pa sva se mimo številnih naravnih oken in pravih votlin povzpela skoraj do ceste. Ker sva ugotovila, da bo pravo nadaljevanje nižje, sva se vrnila do ostalih. Ob jezeru Milanovac nam je nasproti prišla skupina razigranih japončkov. Številni slapovi in slapiči so padali čez skalne stopnje.

Pot pelje skozi naluknjano steno

Pot pelje skozi naluknjano steno

Pri jezeru Kozjak smo počakali na ladjico, potem pa odpluli na drugo stran jezera. Vmes se je razvil zanimiv razgovor s slovensko vodičko ameriške skupine turistov. Nad jezerom so nas čakali zanimivi slapovi. Morebiti niso bili tako visoki kot najvišji, pa vendar je bil vsak nekaj posebnega. Nekateri so padali preko zavese iz mahov, drugi so brizgali iz stene. Vzpeli smo se kar visoko in nekaj deset metrov nad jezerom Gradinsko pot nadaljevali proti zadnjemu postajališču avtobuska.

Curek

Curek

Nad jezerom Galovac se je pot ločila. Ostali so se odločili, da gredo kar na postajališče, midva z Ajdo pa sva hotela videti še zadnji jezeri. Zato sva pot nadaljevala mimo jezera Okrugljak veliko do Ciginovca. Tu je voda izginjala v luknji na tleh, narejen je bil pravi kanjon. Nad jezerom pa je bruhnila iz stene in padla v loku v jezero pod nama.

Slap teče preko mahu v jezero

Slap teče preko mahu v jezero

Le še nekaj korakov naju je ločilo in že sva stala na obali Proščanskega jezera, največjega od Plitvičkih jezer. Hotela sva že obrniti in se vrniti tja, kjer so šli ostali. Pa sva šla na srečo še malo naprej in pred sabo zagledala postajališče avtobusa. Ostali so prišli po drugi strani, nekaj minut za nama. Kako sva se jim nasmejala.

Proščansko jezero

Proščansko jezero

Do jezera sta šli še Maja in Živa, potem pa je že pripeljal avtobus in nas po zaviti cesti odpeljal proti izhodišču. Pod seboj smo opazovali pot, ki smo jo prehodili in jezera, ki smo jih občudovali. Zadnji konec smo morali iti peš, kar pa nam ni bilo pretežko, odprl se nam je še zadnji pogled na jezera in Veliki slap.

Jezero Milanovac

Jezero Milanovac

Ravno ko smo prečili čez cesto je po njej pripeljal znanec Cvet. Dohiteli smo ga in nekaj časa vozili za njim ter Rajkom. Ko sta ravno pred policijsko kontrolo zapeljala na parkirišče gostišča, smo mi z Matjažem pot nadaljevali do Karlovca in Metlike.

Spodnja jezerca

Spodnja jezerca

Vreme se je poslabšalo, vedno bolj je deževalo. Iz Metlike smo se peljali do Novega mesta in v Ljubljani pomežiknili Matjažu in Marjani, potem pa šibali naprej proti domu.

Dalmacija

(23.8. do 31.8.2006)

ODHOD V DALMACIJO – 23.8.2006 – Zjutraj smo preverili še, če nismo kaj pozabili, nato pa odpeljali proti Dolenjski. V Novem mestu smo kupili žar, potem pa preko Dolenjskih toplic, Črnomlja in Vinice prispeli na Hrvaško. Po avtocesti smo se peljali na jug, proti Dalmaciji.

Kot Dide v Drveniku

V Drveniku

Vožnja je potekala po kraškem svetu, seveda pa je pokrajina tako hitro brzela mimo nas, da kaj prav posebnega nismo videli. Nekajkrat smo se ustavili, da smo si pretegnili noge in si na enem od počivališč skuhali kosilo. Pri Splitu je bilo avtoceste konec. Sledili smo oznakam za Dubrovnik in se peljali visoko po celini. V kraju s smešnim imenom Velika Cista smo natočili gorivo, le malo naprej nas je ob poti presenetil sejem. Na cesti je bilo veliko ljudi, ob njej pa polno krošnjarjev.

Prvi večer na morju

Prvi večer na morju

Komaj smo se prebili čez gnečo. Cesta se je sedaj končno pričela spuščati in priključili smo se obalni magistrali. Peljali smo se mimo Makarske in v Drveniku zavili v pristanišče. Malo smo uvijali in končno le ujeli cesto, ki pelje v Gornjo valo. Parkirali smo na parkirišču »Dide«. Avtodom je stal takoj ob prodnati plaži. Seveda smo pregreti od vožnje takoj skočili v vodo, še Gaja nam je sledila. Po večerji smo trudni popadali v posteljo.

NAD DRVENIKOM – 24.8.2006 – Dopoldan smo se kopali na prodnati plaži pod avtodomom.

Drvenik

Drvenik

Dan je bil sončen. Plaža je bila zjutraj še prazna, potem pa se je vedno bolj polnila. Na koncu si komaj še našel mesto za brisačo. Jaz sem šel z masko pogledat morsko dno. Ker pa ni bilo nič zanimivega, sem masko in plavuti pospravil. Zato pa sta za podvodni svet dobili veliko večje veselje punci. Gledali sta ribe pod vodo, najraje bi kakšno tudi ujeli.

Oljka

Oljka

Ajda si kar ni dala dopovedati, da morskega akvarija nimamo in bi ribic tako ne bi imeli kam dati. Popoldan je vreme še dobro kazalo, zato smo se odpravili na planinarjenje. Pregledali smo informativno tablo v kraju, nato pa zastavili korak. Sledili smo markacijam po asfaltni cesti. Kar strmo smo se vzpenjali mimo nasadov oljk in kapelice. Ob cesti smo trgali fige, bilo jih je v izobilju.

Ko mladost sreča starost

Ko mladost sreča starost

V vasi Kosirište smo sledili markacijam za vas Selo. Vendar pa nas je še bolj zanimala vasica, ujeta v kamnito pobočje in kamniti stolp nad njo. Najprej smo si pogledali zanimiv kamen ob poti, verjetno spomenik, brez napisa, pa z vklesanimi figurami. Spustili smo se malo nazaj, potem pa povzpeli v vasico Gradina. Nekoč zapuščena, vedno bolj oživlja.

Gradina

Gradina

Nekatere hiške so tako že predelane v vikende, druge so še v ruševinah. Ujeli smo stezico, ki nas je na drugi strani popeljala do vrha hriba. Razgled je bil čudovit. Na ruševinah stolpa je bil spomenik boju Drveniških žensk proti Turkom. Malo smo morali nazaj, da smo spet našli markacije, ki so nas vodile v vas Selo, se pomudili pri cerkvici sv. Jurija in se nato po precej zaviti cesti spustili v Dolnjo valo.

Večer

Večer

Kar dobre tri ure nam je vzelo, da smo se po že znani cesti ob morju ponovno vrnili do avtodoma in še zadnjič ta dan zaplavali.

KOPANJE V DRVENIKU, CERKVICA – 25.8.2006 – Dan ni bil tako lep kot prejšnji. Zato smo imeli tudi več plaže zase. Malo slabše vreme nam ni vzelo veselja do plavanja. Ajda je še vedno navdušeno lovila svojo ribico. Vzela je vrečko in skušala kaj ujeti, vendar je razočarano ugotovila, da ima luknjo.

Kje je ribica?

Kje je ribica?

Tudi Živa ji je seveda sledila. Tako sta obe kukali z maskami pod vodo in ugotavljali, kaj je pod vodno površino in na morskem dnu. Popoldan smo se odpravili do cerkvice nad krajem. Pot do tja je šla po magistrali, zato je bila potrebna previdnost. Punci sta pri cerkvici ubrali pravi tekaški maraton naokoli.

Oblak in mavrici

Oblak in mavrici

Seveda je bilo važno katera je hitrejša. Ko sta se utrudili, smo še malo posedeli pred cerkvico. Bilo je prav prijetno. Po povratku v avtodom, pa smo že delali načrte za naslednje dni.

RUDINE – 26.8.2006 – Dopoldan smo še ostali v Drveniku. Plavali smo in uživali v vodi.

Užitek

Plaža

Vreme se je vedno bolj kisalo. Ko je zgodaj popoldan pričelo deževati, smo takoj po kosilu pobrali šila in kopita in se odpeljali proti Dubrovniku. Prvi del poti nas je kar precej pral dež, potem pa se je vreme počasi uneslo. Peljali smo se ob obali, tudi čez delček Bosne in Hercegovine. Opazovali smo morje pod nami, obalo in otoke. V Orašcu smo zavili v kamp Rudine in našli lepo mesto.

Plaža pod kampom v Rudinah

Plaža pod kampom v Rudinah

Takoj smo pohiteli po številnih stopnicah do plaže. Ta je bila delno prodnata, čeprav ne tako lepa kot tista v Drveniku. Ob straneh je bila ujeta med skale. Malo sem po tleh pogledal z masko, punci pa sta ob obali uživali v visokih valovih. V kampu je do nas prišla deklica iz Poljske. S puncama se je hitro spoprijateljila, igrale so se, tudi na plaži so bile skupaj. Jezik sploh ni bil problem, punce so se enostavno razumele.

DUBROVNIK – 27.8.2006 – Po zajtrku smo se poslovili od babice in Gaje, se odpravili na avtobusno postajo in odpeljali proti Dubrovniku.

Dubrovniško obzidje

Dubrovniško obzidje

Iz glavne postaje smo jo proti staremu delu mesta mahnili kar peš. Prvi del poti smo ob pristanišču Gruž opazovali ladje, od velikanskih jaht do skoraj prave gusarske jadrnice. Dan je bil lep in vroč. Zato se nam je pot še posebej vlekla, potreben je bil seveda postanek za sladoled. Pred mestnimi vrati sta nas pozdravila dva srednjeveška vojaka.

Stradun

Stradun

Obzidje nas je že na zunaj navdušilo, dajalo je vtis moči in neosvojljivosti. Ker je mami domnevala, da bo kamenje vedno bolj segreto, smo kar takoj odšli nanj. Skoraj za dva kilometra ga je. Na njem so tudi stolpi in cele trdnjave. Iz obzidja se nam je odpiral pogled na mesto pod nami, okolico in morje. Kmalu smo zagledali tudi otoček Lokrum, malo kasneje se nam je odprl pogled na pristanišče.

Na obzidju

Na obzidju

Šli smo mimo dominikanskega samostana ter se na koncu vzpeli na trdnjavo Minčeta. Od tu je bil pogled na mesto še posebej lep. Komaj smo se dobro spustili nazaj na obzidje, že so nas kamnite stopnice spet popeljale do kamnitega dubrovniškega tlaka na glavni ulici Stradun. Pri vodnjaku smo se spočili in malo osvežili, senca nam je prav prišla.

Cerkvica pri pristanišču

Cerkvica pri pristanišču

Pokukali smo v frančiškansko cerkev, se sprehodili mimo palače Sponza do dominikanskega samostana in tam pokukali na dvorišče in hodnik okoli njega. Zavili smo v pristanišče, vendar nas je od odhoda na Lokrum odvrnilo temno nebo. Vse je kazalo na nevihto. Vrnili smo se do cerkve sv. Vlaha in mimo knežje palače odšli do stolnice. Ogledali smo si jo ter se vzpeli do cerkve sv. Ignacija.

Pogled čez mestne strehe proti Lokrumu

Pogled čez mestne strehe proti Lokrumu

Ker se je vreme izboljšalo, smo se vrnili v pristanišče in z ladjico odpluli na Lokrum. Plovba je bila mirna, pogled na Dubrovnik z morske strani pa prav poseben. Na otoku smo se najprej sprehodili skozi botanični vrt, se vzpeli na Fort Royal od koder je bil lep pogled na otok in Dubrovnik. Ob obali smo se ustavili pri jezercu z imenom Mrtvo morje.

Počitek

Počitek v senci

Z Ajdo sva v njem zaplavala do votline in se obešala na vrvi, ki je visela z drevesa. Živa ni šla prav daleč v vodo. Ker voda v tej mlakuži ni ravno dišala, smo kmalu odšli do morja in zaplavali ob pečinah. Mimo samostana smo se vrnili do ladjice in se spet odpeljali na kopno. V Dubrovniku smo se sprehodili po Stradunu in gledali, kako so ljudje vedno bolj večerno oblečeni.

Palača Sponza

Palača Sponza

V stolnici smo si ogledali zakladnico. Prijetna mladenka, ki je prodajala karte, nam je nadrobno razložila komu spada katera izmed relikvij, kdo je naslikal kakšno sliko (med njimi je celo Rafaelova), tudi o cerkvi in slikah v njej smo veliko slišali. Izvedeli smo, zakaj slikar Tiziano gleda edini navzdol in ne Marije nad njim.

Na kamniti obali Lokruma

Na kamniti obali Lokruma

Prav presenečeni smo bili nad njeno prijaznostjo in navdušeni nad vsem zanimivim, kar smo tako izvedeli. Drugače sigurno ne bi vedeli, kje je zobovje sv. Štefana, roka švedske kraljice ali noga in glava sv. Vlaha. Celo del križa na katerem je umrl Kristus je bil tam, ter zemlja iz svetega groba. Odšli smo čez mestna vrata do avtobusnega postajališča in se z lokalnim avtobusom odpeljali na glavno avtobusno postajo.

Pred samostanom ob Stradunu lovimo ravnotežje

Pred samostanom ob Stradunu lovimo ravnotežje

Ker avtobusa za Split ni bilo, smo odšli na sladoled, potem pa počakali na prvi avtobus, ki je peljal do Orašca. Kar pozno zvečer smo se vrnili, babica in Gaja sta nas že težko čakali.

RUDINE IN VRNITEV V DRVENIK – 28.8.2006 – Poljska deklica, ki je punci prejšnji dan težko čakala, se je zjutraj prišla poslovit, saj je odhajala domov.

Zgradili smo hiško

Zgradili smo hiško

Pogovorili smo se z avtodomarjem iz Maribora in odšli na plažo. Dopoldan smo izrabili za kopanje, punci sta navdušeno skakali v vodo iz skal ob obali. Popoldne, po kosilu, smo se odpeljali nazaj do Metkoviča, kjer smo zavili proti Bosni. Mislili smo obiskati južni del te dežele. Vendar so nas na meji zavrnili, saj sta punci imeli le osebni izkaznici, potrebovali pa bi potni list.

Skok

Skok

Vrnili smo se do Metkoviča in pot nadaljevali do Drvenika, kjer smo spet parkirali pri Didi. Bilo je že kar pozno zvečer. Z mamico sva odšla še na sprehod, potem pa smo trudni zaspali.

DRVENIK – 29.8.2006 – Še en dan smo preživeli v Drveniku. Zjutraj sva z babico odšla na sprehod z Gajo.

V zalivčku pod magistralko

V zalivčku pod magistralko

Spet sva se vzpela visoko nad Drvenik in raziskovala poti, najedla sva se tudi fig. Dan je bil kar lep, tako da smo se kopali in uživali v vodi. Večkrat smo plavali ob plovcih, ki so označevala kopališče daleč v smeri Dolnje Vale in nazaj. Zvečer smo odšli na sprehod do zalivčka pod magistralno cesto. Tam smo našli pisane črepinje, že vse obrušene od morske vode. Nekaj smo jih nabrali za spomin.

Pogled proti Pelješcu

Pogled proti Pelješcu

Na poti nazaj smo kupili še lubenico.

TROGIR, ŠIBENIK – 30.8.2006 – Zjutraj smo vzeli slovo od Drvenika in se odpeljali proti Splitu. Vreme je bilo slabo, pričelo je deževati. Mestoma je tako lilo, da je bila vožnja prav težavna. Pri Splitu smo zavili za Trogir in parkirali na makadamskem parkirišču.

Mestna ura v Trogirju

Mestna ura v Trogirju

Ob morju smo se sprehodili do starega dela mesta. Ozke, kamnite ulice so nas odložile pri katedrali. Pogledali smo vanjo, se sprehodili po trgu. Ulice so nas vodile naprej mimo samostana do pristanišča ter trdnjave s stolpom. S puncama sem se povzpel na obzidje in tudi na vrh stolpa. Mesto nam je ležalo pod nogami. Tudi mamica, babica in Gaja so bile pod nami.

Na stolpu trdnjave

Pogled na mesto iz trdnjave

Čez mesto smo se vrnili do tržnice in se sprehodili med zelenjavo in sadjem ter starimi branjevkami. V avtodomu smo si pripravili kosilo, potem pa vožnjo nadaljevali do Šibenika. Tam smo imeli kar težave, ko smo iskali parkirišče. Končno smo ga našli na obali, ob pristanišču. Odšli smo do Šibaniške katedrale sv. Jakova.

Šibenik

Šibenik

Navdušila nas je lepa zunanjost, mali obrazi na fasadi in njena belina na modrem ozadju neba. Pokukali smo v notranjost, potem pa naše potepanje po mestu nadaljevali ob obali. Do trdnjave sv. Mihovila smo prišli skozi zadnja vrata. Babica in Gaja sta nas počakali spodaj, mi pa smo se vzpeli na obzidje. Mesto je ležalo pod nami.

Mesto in katedrala pod trdnjavo sv. Mihaila

Mesto in katedrala pod trdnjavo sv. Mihovila

Nazaj grede bi Ajda in Živa najraje posvojili malega mucka. Ozke ulice med primorskimi hišami so nas spet odložile pri katedrali. Ob morju smo se vrnili na parkirišče. Izvili smo se iz mestnega objema in pot nadaljevali po magistrali proti Zadru in nato po avtocesti proti Sloveniji. Ker je bilo že pozno, smo na avtocesti, še na Hrvaškem, prespali.

Na obzidju trdnjave

Na obzidju trdnjave

POVRATEK DOMOV – 31.8.2006 – Dopoldan smo se odpeljali naprej, proti Bosiljevemu. V Vinici smo pokukali proti Kolpi, vendar se za kopanje nismo ogreli. Se nam je zdelo, da je prehladna. Mimo Črnomlja smo se nato peljali proti Žužemberku in naprej proti Ljubljani. Kar zgodaj smo prišli domov, kar je bilo tudi prav, saj je bilo še vse potrebno pripraviti za prvi dan šole. Živa je ta dan še posebej težko čakala, saj je bil to njen prvi šolski dan.

Z muckom

Z muckom

Danska

(23.6. do 9.7.2006)

ODHOD NA POT – 23.6.2006 – Čeprav sva z Majo imela dopust, nas je čas malce zabasal. Treba je bilo poskrbeti še za domači vrt, do konca strpati stvari v avtodom in se posloviti od domačih. Pol šestih popoldan je bila ura, ko smo za sabo pustili prve kilometre. Vožnja do karavanškega tunela in naprej po avtocesti mimo Beljaka in Salzburga nas ni pretirano utrudila.

Chiemsee

Chiemsee

Ko smo prestopili mejo z Nemčijo, pa smo se že počasi začeli ozirati za počivališčem, kjer bi prespali. Z izbiro smo imeli srečno roko. S parkirišča tik ob Chiemseeju se nam je odpiral pogled na jezero, Prien in oba otočka – Herren in Fraueninsel. Spomini so takoj zaplavali dva meseca nazaj. Takrat to ni bil le postanek na poti, temveč prvi cilj.

Na počivališču ob jezeru

Na počivališču ob jezeru

VOŽNJA PREKO NEMČIJE – 24.6.2006 – Dopoldan smo izkoristili za obisk trgovin z opremo za kampiranje v Kolbermooru in Karlsfeldu pri Münchnu. Našli smo marsikaj zanimivega, kar nam bo na naših avtodomarskih poteh prišlo prav. Popoldan smo se peljali mimo Nürnberga, Fulde in Hannovra. Ob poti so nas navdušile številne vetrnice.

Številne vetrnice ob poti

Številne vetrnice ob poti

Te so nas spremljale še po vsej severni Nemčiji, pa tudi na Danskem jih je bilo veliko. Malo pred Hamburgom smo na avtocestnem počivališču trudni popadali v posteljo.

RØMØ – 25.6.2006 – Dopoldan smo pot nadaljevali mimo Hamburga in po lokalni cesti št. 5 mimo Sylta proti Danski. Čez mejo smo zapeljali točno ob 12. uri.

Puncama med potjo ni bilo dolgčas

Puncama med potjo ni bilo dolgčas

Pri kraju Skærbæk smo zavili proti otočku Rømø. Cesta nanj pelje po nasipu, na obeh straneh je morje. Čudili smo se nekakšnim koliščem. Šele naslednji dan smo v vikinškem muzeju v Ribeju dobili možen odgovor na vprašanje, čemu so služila. Na otoku smo zavili proti kraju Havneby, a že po nekaj deset metrih parkirali ob lični hiški, v kateri je informacijski center.

Havsand

Havsand na otoku Rømø

Nabrali smo prospektov, da je avtodom kar malo počepnil, dobili pa tudi prve koristne informacije. Havsand je ogromna utrjena sipina na južnem delu otoka. Po njej se zanesenjaki preganjajo s surfi na koleščkih. Avto smo pustili na parkirišču in se po kosilu podali proti morju. Noge, vse naveličane vožnje, so se navdušeno odpravile na kakšen kilometer dolgo pot.

Gremo na plažo...

Gremo na plažo...

Naredili pa smo napako, ko smo se Ajdi pustili prepričati, da gremo bosi. Čim bližje morju smo bili, vse več je bilo med mivko školjk. Rezale in špikale so v podplate. Ko smo končno prišli do morja, smo hoteli kar z zaletom skočiti v vodo in zaplavati. Kakšno razočaranje! Morja je bilo še daleč od obale le do kolen. Punci sta uživali in se podili po vodi.

Prostora za igro je dovolj

Prostora za igro je dovolj

Midva z Majo pa sva obsedela med školjkami ter opazovala trajekte, ki so pluli na Sylt. V plastenko iz katere smo si še malo nazaj potešili žejo, smo nalovili mivko, med njo je bilo tudi veliko školjk. Pač tako, za spomin. Ko smo se vračali proti avtomobilu se je že okrepil veter in surfarji ter kajtarji so se podili po mivki kot rakete.

Školjke

Školjke

Ob vožnji nazaj proti Kirkebyju smo se ustavili ob zanimivi cerkvici. Žal je bila zaprta. Ne le njena arhitektura, tudi pokopališče je bilo zelo drugačno od tistih, ki jih poznamo. Dneva še ni bilo konec, zato smo zavili še v Lakolk, parkirali na plaži in pripravili večerjo. Blizu nas sta se dva Italijana trudila prižgati ogenj za žar. Pa jima ni najbolje uspevalo.

Cerkvica ob poti

Cerkvica ob poti

Mir je zmotil le lokalni frajer, ki je na mivki preizkušal svoj avtomobil in ostro zavijal na vse strani. Ob tem je dvigal zavese mivke. Ko je odšel, sta punci izkoristili veter in spuščali zmaja. V vodo nismo šli, saj je bila ravno tako nizka kot na Havsandu.  Sta pa punci našli dovolj zabave na sipinah ob avtodomu. Večerilo se je že, ko smo se zapeljali do Ribeja.

Spuščanje zmaja pri Lakolku

Spuščanje zmaja pri Lakolku

V mestu sta sicer kamp in tudi počivališče za avtodome, vendar smo mi našli že pred mestom parkirišče in tam trudni zaspali. Nihče nas ni preganjal. Sanjalo pa se nam ni, kaj pomeni prečrtan losseplads na tabli.

RIBE, FJORDI – 26.6.2006 – Po zajtrku smo se odpeljali v Ribe in pred vikinškim muzejem parkirali. Tako kot večina muzejev se je tudi ta odprl šele ob desetih. Torej smo imeli več kot dovolj časa za sprehod po najstarejšem danskem mestu.

Katedrala

Katedrala

Čez potok in mimo cerkve sv. Katarine nas je ulica pripeljala do katedrale. Tudi ta se odpre ob desetih, zato smo šli prej pofirbcat še v informacijski center. Katedrala sicer ne izgleda kaj posebnega, vendar je vstopnino poplačal pogled na mesto in okolico iz stolpa. Za spust je bila potrebna previdnost, saj so stopnice strme.

Pogled na Ribe in cerkev sv. Katarine iz katedrale

Pogled na Ribe in cerkev sv. Katarine iz katedrale

Proti Izhodišču smo se vračali skozi mesto, po nakupovalni ulici. V muzeju je razstavljenih vrsta predmetov, ki so jih izkopali v Ribeju in okolici. Denar, medalje, deli ladij, sider, posode odsevajo življenje Vikingov. Še bolj nazorno smo ga začutili ob prikazu življenja v teh krajih v dveh različnih obdobjih – leta 800 ter leta 1500.

V vikinškem muzeju

V vikinškem muzeju

Okostje pod steklom ter možnost, da sta preizkusili čelado srednjeveškega viteza sta bili za punci še posebej zabavni. Iz Ribeja nas je pot vodila proti severu. Vreme se je vedno bolj kisalo. Ko smo se ustavili pred Hvide Sandom ob Ringkøbing fjordu je dež ravno toliko ponehal, da smo lahko ob surfarskem centru prste pomočili v fjord in se na drugi strani ceste sprehodili na enega od številnih peščenih hribčkov.

Ob fjordu

Gričevnat svet ob Ringkøbing fjordu

Čudili smo se, kako da morje še ni preščipnilo ozkega pasu kopnega, po katerem teče tudi cesta. Na koncu fjorda leži mestece Søndervig. Tam je letos potekal festival gradnje skulptur iz mivke. A kaj, ko se je nebo dokončno spuntalo. Prav nič ni prenehalo liti. Živa je trdno zaspala, z Ajdo pa sva vzela dežnike in odšla pogledat, kaj so kiparji ustvarili minljivega.

Festival skulptur iz gline v Søndervigu

Festival skulptur iz gline v Søndervigu

Skulpturam dež ni nič škodoval. Bolj je motil naju, še posebej, ker nama je veter dežnik kar odnašal. Čudovite stvaritve so prikazovale Vikinge ter legende, ki so se v zvezi z njimi razvile. Pred nama sta vzniknila boj kralja Thora z morsko pošastjo ter vikinška nebesa. Najbolj veličastna je bila velika stena nordijske mitologije. Ajda je v mivki kljub dežju ustvarila svojo stvaritev – škrata.

Skulpture iz nordijske mitologije

Skulpture iz nordijske mitologije

Vreme se ni hotelo izboljšati. Še ko je dež malo ponehal, je veter od bogsigavedi kje prinašal drobne kapljice. Sprehodila sva se okoli jezerca in se hahljala poskusom, da bi poslovenila danska imena lesenih kipov. Živa se je zbudila tik pred odhodom. Ob vožnji mimo razstavišča je tako uspela uzreti največjo skulpturo.

Škrat

Škrat

Ob Nissum fjordu smo se pred Torsmindom ustavili. Na pojasnilni tabli ob počivališču smo prebrali, kako Danci iz morskega dna črpajo mivko in jo spravljajo nazaj na obalo. Drugače bi jim jo enostavno odplaknilo. Deževalo ni več, sprehod do razburkanega morja je bil prijeten. Seveda pa na kopanje ni bilo za misliti. Smeti, katerih je bila obala polna, so nas motile.

Samotna plaža pred Torsmindom

Samotna plaža pred Torsmindom

Ajda je iz kamenja in lesenih dil, ki jih je naplavilo morje, naredila pravi grad. Veter in hlad sta nas prepričala, da smo se vrnili do avtomobila. Zaokrožili smo do vasice Ferring, ob kateri je svetilnik ladjam kazal smer, potem pa mimo Lemviga odpeljali proti Thistedu. Parkirali smo na počivališču ob kmetiji, z lepim pogledom na vetrnico in mirno prespali.

Pokrajina med danskimi fjordi

Pokrajina med danskimi fjordi

HIRTSHALS, GREENEN, RÅBJERG MILLE, LINDHOLM HØJE – 27.6.2006 – Po zajtrku smo nadaljevali pot na sever. Vožnja mimo fjordov je bila razgibana. Zavili smo v Hirtshals in pri visokem belem svetilniku parkirali. Mimo ostankov nemških bunkerjev iz druge svetovne vojne smo se sprehodili do morja. Vreme je bilo še malce kislo, občasno je rosilo.

Svetilnik pri Hirtshalsu

Svetilnik pri Hirtshalsu

Tudi morje je bilo valovito. Pogledali smo za školjkami in do kolen zakorakali v vodo. Valovi niso motili velikih ladij, ki so plule mimo. Pofirbcali smo v nekaj bunkerjev, kjer so bile med drugo svetovno vojno postavljene havbice. V enem od bunkerjev smo naleteli tudi na zapečatena vrata.Te naj bi odprli šele čez slabih petdeset let, za njimi pa je skrivnost, ki bo takrat razkrita.

Nemirno morje

Nemirno morje

Puncama sem moral razložiti vse o topovih in namenu obrambnih sistemov. Pogledali smo si pomorsko mino in v bunkerjih pri svetilniku videli kakšno je bilo življenje nemških vojakov ob danski obali. Še slika pred svetilnikom in že smo se peljali proti skrajnemu severu Danske. Malo pred Skagnom smo zavili za Råbjerg mille, naravno znamenitost, dejansko pravo puščavo.

V enem izmed svetilnikov

V enem izmed bunkerjev

Vzpenjali smo se na ogromne sipine in se počutili kot izgubljeni sredi Sahare. Gledali smo ljudi, tudi starejše, ki so vriskali, se metali v mivko in se kotalili po bregovih med redkimi travami. Seveda smo jim bili kmalu povsem podobni, tudi nas je verjetno največji peskovnik na Danskem povsem prevzel.

Ogromni peskovnik

Råbjerg mille

Punci sta izdelali grad in psa iz mivke, tekmovali smo, kdo bo po sipkem terenu prvi pritekel na vrh sipine. Ko smo se poslovili, smo del puščave odpeljali s seboj. Mivke je bilo namreč po avtodomu kljub čiščenju pred odhodom povsod polno. Mimo Skagna smo se zapeljali do parkirišča pred Grenenom.

Navdušenje v ogromnem peskovniku

Navdušenje v ogromnem peskovniku

Sprehod do rta, na špici katerega se srečujeta Severno morje in Baltik oziroma točneje Skagerrak in Kattegat, ni bil tako kratek kot se je zdelo sprva. Bunkerje smo pustili že daleč za seboj, ko smo se končno približali najbolj severni kopni točki Danske. Baltik je bil miren, nobenih valov ni bilo. Severno morje pa je bilo razburkano in se je divje zaletavalo v obalo.

Tek proti najsevernejši točki Danske

Grenen

Neverjetno je bilo gledati, kako tokovi iz ene in druge strani butajo skupaj in mešajo dvoje voda. Stopili smo tako, da smo z eno nogo stali v enem in z drugo v drugem morju. Na srečo se je dan že nagibal v večer, zato gneča turistov ni bila več tako velika. Punci je sprehod utrudil in v avtu sta trudni zaspali. Spali sta vse, dokler nismo mimo Fridrikshavna prispeli v Aalborg.

Kjer se srečujeta Severno morje in Baltik

Kjer se srečujeta Severno morje in Baltik

Tam smo iz avtoceste zavili do vikinškega pokopališča Lindholm Høje. Pomešali smo se med gledalce, ki so prihajali na vikinško igro. Sprva smo mislili, da smo se tako izredno bistro izognili vstopnini. Potem pa smo ugotovili, da je okoli pokopališča tako ali tako le nizka ograja za ovce in več vhodov. Hodili smo okoli številnih kamnov, posejanih po hribčku.

Lindholm Høje

Lindholm Høje

Prebrali smo napise na pojasnilnih tablah in tako izvedeli marsikaj o življenju Vikingov na tem prostoru, posameznih grobovih in načinu pokopa. Punci sta opazili zajca, ki je tekel preko travnika. Zapodili sta se za njim in ga skušali ujeti. Seveda jima je ušel. Poiskali smo pot nazaj do avtoceste in na počivališču pod Aalborgom prespali.

Večer ugaša nad nekdanjo vikinško naselbino

Večer ugaša nad nekdanjo vikinško naselbino

Čeprav je bila ura ob našem prihodu pozna, je bil še dan. Ob enajstih zvečer, ko je bila pri nas že trdna tema, je bil tu šele mrak.

POMORSKI MUZEJ, HRIBOLAZENJE, HORSENS, JELLINGHØJENE – 28.6.2006 – Po zajtrku smo se zapeljali nazaj v Aalborg in ob obali parkirali. Že ko smo se bližali pomorskemu muzeju smo na dvorišču ozrli podmornico. Ravno ta nas je najbolj pritegnila. Za ogrevanje smo se sprehodili mimo številnih maket ladij, pripomočkov za reševanje in navigacijo. Potem pa seveda hitro v podmornico.

V podmornici

V podmornici

Čudili smo se, kako so lahko mornarji zdržali v takšni piksni, daleč v globinah morja. Postavili smo se v vlogo kapitanov in si predstavljali, da plujemo novim dogodivščinam naproti. Komaj smo se na drugi strani spustili navzdol, že smo lezli na rušilca. Tudi tega smo prebrskali, potem pa si ogledali še halo v kateri so razstavljeni helikopter in nekaj jadrnic. Igrala, mine in protiletalski topovi so bili za zaključek zabave.

Pogled na podmornico iz krova rušilca

Pogled na podmornico iz krova rušilca

Za sprehod v center mesta nam sonce ni pustilo prav nobene moči. Zato smo pot kar nadaljevali po avtocesti proti jugu. Pri Silkeborgu smo imeli namen obiskati Labyrintijo, pa nas zunanji videz in ponoven pogled na prospekt nista prepričala. Kot pravi planinci pa smo se hoteli povzpeti na najvišji vrh Danske. Pa to ni tako enostavno. Še vedno se namreč prepirajo, kateri to dejansko je.

Reševalni helikopter

Reševalni helikopter

Naj pa bi bil eden izmed treh ali štirih vrhov v neposredni bližini vasi Yding. Vsi so visoki dobrih 173 metrov, višine pa se jim razlikujejo le za nekaj centimetrov. V gozdu zraven parkirišča so trije hribčki, srednji je po občutku in meritvah najvišji – Yding Skovhøj. Glede na razlago zraven parkirišča, sicer v danščini, naj bi bil to najvišji danski vrh.

Yding Skovhøj

Yding Skovhøj

Vzpeli smo se na vse tri, potem pa pot nadaljevali do Ejer Bavnehøja. Na vrhu smo parkirali in se razgledali. Stolp, ki stoji na vrhu ravno obnavljajo. Ko so delavci ob petih odšli, smo ugotovili, da so vsa vrata pustili odprta. Seveda smo se takoj povzpeli na vrh. Čeprav je glede na prospekt, ki smo ga dobili, to šele tretji najvišji vrh na Danskem (najvišji leži le 200 metrov stran, vendar na privatnem posestvu), je le 51 centimetrov nižji od najvišjega.

Ejer Bavnehøja

Ejer Bavnehøja

Yding Skovhøj, katerega smo obiskali najprej, pa je drugi. Od najvišjega je nižji le za devet centimetrov. Kako so vrli Danci izmerili višino tako natančno in kaj se zgodi, če na enem od vrhov »zraste« krtina, pa nam ni jasno. Vsekakor smo bili na stolpu višje od vseh vršičkov naokoli. Slikali smo gričevnate ravnice, ki se polne žita in nekaj gozdov razprostirajo, kar nam je oko neslo daleč.

Gričevnata pokrajina okoli najvišjih danskih vrhov

Gričevnata pokrajina okoli najvišjih vrhov na Danskem

Zavili smo še do mesteca Horsens. Parkirali smo na velikem in skoraj praznem brezplačnem parkirišču pri mestni hiši. Od tu smo imeli le nekaj korakov do glavne ulice na kateri je tudi vodomet, ob njej pa velika cerkev. Na koncu sprehoda nas je ohladil sladoled. Tako smo tudi lažje zdržali pot naprej. V Vejlu smo zavili za Billund, pa potem po stranskih vaških cestah prišli v Jelling.

Horsens

Horsens

Povzpeli smo se na grmadi ob cerkvi (Jellinghøjene) in si ogledali dva velika kamna pred cerkvijo. Vanju so vklesane vikinške pismenke. Pot smo nadaljevali do Billunda. Da je to dežela Lega, smo videli že ob vožnji mimo tovarne kock pred prihodom v mesto. Vrnili smo se nekaj kilometrov nazaj proti Vejlu in na parkirišču prespali.

Jellinghøjene

Jellinghøjene

LEGOLAND – 29.6.2006 – Zjutraj smo pohiteli, da bi bili takoj ob desetih že v parku. Pa seveda ravno naša blagajna ni začela delati pravočasno, pri sosednji pa je bila že vrsta. No, končno smo kupili vstopnice in punci je kar razganjalo od navdušenja, ko sta pred seboj zagledali tisto o čemer sta ob zemljevidu sanjali že dneve. Najprej smo se napotili na razgledno dvigalo, saj smo hoteli iz zraka zaobjeti celotno zabavišče.

Legoland iz zraka

Legoland iz zraka

Nad prvim delom smo se zapeljali z vlakcem, ki vozi nekaj metrov nad zemljo. Potem so na vrsto prišli mali vlakec, pa vrtiljak v obliki letal, indijanski kanu, ki na koncu tako zabavno špricne. Počasni čolni so nas popeljali čez gusarsko votlino, hitro vrteči se sodčki pa čisto zmešali glavo. V okroglem čolnu smo šli čez brzice, posebno dvigalo pa nas je s čolnom vred dvignilo na vrh vzpetine iz katere smo potem strmoglavili v tolmun.

Na brzicah

Na brzicah

Že smo hiteli v grad na vlakec v obliki zmaja, z Živo sva se šla peljat z avtomobilčkom Lego racers. Bilo je divje, Živo pa kar malo strah. Tudi požar smo uspešno pogasili in zasedli med vsemi »gasilci« drugo mesto. Punci sta se s čolniči vozili naokoli v divji vožnji, vredni Indiana Jonesa. Ogledali smo si še zabavno predstavo na gradu, kjer je bilo polno skokov in padcev v vodo, celo s topom so ustrelili.

Vodni skuter

Vodni skuter

S pomočjo lastnih rok smo se dvigali na svetilnik, potem pa že odhiteli dalje. Čakala nas je še vrsta vrtiljakov, zato se nismo smeli obirati. S čolnom smo se zapeljali med svetovnimi znamenitostmi in z vlakom naokoli po parku. Ogledali smo si še 4D kinopredstavo, potem pa pohajkovali po pravem svetu v malem. Vse makete so narejene iz Lego kock, kar nekaj vozil se tudi dejansko vozi.

S čolnom mimo svetovnih znamenitosti

S čolnom mimo svetovnih znamenitosti

Še najbolj pa so nas pritegnile tiste, ki jih lahko sam sprožiš ali upravljaš. Punci sta vozili formulo 1, se preizkusili v hitrostnem dirkaštvu, na letališču odtajevali letalska krila. Dan se je kar prehitro končal, edini adut je bil, da jutri pridemo ponovno.

LEGOLAND – 30.6.2006 – Prespali smo na že znanem parkirišču malo zunaj Billunda in zjutraj med prvimi prihiteli v park. Imeli smo že vstopnice, tako da nam ni bilo potrebno nič čakati.

Z vlakcem pod Lego Mt. Rushmore

Z vlakcem pod Lego Mt. Rushmore

Najprej smo se napotili na zabavne vožnje, ki smo jih dan prej spustili. Šli smo na safari med živalmi, narejenimi iz kock, se popeljali z malim, a hitrim vlakcem ter z rudniškim doživeli življenje rudarjev. Danes smo pričakovali večjo gnečo, saj je bil petek. Pa temu ni bilo tako. Zato smo bili na bionicle robotih takoj na vrsti.

Lego safari

Lego safari

Le Živa se je ponoči »skrčila« in so tako po natančnem merjenju ugotovili, da je kakšen milimeter premajhna. Najprej sva šla sama z Majo. Izbrala sva seveda najtežjo stopnjo in najbolj divje obrate. Ko se je opogumila še Ajda, pa je šlo vse bolj počasi, čeprav naju je tudi kar vrtelo. Navdušenje je bilo veliko, tako da je bilo seveda potrebno iti še in še.

Mladi raziskovalki

Mladi raziskovalki

Gasilci so bili čisto blizu, tako da so bili prav logična izbira. Takoj smo bili na vrsti. Danes ni bil potreben quick pass, da bi se izognili vrsti. Šlo nam je dobro, res smo se potrudili. Punci sta z vodnimi pištolami dobro ciljali luknjo. Zmagali smo in navdušenje je bilo veliko. Spust z vikingi po divji reki se je sredi dneva spet pokvaril, na srečo pa je bila vrsta drugih atrakciji in predstav, da nam ni bilo niti slučajno dolgčas.

Zborček iz bližnjega konzervatorija

Zborček iz bližnjega konzervatorija

Maja in Ajda sta šli danes na avtomobilčke Lego Racers, tudi zmaj nas ni predolgo čakal. Zborček iz bližnjega konzervatorija smo poslušali z zanimanjem, potem pa že hiteli na tiste vlakce, ki so se nam zdeli najbolj zabavni. Tudi v cirkus s klovnom smo šli, ogledali smo si še drugi 4D film. Povsem slučajno smo videli še predstavo klovnov, ki so jih šele izbirali za nastopanje v tem parku.

Vodomet

Vodomet

Včasih jima je šlo prav dobro, drugič pa nismo vedeli ali nastopa še nista izpilila ali pa je to le del predstave. Ko so zvečer vlakci prenehali voziti, smo odšli igrat igrice na računalnike, kupili smo obvezne spominke v Lego trgovini. Na koncu sta punci zadnje atome moči porabili na igralih. Za spomin smo se še slikali pred zabaviščem.

Pred vhodom v Legoland

Pred vhodom v Legoland

Ob vožnji iz Billunda smo se ustavili na parkirišču, se stuširali in ponovno napolnili vodo, potem pa pot nadaljevali do avtoceste, kjer smo na počivališču pod Vejlom prespali.

ODENSE, KARTEMINDE – 1.7.2006 – Dopoldan smo se mimo Fredericie zapeljali čez visok in dolg most na otok Fyn. V mestu Odense nam je uspelo malo izven centra najti ob bencinski črpalki brezplačno parkirišče brez omejitve časa parkiranja.

Predstava na prostem

Predstava na prostem

Nadeli smo si rolerje in odrolali proti centru. Rojstne hiše H.C. Andersena ni bilo težko najti. Ravno, ko smo prišli se je ob muzeju pričela gledališka predstava z odlomki iz najbolj znanih pravljic. Celo morska deklica se je pokazala na skali sredi jezera. Po koncu predstave se je bilo z junaki možno tudi slikati. Rolerje smo »parkirali« v omarice v garderobi in odšli v muzej.

Mala morska deklica

Mala morska deklica

Ogledali smo si slike in izrezane figure iz papirja. Panoji so nas vodili skozi pisateljevo življenje. V vitrinah so bili predmeti, ki so se vezali na opis. V sklopu novega in modernega muzeja je rojstna hiša in predmeti iz časa bivanja pisatelja v njej. V kleti smo videli vrv, ki jo je pisatelj vedno nosil s seboj in izvedeli iz kakšnega razloga, njegov cilinder, špansko steno, robec in kravato.

S pravljičnimi junaki

S pravljičnimi junaki

V knjižnici hranijo v vitrini več izdaj pravljic v slovenščini (med njimi pomotoma tudi slovaško). Na ekranu smo prebrali pravljico Leteči kovček. Iz muzeja smo šli mimo mestne hiše vse do hiške,. v kateri je Andersen preživel mladost in se vrnili do cerkve Skt. Knuds. Na poti nazaj do muzeja smo v cerkvi ob poti vpadli ravno na poroko poševnookih. Ne vem, kdo je bolj začudeno gledal.

V rojstni hiši H.C.Andersena

V rojstni hiši H.C.Andersena

V muzeju smo vzeli rolke in odrolali mimo železniške postaje proti avtodomu. Odpeljali smo se proti Kartemidu na severni obali Fyna. Naš cilj je bil Fjord&Bælt. To je morski center s tjulnji in svinjskimi kiti (Marsvin), najmanjšimi kiti na svetu in hkrati edinimi, ki živijo na Danskem. Najprej smo se seveda ustavili pri bazenčkih, kjer sta punci čebrali po vodi in lovili morske zvezde in rake.

Mladič tjuljnja in mama

Mladič tjuljnja in mama

Ogledali smo si hranjenje tjulnjev in izvedeli, da so se pred enim tednom rodili trije mladički. Prosili so nas, da nismo preglasni. Sprva smo videli le odrasle, potem pa smo ugledali tudi mladičke. Plavali so naokoli, jedli pri mami. Hranjenje kitov je sledilo in premaknili smo se k naslednjemu bazenu. Ena izmed samičk je pričakovala mladička, zato so jo izmerili. Kiti so morali pokazati pravi lik in dobro jim je šlo.

Akrobacije Marsvina

Akrobacije Marsvina

Na koncu je kit še skoči v zrak in se dotaknil žoge. V kleti so nam velika stekla kazala dogajanje v obeh bazenih pod vodo. Tjulnji so radi drseli mimo nas, kiti so se veliko bolj neradi pokazali. Pri bazenčku smo se udeležili lovljenja rakov. Vsak od otrok je dobil palico, ki je na vrvici imela navezano pisarniško sponko. Nanjo smo obešali kose dagnje in skušali ujeti čim več rakov.

Lov na rake

Lov na rake

V muzeju smo izvedeli veliko o morju in njegovih značilnostih, v nadstropju pa videli veliko okostje kita. Malo iz Kartemindeja smo se na parkirišču ustavili. Med tem, ko je Maja pripravljala večerjo, sem se s puncama med nepekočimi meduzami odpravil v vodo. Zaplavali smo in se zabavali. Po večerji smo nabirali na obali školjke, potem pa odropotali proti jugu.

Ob obali

Ob obali

Pri Kværndrupu smo poiskali grad Egeskov. Sprva smo mislili, da bomo prespali v naravnem kampingu. Pa je ograjen vse naokoli in zato namenjen le šotorom. Smo pa ob živi meji kampa našli lep prostor in tam parkirali.

EGESKOV – 2.7.2006 – Zjutraj smo prav uživali, ker se nam ni nikamor mudilo. Spravili smo se pokonci, pozajtrkovali in nato odšli do vhoda.

Prvi labirint

Prvi labirint

Kupili smo vstopnice, pri čemer smo za ceno dnevne vstopnice dobili sezonsko. Žal nam je verjetno ne bo uspelo izkoristiti. Najprej smo se zapodili v prvi labirint. Čeprav je bil videti enostaven, smo se kar nahodili, da smo prišli na pogreznjeni vrt na sredini. Navdušil nas je tako, da smo takoj pohiteli mimo vodnega vrta do Piet Heinovega labirinta.

Na sredini Piet Heinovega labirinta

Na sredini Piet Heinovega labirinta

Ta je bil precej bolj zapleten. Tukaj tudi, če bi hotel, ne bi imel veliko možnosti za goljufanje in iskanje bližnjic. Vračali smo se na isto mesto, se vrteli v krogu, pa končno le našli pot do stolpa na sredini. Bili smo ravno prav ogreti za vzpon visoko v drevje. Po visečih mostovih smo se pozibavali od krošnje do krošnje. Ker smo se spustili navzdol ravno k otroškim igralom, je bil postanek seveda obvezen.

Visoko nad tlemi

Visoko nad tlemi

V sklopu gradu je tudi vrsta muzejev. Najprej smo se podali v muzej gasilcev in reševalcev, kjer je razstavljenih vrsta reševalnih vozil in pripomočkov za gašenje in reševanje. Videli smo še trgovino, kakršne so bile pogoste pred leti. Najkasneje z velikimi nakupovalnimi središči pa so izginile. Vrsta motociklov, kočij, avtomobilov, pa tudi letal je izvabljala vzklike navdušenja in občudovanja.

Lepotec

Lepotec

Še posebej nas je presenetil zanimiv avtodom, pravi starodobnik. Z njim je slikarski par z družino pred leti potoval v Španijo in na Portugalsko. V angleškem parku smo se na trati spočili in malo pomalicali, potem pa po drevoredu odšli do baročnega vrta in preko vrtov s pticami, z zelišči in fuksijami do gradu. V spodnjih nadstropjih smo si ogledali predmete, ki so kazali na nekdanje življenje v gradu.

Grad Egeskov

Grad Egeskov

Na podstrehi pa je postavljena razstava igrač in galerija slik o obnovi gradu. Še posebej je bil zanimiv kipec med tramovi. Po legendi se ga ne sme odstraniti, saj bi drugače grad na božični večer zgrmel v jezero. Med tem, ko je šla Maja pripravit pozno kosilo, smo mi odhiteli na igrala, ki so bila zanimiva tudi po kosilu.

Notranjost gradu

Notranjost gradu

Sprehodili smo se med drevjem, v večernem soncu občudovali odsev gradu v vodi, potem pa zapustili park in na parkirišču ob kampu prespali.

ROSKILDE, KRONBORG, FREDENSBORG, HILLERØD – 3.7.2006 – Zjutraj smo pomahali Egeskovu in se odpeljali proti Sjælandu. Za Nyborgom smo zapeljali na most, ki se je od otočka Sprogø dvignil v loku visoko nad vodo.

Most proti

Most proti Sjælandu

Počutili smo se kot v letalu, peljali smo se namreč visoko nad prav miniaturnimi ladjami globoko pod nami. V mestu Roskilde smo brez težav našli pravo pot do muzeja. V Roskilde fjordu so na dnu morja odkrili ostanke vikinških ladij, ki so jih Danci uporabili kot blokado ob vdoru Norvežanov. Sedaj so razstavljene in dajejo pravo podobo o velikosti in videzu ladij teh slovitih zavojevalcev.

Vikinške ladje

Vikinške ladje

Preizkusili smo vikinška oblačila, pisali po »vikinško« ter si ogledali dokumentarni film o najdenih ladjah. Pred muzejem smo streljali z lokom, videli replike vikinških ladij, pokukali v delavnico, kjer replike izdelujejo in v restavratorsko delavnico. Čez park smo se napotili do stolnice. V njej so pokopani danski kralji in kraljice.

Vikingi so med nami

Vikingi so med nami

Sprehod po kapelah z velikimi sarkofagi smo začinili z obiskom muzeja o zgodovini cerkve. Izvedeli smo marsikaj zanimivega o Margareti l., danski kraljici, ki je združila severne narode – Dance, Švede in Norvežane. Videli smo kopijo njene obleke. Original so pred stoletji ukradli Švedi in ga hranijo v Uppsali.

Stolnica v mestu Roskilde

Stolnica v mestu Roskilde

Čeprav ga označujejo kot poročno obleko, nas je varnostnik takoj poučil, da so se takrat kralji in kraljice poročali zelo mladi, pred nami pa je bila obleka odrasle osebe. Po vrnitvi v cerkev, smo si šli ogledat njen sarkofag in še posebej krsto princese Dagmar. Ta danska princesa je bila poročena z ruskim carjem Aleksandrom, njun sin Nikolaj je bil zadnji ruski car.

Margareta l.

Margareta l.

Septembra jo vračajo v St. Petersburg, kjer bo pokopana s svojim možem. Zaokrožili smo še po mestu ter se čez park vrnili do parkirišča ob muzeju. Pot nas je sedaj vodila povsem na sever, do mesta Helsingør. Punci sta zaspali, tako da sem si grad Kronborg od zunaj ogledal najprej sam. Ko je Ajda vstala, sva imela ravno še toliko časa, da sva ujela ogled muzeja.

Kronborg

Kronborg

Sprehodila sva se po grajskih prostorih in občudovala predvsem številne tapiserije na stenah. Ko sva prišla iz muzeja, sta naju Maja in Živa že čakali. Ajda je bila utrujena, zato sva z Živo odhitela pogledat še dvorno kapelo in prostore pod gradom. Navdušil nas je grad kot tak, še posebej pa njegova velikost in lega.

V notranjosti gradu Kronborg

V notranjosti gradu Kronborg

Na poti nazaj proti Hillerødu smo se na kratko ustavili še pri dvorcu v Fredensborgu. Grad je letna rezidenca danske kraljice. Julija je možen tudi ogled notranjosti, vendar smo bili prepozni. Smo si pa zato ogledali menjavo straže pred gradom, potem pa pot nadaljevali do Hillerøda, kjer smo na parkirišču pred gradom pustili avtodom.

Menjava straže pred dvorcem Frederiksborg

Menjava straže pred dvorcem Fredensborg

Sprehodili smo se ob gradu in občudovali njegovo arhitekturo, še lepši pogled nanj pa se nam je odprl iz baročnega parka. Na zgornji terasi smo sledili zgledu sprehajalca. Utrujene noge smo namočili v vodo, ki je tekla navzdol v kaskadah. Pot nas je vodila po parku mimo Luisinega otoka in kopališča, sedli smo na »stol« kralja Christiana IV. Potem pa pred številnimi komarji pobegnili v avtodom.

Grad Frederiksborg

Grad Frederiksborg

HILLERØD, KØBENHAVN – 4.7.2006 – Zjutraj sem odrolal do železniške postaje in kupil CPH – Københaven kartici. Ob vrnitvi so me punce že čakale, odšli smo do gradu Frederiksborg. V njem je sedaj nacionalno-zgodovinski muzej. Posebej nas je navdušila grajska cerkev iz časa Christiana lV., sprejemna in plesna dvorana.

Grajska cerkev v Frederiksborgu

Grajska cerkev v Frederiksborgu

Med sprehodom po gradu se je spet pokazala danska prijaznost. Varnostnik nas je poučil o zanimivi uri, pokazal nam je sliko znanega junaka, katera naj bi bila na vseh danskih vžigalicah. Prijazno je povprašal od kod smo in obžaloval, ker nimajo prav veliko zanimivega za otroke. Slik in zanimivih predmetov je bilo res ogromno.

Plesna dvorana

Plesna dvorana

Na železniški postaji smo poiskali prazno parkirišče. Vlak nas je odpeljal v Københaven. Izstopili smo na postaji Østerport Station in presedlali na avtobus do Frederikskirke. Takoj za njo stoji Amalienborg. V kraljevi rezidenci smo si ogledali kraljevi zasebni muzej. Razstavljeni so številni predmeti, vse od pip, pohištva, knjig, slik. Posebej zanimiva je bila soba s klobuki kraljice in drugih žensk kraljeve družine.

Amalienborg

Amalienborg

Ustavili smo se pred kraljevim rodovnikom. Do naslednjega cilja – Rosenborga nas je popeljal avtobus. Dan je bil sončen, vroč. Zato smo bili prav veseli, ko smo si tako skrajšali pot. Le skozi park smo se morali sprehoditi in že smo bili pri gradu. Kupili smo vstopnico in si šli najprej pogledat kraljevo zakladnico.

Rosenborg

Rosenborg

Prav zanimivo, da so nas ob vrsti predmetov iz zlata, slonove kosti in dragih kamnov, najbolj pritegnile steklenice vina. Stare so bile namreč več sto let. Postavilo se nam je vprašanje ali je v njih še vino, ali le še kis. Pri kraljevih kronah je bila seveda gneča. Hitro sem jih slikal, čeprav nisem ravno kupil dovoljenja za to.

Kraljeve krone

Kraljeve krone

V Rosenborg so prinesli številne predmete iz drugih bližnjih gradov. Najbolj hecno se nam je zdelo stranišče – le velika luknja, ki je izginjala v globino. Sanitarni predpisi so bili nekdaj res precej drugačni kot danes. Razstavljeni predmeti so pripadali različnim kraljem, prestoli so spominjali na njihova kronanja. Varno »skrit« za steklom je bil porcelan, katerega so nekoč morebiti celo uporabljali.

Christianborg

Christianborg

Do Christianborga smo se peljali z metrojem. Hiteli smo, kar se je le dalo, a le za minuto ali dve zamudili ogled kraljevih reprezentančnih prostorov. Zato pa smo si ogledali ruševine nekdanjega gradu, imenovanega tudi Københavnski grad. Gre za palačo, ki je stala na mestu današnjega Christianborga. Po sprehodu med ruševinami, smo se, končno spet na dnevni svetlobi, mimo nacionalnega muzeja, kjer smo le »pobrali« katalog, odpravili na postajo Københavns Hovedbanegård.

Dvorec v Charlottenlundu

Dvorec v Charlottenlundu

Spet nam je pomagala železnica, da smo hitro prišli v Charlottenlund. Že na postaji so nas smerokazi usmerili prav. Čez park in mimo dvorca smo prišli do Danskega akvarija. Odprt je do 18. ure, vendar se uro prej zapre bazen, kjer se živali lahko tudi dotakneš. Bili smo pravočasni, tako da sta se punci lahko poigrali z rakci, prijeli morsko zvezdo, školjko.

Dotakni, primi, ne boj se...

Dotakni, primi, ne boj se...

Ko so animatorji začeli živali pripravljati za prenočevanje, smo odšli na ogled približno sedemdeset akvarijev. Punci sta seveda v enem izmed njih takoj zagledali Nema in njegove prijatelje, živopisne vetrnice so bile kot lampijoni. Pomikali smo se od enega akvarija do drugega in v vsakem nas je nekaj pritegnilo.

Pisana morske vetrnice

Pisana morske vetrnice

Hobotnica, ribe danskih in tudi tropskih morij. Na koncu smo v velikih akvarijih opazovali morske pse ter želvo velikanko. Ob enem izmed bazenov smo imeli občutek, da smo se znašli v gozdovih ob Amazonki. Tudi morskega konjička smo videli ter jamske živali, ki živijo v čisti temi. Pot do železnice nam je tostran minila hitreje. Sedaj smo hiteli na čisto drugi konec mesta.

Medo v živalskem vrtu

Medo v živalskem vrtu

Izstopili smo na postaji Valby station, se nekaj sto metrov popeljali z avtobusom in že hiteli v živalski vrt. Ker je bil odprt do desete ure zvečer, smo imeli zadosti časa za ogled. Najprej pa smo pomalicali. Tudi severni medvedje so bili lačni in ravno ujeli smo njihovo večerjo. Po njej so uganjali vragolije. Volkovi, sloni, lame, tigri, tjulnji in morski levi – navdušeno smo jih opazovali.

Krokodil

Krokodil

Vročina je zahtevala sladoled, potem pa so prišli na vrsto eksotični ptiči, krokodil za katerega smo sprva mislili, da je le lutka, potem pa je le premaknil oči. Kač nismo videli, verjetno so jo že pobrisale spat. Podhod nas je pripeljal na drugo stran ceste. Punci so tu najbolj pritegnila igrala ter seveda del, kjer si lahko živali tudi pobožal.

Želve?

Želvi?

Malo pred zaprtjem, smo se napotili skozi izhod in odhiteli na vlak, ki nas je pripeljal na glavno postajo ob Tivoliju. Seveda smo si šli pogledat tudi sloviti park sredi mesta. V večernem mraku je do izraza prišlo stotine živopisnih lučk. Med njimi je bila pomešana množica ljudi. Nekateri so sedeli v restavracijah in kavarnah, drugi so se drenjali k raznim atrakcijam kot so prosti pad, visoki vrtiljak ali divji vlakec.

Živopisani Tivoli

Živopisani Tivoli

Spet tretji pa smo na tleh poslušali zgrožene krike tistih, ki so padali v globino ali drveli po tirnicah nad nami. Načrt, da bi odšli do Hillerøda že ob enajstih, nam je na glavo postavila predstava, ki se je ravno takrat začenjala. In splačalo se je počakati. Nastopajoči so nad seboj nosili visoke lutke, živopisnih barv in okrašene z lučkami.

Predstava z odlomki iz Andersenovih pravljic

Predstava z odlomki iz Andersenovih pravljic

Pravljičar pa je predstavljal odseke iz Andersenovih pravljic. Predstavo so spremljale pisane luči, ob spremembi grdega račka v lepega laboda pa so nebo razparale rakete. Po ognjemetu so lutke odšle, pa tudi mi smo se poslovili. Na vlaku sta punci kmalu zaspali. Na srečo. Zaradi prenove proge smo se vozili povsem počasi, strojevodja je stalno zaviral, čakal, se spet malo pomaknil naprej.

Gledalci so skoraj del predstave

Gledalci so skoraj del predstave

Na začetku se je za to sicer opravičil, potem pa verjetno pozabil prižgan mikrofon. Njegove kletvice smo lahko bolj slutili, kot razumeli, predvsem seveda po muzanju sopotnikov. Z veliko zamudo smo prispeli v Hillerød in se takoj odpeljali proti Københavnu. Tudi ob dveh ponoči, ko smo na zadnjem počivališču pred mestom parkirali ter trudni zaspali, še ni bilo čiste teme.

Grdi raček je postal labod

Grdi raček je postal labod

KØBENHAVN – 5.7.2006 – Zjutraj smo se zapeljali v mesto. Kljub nasvetu, da se pri mali morski deklici da parkirati in celo prespati, nas tabla z napisom, da ura parkiranja stane 15 kron ni prepričala. Našli smo sicer mesto, kjer bi lahko parkirali brezplačno, vendar le za eno uro. Zato smo se zapeljali ob pristanišču, vendar tudi drugi uvoz ni ponudil ničesar primernega.

Borza

Borza

V tretje gre rado in pri tretjem uvozu smo v samotni stranski ulici parkirali ob robu ceste. Dve prikolici tovornjakov sta nam dali upanje, da ne bo težav. To nam je potrdil tudi prijazen luški delavec, ki je prišel mimo in pobiral smeti. Celo v Sloveniji je že bil. Z ženo sta bila namreč pred leti v Gradcu pri znancih. Ker je potreboval škornje, so mu svetovali nakup v Mariboru.

Po ogledu kraljičinih prostorov v Christianborgu

Po ogledu kraljičinih prostorov v Christianborgu

Zatrdil je, da lahko avto pustimo brez skrbi, malo pa nas je vseeno zaskrbela pripomba, da naj ga zaklenemo. Sicer se je takoj popravil, da to ni ravno nevaren del mesta, da pa se nikoli ne ve. Blizu mesta, kjer smo parkirali, obrača avtobus št. 26. Ko smo sedli nanj, smo na hitro na avtobusni tabli ujeli mesto, kamor se moramo vrniti. Avtobus nas je odpeljal direktno do Christianborga.

Mestna hiša

Mestna hiša

Danes smo bili pravočasni za ogled kraljevih reprezentativnih prostorov. Nadeti smo si morali copate, posebej so nas opozorili, da tukaj snemanje in slikanje nista dovoljena. Povzpeli smo se po stopnicah, po katerih sicer prihajajo gostje. To so tudi edine stopnice, po katerih v tej palači hodijo kraljica in člani kraljeve družine. Ob poti skozi dvorane smo spoznavali dansko zgodovino in kraljevi protokol.

Stroget

Stroget

Imeli smo odlično vodičko, ki nam je povedala vrsto zanimivosti in anekdot iz življenja danskih kraljev in še posebej sedanje kraljice Margarete ll. V jedilnici smo na stenah z zanimanjem opazovali moderne tapiserije. Bile so darilo kraljici ob 50. rojstnem dnevu. Vendar so za oblikovanje in izdelavo v Franciji potrebovali celih deset let. Tako so jih namestili šele malo pred praznovanjem kraljičine šestdesetletnice.

Nyhaven

Nyhavn

Izvedeli smo, da je vino, ki ga strežejo iz posestev danskega princa, soproga kraljice, sicer francoza. Ko smo oddali copate, smo odšli na sprehod po mestu. V informacijskem centru smo dobili še nekaj napotkov in mimo mestne hiše – Rådhusa naš pohod nadaljevali po Strøgetu, najdaljši evropski nakupovalni ulici, zaprti za promet.

Tole sidro bo ravno pravo, za naš čoln...

Tole sidro bo ravno pravo, za naš čoln...

V Nyhavnu so nas navdušile pisane hiše in vrvež meščanov ter seveda številnih turistov. Za izlet z ladjico se nismo odločili. Na njih ni sence, sonce pa je opoldan neusmiljeno pripekalo. Sprehodili smo se mimo številnih kavarn in zavili proti mali morski deklici. Pri Amalienborgu sta punci takoj sledili drugim otrokom in skočili v fontano. Osvežitev je ravno prav prišla.

Fontana pri Amalienborgu

Fontana pri Amalienborgu

Do male morske deklice sedaj ni bilo več daleč. Gneča je bila seveda velika, vsakdo izmed številnih poševnookih turistov se je hotel slikati ob njej. Posedli smo v senco. Ko se je med avtobusi naredilo malo razmika, smo do kipa stopili tudi mi. Avtodom je bil parkiran kar daleč, zato smo počakali na avtobus, vprašali, če pelje do postaje, ki smo si jo zapomnili in se usedli na sedež.

Evropa

Evropa

Presneto smo bili presenečeni, ko je avtobus na izvozu iz ulice zavil proti centru mesta. Vdani v usodo in upajoč, da pa le kje zavije nazaj, smo se prepustili vožnji. Edino vroče sonce, ki je pripekalo tudi skozi okna, je bilo nadležno. Peljali smo se čez center mesta in tako še iz te perspektive opazovali znamenitosti. Punci sta od utrujenosti zaspali, zato o prestopu na drug avtobus ni bilo govora.

Male morske deklice

Male morske deklice

Šele malo pred končno postajo mi je postalo jasno, kakšno neumnost smo naredili. Na zeleni tabli je napisana smer vožnje, spodaj pa na črnem polju ime postaje. Mi smo v naglici pogledali le zeleno polje, hkrati pa spregledali tudi, da avtobus št. 26 izmenjaje vozi v ulico, kjer je mala morska deklica in do pristanišča, kjer nas je čakal avtodom.

Kdo pa je tega spustil zraven?

Kdo pa je tega spustil zraven?

S šoferjem smo na končni postaji to razčistili in se z njim ter tistim, ki ga je zamenjal, nasmejali. Seveda nam ni preostalo drugega kot ponovna vožnja preko celega mesta, slabo uro daleč. Punci sta vse to prespali in se zbudili šele malo pred koncem vožnje. Avtodom nas je nedotaknjen pričakal. Izvili smo se iz mestnega obroča in ujeli avtocesto na jug. Malo pred odcepom za otok Møn smo na počivališču parkirali.

Most pri otoku Faro

Most pri otoku Farø

Poznalo se je, da je to prometnica, ki vodi proti jugu, saj je bilo počivališče kar polno. Pa nas ni pretirano motilo, mirno smo prespali celo noč.

MØNS KLINT, FANEFJORD KIRKE, KNUTHENBORG – 6.7.2006 – Iz avtoceste smo zavili na cesto proti otoku Møn, tam pa sledili oznakam za klint. Vozili smo se po prijazni, rahlo hriboviti pokrajini, skozi majhne vasice. Povsem na drugem koncu otoka smo mimo kampa po gozdni cesti prispeli na parkirišče.

Møns klint

Møns klint

Tablo, da je parkirišče plačljivo nam je zakril avtobus in smo jo opazili šele ob vrnitvi. Ob parkirišču je gradbišče, saj gradijo nov center. O tem kaj vse bo v njem po dokončanju, te poučijo s posebno zloženko. Povzpeli smo se na najvišjo točko klifa. Bele stene so se spuščale v globino. Sledili smo stezici in spoznali, da opozorila o potrebni previdnosti niso iz trte izvita.

Veja je lahko tudi gugalnica

Veja je lahko tudi gugalnica

Klif se ruši in tam, kjer je bila še včeraj povsem varna steza, danes zeva luknja. Po kakšnem kilometru hoje smo se obrnili in vrnili do izhodišča. Malo pred njim sta punci preizkusili naravno gugalnico – dolgo vejo drevesa. Po dolgem stopnišču smo se spustili pod klif. Misel, da bi se tam kopali nas je minila, saj je bila obala polna alg, tudi v vodi jih je bilo kar nekaj.

Pod klifom

Pod klifom

Prav nič prijetno ni dišalo. Zato smo si zatisnili nos in raje uživali v pogledu na klif. Vzpon nazaj nam je minil v preštevanju stopnic. Točno 494 smo jih našteli. Na srečo so speljane po gozdu, tako da ni bilo prevroče. Odpeljali smo se proti otoku Falster. Vmes smo zavili do cerkvice Fanefjord kirke. Je res nekaj posebnega, predvsem strop je lepo poslikan.

Za igro so oble skale odlične

Za igro so oble skale odlične

Hoteli smo se še malo namočit, vendar plaže, ki bi nas pritegnila, nismo našli. Iskali smo na otočku Bogø, pa potem še na Falsterju in na koncu obupali. Ker je bilo še zgodaj, smo se raje odločili, da gremo v safari park Knuthenborg, kopanje pa prestavimo na naslednji dan. Zapeljali smo v park in se ustavili takoj pri oslih. Ti so se drgnili ob nas, hodili okoli. Punci sta šli seveda ven in se zabavali.

Notranjost Fanefjord kirke

Notranjost Fanefjord kirke

Jaz sem čas porabil za prenos fotografij v računalnik. Punci sta kmalu točno vedeli vse o osličkih, pojasnili sta mi celo, kateri je bolan. Odhiteli smo proti ogradi s tigri, saj jo zaprejo ob petih. Vmes smo obvozili kamele in bili pretreseni zaradi številnih pregrad med posameznimi deli parka. Te so izvedene s kovinskimi cevmi, ki kar precej prerukajo avtodom in vse v njem.

Osli v safari parku Knuthenborg

Osli v safari parku Knuthenborg

V ogradi s tigri smo naokrog zapeljali dvakrat. Čeprav tigri niso bili za kakšno akcijo in so se raje počasi sprehajali ob ogradi, sta bili punci navdušeni. Do opic smo prišli ravno, preden so ogrado zaprli. Videli smo še hranjenje, potem pa odpeljali naprej. Kamela je tokrat prav divje zaštartala na nas. Verjetno je v naši enogrbi »kameli« začutila neke vrste konkurenco. Zato sem pohodil gas in se ustavil šele pri kletkah s ptiči.

V ogradi s tigri

V ogradi s tigri

V ogrado s kenguruji smo prišli, čeprav naj bi se ob petih zaprla. Imeli smo srečo, saj so jo po našem obisku, torej kakšno uro in pol prepozno, res zaprli. Še enkrat smo se zapeljali vse naokoli parka in opazovali zebre, kamele, bizone ter druge eksotične živali. Ustavili smo se pri ogradi s kozami. Punci sta bili tam glavni. Koze sta komandirali, jih pošiljali levo in desno. Kar nista se mogli posloviti.

Med kozami

Med kozami

Vendar pa je ura počasi že priganjala. Še enkrat smo zaokrožili naokoli po parku, nato pa odpeljali k izhodu. Pred avtocesto smo zapeljali na parkirišče in ob švedskem avtodomu parkirali. Namenjeni so bili v Stojo na Hrvaškem, zato so jim bile naše informacije o poti še kako dobrodošle. Ponoči je bilo kar živo, tovornjakarji ter potniki z osebnimi avtomobili so prihajali in odhajali.

Kot bi se znašel v Afriki

Kot bi se znašel v Afriki

KRAMNITSE – 7.7.2006 – Zjutraj smo pot nadaljevali po avtocesti. Ustavili smo se v Rødbyju ter z nakupom nekaj spominkov zapravili zadnje krone. Potem smo se odpeljali v Kramnitse in parkirali na parkirišču pred kampom. Odšli smo na plažo. Sklenili smo uživati še zadnje minute na Danskem. Prav zabavno je bilo skakati po mivki in bresti po plitvi vodi, celo plavati se je dalo.

Zadnji dan je za počitek...

Zadnji dan je za počitek...

Seveda med številnimi meduzami. Punci sta naredili bazenček in meduze smo lovili vanj. Morje nam je mivko stalno odnašalo. Plaža je bila kar obljudena, pa nas to ni pretirano motilo. Proti večeru smo se zapeljali v Rødbyhavn, se zgnetli v vrsto in potem lep čas čakali, da smo končno lahko zapeljali na trajekt. Takoj smo stekli na zgornjo ploščad, opazovali sončni zahod in mahali Danski.

Če te jest takole pogledam...

Če te jest takole pogledam...

Seveda je bil obvezen postanek v trgovini na trajektu, kjer je bilo pivo bistveno cenejše kot na Danskem. Težko otovorjeni smo se vrnili do avtodoma. Po pristanku v Nemčiji smo se peljali vse, dokler nismo prišli na avtocesto, potem pa na počivališču ob njej prespali.

POT ČEZ NEMČIJO – 8.7.2006 – Ta dan nas je čakala pot čez Nemčijo.

Slovo od Danske

Slovo od Danske

Skoraj tisoč kilometrov smo naredili. Hiteli smo mimo Hamburga, se v bližini Hannovra ustavili v Ikei, potem pa mimo Fulde in Würzburga peljali proti Nürnbergu in Münchnu. Noč je že bila, ko smo se pred Rosenheimom ustavili na počivališču. Bilo je povsem polno, komaj smo našli prosto mesto na parkirišču za avtomobile.

Eni prihajajo, drugi odhajamo...

Eni prihajajo, drugi odhajamo...

SPET DOMA – 9.7.2006 – Zjutraj sem na bencinski črpalki kupil vinjeto in že smo odrinili naprej. Pomahali smo Chiemseeju, nato pa čez Avstrijo mimo Salzburga in Beljaka prispeli do karavanškega tunela. Tu se je na avstrijski strani malo zabasalo, kot bi se jim nikamor ne mudilo. Nam se seveda je. Komaj smo čakali, da se spet vidimo z domačimi in Gajo…

Tu pa že sonce zahaja...

Tu pa že sonce zahaja...

Po postanku na bencinski črpalki smo hiteli še čez zadnji konec poti in po sedemnajstih dnevih smo zgodaj popoldan parkirali doma.

Gradovi Ludvika Bavarskega

(27.4. do 2.5.2006)

NA BAVARSKO – 27.4.2006 – Prvi dan se nam ni prav nič mudilo od doma. Poslovili smo se od babice, ki je zaradi poškodovane noge morala ostati doma. Pot nas je vodila mimo Jesenic skozi karavanški tunel. Čez Avstrijo se je pot kar vlekla. Malo pred Salzburgom nas je premagala lakota. Zato smo si pripravili kosilo, nato pa odpotovali naprej.

Ob jezeru Chiemsee

Ob jezeru Chiemsee

Chiemsee, naš današnji cilj se nam je že kazal na obzorju, ko smo zavili proti Prienu. Tam smo parkirali. Kljub temu, da bi še lahko ujeli zadnjo ladjico, smo se odločili, da ta dan ne gremo na otok. Raje smo zavili proti centru mesta. Bili smo utrujeni in tako se je pot do središča kar vlekla. Ko smo zagledali pred seboj kapelo z imeni v vojni umrlih junakov in cerkev, smo si kar oddahnili.

Prien

Prien

Seveda smo pogledali v cerkev in tudi kapelica nas je zanimala. Potem pa smo zavili nazaj proti jezeru. Utrujeni smo popadali v posteljo in zaspali. Malo nas je skrbelo, saj na parkirišču ni dovoljeno prespati. Pa je varnostnik pregnal le francoze, ki so prišli precej pozno. Nas je pustil na miru.

CHIEMSEE – 28.4.2006 – Drugo jutro smo bili že ob osmih na pomolu. Z ladjico smo odpluli proti otokom.

Na ladjici

Na ladjici

Ker se muzeji na Herreninslu odpro šele ob devetih, smo se odpeljali naprej do Fraueninsla. Potem ko je Gaja oblajala nekaj rac, smo se sprehodili okoli samostana, pokukali v cerkev in čez pokopališče in mimo samostanskega vrta že hiteli proti pristanišču. Ladjica je kmalu priplula in nas odpeljala do Herreninsla.

Fraueninsel

Fraueninsel

Sprehod do dvorca Ludvika ll ni bil dolg. Maja in Gaja sta nas počakali zunaj, mi s puncama pa smo odšli najprej na ogled muzeja. Tam smo videli številne zanimivosti, tudi plašče kralja in njegove zaročenke, kraljeve osebne predmete, medalje. Ko je bil čas vodenega ogleda, smo bili pri vstopu. Imeli smo povsem svojega vodiča.

Herreninsel

Herreninsel

Res se je potrudil in nam razložil zgodovino gradu, življenjepis Ludvika ll in številne zanimivosti. Popeljal nas je po zanimivih dvoranah, videli smo spalnico, kjer kralj ni nikoli spal. Dekleti sta smeli pokukati na žimnice. Videli smo čudovito sobo z ogledali po kateri se je kralj ponavadi sprehajal sam in občudoval odsev večernega sonca v ogledalih, jedilnico, kjer se je miza spuščala in dvigala, da sluge kralja nismo motile med jedjo.

Soba z ogledali

Soba z ogledali

Tudi bazen je bil zanimiv. Z zidaki oblečeno stopnišče, tako različno od vhodnega, pa nas je ob pripovedi o kraljevih denarnih stiskah pripeljalo spet do vhoda. Maja, ki nas je že čakala, nam je pokazala jelenčka z laski. Gaja je bila kar jezna nanj. Sprehodili smo se po kraljevem parku, ter se po drevoredu vračali proti pristanišču. Pokukali smo še v stari grad, nato pa počakali na ladjico.

Pogled na Garmisch Partenkirchen iz skakalnic

Pogled na Garmisch Partenkirchen iz skakalnic

Po vrnitvi smo se odpeljali proti jugu. Popoldan nas je v dežju pričakal Garmisch-Partenkirchen. Parkirali smo pod skakalnicami in se seveda najprej napotili nanje. Oblezli smo tri, četrto smo ugledali šele kasneje iz avtodoma. Za večer smo si zamislili še sprehod do Partenkirchna. Stari del mesta z značilnimi poslikanimi hišami s položnimi strehami nas je navdušil.

V Partenkirchnu

V Partenkirchnu

Pokukali smo v cerkev in se sprehodili še do kapelice na koncu starega dela. Vrnili smo se do avtodoma in kaj kmalu utrujeni zaspali.

GARMISCH IN LINDERHOF – 29.4.2006 – Zjutraj smo se odpeljali kakšen kilometer nad skakalnicami do Partnachklamma. Deževen dan je bil in lahko bi rekli, da nas je pralo z vseh strani. Pot skozi sotesko je bila mokra, s skal se je cedila voda, dež je padal z neba.

Partnachklamm

Partnachklamm

Pod nami pa je rohnela voda. Prav grozljiva je bila, zmlela bi vse, kar bi padlo vanjo. Potka je bila ozka in je tekla le nekaj metrov nad vodo, globoko v soteski. Strme skale nad nami so komaj dajale slutiti, kje je nebo, iz katerega prši. Na srečo smo bili zgodnji, nazaj grede smo ugotavljali, kako se je težko s kom srečati.

Garmisch

Garmisch

Zapeljali smo se v Garmisch in se sprehodili v center mesta. Ravno danes so imeli predstavitev avtomobilov in tako je bila sprehajalna ulica polna zloščene pločevine. Pokukali smo v cerkev in se ustavili ob stojnici s klobasicami. Prav teknile so nam. Dež je še vedno pršil. Vrnili smo se do avtomobila in se odpeljali proti Linderhofu.

Strop cerkvene kupole v Ettalu

Strop cerkvene kupole v Ettalu

V Ettalu smo se ustavili, saj nas je presenetil velik samostan. Le Ajda se je opogumila in mi sledila v cerkev s prelepim stropom in čudovitimi slikami. Odpeljali smo se naprej do drugega dvorca kralja Ludvika ll. Z dekletoma smo odšli v dvorec. Še pod vtisom velikega dvorca na Herreninslu, se nam je tu vse zdelo prav miniaturno.

Samostan v Ettalu

Samostan v Ettalu

Ravno tako pa nas je presenetilo posnemanje Ludvika XlV. Tudi tu je bila vrsta njegovih slik, slik iz francoske zgodovine. Bavarskega pa prav malo. Ko smo prišli iz dvorca, smo odšli do kipa Venere in od tam ugledali Majo. Skupaj z njo smo jo mahnili mimo cerkvice do orientalskega »kioska« in naprej nad kaskade.

Linderhof

Linderhof

S puncami smo si ogledali še umetno jamo, narejeno za operne predstave, šli pod kaskade in nato mimo maroške hiše nazaj do avtomobila. Čez sedlo, na katerem nas je presenetil sneg, smo se mimo lepega jezera Plansee po romantični avstrijski pokrajini odpeljali proti naslednjemu cilju. V Hohenschwangau-u smo ugotovili, da tukaj ne bomo smeli prespati, tudi na bližnjem smučišču so bili avtodomi na vseh parkiriščih prepovedani.

Kaskade in Herkulov vodnjak

Kaskade in Neptunova fontana

Zato smo pot nadaljevali do Füssna, kjer smo parkirali na PZA (postajališču za avtodome). Zvečer nas je prav hitro zmanjkalo.

NEUSCHWANSTEIN, FÜSSEN, INNSBRUCK – 30.1.2006 – Zjutraj smo se med prvimi odpeljali proti Schwangau-u. Puščice so nas usmerjale proti gradu Neuschwanstein.

Hohenschwangau

Hohenschwangau

Ker smo do ogleda imeli še nekaj časa, smo se napotili še do razgledišča, iz katerega je lep razgled na Hohenschwangau, dom staršev Ludvika ll, jezera za njim in zasnežene gore v ozadju. Do Marijinega mostu ni bilo več daleč. Visoko nad sotesko se nam je odprl eden od najlepših pogledov na grad. Komaj smo dočakali, da so ga spraznile skupine Japoncev.

Neuschwanstein

Pogled na Neuschwanstein iz Marijinega mostu

Most je bil še ves v ivju in tako prav čarobno bel. Ravno toliko časa smo še imeli, da smo se spustili v sotesko pod mostom, ki je bil sedaj visoko nad nami. Pod njim se je v globino penil visok slap. Jaz sem Gajo odpeljal na sprehod, Maja in punci pa so odšle na ogled gradu. Videle so kapelo z mozaikom, ki pa je še nedokončana. Tudi spalnico s kanalizacijo.

Na notranjem dvorišču dvorca

Na notranjem dvorišču dvorca

V naslednji sobi je bil kip laboda, ki je bil Ajdi še posebej všeč. Naslednji prostor je bil še nedokončan. Videle so kuhinjo, potem pa je bilo že konec ogleda. Ko smo se dobili pred gradom, je bil naslednji počitek pri spominkih. Seveda je bilo treba izbrati nekaj za punci. Sprehod do avtomobila je hitro minil. Gaji so šli najbolj na živce konji, ki so do gradu vozili bolj razvajene turiste. Nanje se je vedno jezila.

Grad v Füssnu

Grad v Füssnu

Pred nami je bila le kratka vožnja do Füssna. Sprehodili smo se do starega dela mesta in pokukali na grad z zanimivo poslikanimi stenami ter v cerkev ob njem. Na poti proti Tirolski smo se ustavili na postajališču nad čudovitim gorskim jezercem. Pogleda so nam pritegnile zasnežena Zugspitze ter druge gore, ki so nas obkrožale kot venec.

Innsbruck

Innsbruck

Spustili smo se v nižino in se odpeljali do Innsbrucka. Punci sta med potjo zaspali, a sta se kmalu zbudili. Sprehodili smo se čez mesto. Pritegnil nas je predvsem stari del mesta z zanimivimi hišami, lepimi cerkvami. Ogledali smo si cerkev Srca Jezusovega ter Jakobovo katedralo. Pokukali smo v prodajalno in galerijo kristalov. Tudi do reke Inn smo šli. Ves čas smo nad mestom občudovali zasnežene gore.

Helblinghaus levo in "zlata streha" na Neuhofu

Helblinghaus levo in "zlata streha" na Neuhofu

Prav lepo kuliso so dajale. Vrnili smo se do avtodoma in se odpeljali nazaj proti Nemčiji. Na počivališču ob avtocesti smo povečerjali in potem trudni zaspali.

PARK V RUHPOLDINGU, KÖNIGSEE, BERCHTESGADEN – 1.5.2006 – Dopoldan smo se po zajtrku odpeljali proti Nemčiji. Ustavili smo se v Ruhpoldingu ob družinskem parku. Takoj za vhodom so nas pričakale hiške, v katerih so bili palčki. Ko si pritisnil na gumb, so se začeli premikati.

V pravljični hiški

V pravljični hiški

Iz zvočnikov so se slišale pravljice, razlaga ali glasba. Na drevesu so bile vrvi, mreže in otroci so se po njih vzpenjali kot opice. Ajda se je na teh igralih kar pošteno udarila, zato smo odšli naprej mimo delfina, ki je šprical. Tudi vodne pištole so nas pritegnile. Zmaj je bruhal ogenj, ob žabji šoli pa smo se zapeljali kar z vlakcem.

Zmaj Siegfried

Zmaj Siegfried

Potem pa je bila pred nami že glavna atrakcija – zmaj Siegfried, ki nas je zavrtel naokoli. Punci sta se zapeljali z električnimi avtomobilčki. Čez podhod smo se odpravili do rudnika, v katerem palčki iščejo drage kamne. Tudi mi smo jih nekaj našli ob potočku. Trije dinozavri so se premikali in oglašali, kar je Gajo precej razjezilo. Mimo otroških igral smo prišli do toboganov.

Kovinski tobogani

Kovinski tobogani

Eden je bil res močno strm, na odprtih si kar skakal, tretji pa je bil zaprt, peljal si se v cevi. Še enkrat smo šli po parku in obiskali največje zanimivosti. Punci sta bili utrujeni in tako nista imeli nič proti, da smo po sedmih urah zapustili park in se odpeljali proti Berchtesgadnu. Tam smo se usmerili proti Königseeju, čudovitemu jezeru pod Watzmanom.

Königsee

Königsee

Za izlet z ladjico po jezeru smo bili že prepozni, sprehodili pa smo se do razgledišča ob jezeru. Videli smo večji del jezera, samostan sv. Bartolomeja in gore nad jezerom. V Berchtesgadnu smo po nekaj iskanja našli črpalko, kjer naj bi bilo počivališče. Pa ga ni bilo, bilo pa je javno parkirišče, kjer nas nihče ni motil. S puncama smo se med tem, ko je Maja kuhala večerjo, sprehodil po mestu.

Pogled na Watzman iz Berchtesgadna

Pogled na Watzman iz Berchtesgadna

Pokukali smo v cerkev, odšli do gradu in mestne hiše. Po vrnitvi smo povečerjali in zaspali.

BERCHTESGADEN, POT PROTI DOMU – 2.5.2006 – Zjutraj smo še enkrat odšli v mesto in nakupili darila s poti za domače. Pokukali smo v stolno cerkev, kjer je včeraj potekal koncert. Ustavili smo se na igralih, nato pa že peljali proti Avstriji.

Berchtesgaden

Berchtesgaden

Na avtocesti smo se še enkrat ustavili za kratko malico, potem pa čez karavanški tunel že hiteli zadnje kilometre pred domom. Babica nas je že prav težko čakala.